Jedro

Vse okoliščine in dejstva, na katerih temelji obrazložitev prvostopenjskega inšpekcijskega upravnega organa, dokazujejo, da ni mogoče z gotovostjo kot investitorja spornega inženirskega mostu, šteti tožeče stranke. Utemeljen je tako tožbeni ugovor, da prvostopni inšpekcijski organ v odločbi ne razloži, na podlagi česa zaključuje, da je investitor izgradnje mostu prav tožeča stranka.

Predložena zamudna sodba temelji na povsem drugih procesnih predpostavkah in na njeni podlagi ni mogoča vsebinska presoja o tem, kdo je dejansko investitor sporne gradnje. To pomeni, da takšnega dokaznega sredstva v inšpekcijskem postopku ni mogoče uporabiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS, Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 06122-1977/2010-55 z dne 20. 10. 2011, se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, št. 06122-1977/2010-55 z dne 20. 10. 2011, je pod točko 1 izreka odločeno, da mora inšpekcijski zavezanec Turistično društvo A. (tožeča stranka v tem spora), takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo inženirskega objekta – mosta za pešce, dolžine 12 m, širine 1,30 m, višine ograje 1 m, višine betonskih podpor od 0,15 m do 0,80 m, na zemljišču s parcelno številko 95/88 k.o. …. Točka 2 izreka določa, da mora inšpekcijski zavezanec v roku dveh mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti inženirski objekt – most za pešce iz 1. točke te odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Točka 3 izreka določa, da se bo v primeru neizvršitve naloženega dejanja začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke, ki se bo opravil po drugih osebah. Točka 4 izreka določa, da se za objekt iz 2. točke tega izreka prepoveduje: vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njim, sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. V obrazložitvi navaja dejansko stanje odločitve, ko so se opravljali inšpekcijski pregledi na podlagi 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ko je ugotovljeno, da gradnja na zemljišču s parcelno številko 95/88 k.o. … predstavlja novo gradnjo manj zahtevnega inženirskega objekta – mostu za pešce, za katero je pred pričetkom treba pridobiti gradbeno dovoljenje. S tem je kršena določba prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Po vpogledu v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Žalcu je ugotovljeno, da inšpekcijski zavezanec ni zemljiškoknjižni lastnik tega zemljišča, nima vpisane služnosti pri vložku 429 k.o. …. V nadaljevanju razlaga določbe ZGO-1, ki se nanašajo na gradnjo enostavnih objektov in nelegalno gradnjo. V postopku ugotovitve investitorja glede nelegalne gradnje, je gradbena inšpektorica opravila zaslišanje sodelujočih pri gradnji mostu, ki jih je bilo mogoče identificirati in sicer Lokalne akcijske skupine B., Planinskega društva C. in Občine Braslovče. Vsi so izjavili, da niso investitorji gradnje. Iz dopisa Turističnega društva A. z dne 21. 7. 2010, naslovljenega na odvetnico D.D., ki zastopa zemljiškoknjižnega lastnika tega zemljišča, s parcelno številko 95/88 k.o. … , E.E., izhaja pojasnilo, da je inšpekcijski zavezanec zemljiškoknjižni uporabnik parcele, ki v naravi predstavlja Braslovško jezero, ki je po pomenu razvrščeno v drugi red površinskih voda, kar pomeni, da sega zunanja meja priobalnega zemljišča 5 m od meje vodnega zemljišča. Društvo poleg priobalnega zemljišča vzdržuje in dobroverno koristi tudi sprehajalno pešpot ob Braslovškem jezeru. Pešpot, ki poteka po priobalnem zemljišču, dobroverno koristi že več kot 50 let in tudi cca. 35 solastnikov parcel ob jezeru in številni vsakodnevni turisti. Skupaj z Občino Braslovče, je društvo v letu 2008 sistematično pristopilo k urejanju vodnega in priobalnega zemljišča. Tako je bilo na priobalnem zemljišču postavljenih 22 klopi s koši za odpadke ter očiščena sprehajalna pot. Zemljišče, kjer poteka sprehajalna pot in je last E.E., je edino, ki je izrazito močvirnato, zato je bilo zaradi zagotovitve prehodnosti in varnosti že pred 21 leti urjeno z lesenimi plohi. Na mestu, kjer v močvirju poteka struga potoka, je bila postavljena pred 10 leti lesena brv oziroma mostiček. Slednjega je bilo treba zaradi dotrajanosti obnoviti, zato so v letu 2010 pristopili k vzdrževalnim delom. Župan Občine Braslovče je posredoval sicer dodatno obrazložitev, da je občina 5. 8. 2010 plačala račun št. 15/2010 izvajalcu F.F. s.p. v znesku 3.392,40 EUR. Predmet plačila je leseni most na Braslovškem jezeru, ki se nanaša na impregnacijo lesa, obdelavo lesa in izdelavo posameznih segmentov mostu. Les za izdelavo je podaril donator – kmet iz okolice Braslovč, ki ne želi biti imenovan. Tudi ostali gradbeni material (pesek, cement, oporniki), je bil darovan s strani posameznih občanov v okviru akcije, ki je bila že opisana in dejstva posredovana. Dela betoniranja in ostala potrebna dela so izvajali občani, za katere sedaj ni možno ugotoviti identifikacije, ker se evidenca ni vodila, vključenih pa je bilo preko 50 posameznikov. Med njimi so bili tudi posamezni svetniki Občine Braslovče, kateri so se odločili za sodelovanje zaradi njihovih osebnih odločitev in ne v povezavi s funkcijo svetnika. V nadaljevanju razlaga še ukrepe, ki temeljijo na 152. členu ZGO-1, opozorila, ki temeljijo na tretjem odstavku 148. člena ZGO-1 ter izrečene prepovedi utemeljene s 158. členom ZGO-1, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

S pritožbeno odločbo, št. 0612-364/2010-6 z dne 28. 11. 2011, je tožena stranka kot upravni organ druge stopnje potrdila odločitev prvostopenjskega inšpekcijskega organa z ugotovitvijo, da je Okrajno sodišče v Žalcu v pravdni zadevi zaradi odstranitve mostu in opustitve posegov v lastninsko pravico lastnika nepremičnine, na katerem je most, pod št. P 106/2011 dne 29. 11. 2011 izdalo zamudno sodbo, v kateri je navedlo ugotovitev k dejstvu, da je društvo brez dovoljenja lastnika parcelne številke 95/88 k.o. … in brez gradbenega dovoljenja zgradilo 12 m dolg in 1,5 širok most z betonskimi podstavki. Ta ugotovitev sodišča tako potrjuje presojo prvostopenjskega upravnega organa o ugotovitvi investitorstva spornega objekta.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Inšpekcijski organ navaja, s kom vse je opravil zaslišanje ter citira račun Občine Braslovče, št. 15/2010, vendar ne pove, na podlagi česa zaključuje, da je investitor izgradnje mostu prav tožeča stranka. Odločba nima zaključkov, razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, tako da gre za bistveno kršitev določb postopka. Zgolj navajanje izvedenega dokaznega postopka ni dovolj za sklepčnost odločbe. Izvedene dokaze bi moral organ dokazno oceniti in svojo oceno predstaviti v pismenem izdelku svoje odločbe. Ni se opredelil ali šteje tožečo stranko kot naročnika gradnje, ali kot osebo, ki je sama izvajala gradnjo. Tožena stranka se v pritožbeni odločbi sklicuje na zamudno sodbo, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Žalcu, št. P 106/2011 z dne 29. 11. 2011, in v kateri je navedlo, da je tožeča stranka brez dovoljenja lastnika parcele zgradila sporni most. Tako je iz njene odločbe mogoče zaključiti, da je bila zamudna sodba tista, ki potrjuje presojo prvostopnega organa, zato v svoje zaključke ne more vključevati novih dokazov. Tožena stranka se sklicuje na nov dokaz, čeprav se s tem dokazom tožeča stranka ni imela možnost seznaniti in tudi ni imela možnosti, da se o njem izjasni. Na ta način ji je odvzeta pravica do seznanitve z dokazi pridobljenimi v postopku in ji je bila odvzeta pravica do obravnave, kar je tudi kršitev temeljne ustavne pravice iz 15. in 22. člena Ustave RS in tudi kršitev 23. člena Ustave RS. Pojasnjuje, da Okrajno sodišče v Žalcu kot investitorja ni določilo tožeče stranke, ker je izdalo zamudno sodbo brez izvajanja dokazov. Odločitev še ni pravnomočna, ker je bila vložena pritožba. Prvostopni inšpekcijski organ je navedel, da obstaja račun, ki ga je plačala Občina Braslovče. Na kakšni osnovi bi plačala račun občina, če bi bila investitor tožeča stranka, pa prvostopni organ ne pove. Prereka, da je bila investitor izgradnje mostu in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbi prvostopenjskega inšpekcijskega organa in tožene stranke odpravi in vrne zadevo prvostopnemu inšpekcijskemu organu v novo odločanje. Predlaga tudi, da se ji priznajo stroški tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V več ponovljenih inšpekcijskih postopkih v sporni zadevi, je gradbeni inšpekcijski organ prve stopnje ponovno ugotovil, da je investitor sporne gradnje inženirskega objekta – mosta za pešce dolžine 12 m, širine 1,30 m, višine ograje 1 m, višine betonskih podpor od 0,5 do 0,8 m, na zemljišču s parcelno številko 95/88 k.o. …, tožeča stranka in s tem tudi inšpekcijska zavezanka. Kljub zaslišanju predstavnikov Lokalne akcijske skupine B., Planinskega društva C. in Občine Braslovče, je inšpekcijski organ svojo odločitev ponovno utemeljil z razlogi, ki izhajajo iz dopisa tožeče stranke naslovljenega na odvetnico D.D., ki je zastopala zemljiškoknjižnega lastnika tega zemljišča E.E.. Iz navedenega dopisa z dne 21. 7. 2010 dejansko izhajajo okoliščine, ki nakazujejo na to, da bi bila lahko tožeča stranka investitor te gradnje v okviru vzdrževalnih del, h katerim so pristopili v letu 2010, in med katere spada tudi dotrajani mostiček (brv), ki se je obnovil oziroma nadomestil s spornimi inženirskim mostom. Ne glede na navedeni dopis, pa je iz večkrat ponovljenega inšpekcijskega postopka in številnih zapisnikov o inšpekcijskih pregledih ter zaslišanja posameznih „domnevnih“ investitorjev mogoč zaključek, da je tožeča stranka, ki je tekom več postopkov investitorstvo gradnje zanikala, vsekakor preuranjeno in brez dokaznih sredstev določena kot investitor sporne gradnje.

Nesporno dejstvo je, da je Občina Braslovče 5. 8. 2010 plačala račun št. 15/2010 izvajalcu tega dela v znesku 3.392,40 EUR. Račun je bil izdan na podlagi naročilnice Občine Braslovče in iz njene specifikacije je razvidno, da je predmet plačila leseni most na Braslovškem jezeru, ki se nanaša na impregnacijo lesa, obdelavo lesa in izdelavo posameznih segmentov mostu. Tudi iz same obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je les za obdelavo podaril donator – kmet iz okolice Braslovč, ki ne želi biti imenovan. Ostali gradbeni material je bil darovan s strani posameznih občanov v okviru akcije, same aktivnosti je izvajalo preko 50 posameznikov in je bilo za to uporabljenih 450 prostovoljnih ur. Vse te okoliščine in dejstva, na katerih temelji obrazložitev prvostopenjskega inšpekcijskega upravnega organa dokazujejo, da ni mogoče z gotovostjo kot investitorja spornega inženirskega mostu, šteti tožeče stranke. Utemeljen je tako tožbeni ugovor, da prvostopni inšpekcijski organ v odločbi ne razloži, na podlagi česa zaključuje, da je investitor izgradnje mostu prav tožeča stranka. Glede na navedeno, izpodbijane odločbe v tem delu, glede na vsa, tekom več inšpekcijskih postopkov izvedena dokazna sredstva, ni mogoče preizkusiti.

Nadalje je utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka kot upravni organ druge stopnje, svojo odločitev nepravilno utemeljila z izdano zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu, kot tistim dokazom, ki potrjuje presojo prvostopnega inšpekcijskega organa. Ne glede na to, da tožeča stranka s takšnim dokaznim sredstvom (vključitev zamudne sodbe v razloge) ni bila seznanjena, tudi sicer odločitev v tem pravdnem postopku, končanem z zamudno sodbo, ne more vplivati na odločitev, kdo je v tem upravnem postopku inšpekcijski zavezanec. Dejstvo je, da predložena zamudna sodba temelji na povsem drugih procesnih predpostavkah in na njeni podlagi ni mogoča vsebinska presoja o tem, kdo je dejansko investitor sporne gradnje. To pomeni, da takšnega dokaznega sredstva v inšpekcijskem postopku ni mogoče uporabiti. Vse navedene okoliščine, še posebej pa dejstvo, da tudi dopis tožeče stranke naslovljen na odvetnico D.D. z dne 21. 7. 2010, na katerem temelji razlaga prvostopenjskega upravnega organa, ni bil pridobljen tekom samega inšpekcijskega postopka, temveč pred njim, utemeljujejo dvom v pravilnost odločitve inšpekcijskega organa, da je investitor tožeča stranka.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo po četrtem odstavku tega člena organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.