Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter obtožencema izreklo primerno kazen.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obt. B. M. in I. B. ter pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s čl. 97/I ZKP mora obt. B. M. plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, obt. I. B. pa v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s citirano sodbo spoznalo obt. B. M. in I. B. za kriva zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po čl. 127/I v zvezi s čl. 22 in 25 KZ ter izreklo obt. M. kazen 5 let zapora, obt. B. pa kazen 4 leta zapora. Obema obtožencema je vštelo v izrečeni kazni pripor in odločilo, da morata plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino vsak v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper sodbo so vložili pritožbo zagovorniki obt. M., odvetniki Odvetniške družbe Č., zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Iz istih pritožbenih razlogov sta vložila pritožbo tudi odvetnika M. C. in A. Ž., ki sta tudi zagovarjala obt. M. in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obtoženca.

Okrožni državni tožilec N. B. je vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, naj pritožbeno sodišče obema obtožencema izreče višjo zaporno kazen. Zagovorniki obt. M., odvetniki Odvetniške družbe Č., so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

Zagovornica obt. I. B., odvetnica D. K., je vložila pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z oprostitvijo obtoženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji.

Zagovornika obt. B., odvetnika I. S. in S. S., pa sta vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je opravilo sejo v navzočnosti zgoraj navedenih strank. Pri tem pripominja, da so navzočnost na seji izrecno predlagali v pritožbi le zagovorniki obt. M., zato obt. I. B. in njegovih zagovornikov v skladu s čl. 378/1 ZKP tudi ni obvestilo o seji, katere pa se je obt. B. vseeno udeležil. Višja državna tožilka svetnica O. Š. je na seji senata predlagala ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca in zavrnitev vseh pritožb vseh zagovornikov obeh obtožencev.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je ocenilo po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in navedb v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter oba obtoženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, češ da obt. M. ni vedel za avtomatsko puško v njegovem avtomobilu, katera naj bi bila tudi last soobtoženca in da naj bi bilo tudi iz izpovedi priče T. Z. razvidno, da naj bi soobtoženec stekel proti avtomobilu, iz česar naj bi bilo razvidno, da avtomobil, ki ga je sicer vozil obt. M., ni stal med B.-jevim streljanjem. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo, da sta obtoženca imela s seboj v avtomobilu puško znamke Kalašnikov in ko sta slučajo srečala v križišču oškodovanca, je obt. M. ustavil avtomobil, obt. B. pa je izstopil, streljal v oškodovančev avtomobil in se vsedel nazaj, nakar je M. odpeljal. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da je priča Z. izrecno izpovedal "ta moški je stekel proti zadnjemu delu avta, vsedel se je in potem je ta Golf peljal po mostu navzdol" (list. št. 192) ter je torej celo protispisna pritožbena navedba, da naj bi se obt. B. vsedel v vozeči avtomobil. Okoliščina, da obt. B. ni streljal v glavo oškodovanca, pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ne more ovreči ocene o nameravanem umoru oškodovanca, kajti obtoženec je streljal s pokrčenimi nogami, v puški pa je imel kar 28 nabojev, kar vse je povedal sam, pri tem pa ni mogoče ugotoviti, zakaj je izstrelil samo en "rafal", lahko je bilo kaj narobe s puško, česar pa ni mogoče ugotoviti, ker ni bila najdena, nobenega dvoma pa ni, da je glede na vse okoliščine sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je začel izvrševati kaznivo dejanje umora. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno poklonilo vero pričama M. Š. in M. Š., ki sta nedvomno izpovedala o dogodku tako, kot sta ga zaznala. Navedba, češ da M. Š. ne mara Romov s strelnim orožjem, pa tudi ni izkazana z ničemer, niti jo ni pritožnik predočil priči ob njenem pričanju v postopku.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, češ da je nepravilno ugotovljena prištevnost obt. B., izpodbijana sodba pa naj tudi ne bi obrazložila njegovega naklepa, oziroma naj bi bil opis le-tega nesprejemljiv, sploh pa naj bi ravnal v dejanski zmoti, oziroma silobranu in naj bi oškodovanca hotel le prestrašiti, zaradi česar tudi ni streljal v njegovo glavo. Sodišče prve stopnje je sprejelo v celoti izvedensko mnenje docenta dr.

S. Z., da je bila sposobnost obt. B. razumeti pomen njegovega dejanja sicer zmanjšana, a ne bistveno in zato pravilno ocenilo tudi kazensko odgovornost obtoženca in zanesljivo zaključilo, da je ravnal naklepno. Ker v zbranem dokaznem gradivu ni nobene opore za trditev obt. B., da je streljal zato, ker naj bi oškodovanec vanj nameril pištolo, je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da obtoženec ni ravnal v silobranu, oziroma v dejanski zmoti. V postopku je bilo tudi zanesljivo ugotovljeno, da je obtoženec zadel oškodovančev avtomobil kar s petimi naboji, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi ga hotel le prestrašiti, ker naj bi ga sicer lahko ustrelil v glavo, če bi ga hotel, sodišče prve stopnje pa je zanesljivo zaključilo, da ravnanje obtoženca ne dopušča dvoma o tem, da je poskušal oškodovanca umoriti in je pri tem tudi zadovoljivo obrazložilo vnaprejšnji dogovor obeh obtožencev za izvršitev kaznivega dejanja ter njuno razdelitev vlog, zaradi česar so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da dogovor in razdelitev vlog nista opisana in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče samo še pripominja, da opisu dejanja v izreku sodbe ni mogoče očitati ničesar, okoliščina, da je obt. M. ustavil avtomobil, da je obt. B. lahko izstopil in streljal na oškodovanca, pa ni samo osamljen indic, ampak v povezavi z vsem ostalim, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, narekuje kot edino logičen samo zaključek, da sta se oba obtoženca predhodno dogovorila, da bosta oškodovancu vzela življenje iz razlogov, ki so tudi obširno navedeni v izpodbijani sodbi, zato sta s seboj vozila orožje in ko se je pokazala prilika, sta kot sostorilca tudi poskušala storiti umor na očitani jima način.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da vsklajeno delovanje obeh obtožencev ne dopušča nobenega dvoma o njunem sostorilstvu.

Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi obtožencema izrečeni kazenski sankciji, ki sta zakoniti in pravični, saj je sodišče prve stopnje obema primerno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter jima izreklo primerni kazni, pri čemer je pri obt. B. očitno tudi upoštevalo vse posebnosti njegove osebnosti in njegovo vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja ter zato uporabilo omilitvena določila Kazenskega zakonika ter mu izreklo nižjo kazen kot obt. M. Po oceni pritožbenega sodišča so zato neutemeljene pritožbene navedbe okrožnega državnega tožilca, češ da je bila obema obtožencema izrečena prenizka kazen, oziroma zagovornikov obt. B., da je njemu izrečena kazen prestroga. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da je sodišče prve stopnje obema obtožencema pravilno štelo kot obteževalno okoliščino dejstvo, da sta poskušala storiti kaznivo dejanje na kraju, kjer je bil zaradi prometne konice izredno gost promet in bi bili lahko poškodovani tudi drugi ljudje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno odločilo, da mora tudi obt. B. plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino ter so neutemeljene pritožbene navedbe, češ da prejema le socialno podporo, kajti njegovo premoženjsko stanje mora nedvomno biti mnogo boljše, sicer ne bi mogel pooblastiti za zagovarjanje v tem postopku kar dveh zagovornikov.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da izpodbijana sodba nima niti zatrjevanih pomanjkljivosti niti takih, na katere je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe dolžno paziti po uradni dolžnosti v korist obtožencev, zato je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da mora obt. M. plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, obt. B. pa v znesku 40.000,00 SIT.