Jedro

Lastnik nepremičnine nima posestnega varstva proti tistemu, ki njegovo nepremičnino uporablja v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi motenje posesti, parcele št. X k.o. Y. Zavrnjen pa je bil tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih posegov. Tožnikoma je bilo naloženo, da tožencu povrneta njegove pravdne stroške, odmerjene na 159.530,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (pravilno: sklepa) do plačila.

Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe je navedeno, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je toženec oziroma njegovi pravni predniki imel pravico voziti po zemljišču obeh tožnikov. Tožeča stranka trdi, da toženec nima pravice, da si samovoljno jemlje pravico za prevoz preko tožnikove parcele. Za takšno pravico ne obstaja nikakršen pisni dokument, še manj pa je služnostna pravica vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče se je napačno oprlo predvsem na izpoved priče M.Š. S tem, ko sodišče ni analiziralo izpovedbe prič Š.M. in A.V., je bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka, saj v obrazložitvi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka predlaga zaslišanje priče A.Č., ki mu zdravstveno stanje sedaj dopušča zaslišanje in pa zaslišanje v pritožbi naštetih novih prič. Prilaga tudi pisne izjave M.V., iz katerih sledi, da je toženec vozil po spornem zemljišču že leto dni pred obravnavanim dogodkom.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v postopku ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tiste, ki jo zatrjuje pritožba, niti katere od drugih, naštetih v drugem odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je namreč v obrazložitvi sprejete odločitve navedlo izpovedbi prič Š.M. in A.V., ju analiziralo posamično in skupaj z ostalimi dokazi. Nobene utemeljene podlage zato nima pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki onemogočajo preizkus sprejete odločitve.

Odločitev o tem, da niso izpolnjeni pogoji za posestno varstvo tožnikov, je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločitve pravilno opozorilo na določbo 75. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80, 20/80, 36/90), po kateri ima vsak posestnik stvari ali pravice pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Po določbi prvega odst. 70. čl. ZTLR ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. V tretjem odst. tega člena pa je predpisano tudi, da ima tisti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini služnosti, posest stvarne služnosti. Pravilno je bilo v izpodbijani odločbi opozorjeno na določbo prvega odst. 78. čl. ZTLR, po kateri je v pravdah zaradi motenja posesti izključeno razpravljanje o pravici do posesti. Naše pravo daje posestno zaščito obstoječemu dejanskemu razmerju posameznika do stvari. Zato obstaja možnost, da dobi posestno zaščito tisti, ki pravice do posesti nima. Pravni red je tako ureditev sprejel očitno z namenom, da bi preprečil samovoljno ravnanje posameznikov. Treba pa je povedati, da sta tako postopek kot tudi odločba v posestnem sporu le začasna ukrepa. Skratka, v našem pravu velja objektivna koncepcija posesti. Posestnik je v takem razmerju do stvari, da stvar rabi, jo uživa in z njo razpolaga in to ne glede na to, ali ima za tako ravnanje pravico. Za posestno zaščito tudi ni nujno, da obstaja med posestnikom in stvarjo trajen fizičen kontakt. Posestno zaščito ima tudi tisti, ki tujo nepremičnino uporablja za lastno korist, ta drugi, ki je lastnik, pa za tako uporabo ve, jo dopušča in trpi, oziroma ne reagira v roku, ki je za to predpisan. Za tistega, ki dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti, ni bistveno, ali ve, da taka pravica sploh ne obstaja. Bistveno je, da dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti (povzeto po knjigi Stvarno pravo, Tone Frantar, GV Ljubljana, 1993, str. 299 - 316). V tej pravdni zadevi izvedeni dokazi omogočajo sklep, da je toženec vozil po sporni poti ves čas, odkar je postal lastnik parcele št. 883. Samo v letu 1994, to je v letu pred vložitvijo tožbe, je po zemljišču v lasti tožnikov peljal vsaj štirikrat, za kar sta tožnika vedela. Toženec je torej nepremičnino tožnikov uporabljal v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti.

Toženec je na uporabljenem zemljišču imel posest, v smislu opredelitve po tretjem odst. 70. čl. ZTLR. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ZTLR tožnikoma ne omogoča posestne zaščite in je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tudi dajatvena tožbena zahtevka zavrnilo, povsem pravilna. Vsa dejstva, ki so za odločitev pomembna je sodišče prve stopnje ugotovilo z že izvedenimi dokazi. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in dopolnjevanje dokaznega postopka ni potrebno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka bo morala sama nositi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla pravnorelevantnih razlogov. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da stroški odgovora za pritožbo niso bili potrebni (155. čl. ZPP).