Jedro

Če se upošteva, da je bilo prodanih stanovanj kar 132 jih zato tožena stranka objektivno ni mogla predati hkrati. Je okoliščina, ki gre v breme tožene stranke. Če bi mu predlagali, naj pride prevzeti stanovanje že prej, bi prišel takoj in plačal sočasno še preostanek kupnine. Zato tožnikovega pristanka na predlagani datum prevzema ni mogoče šteti kot pristanek na prenehanje dolžniške zamude ali celo odpoved pravici do uveljavljanja pogodbene kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku 1.098,32 EUR pogodbene kazni, ker je bila v zamudi z izročitvijo stanovanja za čas od 28.3.2007 do 26.4.2007, to je 29 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi v znesku 94,63 EUR, pri čemer je upoštevalo uspeh obeh strank v pravdi.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da bi dolžnik lahko stanovanje prevzel že v začetku meseca aprila, ko je dobil vabilo tožene stranke na izročitev stanovanja, kar je razvidno iz izpovedi prič S. K. in N. F. v spisu P 1, iz katerih izhaja, da so nekateri kupci, ki so poklicali za prevzem stanovanja, le-tega lahko prevzeli že od 2.4.2007 dalje. Če bi tožnik takoj po prejemu obvestila plačal razliko v kupnini, ki jo je še dolgoval, bi lahko stanovanje takoj prevzel. Napačna je ugotovitev sodišča, da si je tožnik upravičeno zadržal del kupnine, saj so bili na strani tožene stranke izpolnjeni vsi pogoji za predajo stanovanja že konec marca 2007 s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, z istočasnim vpisom v zemljiško knjigo in z izpolnitvijo vseh pogojev za predajo stanovanja kupcu. Sicer pa tožnik niti ni zatrjeval, da se ni mogel pred prevzemom stanovanja prepričati, ali mu je tožena stranka sposobna izročiti nepremičnino, zato sodišče ni imelo podlage za takšno ugotovitev. Kopija uporabnega dovoljenja, etažni načrt stanovanja in predpisani certifikati so bili na voljo že 28.3.2007, zato tožnik ni imel razloga za zadržanje dela kupnine. Ker ni imel niti drugih relevantnih pripomb, bi moral kupnino deponirati pri notarju in le v tem primeru bi lahko uveljavljal pogodbeno kazen zaradi zamude ob izročitvi stanovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožena stranka v zamudi z izročitvijo stanovanja najmanj od 28.3.2007, ko je pridobila uporabno dovoljenje, je prepričljiva. Priči N. F. in S. K., ki sta sodelovali pri trženju in prodaji ter predaji stanovanj, sta povedali, da so po pridobitvi uporabnega dovoljenja vsem strankam (stanovanj v stanovanjskem kompleksu je bilo 132) poslali enotno vabilo k prevzemu stanovanja, s katerim so kupce povabili k predhodnemu telefonskemu klicu, v katerem naj bi se dogovorili za točen datum predaje stanovanja. Že iz teh izpovedi torej izhaja, da tožena stranka kupcev ni pozvala k takojšnjemu prevzemu stanovanja, čeprav se je zavedala zamude pogodbenega roka in v pogodbi predvidene kazni zaradi zamude. Pritožbena trditev, da bi tožnik lahko takoj po prejemu obvestila plačal razliko v kupnini in takoj prevzel stanovanje, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, ki ima podlago v tožnikovi izpovedi, in sicer, da mu je bilo predočeno, da je precejšnja gneča in mu je bil zato predlagan kot dan prevzema datum 26.4.2007. To je tudi logično, če se upošteva, da je bilo prodanih stanovanj kar 132 (od katerih je bilo nekaj kupcem izjemoma predanih že pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja) in jih zato tožena stranka objektivno ni mogla predati hkrati. To pa je okoliščina, ki gre v breme tožene stranke, ne pa tožnika. Logična je tudi njegova izpoved, da bi, če bi mu predlagali, naj pride prevzeti stanovanje že prej, prišel takoj in plačal sočasno še preostanek kupnine. Zato tožnikovega pristanka na predlagani datum prevzema ni mogoče šteti kot pristanek na prenehanje dolžniške zamude ali celo odpoved pravici do uveljavljanja pogodbene kazni. Tudi izpoved priče S. K., da ni nikjer pisalo, „da stranka ne bi mogla pred tem datumom prevzeti stanovanje“, je zelo splošna in ne daje podlage za zaključek, da je bil tožniku prevzem stanovanja ponujen pred 26.4.2007. Glede kupnine je sodišče ugotovilo, da jo je tožnik do 29.12.2006 plačal v višini 91,37% , v aprilu izvedeno plačilo preostanka pa mu ni mogoče šteti v breme in ta okoliščina ne preprečuje nastopa zamude na strani tožene stranke. Tožnik je namreč pri zaslišanju pojasnil, da je bil v začetku aprila 2007 opravljen obračun, ki ga je prejel po pošti ter da mu je bilo rečeno, naj ga ne plača do predaje stanovanja, zato ga je plačal v dveh obrokih, in sicer 10. in 24. aprila. Tudi priči N. F. in S. K. sta pojasnili, da so po pridobitvi uporabnega dovoljenja kupce pozivali še k podpisu aneksa pogodb.

Tožnik je toženo stranko z dopisom z dne 5.4.2007 (A8) obvestil, da bo nakazilo izvedeno takoj ter da je tudi stanovanje pripravljen prevzeti takoj, do prevzema pa je, kot je bilo zgoraj obrazloženo, prišlo zaradi usklajevanja termina šele 26.4.2007, pri čemer je tožnik pred datumom prevzema vso svojo obveznost plačila preostanka kupnine poravnal, tako kot je bilo tudi v pogodbi določeno.

Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov pritožbenega postopka, ker v odgovoru na tožbo tožeča stranka zgolj pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča in njegovi materialnopravni presoji zadeve, zato stroški sestave te vloge ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu 155. člena ZPP.