Jedro

V predmetni zadevi, ko tožnica uveljavlja sodno varstvo zoper del odločbe, s katerim je bilo določeno, katere izpite mora še opraviti in v kakšnem vrstnem redu jih mora opraviti, gre za odločanje o zadevi v zvezi s študijem, saj gre za določitev pogojev, pod katerimi se tožnici dovoli vpis v četrti letnik izrednega študija.

Sodišče presodi zgolj spoštovanje pravil ZUP pri izdaji odločbe, ne presoja pa samega izpolnjevanja pogojev za izdajo odločbe o dovolitvi vpisa ter izpolnjevanja oziroma neizpolnjevanja pogojev za priznanje posameznih obveznosti, ki jih študentje opravijo na drugih izobraževalnih ustanovah in v okviru drugih študijskih programov.

Izpodbijani del izreka sklepa je v neskladju oziroma v nasprotju z obrazložitvijo. V njem je namreč organ izrecno naštel, katere izpite mora tožnica še opraviti kot pogoj za pristop k izpitom četrtega letnika, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da bo organ o prošnjah tožnice za priznanje (49) izpitov šele odločal in se bo šele naknadno vedelo, katere izpite bo dejansko morala še opraviti pred pristopom k izpitom četrtega letnika.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se tretji in četrti odstavek točke 3 izreka sklepa senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 12. 10. 2011 odpravita.

Tožba se v delu, ki se nanaša na 4. točko izreka sklepa senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 12. 10. 2011, zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom z dne 12. 10. 2011 pod 1. točko izreka pritožbi tožnice zoper sklep Komisije za študijske zadeve Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 9. 6. 2011 delno ugodila, in pod 2. točko izreka navedeni sklep odpravila. V prvem in drugem odstavku 3. točke izreka je odločila, da se tožnici dovoli vpis v 4. letnik izrednega študija univerzitetnega študijskega programa pravo in da se ji ob vpisu v študijsko leto 2011/2012 priznajo naslednje študijske obveznosti: izpit pri predmetu statistika, izpit pri predmetu rimsko pravo, izpit pri predmetu ustavno pravo, izpit pri predmetu primerjalno ustavno pravo, izpit pri predmetu uvod v pravoznanstvo, izpit pri predmetu uvod v sociologijo in sociologijo prava, gospodarsko statusno pravo kot del izpita gospodarsko pravo, evropsko civilno pravo in mednarodno javno pravo. V tretjem odstavku 3. točke izreka je organ odločil, da mora tožnica po vpisu v četrti letnik v študijskem letu 2011/2012 kot pogoj za pristop k izpitom četrtega letnika opraviti naslednje študijske obveznosti po študijskem programu za leto 2008/2009: a) izpite pri naslednjih predmetnih prvega letnika študija: politična ekonomija, pravna zgodovina; b) izpite pri naslednjih predmetih drugega letnika študija: civilno pravo (splošni del, družinsko pravo, gospodarsko pravo), konkurenčno pravo kot del skupinskega izpita, kazensko pravo in kazensko procesno pravo kot skupinski izpit, kriminalistika, gospodarski sistem in politika, izpit po izbiri iz nemške, angleške, francoske pravne terminologije; c) izpite pri naslednjih predmetih tretjega letnika študija: stvarno pravo in dedno pravo kot skupinski izpit, obligacijsko pravo (splošni del) ter obligacijsko pravo (posebni del) in civilno procesno pravo kot skupinski izpit, delovno pravo in pravo socialne varnosti kot skupinski izpit, finance ter filozofijo prava. V četrtem odstavku 3. točke izreka je navedeno, da mora tožnica manjkajoče izpite za posamezni letnik opraviti pred opravljanjem drugih študijskih obveznosti določenih za višje letnike in pred obveznostmi letnika v katerega se prosilka vpiše na podlagi tega sklepa. Pod četrto točko izreka je odločeno, da stroškov postopka ni bilo. Iz obrazložitve spornega sklepa izhaja, da tožena stranka tožničini pritožbi ni ugodila v delu, v katerem tožnica zahteva vpis na podlagi Pravil o prehodu med študijskimi programi. Dodaja, da o vlogah za priznanje izpitov, opravljenih po programih v drugih visokošolskih zavodih, ne glede na to ali gre za nadaljevanje študija po prekinitvi, prehod med študijskimi programi ali prehod po dokončanju študija, kot v tem primeru, odločajo pristojni organi fakultete na podlagi posebnih prošenj prosilcev. Glede na ustaljeno prakso se organi fakultete pri odločanju opirajo na mnenja pristojnih nosilcev predmetov. Fakulteta bo na enak način odločala tudi o preostalih prošnjah tožnice za priznanje izpitov, opravljenih po programih drugih visokošolskih zavodov, ki jih tožnica navaja v svojih prošnjah in dopolnitvah prošenj.

Tožnica vlaga tožbo, saj meni, da je izpodbijani upravni akt delno nezakonit in nepravilen in sicer v tistem delu izreka, s katerim je tožena stranka za pogoj k pristopom izpitom iz 4. letnika določila, da mora opraviti študijske obveznosti po študijskem programu za leto 2008/2009 in ki so naštete v točkah a, b in c tretjega odstavka 3. točke izreka spornega sklepa. Citira določbe 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) 237. člena in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 186. člena Statuta Univerze v Ljubljani. Navaja, da je prošnjo za dovolitev nadaljevanja študija v drugem študijskem programu večkrat dopolnila in predložila dokazila o opravljenih študijskih obveznostih. Pri tem navaja, da je poleg že priznanih, opravila še 49 študijskih obveznosti na različnih programih in na različnih ustanovah. O priznanju ali nepriznanju teh študijskih obveznosti pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu (niti v izreku niti v obrazložitvi) ni navedla ničesar. Zato meni, da je izrek v tem delu pomanjkljiv. Navaja, da ji ni jasno zakaj tožena stranka že z izpodbijanim sklepom ni odločila o njenih prošnjah, kot jih to nalaga ZUP. Zastavlja si vprašanje, kako bo lahko tožena stranka odločala o tem, če ji je že z izpodbijanim sklepom naložila, da mora kot pogoj za pristop k izpitom 4. letnika po vpisu v 4. letnik v študijskem letu 2011/2012 opraviti študijske obveznosti po študijskem programu za leto 2008/2009, ki so našteti v točki a, b in c tretjega odstavka točke 3 izreka spornega sklepa. Če bi izpodbijani del sklepa postal v tem delu dokončen in pravnomočen, si ne more predstavljati, kako bi ji lahko tožena stranka priznala katerokoli opravljeno obveznost po programih v drugih visokošolskih zavodih, oziroma izpite, ki jih je naštela, saj bi pri vsakem kasnejšem odločanju bila vezana na svojo morebitno dokončno in pravnomočno odločitev iz izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da razsodi po opravljeni glavni obravnavi in da izpodbijani sklep odpravi, razen v delu pod točko 1 in 2 izreka ter v prvem in drugem odstavku točke 3 izreka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je bil predmet odločanja v predmetni zadevi zgolj vpis tožeče stranke v 4. letnik, ne pa tudi priznavanje posameznih obveznosti opravljenih v okviru drugih študijskih programov oziroma na drugih visokošolskih zavodih, ker to predstavlja del študijskega procesa in ne pravico študenta, katerih varstvo bi bilo mogoče uveljavljati v upravnem sporu. Gre za proces, ki zahteva natančno preučitev predmetnika tako po vsebini kot po obsegu, skupaj s predpisano študijsko literaturo in študijskimi obveznostmi, zato ni mogoče govoriti, da se izvaja z izdajo upravnih aktov v smislu določb 2. člena ZUS-1 (npr. sklep Upravnega sodišča U 330/2008 z dne 9. 12. 2008). Sklepu senata tudi ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve, saj vsebuje vse relevantne prvine, ki omogočajo, da se preveri njegova zakonitost. Tožena stranka je ob izdaji sklepa o dovolitvi vpisa v 4. letnik zgolj zaradi preglednosti naštela opravljene študijske obveznosti ter naštela še manjkajoče obveznosti tožeče stranke. Praksa tožene stranke je takšna, da naslovnika odločbe o dovolitvi vpisa z namenom preglednosti obvesti še o opravljenih in manjkajočih obveznostih, kar pa ne spremni dejstva, da je odločanje o javnopravni stvari le odločanje o vpisu. Prošnje, ki jih je v zvezi z obveznostmi, opravljenimi v okviru drugih študijskih programov, in na katere se v tožbi sklicuje tožeča stranka ter glede katerih še ni bilo odločeno, je tožena stranka posredovala pristojnim katedram, ki bodo po pridobitvi mnenja nosilca posameznega predmeta podale mnenje o priznanju izpitov in o čemer bo nato odločala Komisija za študijske zadeve. V primeru, da bo Komisija za študijske zadeve ugotovila, da je tožeči stranki katero od v izpodbijanem sklepu navedenih obveznosti mogoče priznati, ji te(h) ne bo potrebno opravljati. V skladu z navedenim tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi poudarja, da priznavanja študijskih obveznosti ni, in tudi ne uveljavlja v okviru predmetnega upravnega spora. Že veliko pred izdajo izpodbijanega akta je jasno uveljavljala in prosila za priznanje opravljenih študijskih obveznosti – izpitov na drugih visokošolskih zavodih, vendar je tožena stranka njeno zahtevo v navedeni smeri le delno upoštevala. Meni, da je izpodbijani sklep tožene stranke upravni akt. To nenazadnje potrjuje tudi pravni pouk, ki ga je tožena stranka dala v pisnem odpravku izpodbijanega akta.

K I. točki izreka: Tožba zoper tretji in četrti odstavek točke 3 izreka sklepa senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 12. 10. 2011 je utemeljena.

V izpodbijanem tretjem in četrtem odstavku točke 3 izreka sklepa senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 12. 10. 2011 je organ druge stopnje naštel, katere obveznost mora tožnica opraviti kot pogoj za pristop k izpitom 4. letnika in določil, da mora manjkajoče izpite posameznega letnika opraviti pred drugimi študijskimi obveznostmi, določenimi za višje letnike. Tožnica je, v skladu s pravnim poukom, zoper navedene določbe sklepa vložila tožbo v upravnem sporu.

V zvezi z vprašanjem dopustnosti tožbe v upravnem sporu sodišče poudarja, da se v skladu z 71. členom Zakona o visokem šolstvu (ZVis), zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem, lahko sproži upravni spor. Pri odločitvah o „drugih zadevah v zvezi s študijem“ je upravni spor dopusten pod pogojem, da gre za zadevo v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta (sklep Vrhovnega sodišče RS št. I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009).

V predmetni zadevi, ko tožnica uveljavlja sodno varstvo zoper del odločbe, s katerim je bilo določeno, katere izpite mora še opraviti in v kakšnem vrstnem redu jih mora opraviti, gre po mnenju sodišča brez dvoma za odločanje o zadevi v zvezi s študijem, saj gre za določitev pogojev, pod katerimi se tožnici dovoli vpis v 4. letnik izrednega študija univerzitetnega študijskega programa pravo. Zoper takšno odločitev ima zato tožnica sodno varstvo v upravnem sporu (71. člen ZVis). Iz dejstva, da ima stranka možnost sprožiti upravni spor, nadalje izhaja, da mora pristojni organ v zadevi izdati odločbo ob smiselni uporabi določb ZUP, ki se nanašajo na izrek odločbe (213. člen ZUP) in na obrazložitev upravnih odločb (214. člen ZUP), kajti brez tega nadzor nad zakonitostjo takega akta ni mogoč (primerjaj npr. sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. III U 58/2010 z dne 18. 11. 2010). Pri tem gre za omejeno sodno presojo, saj je glede na določbo prvega odstavka 58. člena Ustave RS državna univerza avtonomna. To pomeni, da sodišče presodi zgolj spoštovanje pravil ZUP pri izdaji odločbe, ne presoja pa samega izpolnjevanja pogojev za izdajo odločbe o dovolitvi vpisa ter izpolnjevanja oziroma neizpolnjevanja pogojev za priznanje posameznih obveznosti, ki jih študentje opravijo na drugih izobraževalnih ustanovah in v okviru drugih študijskih programov.

Glede na zgoraj navedene zakonske določbe sodišče ugotavlja, da je v konkretni zadevi izpodbijani del izreka sklepa z dne 12. 10. 2011 v neskladju oziroma v nasprotju z obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V izpodbijanem tretjem odstavku 3. točke izreka sklepa z dne 12. 10. 2011 je namreč organ izrecno naštel katere izpite mora tožnica še opraviti kot pogoj za pristop k izpitom četrtega letnika, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da bo organ o prošnjah tožnice za priznanje (49) izpitov šele odločal in se bo šele naknadno vedelo katere izpite bo dejansko morala tožnica še opraviti pred pristopom k izpitom četrtega letnika. Ker postane izrek izvršljiv je bistvenega pomena, da vsebuje samo tiste odločitve o zahtevkih strank (študentov), o katerih je bilo dejansko odločeno. V konkretnem primeru pa je v izreku odločeno o pogojih – izpitih, ki jih mora tožnica še opraviti pred pristopom k izpitom četrtega letnika; iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izrecno izhaja, da tožena stranka o vlogah tožnice za priznanje 49 izpitov sploh še ni odločila. S tem je izpodbijani del izreka v nasprotju z obrazložitvijo. Glede na navedeno je sodišče, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi zoper izpodbijani tretji in četrti odstavke 3. člena sklepa z dne 9. 6. 2011v tem delu ugodilo in ju je odpravilo.

Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokazov in s tem smiselno glavno obravnavo. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločalo na seji senata na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožeča stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj oziroma kako bi lahko bila dodatna izvedba kakšnega dokaza na glavni obravnavi pomembna za presojo zakonitosti.

K II. točki izreka: Sodišče je tožbo zoper 4. točko izreka sklepa senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 12. 10. 2011zavrglo iz naslednjih razlogov: Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu ZUS-1. Ena izmed njih je obstoj pravnega interesa (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Po navedeni določbi sodišče tožbo (ali del tožbe) zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt (ali del upravnega akta), ki se izpodbija, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi mora namreč ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas trajanja upravnega postopka.

Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na 4. točko izreka sklepa senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 12. 10. 2011, ni izpolnjena, zaradi česar v tem delu upravni spor ni dopusten, saj po presoji sodišča ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon uprto osebno korist. Tožnica namreč izpodbija odločitev, da stroškov postopka ni bilo. To pomeni, da izpodbijani del izreka sklepa v tožničin pravni položaj ne posega, zato tožnica glede te določbe izpodbijanega sklepa nima pravnega interesa za vložitev tožbe.

Sodišče je zato tožbo v tem delu na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.