Jedro

Tožnici ne gre status pregnanke, saj je bila pregnana iz svojega kraja, ki leži izven Slovenije in se je po koncu druge svetovne vojne vrnila v svoj kraj. Lahko pa uveljavlja status pregnanke po določbah ZZVN-D.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1165/98-7 z dne 6.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo,s katero je tožnica zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 12.6.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Z. ob S. z dne 14.4.1997, s katero je prvostopni upravni organ zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke. Že po mnenju organa prve stopnje tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja, saj Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN) daje pravico do statusa žrtve vojnega nasilja in do pravic, ki izvirajo iz tega statusa, le slovenskim državljanom, nad katerimi je bil izvršen ukrep na ozemlju Republike Slovenije, po noveli ZZVN-D (Uradni list RS, št. 44/96) pa tudi tistim državljanom Republike Slovenije, ki jim je bil prisilni ukrep storjen na drugih območjih Kraljevine Jugoslavije s pogojem, da so od prenehanja prisilnega ukrepa naprej imeli stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker pa je tožnica že sama navedla, da je dne 5.7.1945 odšla domov v O., od koder je bila 16.11.1943 tudi pregnana, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja.

Sodišče prve stopnje se je glede na ugotovljeno dejansko stanje strinjalo z odločitvijo tožene stranke in sprejelo na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) razloge tožene stranke kot svoje razloge. Dodalo je še, da bi tožnica utegnila pridobiti status žrtve vojnega nasilja in iz tega izhajajoče pravice po določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, v nadaljevanju ZZVN-D), ki v 6. odstavku 1. člena določa, da se prizna status žrtve vojnega nasilja tudi osebi, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, če je ob prenehanju prisilnega ukrepa imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to mogoče, vendar najkasneje do 31.12.1945. Ker pa je ZZVN-D začel veljati šele 19.6.1999, torej po odločanju organa prve stopnje, navedene določbe ZZVN-D ni bilo mogoče uporabiti. Glede na prehodno določbo ZZVN-D pa bi tožnica morala ponovno vlogo vložiti do 19.12.1999, na kar je tožnico sodišče prve stopnje tudi opozorilo.

V svoji pritožbi tožnica smiselno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS in prav tako smiselno predlaga, da se ji na podlagi določb ZZVN-D prizna status žrtve vojnega nasilja. Navaja, da je ob povratku iz izgnanstva spoznala svojega bodočega moža in se je v rojstni O. vrnila le po dokumente, nakar se je 10.9.1945 poročila s slovenskim državljanom. Od tedaj dalje je slovenska državljanka. Tudi ob osamosvojitvi Slovenije ji ni bilo potrebno posebej pridobivati slovensko državljanstvo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da mora upravno sodišče presojati zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na veljavnost materialnega predpisa, ki ga je v času odločanja uporabil upravni organ prve stopnje. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D) je pričel veljati 29.6.1999, torej po odločanju Upravne enote Z. ob S., ki tedaj ni imela podlage v materialnem predpisu za priznanje zahtevanega statusa žrtve vojnega nasilja. Zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-1-14/2000-8 z dne 7.12.2000 (Uradni list RS, št. 1/2001) razveljavilo prehodno določbo 16. člena ZZVN-D, ki je določala 6 mesečni rok za uveljavljanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po tej noveli zakona. Tako ima tožnica še sedaj možnost uveljavljati status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izhajajoče pravice na podlagi določbe 7. odstavka 1. člena ZZVN-D. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.