Jedro

Četudi je tožena stranka, kot naročnik, ugotovila, da tudi s tem ponovnim čiščenjem prostori niso bili kvalitetno očiščeni, ni bila dolžna (ponovno) postopati po 633. členu OZ in (ponovno) uveljavljati jamčevalne zahtevke po 639. členu OZ, saj ni šlo za napako pri opravljenih storitvah, ampak za (še vedno) neodpravljeno že reklamirano napako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo v celoti izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18.5.2015, in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 839,29 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevala je, da je generalno čiščenje izvedla ustrezno, in da tožena stranka ni podala nobene dodatne reklamacije oziroma graje. Ni ne logično in ne življenjsko, da bi tožeča stranka neustrezno opravila generalno čiščenje, tožena stranka pa bi čakala še dva tedna, da nastopi z delom nov čistilni servis. Pritožba opozarja na 633. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v skladu s katerim bi moralo sodišče zaključiti, da je tožena stranka z opustitvijo ogleda prevzela delo tožeče stranke in je zato tožeča stranka v celoti upravičena do plačila po izstavljenem računu. Ne glede na navedeno, pa bi moralo sodišče ob uporabi 640. člena OZ v primeru, če so bile napake pri delu, znižati vrednost izvršenega dela in ne zavrniti celotnega zahtevka. Nesporno je, da je tožeča stranka vse do 31.12.2014 izvrševala pogodbeno dogovorjena dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, na katera je v sporu majhne vrednosti, kot je predmetni, pritožbeno sodišče vezano (v skladu s prvim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP): tožeča stranka je imela s toženo stranko sklenjeno Pogodbo o čiščenju prostorov (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere je tožeča stranka 29.12.2014 izstavila račun št. 1/2012 v višini 3.586,80 EUR; tožena stranka je 11.12.2014 reklamirala opravljene storitve in dala tožeči stranki čas enega dneva, da odpravi napake; predstavnica tožeče stranke si je stanje 12.12.2014 ogledala, soglašala z grajanjem opravljenega dela in pristopila k ponovnemu čiščenju z dodatnimi štirimi delavci; tudi ponovno čiščenje ni bilo kvalitetno opravljeno, vendar ga tožena stranka ni reklamirala, ker se je v naslednjih dveh tednih iztekla Pogodba.

5. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da tožena stranka zaradi slabo opravljenega dela ni dolžna plačati računa.

6. Tožeča stranka z vztrajanjem pri svojih trditvah, da je bilo kvalitetno opravljeno čiščenje, s katerim naj bi odpravila reklamacijo tožene stranke, v tem sporu majhne vrednosti s pritožbo ne more uspeti. Kot je bilo predhodno že navedeno, je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe vezano na takšno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ko pa pritožba poudarja, da na navedeno čiščenje tožena stranka ni imela nobenih reklamacij oz. grajanj, je potrebno izpostaviti, da je čiščenje prostorov, kot ga je tožeča stranka opravila po 12.12 2014, predstavljalo realizacijo zahteve tožeče stranke, kot podjemnika, da napako v postavljenem roku sama odpravi (v smislu prvega odstavka 639. člena OZ). V zvezi s tem ponovnim čiščenjem je bilo ključno vprašanje, ali je bilo grajano slabo čiščenje odpravljeno, ali ne. Četudi je tožena stranka, kot naročnik, ugotovila, da tudi s tem ponovnim čiščenjem prostori niso bili kvalitetno očiščeni1, ni bila dolžna (ponovno) postopati po 633. členu OZ2 in (ponovno) uveljavljati jamčevalne zahtevke po 639. členu OZ, saj ni šlo za napako pri opravljenih storitvah, ampak za (še vedno) neodpravljeno že reklamirano napako. Zato je materialno pravno napačno sklepanje pritožnika, da se zaradi tega, ker napak ponovnega čiščenja tožena stranka ni grajala, šteje, da je delo prevzela.

7. Napačno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru odločiti o znižanju plačila. Da bi sodišče odločalo o tem, ali je tožena stranka od čiščenja v mesecu decembru 2014 (na kar se vtoževani račun nanaša) imela morebitno korist in kolikšno, bi morala tožeča stranka to korist zatrjevati (z navedbo kdaj je vse čistila, pa grajanj ni bilo, oz. koliko in kje je bilo navkljub grajanju vseeno dovolj počiščeno) in kondikcijski zahtevek ustrezno oblikovati. Ker pa trditev v tej smeri ni postavila (tega v pritožbi tudi ne zatrjuje), ne more zahtevati, da bi dejstva ugotavljalo sodišče samo, po uradni dolžnosti.

8. Pritožbeni razlogi tožeče stranke glede napačne uporabe materialnega prava torej niso utemeljeni; očitkov glede kršitev postopka pa tožeča stranka tudi ni podala in jih pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP tudi ni ugotovilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

1 čemur je pritrdilo prvostopenjsko sodišče, zato tudi ne more biti pravilnost tega dejstva predmet pritožbene presoje 2 o napakah nemudoma obvestiti podjemnika