Jedro

Tatvina začasno uvoženega blaga ni zakoniti razlog za oprostitev vračila blaga v tujino in za oprostitev plačila carinskih dajatev. Zastaralni rok, določen v 56. členu Carinskega zakona iz leta 1976, ne pretrga le uradno dejanje pristojnega organa, izraženo v obliki odločbe, temveč vsako uradno dejanje pristojnega organa, ki je lahko izraženo v različni pisni obliki, kot poziv, dopis, zapisnik ali odločba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.3.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice L. z dne 14.1.1999. S to odločbo je carinski organ prve stopnje tožniku naložil plačilo carine in drugih uvoznih dajatev v skupnem znesku 311.785,00 SIT za dne 23.10.1992 začasno uvoženo rabljeno osebno vozilo po UCD št...., ki do dne 23.10.1993, ko je potekel rok za začasni uvoz, ni bilo vrnjeno v tujino, niti ni bilo dokončno uvozno ocarinjeno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicuje se na razloge tožene stranke in jih v izogib ponavljanja ne navaja ponovno. Dodaja, da med strankami ni sporno, da je tožnik začasno uvozil osebno vozilo, ki je bilo ukradeno pred iztekom roka za začasen uvoz, sporna pa je uporaba 1. odstavka 324. člena Carinskega zakona CZ (1976), ki se je uporabljal v času odločanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje se strinja z razlago tožene stranke, da tatvina začasno uvoženega osebnega vozila, ki je bilo ukradeno pred iztekom roka za začasni uvoz, ne predstavlja razloga za oprostitev vrnitve osebnega vozila v tujino, v skladu z določbo 1. odstavka 324. člena CZ (1976). Navedena določba se namreč nanaša izključno na tisto začasno uvoženo blago, ki se brez krivde uvoznika uniči ali tako poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo. Zato so nepomembni tožnikovi ugovori, da je bilo vozilo odtujeno brez njegove krivde ter, da je verjetno prešlo državno mejo. Sodišče prve stopnje zavrača tudi tožbeni ugovor zastaranja. Ker je bil tek zastaralnih rokov iz 56. člena CZ (1976) pretrgan z dopisom carinarnice z dne 30.1.1995, petletni (subjektivni) zastaralni rok ni bil prekoračen. V času izdaje izpodbijane odločbe pa še ni potekel desetletni (absolutni) zastaralni rok.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi tožeče stranke ugodi in odpravi tako odločbo tožene stranke kot tudi odločbo prvostopnega carinskega organa. Navaja, da je sodišče zakon interpretiralo preveč togo in ozko, zato je spregledalo namen določil zakona o začasnem uvozu oziroma vrnitvi blaga v tujino, ki je v tem, da v primeru nekrivde uvoznika za vrnitev blaga v tujino, ni mogoče za nazaj naložiti plačilo carinskega dolga. Po mnenju tožnika so razlogi v 1. odstavku 324 člena CZ našteti le primeroma, zato jih je potrebno razlagati širše in šteti, da tudi v primeru kraje, ki se je zgodila povsem neodvisno od volje (krivde) tožeče stranke, ni mogoče naložiti plačila carinskih dajatev. Za tožečo stranko je bilo osebno vozilo uničeno, saj ga pristojni organi vse do danes niso izsledili. Glede na to, da se je kraja zgodila v neposredni bližini meje in glede na lokacijo odvrženih registrskih tablic (v smeri proti meji) je očitno in povsem verjetno, da je bilo osebno vozilo odpeljano čez mejo in na ta način vrnjeno čez carinsko črto, zato bi se lahko smiselno štelo, da je bilo osebno vozilo izvoženo v roku, saj se je tatvina zgodila 11.12.1992. Vztraja pri svojem ugovoru zastaranja, saj je preteklo več kot pet let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Zastaralni rok tudi ne more biti pretrgan z dopisom Carinarnice L. z dne 1.2.1995, saj pisni dopis oziroma poziv tožene stranke ni mogoče šteti za uradno dejanje pristojnega organa, to je lahko le dejanje izraženo v obliki uradne odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je pri tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Po 85. členu ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revident v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga kršitev določb postopka v upravnem sporu, temveč le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta revizijski razlog pa po presoji vrhovnega sodišča ni podan.

V obravnavani zadevi gre za začasen uvoz osebnega vozila, ki je bilo pred iztekom roka za začasni uvoz ukradeno in ga tožnik kot uvoznik v danem roku, do 23.10.1993, ni vrnil v tujino. Zato je tudi po presoji vrhovnega sodišča (glede na to, da vozilo ni bilo vrnjeno v tujino) obveznost plačila carine nastala z dnem, ko je potekel rok, za katerega je bil dovoljen začasen uvoz (4. točka 1. dostavka 19. člena v povezavi z 5. odstavkom 323. člena CZ 1976), pristojni organ pa je začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti (3. odstavek 249. člena CZ 1976 in višino carine ugotovil po predpisih, ki so veljali na dan poteka roka, za katerega je bil dovoljen začasen uvoz (4. odstavek 22. člena CZ 1976), kar je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, s sklicevanjem na razloge tožene stranke, ki jih v izogib ponavljanja ni navajalo ponovno, za kar je imelo podlago v določbi 2. odstavka 67. člena ZUS.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožniku tudi pravilno pojasnilo vsebino določbe 1. odstavka 324. člena CZ (1976), vendar je pri tem spregledalo, da citirana zakonska določba ureja poseben ločen postopek izdaje odločbe o oprostitvi vrnitve uvoženega blaga v tujino in je zato v tem postopku odmere carine po uradni dolžnosti ni mogoče neposredno uporabiti. Na podlagi citirane zakonske določbe namreč pristojni carinski organ na uvoznikovo prošnjo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, izda posebno odločbo s katero uvoznika oprosti vrnitve uvoženega blaga v tujino. Ker revident v postopku niti ne zatrjuje, da bi mu bila takšna odločba izdana in ker v primeru tatvine v zakonu oprostitev plačila carine ni predvidena, so vsi njegovi ugovori, ki se nanašajo na to, da bi moral biti zaradi tatvine oproščen vrnitve uvoženega blaga v tujino in plačila carine, v tem postopku, kjer se presoja zakonitost obračuna uvoznih dajatev za začasno uvoženo vozilo, že iz tega razloga neupoštevni. Sodišče prve stopnje je te tožbene ugovore sicer presojalo tudi po vsebini, vendar to na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo.

Neutemeljen je revidentov ugovor, da bi se glede na okoliščine (datum in kraj tatvine) lahko štelo, da je bilo vozilo vrnjeno v tujino, saj za tako domnevo v določbah CZ (1976) ni podlage.

Po presoji vrhovnega sodišča tudi revizijski ugovor zastaranja ni utemeljen.

CZ (1976) je v določbi 56. člena določal, da pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine; da zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine in da pravica do izterjave carine v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Iz citirane zakonske določbe ne izhaja, da zastaralni rok pretrga le uradno dejanje pristojnega organa izraženo v obliki odločbe, kot to zmotno navaja revizija, temveč vsako uradno dejanje pristojnega organa, ki je tudi po presoji vrhovnega sodišča lahko izraženo v različni pisni obliki, kot poziv, dopis, zapisnik ali odločba. Ker je dopis z dne 30.1.1995, ki je bil tožniku vročen dne 1.2.1995 izdala Carinarnica L., ki je bila glede na določbo 1. odstavka 250. člena CZ (1976) pristojna za vodenje carinskega postopka na prvi stopnji, je bil tudi po presoji vrhovnega sodišča s tem dopisom zastaralni rok pretrgan. Glede na to, da je carinska obveznost nastala dne 23.10.1993, ob upoštevanju, da je bil tek zastaralnega roka pretrgan z dopisom dne 30.1.1995, sta tako odločbi prvostopnega carinskega organa z dne 14.1.1999, kot tudi odločba tožene stranke z dne 28.3.2002, izdani znotraj pet-letnega in deset-letnega zastaralnega roka, kot je to v izpodbijani sodbi pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. S potekom izpolnitvenega roka pa je dokončna odločba, ki je bila tožniku vročena dne 4.4.2002 postala tudi izvršljiva, to je pred potekom deset letnega zastaralnega roka ( 276. člen CZ 1976 v povezavi z členom. 231. člena ZUP (1986), na uporabo katerega napotuje določba 58. člena CZ 1976).

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava je vrhovno sodišče uporabilo določbe Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 85/87, 36/86, 21/90-p.b.) upoštevaje, da je bil postopek začasnega uvoza začet pred 1.1.1996, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred letom 1996, skladno z določilom 182. člena Carinskega zakona (CZ 1995, Uradni list RS, št. 1/95), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1.6.1996. Kasnejše spremembe in dopolnitve CZ kot tudi Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES, Uradni list RS, št. 25/04) pa izrecnih določb o dokončanju že začetih postopkov ne vsebuje, zato se v skladu z načelom zakonitosti uporabi pravo, veljavno v času odločanja prvostopnega upravnega organa.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.