Jedro

S tem, ko sodišče v nasprotju z izrecno zakonsko določbo storilcu ni dalo možnosti, da bi se seznanil z obremenilnim dokazom oziroma dokazom, ki bi lahko vplival na njegov pravni položaj, je kršilo tako določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 kot tudi storilčevo pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, oboje v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca M. V. spoznal za odgovornega za prekršek po b) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je izrekel globo 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno odločbo o prekršku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in druge alineje 62. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se z njo v celoti strinja.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je sodba nezakonita, ker storilcu v postopku v prekršku niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje odgovorne osebe družbe A. d. o. o., ki bi lahko potrdila njegov alibi, češ da je bilo njegovo vozilo v času storitve prekrška v pranju pri omenjenem podjetju. Po oceni vrhovnega državnega tožilca tak dokazni predlog izpolnjuje vse zahtevane standarde, ki veljajo v postopku o prekršku, saj je materialnopravno relevanten. Storilec je navedel, kateri dokaz naj sodišče izvede in katero dejstvo se z njim dokazuje. Sodišče bi moralo preveriti obstoj alibija, neizvedbe dokazov, ki so storilcu v korist, pa ni obrazložilo. S tem je kršilo storilčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, sodba pa tudi nima razlogov, zakaj sodišče ni ugodilo dokaznima predlogoma. V zvezi s pridobljenim odgovorom družbe A. d. o. o., vrhovni državni tožilec meni, da bi sodišče moralo storilca seznaniti s tem obremenilnim dokazom in mu omogočiti, da se o njem izjasni. Ker tega ni storilo, je sodišče ravnalo v nasprotju z drugo alinejo 62. člena ZP-1. 5. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ 5. 11. 2010 ob 13.29 uri v Ljubljani na cesti, na kateri je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 60 km/h, z radarskim merilnikom hitrosti vozilu z registrsko oznako MB ..., katerega lastnik oziroma uporabnik je M. V., izmeril hitrost 82 km/h, kar pomeni, da je omenjeno vozilo ob upoštevanju varnostne napake merilnika vozilo najmanj 77 km/h, torej najmanj 17 km/h nad dovoljeno omejitvijo hitrosti. Prekrškovni organ je M. V. izdal plačilni nalog, s katerim ga je spoznal za odgovornega za prekršek po b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ter mu za storjeni prekršek izrekel globo 250,00 EUR in tri kazenske točke. Storilec je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da omenjenega vozila v kritičnem času ni uporabljal, saj ga je tistega dne v dopoldanskih urah predal v posest podjetju A. d. o. o., z namenom, da vozilo opere. Omenjeno podjetje je njegovo vozilo prevzelo, kar je razvidno iz zahtevi priloženega delovnega naloga, pranje vozila je bilo tudi opravljeno, kar dokazuje plačani račun. V. je po lastnem zatrjevanju vozilo prevzel v poznih popoldanskih urah, ko je zaključil z delovnimi obveznostmi na delovnem mestu. Da v kritičnem času ni upravljal z omenjenim vozilom, naj bi dokazoval tudi izpis računalniške strani, na katerem je prikazano njegovo dopisovanje po elektronski pošti tistega dne, izpis pa je napravljen iz njegovega stacionarnega računalnika, ki se nahaja v prostorih njegovega delodajalca. Kot dokaz je M. V. predlagal še lastno zaslišanje in zaslišanje odgovorne osebe podjetja A. d. o. o. Sodišče je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Obrazložilo je, da storilec s predloženimi dokazi ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da očitanega prekrška ni storil. V kritičnem času je imel v uporabi omenjeno službeno vozilo, izpis dopisovanja po elektronski pošti z dne 5. 11. 2010 po oceni sodišča ni prepričljiv, ker s tem izpisom ni dokazljivo, da je storilec prav s tem datumom in urah v resnici pošiljal dokumente določenim naslovnikom. Po stališču sodišča manjka elektronski podpis storilca na dokumentih in dokaz o prejetih dokumentih z naslovnikove strani. Storilec sodišču ni ponudil nobenega drugega razbremenilnega dokaza, ki bi s stopnjo verjetnosti izkazal, da očitanega prekrška ni storil. Pred izdajo sodbe je sodišče z dopisom z dne 3. 10. 2012 opravilo poizvedbe pri družbi A. d. o. o., o točni uri izročitve vozila Volvo z registrsko oznako MB ... po opravljeni storitvi dne 5. 11. 2010. Sodišče je 9. 10. 2012 prejelo odgovor predstavnika omenjene družbe, da točne ure izročitve vozila ne more navesti, da pa je to najverjetneje bilo med 10. in 12. - 13. uro, ko ponavadi izročajo vozila. Izpodbijana sodba se opira tudi na ta odgovor.

6. Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer IV Ips 63/2012 z dne 27. 11. 2012, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 59/2009 z dne 19. 11. 2009 in IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008) obrazložilo, da morajo biti storilcu tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi pravica, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (22. in 29. člen Ustave RS). Le na tak način se zagotavlja enakost strank v postopku, ki je eden bistvenih elementov poštenega sojenja. Opisanim ustavnopravnim izhodiščem je v novelah ZP-1E in ZP-1G sledil tudi zakonodajalec. Tako je s spremembo in dopolnitvijo nekaterih zakonskih določb poudaril obveznost prekrškovnega organa in sodišča, da storilcu omogočita seznanitev z dejstvi in dokazi, na katerih temelji ugotovitev prekrškovnega organa o prekršku. V nasprotnem primeru, to je brez vednosti o podlagi očitka, se storilec namreč ne more vsebinsko izjaviti o prekršku.

7. Utemeljeno je stališče vrhovnega državnega tožilca, da sodišče storilcu ni omogočilo, da bi se seznanil z obremenilnim dokazom. Tako iz zgornjega povzetka procesnega dejanskega stanja kot iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče (očitno) z namenom preverjanja storilčevega alibija pridobilo odgovor družbe A. d. o. o., o času izročitve vozila storilcu. Sodišče tega odgovora storilcu ni posredovalo, je pa nanj oprlo izpodbijano sodbo. Prav v primeru, ko sodišče po vloženi zahtevi za sodno varstvo ponovi ali dopolni dokazni postopek, mora o tem obvestiti storilca ter ga seznaniti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila (peti odstavek 65. člena ZP-1). Sodišče v nasprotju z izrecno zakonsko določbo storilca o pridobljenem odgovoru družbe A. d. o. o., ki je zanj obremenilen, ni obvestilo in mu s tem ni dalo možnosti, da bi se seznanil z obremenilnim dokazom oziroma dokazom, ki bi lahko vplival na njegov pravni položaj. S tem je sodišče kršilo tako določbo petega odstavka 65. člena ZP-1 kot tudi storilčevo pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, oboje v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni mogoče slediti stališču vrhovnega državnega tožilca, da sodišče ni preverilo predlaganih dokazov v storilčevo korist. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče opredelilo do listin, ki jih je storilec priložil zahtevi za sodno varstvo in s katerimi je skušal izkazati razumen dvom v to, da je v kritičnem času sam vozil zgoraj omenjeno vozilo. Sodišče res ni izrecno zavrnilo dokaznega predloga za zaslišanje predstavnika družbe A., d. o. o., vendar pa je temu predlogu smiselno sledilo s tem, ko je pri tej družbi pisno opravilo poizvedbe o času izročitve vozila storilcu. Vrhovnemu državnemu tožilcu je v tem delu zahteve mogoče pritrditi le v toliko, da se sodišče ni opredelilo do storilčevega predloga, da naj ga sodišče zasliši. 9. Storilcu v obravnavanem primeru ni bila dana možnost seznanitve in izjave o procesnem gradivu. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZP-1 v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Po odpravi navedene kršitve bo moralo sodišče v novem odločanju ponovno pretehtati pravno relevantnost storilčevih dokaznih predlogov, se opredeliti tudi do storilčevega predloga za njegovo zaslišanje ter v zadevi ponovno odločiti.