Jedro

Zavod, kot strokovna organizacija za vzgojo in varstvo, je pri opravljanju svoje dejavnosti dolžan ravnati s profesionalno skrbnostjo. Zato bi moral nepredvidljivo reakcijo varovanca pričakovati in rejnico na to opozoriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 22. 12. 2006. Tožena stranka je zoper to vmesno sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagala, da spremeni izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek po temelju zavrne v celoti in odloči o stroških pravdnega postopka. Po mnenju tožene stranke zaključki sodišča prve stopnje nimajo osnove v dokaznem postopku izvedenem pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka meni, da je glede na izpoved prič Š. M. in I. R., ki sta oba specialista za vzgojo mladoletnikov, sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da zavod – zavarovanec tožene stranke ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker rejnikov ni opozoril na mladoletnikovo nagnjenje. Tožena stranka navaja, da takšnih nagnjenj mladoletnik ni kazal pred dogodkom dne 22. 12. 2006 in jih tako strokovnjaki niso mogli predvideti. Bil je le verbalno in fizično agresiven, vedenjsko moten, kradel manjše stvari ... O vsem tem so bili rejniki sprotno obveščeni, saj je rejnica bila z zavodom v kontaktu. Ker se v mladoletnikovem vedenju ni kazalo nič posebnega, ampak le običajno vedenje, tudi s strani zavoda ni bilo potrebe po kakšnem dodatnem obveščanju ali opozorilu rejnikov. V kolikor bi se pokazalo kakšno vedenje, ki bi odstopalo od običajnega, bi zavod rejnico vsekakor obvestil. Mladoletni D. je v zavodu zaradi organske poškodbe možganov, v posledici katere je vedenjsko moten in pod stalnim nadzorom strokovnjakov za takšne osebe – defektologa, psihologa, socialnih delavcev in tudi drugih delavcev. Kljub vsakodnevnim rednim kontaktom z mladoletnikom le-ti v njegovem vedenju niso opazili nič drugačnega vedenja, kot pred 22. 12. 2006 in zato nikakor niso mogli predvideti, da bo mladoletnik odtujil vozilo. Tega do takrat ni še nikoli storil, niti kazal. Glede na to strokovnjaki niso mogli predvideti, da bo to storil in o tem posebej opozarjati njegovo rejnico. D. vedenje je nepredvidljivo in le-ta lahko sega na vsa področja delovanja, lahko bi kaj zažgal, koga poškodoval, kaj večjega odsvojil... Glede na nepredvidljivost tudi strokovnjaki ne morejo predvideti vsega. Lahko ravnajo le v okviru tistega kar zaznajo pri takšnem mladoletniku. V tem konkretnem primeru pa odstopanj v njegovem vedenju od siceršnjega njegovega vedenja v zavodu ni bilo in zato kakšno dodatno opozorilo ni bilo potrebno. Tožena stranka meni, da so delavci zavoda ravnali v skladu s potrebno skrbnostjo, kot dober strokovnjak in meni, da jim ni mogoče očitati nikakršne odgovornosti za nastali škodni dogodek.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 22. 12. 2006. Ugotovilo je, da je dne 22. 12. 2006 prišlo do škodnega dogodka in da je tožeči stranki nastala škoda na vozilu. Verjelo je tožniku, da je tistega dne njihov rejenec mld. D. S. vzel ključe motornega vozila in ga je pri vožnji poškodoval. Ugotovilo je, da je D. S. oseba z zmerno motenim duševnim razvojem, ki je bil v zavod CUVD Č. n. K. razvrščen z odločbo Zavoda za šolstvo RS. Kot nesporno je ugotovilo, da ima zavod pri toženi stranki zavarovano splošno odgovornost po zavarovalni polici št. .... Ugotovilo je tudi, da je bil mladoletnik v času škodnega dogodka v rejništvu in sicer na podlagi sklenjene pogodbe o vikend rejništvu, iz katere sledi obveznost rejnice skrbeti za vzgojo in varstvo otroka v času izvajanja rejništva in je rejnica to svojo funkcijo po ugotovitvi sodišča tudi popolnoma izvrševala. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je zavod imel dolžnost opravljati nadzor nad svojim varovancem in bi glede na njegovo psihofizično stanje, vedenjske motnje, agresivnost na verbalnem in fizičnem področju, še zlasti pa zaradi njegovega izrazito negativnega in odklonilnega odnosa do svoje matere, moral zavod rejnico in njeno družino posebej opozoriti na njegovo nepričakovano vedenje. Sodišče je zaključilo, da bi zavod kot edini strokovno usposobljen moral nepredvidljivo ravnanje, kot posledico mladoletnikove poškodbe pričakovati in predvideti in na to rejnico opozoriti, ter da rejnica glede na svojo strokovno usposobljenost ni mogla vedeti za takšen njegov nenadni odziv.

Po tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe z zavodom v celoti odgovorna za nastalo škodo na vozilu tožeče stranke. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določila Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne police in določilo 141. čl. ter 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

Po določbi 141. čl. OZ odgovarja za škodo, ki jo povzroči oseba, ki zaradi motnje v duševnem razvoju, težav v duševnem zdravju ali zaradi kakšnih drugih vzrokov ni zmožna razsojati, tisti, ki jo je po zakonu ali po odločbi pristojnega organa dolžan nadzorovati. Odgovornosti pa je lahko prost, če dokaže, da je opravljal dolžno nadzorstvo ali da bi bila škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Zavarovanec tožene stranke - zavod kot strokovna organizacija za vzgojo in varstvo je pri opravljanju svoje dejavnosti dolžan ravnati s profesionalno skrbnostjo (II. odst. 6. čl. OZ). Zavod pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj rejnice ni opozoril na možnost mladoletnikovega nepredvidljivega ravnanja.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v zavodu svojega varovanca poznali, vedeli so za njegovo psihofizično stanje, vedenjske motnje in agresivno stanje, ter za njegove poškodbe možganov in da se kot posledica te pojavljajo nepredvidljive aktivnosti, razdražljivosti, impulzivnost in socialno nesprejemljivo vedenje, bi tudi po presoji pritožbenega sodišča v zavodu morali in mogli na to še posebej opozoriti rejnico. Tudi če se v mladoletnikovem obnašanju pred izhodom iz zavoda ni pojavljalo nič posebnega, pa bi zavod glede na odklonilni odnos mladoletnika do njegove matere, za katerega so v zavodu vedeli in ob ugotovljenih poškodbah mladoletnika, morali pričakovati, da lahko pride do nepredvidljive reakcije varovanca in bi na to morali rejnico še posebej opozoriti. Res je, da v zavodu niso mogli predvideti, da bo mladoletnik odtujil vozilo, vendar bi, če bi na njegovo impulzivno nepredvidljivo ravnanje, ki ga lahko sproži pričakovani odhod k materi, rejnico še posebej opozorili, rejnica bila nanj bolj pozorna in bi mu škodno ravnanje lahko preprečila. Rejnica sama pa, kot je to pravilno ugotovilo sodišče in česar tožena stranka tudi pritožbeno ne izpodbija, glede na svojo strokovno usposobljenost, ni mogla vedeti za takšen mladoletnikov nenadni odziv.

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da bi zavod kot edini strokovno usposobljen moral nepredvidljivo reakcijo varovanca pričakovati in rejnico na to opozoriti. Ker tega ni storil, ni opravil dolžnega nadzorstva pri varovanju mladoletnika, kot bi ga glede na svojo profesionalno dejavnost moral. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje, saj je zaključilo, da pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bila storjena katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po II. odst. 350. čl. ZPP.

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).