Jedro

Zaupanje otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu ne predstavlja spremenjene okoliščine v smislu določbe 421. člena ZPP, ki bi bila pravno upoštevna, saj tožnik ni izkazal spremenjenih okoliščin, do katerih bi prišlo v času od odločitve v zadevi, v kateri je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugemu od staršev.

Časovne meje zajemajo vsa dejstva, ki so v prej citirani zadevi obstajala ob koncu glavne obravnave, kar pomeni, da je tožnik glede teh dejstev prekludiran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal predodelitev mladoletnega A. A. v varstvo in vzgojo njemu, vključno z začasno določitvijo stikov in preživnine, kot tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal predodelitev mladoletnega sina v varstvo in vzgojo njemu, določitev stikov med toženko in mladoletnim sinom ter določitev preživnine, ki naj bi jo toženka plačevala v mesečnem znesku 240,00 EUR. Odločeno je bilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Izpostavlja, da sodba ne temelji na dokazni oceni, marveč izključno na dejstvih, povzetih iz listin spisa. Sodba je po vsebini kritika tožniku, da ne zmore empatije, medtem ko sodišče potreb otroka sploh ni ugotavljalo. Sodba je nezakonita, saj dokazna ocena temelji na izpostavljanju negativnih ali napačnih tožnikovih potez, izvedenskem mnenju I. N., ki pa ni bilo preizkušeno in v postopku sploh ni imelo statusa izvedenskega mnenja, mnenju CSD, ki ni preverjeno in ga ni mogoče preizkusiti; otrokova volja pa sploh ni bila predmet dokazovanja in ugotavljanja. Izpostavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj je sina preselil v drug kraj na podlagi materinega soglasja, podanega v sodni poravnavi. Odmik od soglasja za 20 minut otroku ne povzroča nikakršne škode. Neprimerni so očitki, da je sina brez soglasja toženke prepisal v OŠ – soglasje za prepis je imel v sodni poravnavi P 692/2010. Nezakonito je sklicevanje sodišča na poročilo CSD z dne 6. 12. 2012, saj gre za dokazno listino, glede katere tožniku ni bila dana možnost vsebinske izjavitve in preizkusa. Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na ugotovitve izvedenca klinične psihologije I. N., saj gre za dokazno listino, ki nima statusa izvedenskega mnenja. Izvedenec I. N. je površno podal mnenje glede toženkinega konzumiranja antidepresivov in njene depresivnosti, površno pa je ugotavljal tudi otrokovo voljo. Izpostavlja, da je odločitev sodišča v nasprotju s sodno prakso VS RS, kot izhaja iz zadeve II Ips 772/2009, pa tudi s stališčem Ustavnega sodišča v zadevi Up-271/07. Sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, marveč je odločilo po dejanskem stanju na dan izdaje sodbe v zadevi IV P 310/2013. Do selitve A. A. k materi, ki jo otrok odklanja, se sodišče sploh ni opredelilo. Gre za otrokovo doživljanje nove situacije, ko biva z materjo, o tem pa sodba sploh nima razlogov. Sodišče ni ugotavljalo otrokove volje, kje bi si želel bivati, pri katerem od staršev bo otroku bolje v smislu zagotovitve emocionalnih, ekonomskih in bivalnih pogojev za zdrav telesni in duševni razvoj. Ker je sodišče odločitev v pretežni meri oprlo na poročilo CSD z dne 20. 3. 2015, bi moral biti tožniku omogočen preizkus pravilnosti in celovitosti poročila. Tožba je bila vložena na podlagi A. A. volje ter njegovih potreb, ki pa jih sodišče sploh ni ugotavljalo. Sodišče se ni ukvarjalo z ugotavljanjem pravnega standarda otrokove koristi in je zavrnilo vse predlagane dokaze, kar je imelo za posledico nerazčiščenost dejanskega stanja in kršitev temeljne pravice do izjave v postopku – pravica do kontradiktornosti postopka, saj mu ni bila omogočena seznanitev z vsebino in listinami toženkinega odgovora na tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku prvega sodišča o odsotnosti podanosti normativne konkretizacije spremenjenih okoliščin iz četrtega odstavka 121. člena ZPP. Na podlagi prepričljive dokazne ocene, izdelane v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, in ob odsotnosti kršitev določb postopka ter ob pravilni uporabi materialnega prava je odločitev o zavrnitvi tako predloga za izdajo začasne odredbe kot tudi samega zahtevka, pravilna.

6. Iz tožbe smiselno izhaja, da naj bi realizacija pravnomočne sodne odločbe v zadevi P 310/2013-IV botrovala predmetnemu sodnemu postopku. V zadevi P 310/2013-IV je bil mladoletni sin pravdnih strank, A. A., zaupan v varstvo in vzgojo materi (toženki), kar pomeni spremembo glede na sodno poravnavo z dne 27. 5. 2010, sklenjeno v zadevi IV P 692/2010, s katero je bil mladoletni otrok zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema. Zgolj realizacija pravnomočne sodne odločbe ne more biti razlog za ponovno odločanje o že razsojeni stvari. Zaupanje otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu ne predstavlja spremenjene okoliščine v smislu določbe 421. člena ZPP, ki bi bila pravno upoštevna, saj tožnik ni izkazal spremenjenih okoliščin, do katerih bi prišlo v času od odločitve v zadevi P 310/2013-IV. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da s strani tožnika zatrjevane spremenjene okoliščine ne predstavljajo ničesar novega, kar v zadevi IV P 310/2013 že ne bi bilo strokovno in sodno evalvirano. Pritrditi je prvemu sodišču, da suho kašljanje mladoletnega A. A. ter pretep s sošolcem v novi šoli predstavlja zelo pavšalno zatrjevana razloga, ki nimata narave bistvenih spremenjenih okoliščin, narekujočih nov postopek, z novimi izvedenci in novim neformalnim razgovorom z otrokom. Predmetni postopek predstavlja predvsem tožnikovo nasprotovanjem vsem ugotovitvam sodišča prve in druge stopnje v postopku IV P 310/2013, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zahtevku za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otrok lahko sodišče ugodi le v primeru, če to glede na spremenjene razmere zahteva korist otroka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh zatrjevanih spremenjenih okoliščin, zato je zmoten pritožbeni očitek, da dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo in da se do pravno odločilnih okoliščin ni opredelilo. Na strani 8 do 10 izpodbijane sodbe se je konkretno opredelilo do tožnikove trditvene podlage in zaključilo, da zatrjevana dejstva ne predstavljajo tistih bistvenih spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale nov postopek z novimi izvedenci in novim neformalnim razgovorom. Ustrezno je upoštevalo začrtane meje obravnavanja in časovne meje pravnomočnosti sodbe v zadevi P 310/2013-IV. Časovne meje zajemajo vsa dejstva, ki so v prej citirani zadevi obstajala ob koncu glavne obravnave, kar pomeni, da je tožnik glede teh dejstev prekludiran.

7. Prvo sodišče je ugotovilo, temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, neobstoj spremenjenih okoliščin iz 421. člena ZPP, zato tudi ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokaza z novim izvedenskim mnenjem, preveritvijo mnenj CSD in neformalnim razgovorom z otrokom. Mnenje izvedenca I. N. je bilo preizkušeno v postopku IV P 310/2013, zato ne vzdržijo pritožbeni očitki o površno podanem mnenju glede tožničinega konzumiranja antidepresivov in površnem ugotavljanja otrokove volje. Klinično psihološka analiza v zadevi IV P 310/2013, kot izpostavlja prvo sodišče, je pokazala, da se A. A. ne želi odločati med staršema in da ga to spravlja v stisko. Otrok si želi predvsem tega, da se starša ne bi prepirala. Glede na otrokovo starost – mladoletni A. A. ima osem let – je tožnikovo zatrjevanje o izjavi, ki jo je otrok v novembru 2014 podal pred CSD-jem, ko se je moral izjasniti o tem, kje bi rad živel – povsem neprimerno. Že po mnenju CSD z dne 6. 12. 2012, ki je bilo preverjeno tudi z izvedeniškim mnenjem, je odločanje o tem, s kom bi otrok raje živel, za tako majhnega otroka krivično in ni v njegovo korist, da bi se odločanje preneslo nanj. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede ponovnega neformalnega razgovora z otrokom. Ker tožnik ni navedel spremenjenih okoliščin, ki bi se v bistvenem razlikovale od okoliščin, podanih v postopku IV P 310/2013, tudi ni bilo nobene potrebe po preverjanju mnenja CSD z dne 20. 3. 2015. V mnenju je poudarjeno, da bi še en postopek odločanja otroku bolj škodil kot koristil, saj si otrok želi le, da bi se starša razumela in da bi nehala prihajati pošta s sodišča. Nenazadnje je pomenljiva ugotovitev, ki smiselno izhaja iz mnenja, da otrok niti ne ve „v kaj ga oče ni prisilil“. Ker nastopa CSD v sporih v razmerjih med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva, in je specifičen pomočnik sodišča, ob odsotnosti zatrjevanja relevantnih okoliščin, ki bi narekovale potrebo po spremembi odločitve o varstvu in vzgoji, ni razloga za dodatno preverjanje mnenja, še posebej ne v primeru, ko pritožba mnenja konkretizirano niti ne izpodbija.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi temeljne pravice do izjave v postopku, ker je bilo odločeno, ne da bi bila tožniku dana možnost seznanitve z vsebino in listinami iz odgovora na tožbo. Iz obrazložitve jasno izhaja, da sodišče toženkinega odgovora na tožbo sploh ni obravnavalo, prejelo ga je šele po zaključku glavne obravnave, zato zatrjevana kršitev ne more biti podana.

9. Ker pritožba ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti ter potrditi izpodbijana sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka je posledično neutemeljen tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je prvo sodišče zavrnilo v tč. I izreka izpodbijane odločitve.

10. Tožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.