Jedro

Z obveznostjo vračila glavnice sta nižji sodišči prisodili tudi pogodbeno dogovorjene 25 odstotne obresti za primer zamude.

Revidentoma se zdi taka obrestna mera oderuška, ker presega bančne obresti za hranilne vloge v nemških markah. Toda opozoriti je treba, da imajo obresti lahko več funkcij. Ločiti je treba valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene z zakonom. V danem primeru ne gre za pogodbene obresti po prvem odstavku 399. člena, marveč za dogovorjeno višjo obrestno mero zaradi zamude tožencev, kar je v skladu z drugim odstavkom 400. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku 94.200 nemških mark v tolarski protivrednosti na dan plačila, po prodajnem tečaju Nove banke d.d. Ljubljana, z dogovorjenimi obrestmi 25 odstotkov letno, ki tečejo od 1.1.1994 dalje do plačila. Odločilo je še, da mu morata povrniti 261.494,00 tolarjev pravdnih stroškov z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o obrestih spremenilo, tako da je prisodilo obresti od glavnice 94.200 nemških mark od dneva zapadlosti posameznih obrokov dalje, se pravi od enakih mesečnih obrokov v znesku 3.140 nemških mark od 1.1.1994 dalje, vsak mesec do dneva plačila. Sicer je višje sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje sta toženca pravočasno vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, ali podrejeno, razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženca se sklicujeta na dejstvo, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili postopek, ker nista ocenili vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj; zlasti ne tistih, ki se nanašajo na ustni dogovor, da bosta toženca vrnila dogovorjeni znesek brez obresti z dnevom zapadlosti 20.9.1998. Sodiščema očita, da bi bili morali zaslišati priče. Toženca trdita, da vtoževani znesek še ni zapadel v plačilo. V nasprotju z zakonodajo pa se jima zdi dejstvo, da sta sodišči prisodili 25 odstotne letne zamudne obresti. Menita, da gre za oderuške obresti, saj presegajo obresti, po katerih se obrestujejo hranilne vloge v nemških markah na vpogled ali vezane nad 1 leto. Tudi določitvi tolarske protivrednosti po prodajnem tečaju Nove banke d.d. Ljubljana se upirata in menita, da bi moral biti določen srednji tečaj Banke Slovenije na dan plačila.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP ni podana, ker sta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah sodb opisali, kako sta ovrednotili posamezne dokaze, ki so bili predlagani in jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ter kakšna je ocena vseh dokazov skupaj.

Nezadovoljstvo tožencev z dokazno oceno sodišč, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V kolikor revidenta izpodbijata dejansko podlago, ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, pa je ugotoviti, da po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP to v reviziji ni dovoljeno. Ker revizijsko sodišče ob preizkusu izpodbijanih sodb tudi ni našlo kršitve po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, revizijski razlog bistvenih kršitev procesnih določb ni podan.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Ob ugotovitvi, da so tožnik in toženca 22.9.1993 sklenili pisno posojilno pogodbo, s katero sta se toženca obvezala vrniti 137.000 nemških mark v 60 enakih mesečnih obrokih po 3.140 nemških mark ter je bil za začetek vračila določen januar 1994, sta sodišči pravilno razsodili, da je znesek v tolarski protivrednosti 94.200 nemških mark že zapadel v plačilo in ga morata toženca vrniti po določilu 557. člena in prvega odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

V zvezi z valutno klavzulo je treba pojasniti, da prepoved valutne klavzule iz 395. člena ZOR v času sklenitve posojilne pogodbe ni več veljala in je bila taka klavzula izrecno dovoljena na podlagi določila 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Ur.l. RS, št. 1/91-I). Drugi odstavek 5. člena ZDP je za domače osebe določil, da se plačila po takih pogodbah izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila. Tedaj bi morala dolžnika vrniti tožniku dolgovani znesek v tolikšnem številu tolarskih enot, kolikor bi jih bilo potrebno plačati na banki v kraju izpolnitve za nakup v valuti določenega zneska.

Z obveznostjo vračila glavnice sta nižji sodišči prisodili tudi pogodbeno dogovorjene 25 odstotne obresti za primer zamude.

Revidentoma se zdi taka obrestna mera oderuška, ker presega bančne obresti za hranilne vloge v nemških markah. Toda opozoriti je treba, da imajo obresti lahko več funkcij. Ločiti je treba valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene z zakonom. V danem primeru ne gre za pogodbene obresti po prvem odstavku 399. člena, marveč za dogovorjeno višjo obrestno mero zaradi zamude tožencev, kar je v skladu z drugim odstavkom 400. člena ZOR. Toženca doslej še nista vrnila nobenega obroka, ki je zapadel v plačilo. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno višjo obrestno mero zaradi tega, ker toženca nista pravočasno plačala glavnice in obresti in nedovoljeno uporabljata tožnikov kapital. Ker je namen takih obresti tudi v kazenski funkciji, ki naj dolžnika sili k izpolnitvi, in ker ZOR v 10. členu predvideva svobodno urejanje obligacijskih razmerij, morata toženca povrniti zapadle zneske z obrestmi po obrestni meri, ki je bila dispozitivno določena v posojilni pogodbi. Za čas, ko je bila sklenjena posojilna pogodba, v njej določene zamudne obresti niso bile oderuške, saj je enako obrestno mero predpisoval Zakon o obrestni meri, ki je tedaj veljal (Ur.l. SRS, št. 14/92 in 13/93). Le ta je predpisoval tako obrestno mero zamudnih obresti, ki je bila enaka stopnji rasti cen na drobno in realni letni zamudni obrestni meri 25 %. Tako obrestno mero je računala tudi država za zamudne obresti pri davkih, prispevkih, carinah in drugih uvoznih davščinah.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba zavrniti neutemeljeno revizijo po določilu 393. člena ZPP. Tudi predlog za povritev revizijskih stroškov je bilo treba zavrniti po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP, saj revizija ni bila uspešna.