Jedro

V položaju, ko je bil upravičencu podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je času vračanja v dejanski etažni lastnini, je upravičencu mogoče vrniti le solastninske deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljenjem na celotni nepremičnini.

Izrek

I. Pritožba predlagatelja zoper delni sklep z dne 11. 6. 2015 se zavrne.

II. Pritožbi drugega nasprotnega udeleženca (RS) zoper sklepa z dne 12. 6. 2015 in z dne 29. 6. 2015 se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa.

III. Pritožbi prvega nasprotnega udeleženca (MO ...) zoper sklep z dne 14. 10. 2015 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

IV. Pritožbam zoper delni sklep z dne 15. 6. 2015 se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V. Pritožbi udeležencev – prijaviteljev udeležbe zoper sklep z dne 16. 6. 2015 se ugodi in se sklep spremeni tako, da se udeležencema B. B. in C. C. dovoli udeležba v tem postopku.

VI. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z vsemi izpodbijanimi sklepi se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku odloča o predlogu predlagateljev za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena ZIKS(1), ki je bilo zaplenjeno pokojnemu A. A. s kazensko sodbo tedanjega vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 1945, ki je bila razveljavljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani IK 284/95 z dne 18. 8. 1995. 2. Z izpodbijanima delnima sklepoma je odločilo o vrnitvi 300 zaplenjenih delnic T. v obliki denarne odškodnine (delni sklep z dne 11. 6. 2015) in o vrnitvi zaplenjenem deležu 2/3 nepremičnine, vl. št. 5, k. o. X, stavba na naslovu L., s pripadajočim dvoriščem in predvrtičem (delni sklep z dne 15. 6. 2015), vse v zapuščino pokojnega A. A. 3. S sklepom z dne 12. 6. 2015 je odločilo, da se nepravdni postopek ustavi v delu, v katerem predlagatelja zahtevata obrabnino in odškodnino zaradi nemožnosti uporabe zaplenjenih nepremičnin ter odškodnino zaradi izgubljenega dobička, in da se v tem delu postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Sklep je dopolnilo z dopolnilnim sklepom z dne 29. 6. 2015 z novo III. točko izreka, s katero je odločilo, da se v preostalem delu nadaljuje nepravdni postopek zaradi zaplenjenega premoženja pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Sklep z dne 12. 6. 2015 je popravilo s popravnim sklepom z dne 14. 10. 2015 v zadnji alineji točke I. izreka z določitvijo njenega novega besedila.

4. S sklepom z dne 16. 6. 2015 je zavrnilo predlog B. B. in C. C. (etažna lastnika dveh stanovanj v stanovanjski stavbi, ki je predmet vračila v naravi) za dopustitev udeležbe v tem postopku.

K delnemu sklepu o vračilu zaplenjenih delnic T. z dne 11. 6. 2015

5. Vsebinske odločitve o vrnitvi zaplenjenih 300 delnic T. v obliki odškodnine s pripadajočimi obrestmi, ki jo je dolžan v zapuščino po pokojnem A. A. kot zavezanec vrniti drugi nasprotni udeleženec (RS), udeleženci pritožbeno ne izpodbijajo.

6. Predlagatelj je podal predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ker ni odločeno o stroških. Podrejeno, če sodišče prve stopnje delnega sklepa ne bi izdalo, vlaga pritožbo. V njej smiselno predlaga spremembo tako, da mu višje sodišče odmeri odvetniške stroške po veljavni Odvetniški tarifi in jih naloži v plačilo nasprotni udeleženki.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Predlagatelj je poleg vrnitvenega zahtevka uveljavljal tudi povračilo stroškov postopka, ki naj jih povrnejo nasprotni udeleženci. Sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka niti o predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa res ni odločilo. Vendar pri tem ni kršilo pravil postopka. Tudi v delni odločbi sodišče lahko odloči o stroških postopka ali pa izreče, da si odločitev o stroških pridrži za poznejšo odločbo (164. člen ZPP(2) in 37. člen ZNP(3) v zvezi s 145.č členom ZIKS). O povrnitvi stroškov pa odloči le na določeno zahtevo stranke. Slednja mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, tako da specificira opravljena dejanja in določno oz. konkretizirano navede zahtevane zneske (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 145.č členom ZIKS). Po podatkih spisa predlagatelj določno opredeljenega stroškovnega zahtevka ni podal ne na prvi stopnji ne v predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa. Ker je opredeljena zahteva za povračilo stroškov predpostavka tudi za odločitev o stroških delnega sklepa, o njih brez takega predloga predlagatelja ni bilo mogoče odločiti. Sklep je torej pravilen, pritožba pa neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

K sklepu o delni ustavitvi nepravdnega postopka z dne 12. 6. 2015, dopolnilnemu sklepu z dne 29. 6. 2014 in popravnemu sklepu z dne 14. 10. 2015

9. Zoper sklep o ustavitvi postopka in dopolnilni sklep vlaga pritožbo drugi nasprotni udeleženec (RS). Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov tako, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku določno in jasno opredelilo, glede katerih zahtevkov se nadaljuje pravdni oz. nepravdni postopek. Podredno se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa v zadnjem odstavku I. točke tako, da se črta navedba: „... pri čemer je zavezanka za plačilo odškodnine RS“ in za razveljavitev sklepa z dne 29. 6. 2015. Navaja, da je sklep nejasen, neobrazložen in v nasprotju z ZIKS. Ni jasno, kdo je zavezanec za plačilo posameznih odškodninskih zahtevkov (ali RS ali MO ali JSS). Nejasni in nedoločeni glede zavezancev so bili že posamezni zahtevki predlagatelja, podani v več vlogah. Sodišče jih je poenotilo, češ da je zavezanka za vse RS, kar ne drži. To lahko vpliva na pasivno legitimacijo RS v pravdnem postopku za vse v točki I. izreka zapisane zahtevke. Izrecno izpodbija navedbo v zadnjem odstavku I. točke izreka. Opisi posamičnih zahtevkov nimajo dejanske podlage v vlogah glede zaveze RS (nepregledni zahtevki). Obrazložitev je nejasna in nepopolna. Dodatno nejasnost v postopek vnaša dopolnitev sklepa z novo točko III. izreka, ki je prav tako nedoločna glede na obrazložitev sklepa.

10. Na pritožbo je odgovorila predlagateljica. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Pritožba je sama s seboj v nasprotju, saj ne izpodbija izreka pod točko II. Navedbe o zavezancih so jasne. Pritožba zoper sklep z dne 29. 6. 2015 ni obrazložena. Zahteva povračilo stroškov z odgovorom na pritožbo.

11. S popravnim sklepom je sodišče na predlog predlagatelja popravilo zadnjo alinejo točke I. izreka v sklepu z dne 12. 6. 2015, tako, da ta pravilno glasi: „iz naslova izgubljenega dobička ene polovice družbe G. za čas od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2014 v vrednosti 50.000,00 EUR, vse skupaj s pripadajočimi obrestmi od 2. 12. 1993 dalje do plačila.“ Navedlo je, da je pomotoma prišlo do enovrstičnega razmika v besedilu in zapisa „pri čemer je zavezanka za plačilo RS“ in da se besedilo za vejico v zadnji alineji tako ne nanaša na vse ostale alineje točka I. izreka. Oprlo se je na 328. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP ter 37. členom ZNP.

12. Pritožbo vlaga prvi nasprotni udeleženec (MO). Sklep izpodbija v celoti in iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo tako, da se ohrani prvotno besedilo zadnje alineje 1. točke izreka. Podredno za zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V sklepu ni pojasnjeno, zakaj naj bi prišlo do očitne pisne pomote, zato je nerazumljiv in pomanjkljiv. Zavezanec za vračilo po vseh alinejah je bil izrecno naveden (RS). Tega sodišče ne more popravljati s popravnim sklepom, ker gre za vsebinsko spremembo in ne za odpravo formalne napake. Vsebinskih odločitev ni mogoče popravljati s popravnim sklepom. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena in relativna procesna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 328. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa.

13. Pritožba drugega nasprotnega udeleženca (RS) ni utemeljena.

14. Pritožba prvega nasprotnega udeleženca (MO) je utemeljena.

15. Drži, da sta predlagatelja zahtevke iz naslova odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe zaplenjenih nepremičnin ter za odškodnino zaradi izgubljenega dobička podajala večkrat in v ločenih vlogah. Vendar je njune konkretno postavljene zahtevke sodišče natančno povzelo v posameznih alinejah točke I. izreka izpodbijanega sklepa(4). Tako ne drži pritožbena graja drugega nasprotnega udeleženca – RS, da je sodišče samo, mimo podlage v predlogih predlagateljev, poenotilo njune zahtevke in s tem določilo, da je za vse zahtevke zavezana RS. Kdo od obeh nasprotnih udeležencev je zavezanec za posamezne sklope zahtevkov, je opisno pojasnjeno v obrazložitvi (tretji in četrti odstavek na strani 4 sklepa). Tudi v tem delu je sodišče sledilo (za nepravdni postopek) dovolj jasnim navedbam predlagateljev, da sklepu ni mogoče očitati nejasnosti in pomanjkljivosti. Za predlog v nepravdnem postopku namreč zadošča, da vsebuje opis razmerja, oziroma stanja, o katerem naj odloči sodišče, z navedbo podatkov o udeležencih, medtem ko določen zahtevek ni bistvena sestavina predloga (21. člen ZNP).

16. Za pritožnika ni sporna pravilna odločitev sodišča, da se v točki I. izreka našteti zahtevki obravnavajo v pravdnem in ne v nepravdnem postopku (točka II. izpodbijanega sklepa). Če sodišče v nepravdnem postopku še pred izdajo odločbe o glavni stvari ugotovi, da bi bilo treba zadevo obravnavati v pravdnem postopku, s sklepom ustavi postopek in odloči, da se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem (prvi odstavek 17. člena ZNP). Zadevo z vsem ustreznim procesnim gradivom odstopi pristojnemu pravdnemu sodišču v nadaljnje obravnavanje. Pravdno sodišče nato pozove predlagatelja k ustrezni dopolnitvi predloga oziroma k spremembi predloga v tožbo (108. člen ZPP). Oblikovanje določnega tožbenega zahtevka zoper posamezne tožence (prej udeležence nepravdnega postopka) je predmet dopolnitve tožbe v nadaljnjem (pravdnem) postopku in ne predmet sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka. Izpodbijana sklepa sta zato pravilna in dovolj jasna. Pritožbo drugega nasprotnega udeleženca je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijana sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 145.č členom ZIKS).

17. Ugotovitev sodišča v popravnem sklepu, da je prišlo v zadnji alineji I. točke izreka sklepa o ustavitvi postopka za očitno pisno pomoto, pa je zmotna. Navedena alineja v celoti sledi zapisu predloga, kot ga je postavila predlagateljica na red. št. 267 spisa. Pisnih napak pri izdelavi sklepa torej ni bilo, s tem pa tudi ne podlage za izdajo popravnega sklepa. Pritrditi je treba pritožbi prvega nasprotnega udeleženca (MO), da je izpodbijani sklep nepravilen, ker je izdan v nasprotju s prvim odstavkom 328. člena ZPP. Zato je bilo treba tej pritožbi ugoditi in popravni sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 145.č členom ZIKS).

K delnemu sklepu o vračilu v naravi z dne 15. 6. 2015 in k sklepu o zavrnitvi udeležbe prijaviteljev udeležbe z dne 16. 6. 2015

18. Z delnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je nasprotna udeleženka MO dolžna vrniti v last – v zapuščino – pokojnega A. A. zaplenjeno premoženje: ob zaplembi: 2/3 nepremičnine, vl. št. 5, k. o. X, stavba na naslovu L., s pripadajočim dvoriščem in predvrtičem, kar je danes: celoten solastninski delež MO na stavbi ID znak ... in solastnina na skupnih delih stavbe v etažni lastnini, pri čemer so kot splošni skupni deli stavbe opisane tudi nepremičnine parc. št. 1/0, parc. št. 2/0, parc. št. 3/0 in parc. št. 4/0, vse k. o. X, vpisane v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnine, stavba št. 3 k. o. X in vsi ostali prostori in naprave, ki se nahajajo v navedenem stanovanjskem objektu, in pri celotnem solastninskem deležu MO (ob vložitvi predloga za izdajo delnega sklepa vpisano v zemljiški knjigi kot: nepremičnina ID znak ... – posamezni del št. 11 v stavbi št. 3 k. o. X – ostali deli nepremičnine, razen posebej vpisanih, brez navedene površine, z začasno identifikacijsko št. ..., L., stoječe na parc. št. 2 k. o. X z deležem do 51/54 za Občino L. in družbena lastnina, stavba 3, pri čemer so kot splošni in skupni deli stavbe vpisana tudi parc. št. 5/0, 2/0, 3/0 in 3, vse k. o. X, kar v naravi predstavlja stavbo na naslovu v L., št. 3 k. o. X in zemljišče (razen posebej vpisanih delov z v izreku navedenimi ID znaki in začasnimi identifikacijskimi številkami) in 12 v izreku opisno navedenih stanovanj z neto tlorisnimi površinami, ter vse ostale prostore in naprave, ki se nahajajo v zgoraj navedenem stanovanjskem objektu, ki so v solastnini MO.

19. S sklepom z dne 16. 6. 2005 je zavrnilo predlog B. B. in C. C. (etažnih lastnikov posameznih delov stavbe št. 3, k. o. X, v zemljiški knjigi že vpisanih z ID znakom ...) za dopustitev udeležbe v tem nepravdnem postopku. Tako je odločilo po ugotovitvi, da njun pravni interes s sodno odločbo o vrnitvi zaplenjenega premoženja v naravi ni prizadet, ker se z njim ne posega v že obstoječo dejansko etažo na stavbi.

20. Pritožbo zoper delni sklep vlagajo predlagatelj, udeleženci z interesom (D. D. in ostali) ter prvi nasprotni udeleženec – MO. Zoper delni sklep in sklep o zavrnitvi udeležbe vlagata pritožbo udeleženca – prijavitelja udeležbe.

21. Predlagatelj primarno predlaga izdajo dopolnilnega sklepa o stroških. Podredno, če dopolnilni sklep ne bi bil izdan, vlaga pritožbo, ker v delnem sklepu ni bilo odločeno o stroških. Predlaga, naj jih odmeri višje sodišče in jih naloži v plačilo nasprotnemu udeležencu MO.

22. Udeleženci z interesom izpodbijajo delni sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Grajajo odločitev o aktivni legitimaciji predlagateljice. Sodišču očitajo, da je svoje stališče smiselno obrazložilo le s sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča RS v revizijski odločbi II Ips 28/2014 z dne 15. 9. 2014, ki jo je napačno razumelo. Vprašanje verjetno izkazanega pravnega nasledstva je dejansko vprašanje in stvar dokazne ocene, zato Vrhovno sodišče RS na to ni moglo odgovoriti. Sodišče prve stopnje bi moralo preizkusiti, ali je predlagateljica verjetno izkazala svoje pravno nasledstvo po upravičencu. Ni izpolnila ne trditvenega ne dokaznega bremena o tem. Z zadostno stopnjo verjetnosti bi morala izkazati dedno pravico znotraj dednega reda. Ne zadošča, da verjetno izkaže, da spada v krog sorodnikov, ki so potencialni zakoniti dediči upravičenca. Predlagateljica ni podala sklepčnih trditev o verjetnem pravnem nasledstvu (da ni bilo dedičev prvega dednega reda). Nikoli ni bila upravičena oseba za vložitev zahtevka po prvem odstavku 145. člena ZIKS. Njen predlog je bil od samega začetka neodpravljivo nesklepčen. Sodišče bi ga moralo zavreči. Napačno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, zmotno je uporabljeno materialno pravo 14. in 15. člena ZD(5), drugega odstavka 61. člena ZD, tretjega odstavka 60. člena ZDen(6) ter 21. člen ZNP. Če tudi višje sodišče meni drugače, pa je podana kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker gre za odstop od ustaljene sodne prakse, ki bi moral biti razumno in prepričljivo obrazložen. Navajajo judikate, na katere opirajo svoje stališče. Vrhovno sodišče RS se do ustaljene sodne prakse in do njih ni opredelilo. Zavzelo je le splošno stališče o tehniki vračanja. Neutemeljeno je stališče prvega sodišča, da ni dopustno ponovno razpravljanje o domnevnih stališčih Vrhovnega sodišča RS in da bi morala biti vložena ustavna pritožba. Slednja zoper kasatorično odločitev inštančnega sodišča ni dopustna. V ponovljenem postopku mora sodišče presoditi vse morebitne ugovore ustavno pravne narave in na stališča pritožbenega sodišča ni vezano. Ne bi smelo opustiti temeljne naloge – presoje vseh pravnih vidikov konkretnega spora. Pritožnike je prikrajšalo za vsebinsko obrazloženo sodno odločbo. Ker niso prejeli vsebinskega odgovora na svoje pravne ugovore, pri katerih so se opirali na dolgoletno in ustaljeno sodno prakso o verjetno izkazanem pravnem nasledstvu, je kršena njihova ustavna in konvencijska pravica. Napačno je odločeno tudi o sosporništvu predlagateljev in zastaranju predlagateljevega zahtevka. Med predlagateljema ni materialnopravne vezi, zato nista enotna sospornika. Zgolj opiranje na isti historični dogodek še ne pomeni enotnega sosporništva. Tudi v denacionalizacijskem postopku velja, da zahteva osebe, ki ni pravni naslednik razlaščenca, ne varuje roka dejanskega pravnega naslednika. Taka je sodna praksa, ki jo navaja. Zahtevek nelegitimirane osebe ne pretrga zastaranja zahtevka v korist legitimirane osebe. Drugačna odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, materialnopravno zmotno, in neobrazloženo odstopa od sodne prakse. Podana je kršitev pravic po 22. členu Ustave in 6. členu EKČP. Iz previdnosti izpodbijanemu sklepu nasprotujejo tudi glede obsega vrnjenega premoženja. Ni sporno, da je bil podržavljen solastniški delež do 2/3 na celotni stavbi, da ob zaplembi stavba ni bila razdeljena in da je kasneje prišlo do izvzetja posameznih stanovanj iz nacionalizacije v korist drugega – manjšinskega – solastnika celotne stavbe E. E. Prav tako ni sporno, da danes na stavbi obstoji dejanska etažna lastnina. Ob takih okoliščinah, ko je bil podržavljen solastniški idealni delež na celotni stavbi, ob vračanju pa je stavba v dejanski etažni lastnini, je po ustaljeni sodni praksi mogoče vrniti zgolj solastniške deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, in sicer le takšno višino solastniškega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel razlaščenec pred podržavljenjem na celotni nepremičnini. Poračunavanja v površinah ali vrednostih zaradi morebitnih kasnejših izvzemov iz nacionalizacije in zato vračanje deleža na posameznem delu, ki bi bil večji od podržavljenega deleža na celotni nepremičnini, ne pride v poštev. Za podržavljeni idealni delež na delih, ki so bili predmet izvzetja iz nacionalizacije, razlaščencu pripada odškodnina, ker so ti deleži danes v zasebni lasti. Po tretjem odstavku 16. člena ZDen je podana ovira za vračilo podržavljenega dela na teh delih stavbe. Upravičencu bi bilo mogoče vrniti le solastniške idealne deleže do 2/3 na tistih stanovanjih, ki danes še niso v zasebni lasti, ne pa tudi presežnega deleža do celote. Slednjega je treba po končanem postopku denacionalizacije privatizirati v korist obstoječih imetnikov stanovanjske pravice po pravilih SZ-91. Ker je dedičem obsojenca vrnilo več od solastniškega idealnega deleža do 2/3 na stanovanjih, ki so danes še v lasti MO, je zmotno uporabilo materialno pravo in brez obrazložitve odstopilo od ustaljene sodne prakse. S tem je kršilo 22. člen Ustave. Iz previdnosti izpodbijajo tudi odločitev sodišča glede pravic pritožnikov do povrnitve vlaganj po sedmem odstavku 25. člen ZDen. Trditev o vlaganjih vsebinsko ni obravnavalo niti izvajalo dokazov. O zahtevku še ni odločalo, češ da je izbira oblike vrnitve na strani predlagateljev. To je materialnopravno zmotno in odstopa od ustaljene sodne prakse. Zahtevek fizičnih oseb po sedmem odstavku 25. člena ZDen je posebej varovan. Predpostavki za vračanje nepremičnine v naravi sta ugotovitev vlaganj in naknadna izbira vlagatelja. Pred odločitvijo o vračilu nepremičnine ne sme biti sporen vsaj temelj zahtevka investitorja, o višini pa se lahko odloča naknadno. Omenjene predpostavke v obravnavanem primeru niso podane. Temelja povrnitvenih zahtevkov pritožnikov ni preizkušalo. Predlagatelja v postopku nista opravila izbire po 3. alineji drugega odstavka 25. člena ZDen. Povračilu vlaganj se upirata, torej nasprotujeta povrnitvi povečane vrednosti. V takih primerih ni mogoče vrniti celotne nepremičnine v naravi. Tudi v tem primeru je zmotno uporabljeno materialno pravo in poseženo v ustavne in konvencijske pravice pritožnikov. Predlagajo spremembo sklepa z zavrženjem predloga. Podredno se zavzemajo za zavrnitev zahtevka obeh predlagateljev ali vsaj za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanju sodišču prve stopnje.

23. Prvi nasprotni udeleženec MO izpodbija delni sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo tako, da se predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja zavrne, oziroma podredno, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Graja sprejeti ugotovitvi o aktivni legitimaciji predlagateljice in pravočasno podanem predlogu predlagatelja. Sklicevanje na revizijsko odločbo II Ips 28/2014 je nepravilno. Zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča RS ni mogoča ustavna pritožba. Stališče Vrhovnega sodišča RS je napačno in predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse, na katero konkretizirano opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je pri odločanju samostojno in neodvisno, odločiti bi moralo po svoji vesti ne glede na drugačno stališče Vrhovnega sodišča RS. Vztraja, da predlagateljica ni aktivno legitimirana za zahtevek. Po ustaljeni sodni praksi je obstoj dediča bližnjega dednega reda ovira za aktivno legitimacijo dediča oddaljenejšega dednega reda. Takšno je bilo že dvakrat stališče višjega sodišča v tem postopku. Pokojna prva predlagateljica kot nečakinja in dedinja drugega dednega reda ni bila upravičena za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja po 145. členu ZIKS lahko uveljavlja le dedič obsojenca. Predlagateljica to ni. Zahtevek predlagatelja je bil prepozno vložen. Zavrniti bi ga bilo treba zaradi zastaranja. Predlagatelja nista enotna sospornika na aktivni strani. Napačno je odločeno o vrnitvi solastniškega deleža konkretnih posameznih delov stavbe. Predlagatelja sta zahtevala vračilo 12 od 18 stanovanj, ki so bila po njunih navedbah predmet zaplembe. Nasprotna udeleženka je opozarjala, da je bila denacionalizacija obravnavane stavbe izvedena z vračanjem idealnih deležev in ne z vračanjem konkretno določenih prostorov. Predlagatelja nimata podlage za tak zahtevek. Stavba je v solastnini. Sodišče zato ne bi smelo odločati o vrnitvi konkretnih posameznih delov stavbe oziroma njihovih solastninskih deležev in o njim pripadajočih splošnih skupnih delih stavbe pred dokončno vzpostavitvijo etažne lastnine v obravnavani stavbi. S tem je poseglo v upravičenja vseh ostalih udeležencev v postopku po ZVEtL(7), ki se vodi pred sodiščem pod N 415/2009. Dejansko je delilo solastnino v naravi, česar ne sme. Sklep je napačen tudi zato, ker je vrnilo zaplenjeno premoženje v obsegu celotnega solastniškega deleža MO na obravnavani stavbi, čeprav je bil A. A. odvzet le solastniški idealni delež do 2/3 od celote na predmetni stavbi. O vrnitvi posameznih delov stavbe bi bilo mogoče odločiti največ do deleža, ki ga je imel obsojenec na celotni stavbi – do 2/3 vsakega posameznega dela stavbe. Napačna je tudi obrazložitev sodišča, da MO ni pridobila nobenega deleža na nepremičnini, ki je predmet vračila v tem postopku, iz drugega pravnega naslova kot iz naslova nekoč odvzetega premoženja E. E. in A. A. in da je bil delež prvemu vrnjen v denacionalizacijskem postopku (18/100), zato naj bi bil preostali solastninski delež (51/54) delež, ki je bil odvzet A. A. (2/3). Deleži se očitno ne ujemajo in je takšen zaključek sodišča prve stopnje pavšalen in neutemeljen.

24. Prijavitelja udeležbe se pritožujeta zoper oba sklepa, ker izrek izpodbijanega meritornega sklepa očitno posega v obstoječo etažno lastnino na celotni stavbi ter v njune obstoječe pravice kot etažnih lastnikov. Dediči obsojenca naj bi glede na drugi del izreka pridobili v last celoten solastninski delež MO na stavbi. Na stavbi v dejanski etažni lastnini sodišče vzpostavlja solastniški idealni delež v korist dedičev. Obstoj etažne lastnine in solastnine na isti stavbi se medsebojno izključujeta in ne moreta obstajati hkrati. V primerih, ko je stavba v dejanski etažni lastnini, vzpostavljanje ali določanje solastniškega idealnega deleža na celotni stavbi z odločbo sodišča ni mogoča. Takšen izrek je nezakonit in nepravilen. Sodna praksa tega ne dovoljuje. Vrniti je mogoče le konkretno opredeljene fizične dele stavbe, ki še niso v zasebni lasti, in sicer tako, da se jih v izreku navede opisno. Sprejeta odločitev je v očitnem nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZDen. Posega v obstoječo etažno lastnino na stavbi ter v pravice pritožnikov. Obstoječo dejansko etažno lastnino razvrednoti. Na stavbi vzpostavlja solastninska razmerja, za kar ni podlage ne v ZIKS ne v ZDen. Materialno pravo je zmotno uporabljeno. Sodišče je odstopilo od ustaljene sodne prakse in tega ni obrazložilo. Podana je kršitev ustavnih pravic pritožnikov do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Izrek v drugem delu, ko pravno opisuje lastninsko pravno upravičenje na stavbi, je nedoločen in nejasen. Ni jasno, ali naj bi dediči pridobili zgolj solastniški idealni delež kogentno akcesorno vezan na vrnjene posamezne dele stavbe, ali morebiti kar vse dele stavbe, ki so kot njeni skupni deli v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Sporen je tudi tretji del izreka izpodbijanega meritornega sklepa, v katerem sodišče opisuje, kaj naj bi vrnjeno premoženje predstavljalo v naravi. V izreku je odločilo, da naj bi se dedičem vrnila celotna stavba, torej vsi deli, razen posebej vpisanih fizičnih delov, ter vsi ostali prostori in naprave v stavbi. V tem opisu so očitno zajeti prav vsi fizični deli, prostori in naprave v stavbi, razen tistega, kar je izrecno in posebej vpisano v zemljiški knjigi v okviru nedokončane etažne lastnine – tudi vsi skupni deli stavbe. Na ta način je s konstitutivno odločbo državnega organa etažnim lastnikom – tudi pritožnikoma – odvzelo že pridobljene pravice na skupnih delih stavbe. Na njih je vzpostavilo lastninsko pravico v korist dedičev obsojenca. S pravnomočnostjo izpodbijanega meritornega sklepa bi akcesorna solastninska pravica etažnih lastnikov na nevpisanih skupnih delih stavbe po 101. členu SPZ(8) prenehala. Skupni deli stavbe v etažni lastnini, čeprav še nevpisani, so ex lege bili in ostajajo izvzeti iz samostojnega pravnega prometa. Pravice na njih so kogentno akcesorno vezane na lastninsko pravico na posameznih delih stavbe. To je veljalo že v predtranzicijskem pravu, po tranzicijski ureditvi in danes (5. člen Zakona o pravicah na delih stavb(9), prvi odstavek 4. člena Zakona o pravicah na delih stavb(10), tretji odstavek Stanovanjskega zakona – SZ/91 in četrti odstavek 105. člena SPZ). O tem ni spora v sodni praksi. Kogentnost in akcesornost lastninskih upravičenj na skupnih delih stavbe onemogočajo samostojni promet in vzpostavljanje pravic na skupnih delih, zato je nasprotno absolutno nično. To velja tudi v primeru denacionalizacije. Skupni deli stavbe, ki je v času denacionalizacije v etažni lastnini, ne morejo biti predmet samostojnega vračanja. Z vračilom posameznega dela stavbe, ki ga je mogoče vrniti, se upravičencu le kot akcesorna pravica vrne tudi na vrnjeni posamezni del stavbe pripadajoči solastniški idealni delež na skupnih delih stavbe, kar mora izhajati iz izreka. Za poseg v že nastala solastninska razmerja na skupnih delih stavbe ni podlage ne v ZIKS ne v ZDen. Pomenilo bi razlastitev obstoječih etažnih lastnikov v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZDen, 33. členom Ustave RS ter členom P1-1 EKČP. Vračanje skupnih delov je v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, ker skupni deli niso v samostojnem pravnem prometu. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z drugim odstavkom 18. člene ZDen, po katerem akcesorne stvari in pravice lahko delijo le usodo glavne stvari. Tudi v tem delu je zmotno uporabljeno materialno pravo. Odstop od ustaljene sodne prakse ni obrazložen. Podana je kršitev ustavnih pravic pritožnikov do enakega varstva in do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Posebej grajata še odločitev glede hišniškega stanovanja (ki je v izreku izrecno navedlo kot predmet vračanja). Navajala sta, da gre za hišniško stanovanje, predlagala dokaze in opozorila na ustaljeno sodno prakso, po kateri so stanovanja, namenjena za hišnika, po samem zakonu predstavljala skupne dele stavbe in ne morejo biti predmet vračanja. Do tega procesnega gradiva se sodišče ni opredelilo. Podana je absolutna bistvena postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do izjave, pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Ker izpodbijani procesni sklep izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da vzpostavitev solastniškega idealnega deleža na celotni stavbi ne vpliva na pravice pritožnikov, je napačen in obremenjen z absolutno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi podane kršitve 20. člena ZNP je pritožnikoma kršena pravica do izjave in pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in 6. členu EKČP, zato ga je treba razveljaviti, pritožnikoma pa dopustiti udeležbo v tem postopku. Napačen je tudi meritorni sklep. Sodišče je preseglo dopustne meje vračanja in z vzpostavljanjem solastnine na celotni stavbi izbralo nedopustno obliko vzpostavitve lastninske pravice, zato ga izpodbijata v celoti. Predlagata, da višje sodišče procesni sklep spremeni tako, da pritožnikoma dovoli udeležbo v tem postopku, izpodbijani meritorni sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške in predlagata, naj jih višje sodišče naloži v plačilo predlagateljema na podlagi petega odstavka 35. člena ZNP skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. Predlagateljica je odgovorila na pritožbo prvega nasprotnega udeleženca in na pritožbo (stranskih udeležencev) ter predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške z odgovorom na pritožbo, ki naj se naložijo v nerazdelno in solidarno plačilo pritožnikom.

26. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo nasprotnih udeležencev D. D. in ostalih ter na pritožbo nasprotnega udeleženca MO. Predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

27. Pritožbe so utemeljene.

28. Sodišče je v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da je predlagateljica nečakinja pokojnega upravičenca in da je svoje sorodstveno razmerje z njim dokazala z listinami (razlogi na strani 7 do 8 sklepa). Ta dejstva je navajala že ob vložitvi predloga. Tedaj je zatrjevala in z razpoložljivo listinsko dokumentacijo dokazovala, da je edina dedinja upravičenca, po katerem ni oporoke in drugih dedičev. Za predlagatelja, ki je upravičenčev vnuk in s tem dedič prvega dednega reda, se je izvedelo šele med postopkom. Ob prijavi udeležbe se je v celoti pridružil predlogu predlagateljice. Enotno sta predlagala vrnitev premoženja upravičencu v njegovo zapuščino. Vsa ta ugotovljena pravno relevantna dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje o aktivni legitimaciji predlagateljice in pravočasnosti predloga predlagatelja (razlogi na strani 4 do 8 sklepa), so bila že upoštevana v revizijski odločbi VSRS II Ips 28/2014 z dne 15. 9. 2014. Vrhovno sodišče RS je kot zmotno zavrnilo naziranje nižjih sodišč v sklepu Nz 782/1993 z dne 20. 2. 2013 v zvezi s sklepom VSL I Cp 1437/2013 z dne 18. 9. 2013, v katerih je bil predlog predlagateljice zavrnjen zaradi nepodane aktivne legitimacije, predlog predlagatelja pa zaradi zastaranja. Vztrajanje pritožnikov pri stališču, da predlagateljica kot dedinja drugega dednega reda po pokojnem upravičencu ni aktivno legitimirana za postavljeni vrnitveni zahtevek po 145. členu ZIKS(11), ker je med postopkom prijavil udeležbo dedič bližnjega dednega reda (vnuk), ter da je njegov zahtevek prepozen, je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo upoštevaje navedeno revizijsko odločbo.

29. Pritožbeni očitek o neobrazloženem odstopu od ustaljene sodne prakse ni utemeljen. Že revizijsko sodišče je namreč pojasnilo, da v sodni praksi ni ustaljeno stališče, da je temelj zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja v primerljivih položajih odvisen od izkaza neposrednega dednega upravičenja. Res je zavzeto v judikatih, na katere se opirajo pritožniki. Prezrejo pa, da je revizijsko sodišče opozorilo na nasprotna stališča v drugih odločbah, navedenih v točki 12 sklepa II Ips 28/2014 pod opombo št. 5. Pravno stališče, da se premoženje po ZIKS vrne tistemu, ki mu je bilo neutemeljeno zaplenjeno, oziroma se po njegovi smrti vrne v njegovo zapuščino, vprašanje dedovanje pa ni stvar vrnitvenega postopka po ZIKS, ima oporo v načelnem pravnem mnenju občne seje VSS z dne 12. 6. 1994 o uporabi 221. člena ZD in kasnejših odločbah Vrhovnega sodišča RS, navedenih v točki 7 sklepa II Ips 28/2014. Glede na konkretne okoliščine primera ga je po stališču revizijskega sodišča treba uporabiti tudi v tej zadevi. Predlagatelja enotno predlagata vrnitev premoženja obsojencu in ne izključevalno vsakemu od njiju, predlagateljica pa je ob vložitvi predloga sklepčno trdila in dokazovala (nasprotni pritožbeni očitki so neutemeljeni), da je v krogu zakonitih dednih upravičencev (prvi odstavek 10. člena ZD). Po stališču revizijskega sodišča dokazano sorodstveno razmerje z upravičencem (ob upoštevanju izenačitve pravnega položaja upravičencev po ZIKS in po ZDen) v konkretnem primeru zadošča za verjetno izkazano pravno nasledstvo. Postopek vračila zaplenjenega premoženja je bil začet na podlagi pravočasnega predloga aktivno legitimirane osebe (60. člen in drugi odstavek 61. člena ZDen). Obstoj dediča bližnjega dednega reda, ki se je kasneje pridružil predlogu predlagateljice, njene legitimacije ne izključuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljene konkretne dejanske okoliščine primera, ki so že prestale revizijsko presojo, ni razlogov, da ne bi pritrdilo povzetim pravnim stališčem revizijskega sodišča. Drugačno naziranje pritožnikov je zmotno. Očitki o napačni uporabi materialnega prava ter kršitvah ustavnih in konvencijskih pravic pa so neutemeljeni.

30. Enako velja za pritožbeno izpodbijanje odločitve o pravočasnosti predlagateljevega predloga. Specifičnost zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena ZIKS je zaradi narave teh zahtevkov in obsega udeležencev narekovala odločanje v nepravdnem postopku(12). V njem sodišče odloča o spornem razmerju oziroma stanju: vrnitvi zaplenjenega premoženja neupravičeno obsojenemu upravičencu oziroma v njegovo zapuščino. Predlog je pravočasno vložila aktivno legitimirana predlagateljica. Čeprav se ji je predlagatelj pridružil kasneje, ima že od uvedbe postopka status materialnega udeleženca, ker se odločba o vrnitvi premoženja nujno nanaša tudi nanj kot dediča upravičenca. Drugačno naziranje nižjih sodišč o sosporništvu predlagateljev in zastaranju zahtevka predlagatelja, pri katerem vztrajajo pritožniki, je bilo kot zmotno zavrnjeno v revizijskem preizkusu(13), zato ga je sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno zavrnilo (prvi odstavek na strani 7 izpodbijanega sklepa). Razlogov za drugačno odločitev tudi pritožbeno sodišče ne najde. Tudi v tem delu pritožbenim navedbam o napačni uporabi materialnega prava, neobrazloženem odstopu od sodne prakse in kršitvah ustavnih ter konvencijskih pravic ne sledi.

31. Pritožbe pa so utemeljene v delu, ko grajajo obseg vrnitve in njegov vpliv na obstoječo etažno lastnino na stavbi v Ljubljani.

32. Pri odločanju o vračanju obravnavanih podržavljenih nepremičnin (delež 2/3 na nepremičnini tedanje vl. št. 5 k. o. X, stavba na naslovu v L., s pripadajočim dvoriščem in predvrtičem) je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 145.a člena ZIKS, ki določa, da se glede oblik in obsega vračanja ter omejitev v zvezi z vračanjem smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja ZDen. Slednje kot primarno obliko denacionalizacije določajo vračilo v naravi v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža (prvi odstavek 16. člena ZDen). Glede na ugotovitev, da je predmet vračila stanovanjska hiša s stanovanji, na katerih obstajajo najemna razmerja (udeleženci z interesom), je pravilno upoštevalo tudi drugi odstavek 29. člena ZDen, ki določa, da se stanovanjske hiše oziroma tista stanovanja, glede katerih obstajajo najemna ali temu podobna razmerja, vračajo (le) z vzpostavitvijo lastninske pravice in se upravičencem ne morejo vrniti tudi v posest. 33. Iz dejanskih ugotovitev sodišča pa izhaja: - da so bile nepremičnine vl. št. 5 k. o. X ob zaplembi v letu 1945 v solasti neupravičeno obsojenega A. A. do 2/3 in njegovega brata E. E. do 1/3; - da je bilo premoženje E. E. nacionalizirano leta 1959; - da je E. E. še pred nacionalizacijo s svojim solastninskim deležem delno že razpolagal – ga prodal kupcem posameznih stanovanj; - da so bili zato iz nacionalizacije izvzeti (prodani) fizični deli zgradbe v korist njihovih lastnikov (kupcev); - da je bilo že v končanem postopku o denacionalizaciji pokojnemu E. E. vrnjeno premoženje in na podlagi pravnomočnega sklepa RS, MOP, št. 362/D-115/94 z dne 24. 5. 1995 vknjižena lastninska pravica v njegovo korist do 3/54, tako da ostane zemljišče in hiša v družbeni lastnini v upravljanju Občine L. do 51/54; - da je bila 30. 4. 2011 za stavbo št. 3 v L. v zemljiški knjigi vpisana nedokončana etaža z vpisanimi parcelnimi številkami parc. št. 2, 3, 4, 5; v podvložku št. 5/1 k. o. X pa za del stavbe vpisana številka 11.E – ostali deli nepremičnine, razen posebej vpisanih delov stavbe – iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, ki so bila že vpisana v vl. št. 5 /2 do vl. št. 5/6 kot posamezni deli stavbe; - da je bila pri posameznem delu št. 11 v stavbi št. 3 vpisana lastninska pravica z deležem do 51/54 kot družbena lastnina Občina L. in v 3/54 na ime K.C. (pravne naslednice E. E.); - da je postopek za vzpostavitev etažne lastnine N 415/2009 pred pristojnim sodiščem na podlagi 32. člena ZVEtL prekinjen do zaključka tega nepravdnega postopka.

34. Po takih ugotovitvah je sodišče odločilo, da se upravičencu vrne celoten delež, pri katerem je danes v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica v korist prvega nasprotnega udeleženca – MO. Ocenilo je, da je MO pridobil premoženje le iz naslova odvzetega premoženja A. A. in E. E., slednjemu pa je bilo premoženju že vrnjeno. Ker so bila prej prodana stanovanja že izvzeta iz nacionalizacije in niso predmet vrnitve, je ocenilo, da vrnitev celotnega deleža 51/54 obravnavanih nepremičnin upravičencu ne posega v pravne interese etažnih lastnikov (udeleženca – prijavitelja udeležbe), saj se bo o vzpostavitvi posameznih delov in lastnini ter določitvi skupnih delov stavbe odločalo v postopku po ZVEtL, ki se bo nadaljeval po pravnomočnosti tega postopka. Predlog za dopustitev udeležbe prijaviteljema udeležbe je zato zavrnilo.

35. Pritožbam je treba pritrditi, da je sprejeta odločitev glede obsega vrnitve že v obrazložitvi nejasna in sama s seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS). Navaja namreč, da se z vračilom (51/54 celote) upravičencu ne vrača več, kot mu je bilo odvzeto (2/3 celote). Nejasen in sam s seboj v nasprotju pa je tudi izrek, ko skuša pojasniti, kakšno je današnje stanje odvzetih in vrnjenih nepremičnin.

36. Upravičenec je upravičen do vračila tistega oziroma toliko premoženja, kot je bilo odvzeto njemu. Ni mogoče vračati premoženja, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilno pravnih oseb (tretji odstavek 16. člena ZDen). Po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. V položaju, ko je bil upravičencu podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je času vračanja v dejanski etažni lastnini, je upravičencu mogoče vrniti le solastninske deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljenjem na celotni nepremičnini. Drži ugotovitev sodišča, da stanovanja, ki so bila izvzeta iz nacionalizacije, niso predmet vračanja v tem postopku. Prezrlo pa je, da so bile že po tedanjih predpisih z lastninsko pravico na stanovanju nedeljivo povezane pravice na skupnih delih večstanovanjske stavbe (prvi odstavek 5. člena Zakona o lastnini na delih stavb (14) in vse do SZ/91 (15) ter SPZ). Premoženja, na katerem je lastninska pravica fizične osebe, ni mogoče vračati (tretji odstavek 16. člena ZDen). Zaradi povezanosti z lastnino na posameznem delu stavbe skupni prostori stavbe tudi ne morejo biti predmet samostojnega vračanja, ker ti niso v samostojnem pravnem prometu (tretji odstavek 19. člena ZDen). Kot akcesorno upravičenje se z vračilom posameznega dela stavbe, ki ga je mogoče vrniti, upravičencu lahko vrne le na vrnjeni posamezni del stavbe pripadajoči solastninski idealni delež na skupnih delih stavbe.

37. Glede na ugotovitve sodišča o danes posebej vpisanih posameznih delih stavbe (stanovanja, ki niso bila izvzeta iz nacionalizacije), je obravnavana nepremičnina danes v zemljiški knjigi vpisana kot nedokončana etažna lastnina. Ne drži, da ostali deli nepremičnine, razen vpisanih stanovanj, z začasno identifikacijsko številko ..., L., v elektronski zemljiški knjigi ne bi obstajali več. Res niso vpisani kot posamezni del stavbe. Vendar so še vedno vodeni skupno kot nerazdeljeni posamezni deli. Pri njih pa je vknjižena lastninska pravica v korist Občine L. družbena lastnina do 51/54 in v korist K. C. do 3/54. Glede na zgoraj obrazložena pravna izhodišča o pridobitvi pravic etažnih lastnikov na pripadajočih skupnih delih stavbe ni mogoče pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je bil celoten delež do 51/54, sedaj vpisan v korist MO, podržavljen upravičencu. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč (da so izvzeta stanovanja že – v celoti – vpisana vsak v svojem vložku) niti ni natančneje ugotavljalo, kaj vse obsega začasna identifikacijska številka ... Zemljiškoknjižno stanje pri vknjižbi izvzetih stanovanj iz nacionalizacije se je običajno omejilo na vpis lastninske pravice zgolj na stanovanju brez deležev na skupnih delih. Nedokončana etažna lastnina tako praviloma ne odraža pravilnega lastninskega stanja, na kar pravilno opozarjata prijavitelja udeležbe. Zato se nakazuje, da je dejansko stanje o obsegu nepremičnin, ki jih je mogoče vrniti upravičencu, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Posledično je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Vse to je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

38. V njem bo moralo ugotoviti, ali so v začasnem identifikacijskem znaku št. 11 med ostalimi deli stavbe zajeti tudi etažnim lastnikom pripadajoči deleži na skupnih delih stavbe in upoštevati, da je v naravi mogoče vrniti le tisti del premoženja, za katerega ni pravnih ovir. Upoštevaje opisana materialnopravno izhodišča bo moralo po ugotovitvi vseh pravnorelevantnih dejstev o zadevi ponovno odločiti, svojo odločitev pa celovito in popolno pojasniti.

39. Ugoditi je bilo treba vsem pritožbam, saj bo zaradi ponovnega odločanja o glavni stvari treba ponovno odločiti tudi o stroških postopka.

40. K pritožbenim navedbam udeležencev (najemnikov stanovanj) pritožbeno sodišče še dodaja, da kot pravilno sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da bo o višini odškodnine zaradi zatrjevane povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj udeležencev kot najemnikov (šesti odstavek 25. člena ZDen) odločalo naknadno z dopolnilno odločbo. Pravilna uporaba šestega odstavka 25. člena ZDen pomeni, da morata biti izpolnjena dva zakonska pogoja: da med zavezancem in upravičencem ni prišlo do sporazuma glede odškodnine po 25. členu ZDen ter da upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne že pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti(16). Ugotovitve sodišča, da sta oba pogoja izpolnjena, so pravilne. Nasprotne pritožbene navedbe udeležencev in sklicevanje na druge odločbe, ki se ne nanašajo na povračilo vlaganj najemnikov, pa so neutemeljene. Po uveljavljeni sodni praksi odločitev o odškodnini zavezancem ni več bistveni sestavni del odločbe o denacionalizaciji. Ni razlogov, da ne bi enako veljalo tudi za povračilo odškodnine najemnikom. Odločitev sodišča je zato pravilna.

41. Odločitev o zavrnitvi zaplenjenega premoženja je konstitutivna odločba, ki predstavlja originarni način pridobitve lastninske pravice. V obravnavani zadevi bi ob nepravilni ugotovitvi obsega vračanja premoženja lahko posegla v že pridobljene pravice etažnih lastnikov na skupnih delih. V položaju, ko so bili podržavljeni solastninski deleži stanovanjske stavbe, ob vračanju pa je na stavbi nedokončana etažna lastnina (z vknjiženo lastninsko pravico etažnih lastnikov na posameznih iz nacionalizacije izvzetih stanovanjih), etažnim lastnikom ni mogoče odreči pravnega interesa za udeležbo v postopku vračanja zaplenjenih nepremičnin upravičencu. Ne glede na to, da se bodo medsebojna razmerja med upravičencem in etažnimi lastniki urejala v postopku po ZVEtL in v morebitnih pravdah, imajo interes, da že v tem nepravdnem postopku dokažejo neustrezno vknjižbo svojih stanovanj, ki vpliva na obseg premoženja, ki je lahko vrnjen upravičencu. Drugačno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno. Narekovalo je spremembo procesnega sklepa, ki ga izpodbijata prijavitelja udeležbe. Pritožbeno sodišče je njuni pritožbi ugodilo in sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 145.č členom ZIKS spremenilo tako, da jima je udeležbo v tem postopku dovolilo.

42. Odločitev o vseh pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo oziroma so del nadaljnjega (pravdnega) postopka za tisti del zahtevka, za katerega je bil nepravdni postopek ustavljen.

Op. št. (1): Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. SRS, št. 17/1978 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 in naslednji.

Op. št. (4): V 1. alineji je povzet predlog predlagatelja na list. št. 604 in list. št. 624 ter predlagateljice na list. št. 648 spisa; v 2. alineji je povzet spremenjeni predlog predlagatelja na list. št. 604 spisa; v 3. alineji je povzet predlog predlagatelja na list. št. 605 spisa; v 4. in .5 alineji je povzet predloga predlagatelja na list. št. 622 spisa; v 6. do 10. alineji sta povzeta identična predloga predlagateljev na red. št. 85 in 87 spisa; v 11. do 15. alineji je povzet razširjeni predlog predlagateljice na red. št. 267 spisa.

Op. št. (5): Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (6): Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami.

Op. št. (7): Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Ur. l. RS, št. 45/2008 s spremembami.

Op. št. (8): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (9): Ur. l. SFRJ, št. 43/65. Op. št. (10): Ur. l. SRS, št. 19/76. Op. št. (11): 145. člen ZIKS določa: „Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem.“ Op. št. (12): Načelno pravno mnenje, občna seja VSS 21. in 22. 12. 1993. Op. št. (13): II Ips 28/2014, točka 15. Op. št. (14): Ur. l. FLRJ, št. 16/1959, 48/1959, 10/1965, 43/1965, 57/1965. Op. št. (15): Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 18/91-1 in naslednji Op. št. (16): U 451/2007 z dne 18. 9. 2007