Jedro

ZST ureja plačilo dolžnih taks in izterjavo neplačanih taks, medtem ko ZSReg ureja predhodni preizkus predloga za vpis.

Določbo 4. tč. 29. čl. ZSR je razumeti tako, da je procesna predpostavka izpolnjena, če so plačane celotne sodne takse za predlog in sklep o vpisu (ter o takšnem plačilu priložen dokaz), ne pa le njihov del (in sicer ne glede na to, ali gre za neznaten del ali pa za pretežen del).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep registrskega sodišča.

Obrazložitev

Registrsko sodišče je predlagatelja med drugim pozvalo, da predloži dokaz o plačilu sodne takse za predlog in sklep o vpisu (5. tč. odredbe z dne 30.6.1994). Ker predlagatelj kljub pozivu sodišča ni plačal celotne takse (dolgoval je še razliko 6.530,00 SIT), je njegov predlog za vpis zavrglo.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil predlagatelj (po pooblaščenki). Navedel je, da je odredbo razumel tako, da mora poleg takse v višini 9.450,00 SIT (ki jo je plačal v sodnih kolekih) doplačati takso do višine 11.900,00 SIT. To je storil (prav tako v sodnih kolekih). Zato je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (oz. registrskemu sodišču) v "ponovno obravnavo in razsojo". Pri tem ni priglasil pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o sodnih taksah v tar.št. 21-23 Taksne tarife določa obveznost plačila sodnih taks za vloge za vpis v sodni register, v čl. 26-31 pa določa postopek izterjave neplačanih taks. V tem se razlikuje od Zakona o sodnem registru, ki v 29. čl. kot procesno predpostavko za odločanje o predlogu za vpis določa tudi, da mora biti predlogu priložen dokaz o plačilu sodne takse za predlog in sklep o vpisu (4. tč. 29. čl. ZSR). Pri predložitvi dokaza o plačilu sodne takse torej ne gre za dokazovanje dejstva plačila dolžnih taks (v izogib njihovi prisilni izterjavi), ampak gre za dokazovanje, da so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o predlogu za vpis (v konkretnem primeru preoblikovanja družbe z omejeno odgovornostjo v komanditno družbo, spremembe firme in spremembe oseb, pooblaščenih za zastopanje).

Pri tem je smisel določbe 4. tč. 29. čl. ZSR v tem, da je v dokaz izpolnjene procesne predpostavke potrebno predložiti dokaz o plačilu celotnih sodnih taks (za predlog in sklep o vpisu), ne pa le njihovega dela, in sicer ne glede na to, ali gre za neznatni ali pa za pretežni del. Predlagatelj je svoj predlog z dne 3.6.1994 taksiral s sodnimi koleki v znesku 9.450,00 SIT, vlogo z dne 20.7.1994 (po odredbi registrskega sodišča z dne 30.6.1994) pa s sodnimi koleki v znesku 2.470,00 SIT.

To pomeni, da je taksno obveznost v znesku 18.450,00 SIT (2.050 točk x 9,00 SIT) izpolnil le delno (v znesku 11.920,00 SIT), ne pa v celoti (v znesku 18.450,00 SIT). Predlagatelj je namreč še vedno dolgoval plačilo 6.530,00 (18.450,00 - 11.920,00) SIT sodnih taks.

Ker predlagatelj ni izpolnil procesne predpostavke iz 4. tč. 29. čl. ZSR niti po pozivu registrskega sodišča (odredbi) za odpravo pomanjkljivosti, je registrsko sodišče postopalo pravilno, ko je predlog zavrglo (v skladu s 1. odst. 30. čl. ZSR).

Navedba v odredbi registrskega sodišča z dne 30.6.1994, da predlagatelj "dolguje takso v znesku 11.900,00 SIT", lahko pomeni le to, da je tolikšen znesek neplačanih taks (že plačanih taks namreč predlagatelj nič več ne dolguje). Sicer pa se od pooblaščenke predlagatelja (odvetnice) pričakuje, da pozna materialno pravo, tako tudi določbe Zakona o sodnih taksah in njegove Taksne tarife (v konkretnem primeru tar.št. 21 - 23). Torej bi pooblaščenka lahko ugotovila, da taksna obveznost predlagatelja (za sodne takse za predlog in sklep o vpisu) ne znaša le 11.900,00 SIT (in tudi ne 21.350,00 SIT = 9.450,00 SIT + 11.900,00 SIT), ampak 18.450,00 (9.450,00 + 2.470,00 + 6.530,00) SIT.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. tč. 39. čl. ZSR pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep registrskega sodišča (o zavrženju predloga za vpis navedenih sprememb).