Jedro

Res je, da se prištevnost praviloma domneva, toda v primeru, ko nastane dvom v prištevnost, je sodišče po določbah prvega odstavka 265. člena ZKP dolžno odrediti psihiatrični pregled obdolženca. Takšen sum je po oceni pritožbenega sodišča podan, saj je oškodovanka že ob prijavi kaznivega dejanja in tudi v nadaljevanju kazenskega postopka zatrjevala, da je obdolženec očitana kazniva dejanja izvršil, ko je bil pod vplivom alkohola, prav tako pa ima obdolženec dlje časa trajajoče težave z uživanjem alkohola, v zvezi s čimer se je tudi že zdravil odvisnosti.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega B.H. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 52437/2020 z dne 25. 11. 2020, sprejeto na podlagi priznanja krivde, je bil obdolženi B.H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je bila določena kazen zapora sedem mesecev ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, za katerega pa mu je bila določena kazen tri mesece zapora, nato pa mu je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen devet mesecev zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti od 3. 10. 2020 od 11.05 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca vrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse oprostilo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Čeprav je zagovornik uvodoma v pritožbi zatrjeval, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do obdolženčevih navedb, da bi kazen prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor), Oddelek v Murski Soboti, s čimer je smiselno uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa ta ni podana. Sodišče prve stopnje lahko odloča zgolj o načinu izvršite kazni zapora, ne pa tudi o kraju izvršitve, zato se sodišče prve stopnje do teh navedb obdolženca niti ni bilo dolžno opredeliti.

4. Zagovornik v nadaljevanju smiselno zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko navaja, da je podana kršitev pravice do obrambe, saj se preiskovalni sodnik ni opredelil do predloga po pritegnitvi izvedenca psihiatrične stroke, podanega v fazi preiskave. Vendar je za obstoj te kršitve potrebno zatrjevati, da je to vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, česar pa zagovornik v pritožbi ne navaja in tako ostaja pri razlagi zatrjevane kršitve nedorečen. To je še toliko bolj pomembno, saj zagovornik zatrjuje, da je bila kršitev storjena v fazi preiskave, po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP pa lahko za to kršitev gre v primeru, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni upoštevalo kakšne določbe ZKP ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe. Kršitve, ki so bile storjene v drugih fazah postopka, mora sodišče odpraviti na glavni obravnavi.1 Do odprave te kršitve ni moglo priti, saj je obdolženec krivdo na predobravnavnem naroku priznal, s čimer se je odpovedal pravici do odločanja o obtožbi na glavni obravnavi in s tem tudi izvajanju dokazov v njegovo korist. Mimogrede, pritožnik navedenega dokaznega predloga pred ali po obdolženčevem priznanju na predobravnanem naroku ni ponovil ter ga je bilo po predhodno ugotovljeni neobrazloženosti pritožbe še zato zavrniti.

5. Čeprav se sodba, sprejeta na podlagi priznanja krivde, ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pri pritožbenem sodišču, ko je reševalo pritožbo, nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženčevo krivdo (tretji odstavek 392. člena ZKP).

6. Obdolženec glede očitanih kaznivih dejanj ni nikoli česar povedal (ni se izjavil na policiji, ne v preiskavi in ne na predobravnavnem naroku), nakar je na predobravnavnem naroku po tem, ko ga je predsednica senata ustrezno poučila po določbah ZKP, priznal krivdo za storitev obeh očitanih mu kaznivih dejanj. Predsednica senata je njegovo priznanje sprejela, saj je presodila, da so za sprejem priznanja krive izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 285.c člena ZKP. Vendar mora sodnik pri sprejemu priznanja krivde presojati dokazno podprtost kaznivega dejanja tako z vidika objektivnih znakov kaznivega dejanja kot tudi z vidika subjektivnega (psihičnega) odnosa obdolženca do storjenega kaznivega dejanja in posledično krivde. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-186/15 z dne 4. 7. 2019 v točki 16 zapisalo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, vestna in poglobljena, kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obdolženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. Presoja vsebine priznanja mora biti še toliko bolj skrbna, kadar se sodniku porajajo pomisleki o obdolženčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora svojega ravnanja. Kadar nastane o tem kakršnikoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri natančno razišče dejansko stanje.

7. Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru po preučitvi podatkov spisa, izpodbijane sodbe in tudi pritožbenih navedb ne more prezreti okoliščin, ki ustvarjajo precejšen dvom glede ugotovitve o pravilnosti ugotovljene krivde. Res je, da se prištevnost praviloma domneva, toda v primeru, ko nastane dvom v prištevnost, je sodišče po določbah prvega odstavka 265. člena ZKP dolžno odrediti psihiatrični pregled obdolženca. Takšen sum je po oceni pritožbenega sodišča podan, saj je oškodovanka že ob prijavi kaznivega dejanja in tudi v nadaljevanju kazenskega postopka zatrjevala, da je obdolženec očitana kazniva dejanja izvršil, ko je bil pod vplivom alkohola, prav tako pa ima obdolženec dlje časa trajajoče težave z uživanjem alkohola, v zvezi s čimer se je tudi že zdravil odvisnosti. Smiselno enako izhaja tudi iz izpovedb prič in drugih podatkov spisa. In iz teh razlogov je zagovornik v postopku preiskave tudi predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Te okoliščine bi sodišču prve stopnje pred sprejemom priznanja krivde morale vzbuditi dvom v njegovo prištevnost pri storitvi očitanih kaznivih dejanj. Kot je že bilo navedeno, je Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi postavilo zahtevo, da mora sprejem priznanja krivde omogočiti naknadno kontrolo, te kontrole pa pritožbeno sodišče na podlagi zapisnika o predobravnanem naroku ne more opraviti. Navedeno namreč kaže, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu priznanja krivde presojalo le dokazno podprtost objektivnih znakov očitanih kaznivih dejanj, premajhno pozornost pa je posvetilo okoliščinam v zvezi z obdolženčevo prištevnostjo, da bi lahko bilo gotovo, v sicer priznano krivdo.

8. Glede na to je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo opravilo glavno obravnavo z izvedbo vseh tistih dokazov, po katerih bo dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 129/2011 z dne 13. 12. 2011.