Jedro

V pravdi po nasprotni tožbi A.D. ni zastopal nasprotne toženke s pooblastilom, kakršno zahteva 1. odst. 98. člena ZPP. Nasprotna toženka tudi pozneje ni odobrila njegovega zastopanja oz. pravdnih dejanj, ki jih je zanjo opravil v tej pravdi (10. točka člena 354/2 ZPP).

Zaradi načina obravnavanja nasprotne tožbe, ko ta nasprotni toženki niti ni bila vročena, nasprotni toženki na način iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP tudi ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravilna je presoja, da je toženkino solastništvo navedene stanovanjske hiše (čeprav le do 1/10) ob drugih ugotovljenih dejstvih - zlasti ob ugotovljeni njeni pravici dosmrtnega uživanja prve etaže te hiše, ki je popolno dvosobno stanovanje z dodatnimi pritiklinami in zato tudi "primerno drugo stanovanje" (v smislu 7. člena ZSR) - pomenilo z določbo 1. odst. 60. člena ZSR predpisano podlago za odpoved stanovanjskega razmerja. Torej je tudi po določbi 1. odst. 148. člena SZ bila podana podlaga za tožničino utemeljeno odklonitev, da bi s toženko po uveljavitvi SZ sklenila najemno pogodbo za sporno stanovanje.

Izrek

Revizija toženke O. P. H. se kot neutemeljena zavrne. Reviziji nasprotne toženke M. M. D. se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe in o pravdnih stroških (točki 2. in 3. sodbe prve stopnje) razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevkoma iz tožbe in iz nasprotne tožbe in tako toženki O. P. H. naložilo, da mora v roku 90 dni izprazniti stanovanje v P., prvo nadstropje - nasprotni toženki M. M. D. pa, da mora v 15 dneh plačati nasprotni tožnici 1.810.386 sit. Odločitev o zahtevku iz tožbe je utemeljilo s tem, da ima toženka v solasti drugo primerno stanovanje (v smislu 60. člena ZSR) - odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe pa s tem, da je nasprotna tožnica upravičena do izplačila vrednosti adaptacije spornega stanovanja, izvršene v letih 1971 in 1972. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi nasprotne toženke in sodbo glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku tako delno spremenilo, da je določilo plačilni rok 90 (in ne 15) dni - medtem ko je to pritožbo v preostalem delu in pritožbo toženke v celoti zavrnilo ter v preostalem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo obe pravdni stranki.

Toženka izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Revizijski razlogi njene revizije bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Nasprotna toženka izpodbija odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku in izrečno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopa iz 2. in 3. točke 1. odst. 385. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakonom o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92). Konkretizira ju predvsem po 9. točki 2. odst. 354. člena ZPP in s sklicevanjem na 286., 294. in 311. člen ZPP. Predlaga razveljavitev tega dela izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP je tožnica na toženkino revizijo odgovorila in predlagala, da naj se kot neutemeljena zavrne - nasprotna tožnica pa na revizijo nasprotne toženke ni odgovorila. Državno tožilstvo Republike Slovenije se ni izjavilo ne o eni ne o drugi reviziji.

Toženkina revizija ni utemeljena, revizija nasprotne toženke pa je utemeljena.

1) K odločitvi o toženkini reviziji: Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi po prvotni tožbi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Toženka v reviziji vsebinsko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP - namreč da se izpodbijane sodbe ne da preskusiti in da je nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe, in vsebino listin oz. zapisnikov o toženkini izpovedi. Vendar ta njen očitek ni utemeljen. Izpodbijano sodbo o zahtevku iz tožbe se vsekakor da preskusiti, saj ima tako razloge o vseh odločilnih dejstvih kakor tudi razloge o pravni presoji teh dejstev. Citirani očitek protislovij med razlogi o dejstvih in vsebino dokazov pa niti ni konkretiziran, kakor bi za revizijsko obravnavanje po 386. členu ZPP moral biti. Predvsem pa je že formuliran tako, da očitno izraža le toženkino nezadovoljstvo z oceno izvedenih dokazov - in torej z dejansko podlago sodbe, česar pa z revizijo ni dovoljeno uveljavljati (3. odst. 385. člena ZPP).

Tudi toženkina revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da je "nasprotujoča trditev, da toženka razpolaga s primernim stanovanjem", saj ni in ni bila lastnica družinske hiše oz. stanovanja - kar naj bi veljalo tako v preteklosti, ko je bila na podlagi dedovanja zgolj solastnica do 1/10, kakor v času vložitve tožbe oz. v času odločanja, ko je že odtujila svoj solastninski delež.

Revizijsko sodišče se glede na ugotovljena dejstva povsem strinja s pravno presojo sodišč prve in druge stopnje, da so podane okoliščine iz 60. člena ZSR (zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84), zaradi katerih tožnica po določbi 1. odst. 148. člena SZ (stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I) ni bila dolžna skleniti s toženko najemne pogodbe, ampak je imela pravico zahtevati toženkino izselitev (na podlagi določbe 58. člena SZ). Posebej se strinja tudi s stališčem sodišča druge stopnje, da toženka ne more uspeti s trditvijo, da je stanovanje (v Ljubljani) podarila svojima otrokoma - kajti ne more se v razmerju do tožnice sklicevati na (zatrjevano) to okoliščino, če si je na tak način sama onemogočila bivanje v ugotovljenem njenem lastnem primernem stanovanju.

Seveda pa je predvsem pomembna pravilnost presoje, da je stanovanje v prvem nadstropju hiše F. v L. treba šteti za njeno lastno stanovanje (v smislu 60. člena ZSR), kakor je ocenilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je to presojo sprejelo. Revizijsko sodišče to presojo sprejema kot pravilno ob upoštevanju sodne prakse, ki se je izoblikovala v času veljavnosti ZSR in torej v času uporabe 60. člena ZSR kot veljavnega stanovanjskega predpisa. Sodna praksa namreč ni štela, da je razlog za odpoved stanovanjskega razmerja po 60. členu ZSR podan le tedaj, ko je bil imetnik stanovanjske pravice izključni lastnik prazne družinske stanovanjske hiše ali primernega (v smislu 7. člena ZSR) stanovanja kot posameznega dela stavbe - ampak pod določenimi pogoji tudi v primerih, ko je bil imetnik stanovanjske pravice le solastnik take hiše oziroma stanovanja.

V skladu s tako sodno prakso po ZSR je izpodbijana presoja sodišč prve in druge stopnje, ki ima za dejansko podlago tele pomembne ugotovitve: - da ima (Đ) toženka v solasti stanovanjsko hišo v L. na podlagi sklepa o dedovanju (po navedbah obeh pravdnih strank do ene desetine); - da ima toženka tudi dosmrtno pravico uživanja prvega nadstropja te hiše s podstrešjem, garažo, vrtom in kurilnico; - da je ta etaža hiše dvosobno stanovanje, ki obsega poleg tega še dve podstrešni sobi, vrt in garaži; - da drugi solastniki tega stanovanja ne uporabljajo, v njem pa trenutno (to je v času sojenja) živi gospodinjska pomočnica oz. podnajemnica in to po dogovoru s toženko, ki pa se z njo tudi sicer dobro razume.

Pri teh ugotovljenih dejstvih je pravilna presoja v izpodbijani sodbi, da je toženkino solastništvo navedene stanovanjske hiše (čeprav le do 1/10) ob drugih ugotovljenih dejstvih - zlasti ob ugotovljeni njeni pravici dosmrtnega uživanja prve etaže te hiše, ki je popolno dvosobno stanovanje z dodatnimi pritiklinami in zato tudi "primerno drugo stanovanje" (v smislu 7. člena ZSR) - pomenilo z določbo 1. odst. 60. člena ZSR predpisano podlago za odpoved stanovanjskega razmerja. Torej je tudi po določbi 1. odst. 148. člena SZ bila podana podlaga za tožničino utemeljeno odklonitev, da bi s toženko po uveljavitvi SZ sklenila najemno pogodbo za sporno stano- vanje. Ko je tako, pa je bilo z izpodbijano pravnomočno sodbo pravilno ugodeno tožničinemu izpraznitvenemu zahtevku. Lastnik stanovanja ima po 58. členu SZ namreč pravico, da kadar koli zahteva izpraznitev stanovanja od tistega, ki z njim nima sklenjene najemne pogodbe in zato nezakonito uporablja stanovanje.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da toženkina revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti. 2) K odločitvi o reviziji nasprotne toženke: Tudi pri odločanju o reviziji nasprotne toženke zoper odločitev v drugi izmed obeh pravdnih zadev, v katerih je bilo odločeno z izpodbijano pravnomočno sodbo - torej zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe - je moralo revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) najprej ugotoviti, ali ni morda prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Ta procesna kršitev je podana mdr. tudi tedaj, če je pravdno stranko zastopal pooblaščenec, ki ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali posamezna pravdna dejanja (pa ta pravda oz. pravdna dejanja tudi niso bila pozneje odobrena). Izkazalo se je, da je v pravdi po nasprotni tožbi prišlo do te kršitve in to na škodo nasprotne toženke.

Toženka je vložila nasprotno tožbo le ustno, torej na sodni zapisnik na naroku za glavno obravnavo dne 18.8.1992. Na tem naroku tožnica - in od take vložitve nasprotne tožbe naprej tudi nasprotna toženkaĐ - ni bila navzoča. Navzoč je bil le njen pooblaščenec A. D., ki je prav tedaj tudi predložil njeno pooblastilo, ki je jasno: to je pooblastilo, da zastopa tožnico v pravdni zadevi zoper toženko zaradi izpraznitve stanovanja (priloga A2). V spisu ni podatka, da bi bila nasprotna tožba (kopija obravnavnega zapisnika, ki jo je vseboval) vročena tožnici kot nasprotni toženki. Tudi pripravljalna vloga z dne 12.10.1992 (l. št. 11 spisa) - s katero je nasprotna tožnica zvišala nasprotni tožbeni zahtevek na 1.810.386,00 sit in ki jo je nasprotna tožnica vložila na naroku za glavno obravnavo 15.10.1992 - je bila vročena A. D. (zapisnik govori o vročitvi drugopisa te vloge tožeči stranki - za katero pa je bil navzoč A. D.).

V spisu ni pooblastila, s katerim bi tožnica kot nasprotna toženka že v času postopka na prvi stopnji pooblastila A. D., da jo zastopa (tudi) v pravdi po nasprotni tožbi. Navedbe same tožnice - nasprotne toženke v pritožbi in v reviziji, o okoliščinah, v katerih je njen pooblaščenec A. D. nastopal pred sodiščem (in seveda omejene na odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku, ker je le glede tega vložila pritožbo in revizijoĐ), so sicer navedbe, v katerih uporablja izraz "moj pooblaščenec". Vendar pa tega še ni mogoče šteti kot odobritev pravdnih dejanj, ki jih je v njenem imenu opravil - ali po njenih besedah, ki jih ni mogel opraviti A. D. v pravdi po nasprotni tožbi, ker ona kot nasprotna toženka ni bila z vabilom obveščena, tudi njen pooblaščenec pa z naznanitvijo predmeta obravnavanja na naroku dne 23.11.1993 ni bil seznanjen, da se bo na tem, zadnjem naroku za glavno obravnavo obravnaval tudi zahtevek iz nasprotne tožbe.

Pri takem poteku postopka v pravdi po nasprotni tožbi pa se je izkazalo: - da v tej pravdi A. D. ni zastopal nasprotne toženke s pooblastilom, kakršno zahteva 1. odst. 98. člena ZPP; - da nasprotna toženka tudi pozneje ni odobrila njegovega zastopanja oz. pravdnih dejanj, ki jih je zanjo opravil v tej pravdi; - da predvsem ni izrečno odobrila (taka odobritev pa bi bila potrebnaĐ) njegovega sprejema nasprotne tožbe zanjo - bolje njegovega "sprejema na znanje" na zapisnik dane nasprotne tožbe na naroku, na katerem je nastopal kot njen pooblaščenec iz druge pravde - kar se je v variirani obliki ponovilo ob vročitvi pripravljalne vloge nasprotne tožnice z zvišanjem tožbenega zahtevka; - da take odobritve tudi med revizijskim postopkom ni mogoče od nasprotne toženke pričakovati (to presojo narekuje vsebina njenih revizijskih očitkov, ki gredo prav na račun vodenja postopka in so opredeljena kot revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) in zato ne kaže od sodišča prve stopnje terjati, da naj z nasprotno toženko poskuša odpraviti to procesno hibo; - da zaradi opisanega načina obravnavanja nasprotne tožbe, ko ta nasprotni toženki niti ni bila vročena, nasprotni toženki na način iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP tudi ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem - kar nasprotna toženka v reviziji utemeljeno uveljavlja, opirajoč pri tem svojo grajo na določbe 286., 311. in 294. člena ZPP (v bistvu utemeljeno sicer le na zadnje navedenega).

Vse povedano je narekovalo ugoditev reviziji nasprotne toženke na podlagi 1. odst. 394. člena ZPP in sicer z razveljavitvijo sodb druge in prve stopnje v delu, s katerim je bilo odločeno o zahtevku iz nasprotne tožbe - ter vrnitvijo pravdne zadeve po nasprotni tožbi sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkratna razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica okoliščine, da je bilo o pravdnih stroških na prvi stopnji odločeno z enotnim izrekom (po medsebojnem pobotanju glede na uspeh v obeh pravdah). Zato odločitve o pravdnih stroških (sklepa iz 167. člena ZPP) na prvi stopnji ni bilo mogoče ločeno obravnavati in je izločiti za odločitev o toženkini reviziji. O stroških na drugi stopnji pa sodba druge stopnje nima odločitve (ker niti niso bili prijavljeni). Izrek o stroških postopka po reviziji nasprotne toženke (3. odst. 166. člena ZPP) ni bil potreben, ker ti stroški niso bili prijavljeni.