Jedro

Sodišče je ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Nemčiji; - da tožnik Nemčije ni zapustil samovoljno, temveč je prosil za umik svoje prošnje in počakal na pridobitev dokumentacije o tem, da lahko državo zapusti; - da je bil z umikom prošnje postopek v Nemčiji zaključen in tožnik torej države ni zapustil pred koncem postopka ter ni mogoče šteti, da v postopku ni sodeloval; - da je tožnik na mejnem prehodu Dobova sam odšel do policistov in se jim „predal“ ter takoj naslednji dan po popoldanskem prijetju podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, poleg tega pa nima nobenih sredstev, da bi kam šel; presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-973/2016/3 (1313-20) z dne 2. 8. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1. 1994 v kraju Aleppo, državljana Sirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 29. 7. 2016 od 14:40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je prosilec dne 29. 7. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo prosilcu ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji.

3. Tožena stranka navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je prosilca dne 22. 7. 2016 obravnavala postaja mejne policije Dobova skupaj s še eno osebo. Tožnik je nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo iz Italije na bivšem mejnem prehodu Nova Gorica. Vračanje Italiji ni bilo uspešno, zato je bil tožnik nastanjen v Centru za tujce, kjer je dne 29. 7. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je tožnik na vprašanje uradne osebe povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Nemčiji, vendar je omenjeno državo po 10 mesecih zapustil, ker tam ni dobil odločitve o svoji prošnji. Nemčija mu tudi ni bila všeč, saj je tam ogromno prosilcev vseh narodnosti in odločil se je, da bo državo zapustil. 4. Tožena stranka navaja, da bo na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III pristojni organ Nemčije zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Nato se sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter navaja, da iz tega določila izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku. Tožena stranka pojasnjuje, da meje prostega preudarka v primeru omejitve gibanja konkretnemu tožniku nikakor niso bile prekoračene, saj je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil in odšel v Slovenijo. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in že spet odšel v kakšno drugo državo EU, ker se mu bodo zdeli postopki v Sloveniji predolgi, kot se mu je to zdelo že v Nemčiji. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, ker bo predlogo čakal na odločitev ali ker bo preveč prosilcev, kot je bilo to v Nemčiji, je za nadaljevanje postopka prosilcu potrebno omejiti gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo tako mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do njegove predaje.

5. Tožena stranka ob sklicevanju na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ugotavlja, da je potrebno v obravnavani zadevi presoditi, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter v zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil le-ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

6. Tožena stranka svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, opr. št. 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). Navaja, da je o tem odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, ter ob upoštevanju, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, vendar ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil njihov azilni dom in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, po presoji tožene stranke obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III.

7. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da ne obstaja znatna nevarnost, da bo zapustil Republiko Slovenijo, ter navaja, da so odgovori na vprašanja, zakaj je prehajal meje na nedovoljen način, zakaj ob vstopu v Republiko Slovenijo ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, zakaj je za mednarodno zaščito zaprosil v Nemčiji in ni počakal do konca postopka, v zadostni meri obrazloženi v njegovi prošnji z dne 29. 7. 2016 ter ne narekujejo odločitve, ki jo je sprejela tožena stranka. Tožnik je po lastni izjavi dal toženi stranki potrdilo o prekinitvi postopka za priznanje mednarodne zaščite v Nemčiji. V Nemčiji se ni počutil zaželenega, nemški organi pa o njegovi prošnji niso odločili v 10 mesecih. Tožnik je imel pred odhodom iz Nemčije željo za mednarodno zaščito zaprositi v Sloveniji, na Hrvaškem ali v Srbiji, po izstopu iz vlaka pa se je sam javil pri pristojnih slovenskih državnih organih. Tožnik je izjavil, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji, po vseh navedenih dejstvih pa je mogoče utemeljeno sklepati, da je namenoma prišel iz Nemčije v Republiko Slovenijo, da bi v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito in nima namena pobegniti. Zaključki tožene stranke v izpodbijanem sklepu so zato napačni. Tožnik nadalje trdi, da ukrep ni sorazmeren, saj sam ni begosumen in bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v Azilnem domu. Obrazložil je, zakaj je zapustil Nemčijo, vendar tega ne gre enačiti z begosumnostjo. Izpodbijani sklep je obenem dejansko tudi neupravičen poseg v pravico do osebne svobode tožnika, tak ukrep pa po ZMZ-1 ni dopusten. Ob upoštevanju vsega navedenega tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

8. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument je obveznost Republike Slovenije osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

9. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise ter v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa.

K I. točki izreka

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje.

12. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

13. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

14. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),(2) po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

15. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

16. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).(3) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016(4) navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

17. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(5) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

18. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja v bistvenem oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel v kakšno drugo državo EU, ker se mu bodo zdeli postopki v Sloveniji predolgi in bo predolgo čakal na odločitev oziroma bo preveč prosilcev, kot je bilo to v Nemčiji, kjer je za mednarodno zaščito zaprosil, preden je prišel v Slovenijo. Tožnik je poleg tega prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, prav tako pa je za mednarodno zaščito zaprosil že v Nemčiji, vendar tam ni počakal na končno odločitev organa, ampak je samovoljno zapustil njihov azilni dom in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo.

19. Sodišče na podlagi navedb, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje in na zaslišanju na glavni obravnavi, zaključku tožene stranke o obstoju znatne nevarnosti pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce, iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, ne more pritrditi.

20. Tožena stranka je namreč po oceni sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa najprej napačno ugotovila, da je tožnik Nemčijo zapustil, ne da bi počakal na odločitev organa o njegovi prošnji ter samovoljno zapustil njihov azilni dom, saj je iz izjav tožnika ob podaji prošnje in na zaslišanju na glavni obravnavi razvidno, da je v Nemčiji svojo prošnjo za mednarodno zaščito umaknil in države torej ni samovoljno zapustil še pred končanjem postopka. Tožnik je tako že ob podaji prošnje laično povedal, da je v Nemčiji po 10 mesecih odstopil od azila ter pojasnil, da je dal v Nemčiji prošnjo za prekinitev azila, kar so mu nato odobrili. Na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal, da je v Nemčiji ostal približno 9 mesecev, vendar mu niso omogočili ničesar razen hrane in pijače, sam pa je želel delati, zato se je odločil državo zapustiti. Povedal je, da je v Nemčiji svojo prošnjo umaknil dva meseca preden je odšel, ker je čakal na papirje, ki jih je nato tudi dobil in mu jih je kasneje zasegla slovenska policija ter se jih nekaj nahaja tudi v upravnem spisu. Nemci so mu povedali, da je zanj postopek ustavljen in da mora zapustiti državo, v arabščini pa je dobil tudi zapisano in je to prebral (oziroma so mu prebrali kolegi), da je postopek ustavljen in da mora zapustiti državo. Sodišče v verodostojnost tožnikovih izjav o tem, da je v Nemčiji svojo prošnjo umaknil, ne dvomi, saj je bil tožnik na glavni obravnavi prepričljiv in je poleg tega glede teh dogodkov enako izpovedoval tekom celotnega postopka, njegove trditve pa potrjuje tudi odgovor Nemčije o sprejemu odgovornosti za obravnavo tožnikove prošnje, ki temelji, kot je to razvidno iz navedb tožene stranke na glavni obravnavi ter listine v upravnem spisu z dne 8. 8. 2016,(6) na določbi 18(c). člena Uredbe Dublin III, ki določa obveznost odgovorne države članice, da „ponovno sprejme državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava,“ in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Navedbe tožene stranke na glavni obravnavi o tem, da zgolj umik prošnje za azil še ne pomeni konec postopka azila, saj bi moral prosilec za to dobiti sklep o končanju postopka in vračanju v matično ali varno državo, ne držijo, saj 2. člen Uredbe Dublin III med opredelitvami pojmov v točki (e) določa, da „umik prošnje za mednarodno zaščito“ pomeni dejanja, s katerimi prosilec konča postopek, sprožen z vložitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito, v skladu z Direktivo 2013/32/EU, bodisi izrecno bodisi molče. Tožnik je poleg tega povedal, da je dobil listine nemških organov o tem, da mora zapustiti Nemčijo, kar izhaja tudi iz uradnega zaznamka o izjavi tožnika z dne 22. 7. 2016, iz katerega je razvidno, da je tožnik povedal, da so mu v Nemčiji določili rok za zapustitev države in mu pri tem izdali dokumentacijo, ki naj bi dovoljevala prestop vseh meja do Grčije, ter iz policijskega zapisnika z dne 23. 7. 2016, v katerem je navedeno, da je imel tožnik ob prijetju pri sebi nemške dokumente, iz katerih je bilo med drugim razvidno, da mu je bil izrečen izgon iz države.

21. Glede na obrazloženo ni mogoče trditi, da je tožnik Nemčijo samovoljno zapustil pred končno odločitvijo pristojnega organa, saj je sam prosil za to, da bi se njegov postopek ustavil, za tem pa je celo počakal dva meseca pred zapustitvijo države, da je dobil ustrezne listine o tem, da državo lahko zapusti. Postopek obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito je bil z umikom prošnje končan (točka (e) 2. člena Uredbe Dublin III), tožnik pa je nato v skladu z navodili nemških organov, da mora državo zapustiti, Nemčijo tudi zapustil. 22. Sklepanje tožene stranke o tem, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel v kakšno drugo državo EU, ker se mu bodo zdeli postopki v Sloveniji predolgi in bo predolgo čakal na odločitev oziroma bo preveč prosilcev, kot je bilo to v Nemčiji, po presoji sodišča nima nobene podlage v upravnem in sodnem spisu, saj je tožnik ob podaji prošnje povedal, da bo v Sloveniji počakal do konca postopka, na zaslišanju na glavni obravnavi pa je povedal, da bi v primeru, če bi bil na odprtem oddelku in bi se lahko prosto gibal, na odločitev lahko počakal 6 mesecev, kar je sicer po določbi 29. člena Uredbe Dublin III skrajni rok za izvedbo predaje. Tožnik je povedal tudi, da namerava biti v Sloveniji, vendar bi v primeru, če bo postopek trajal več kot 2 ali 3 mesece, rajši videl, da se ga deportira v svojo oziroma varno državo, pri čemer po mnenju sodišča iz omenjene izjave izhaja, da tožnik nima namena samovoljno zapustiti Republike Slovenije, temveč je iz te izjave kvečjemu razvidna njegova pripravljenost sodelovanja s slovenskimi organi, da bi se ga vrnilo v njegovo izvorno državo. Glede na prej ugotovljeno dejstvo, da tožnik v Nemčiji ni ravnal samovoljno, temveč je sodeloval s pristojnimi organi in počakal na pridobitev ustrezne dokumentacije pred zapustitvijo države, prav tako pa je pripravljenost sodelovanja v postopku izkazal v Republiki Sloveniji, ni mogoče šteti, da bi bila podana objektivna okoliščina „nesodelovanja v postopku“, ki lahko ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 predstavlja okoliščino, ki utemeljuje tožnikovo begosumnost. 23. Sodišče nadalje glede zaključka tožene stranke o tem, da tožnik ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil prijet s strani policije, ugotavlja, da je tožnik sicer resda na ozemlje Slovenije vstopil v Novi Gorici ter nato preko Jesenic z vlakom odšel do Dobove, vendar je že ob podaji prošnje povedal, da se je v Sloveniji sam javil policiji, ko je izstopil iz vlaka, ter pojasnil, da je šel direktno do policista, ki ga je nekaj vprašal, a ga ni razumel, in da je v Centru za tujce nato takoj zaprosil za azil. Na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal, da pred slovensko mejo na Dobovi ni bil nikoli kontroliran in da se je šele med potjo v Sloveniji odločil „predati“ in zaprositi za azil, saj mu je zmanjkalo denarja in je želel delati. Na mejnem prehodu Dobova je na vlaku zagledal policista in se je sam predal, ko je izstopil iz vlaka. Sodišče povzete izjave tožnika sprejema kot verodostojne, saj lahko verjame, da tožnik pred prihodom na hrvaško mejo na Dobovi zaradi schengenskega območja ni bil nikoli kontroliran in da mu je na poti zmanjkalo denarja, prav tako pa ni nobenega razloga za dvom v resničnost njegovih izjav o tem, da je na meji sam odšel do policista, saj je enako povedal že ob podaji prošnje, iz policijskega zapisnika z dne 23. 7. 2016 pa tudi ni razvidno, na kakšen način so policisti prišli v stik s tožnikom, saj je navedeno le, da je bil tožnik kontroliran s strani policistov, in je tako povsem mogoče, da je tožnik do policistov prišel sam. Hkrati z ugotovitvijo, da se je tožnik sam „predal“ policistom na slovensko hrvaški meji, je pomemben tudi podatek, da je bil tožnik na meji prijet dne 22. 7. 2016 okoli 16.21 ure, namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito pa je podal takoj naslednji dan, kot to izhaja iz ročno zapisane izjave tožnika, datirane 23. 7. 2016, ki jo je v slovenski jezik prevedel tolmač B.B. in v kateri je navedeno, da tožnik prosi za mednarodno zaščito v RS.

24. Ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da je tožnik samoiniciativno odšel do slovenskih varnostnih organov na slovenski meji, logičnega pojasnila tožnika o tem, zakaj je do policije odšel šele na meji s Hrvaško, ter dejstva, da je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal takoj naslednji dan po prijetju s strani policije, do katerega je sicer prišlo v popoldanskih urah, po presoji sodišča ni mogoče šteti, da okoliščina, da tožnik takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele ob prijetju s strani policije, utemeljuje zaključek o tem, da bi bil tožnik begosumen, še manj pa je zaradi opisanih okoliščin podana njegova „znatna“ begosumnost. 25. Na znatno begosumnost tožnika nazadnje v konkretnem primeru, ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, ne kaže niti dejstvo, da je tožnik meje prehajal na nedovoljen način, saj ni mogoče spregledati, da tujci, ki v države članice EU prihajajo z namero zaprositi za azil, večinoma vstopajo nezakonito, saj nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakšen drug zakonit vstop na ozemlje EU, zaradi česar bi se uporaba kriterija nedovoljenega vstopa torej dejansko približala stanju, ko bi bil tujec zgolj zato, ker je prosilec, pridržan, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Dublinske uredbe in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive II(7) prepovedano. Po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. Iz izjav tožnika izhaja, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za mednarodno zaščito, zgolj dejstvo, da je prehajal meje držav na nedovoljen način, pa samo po sebi še ne more utemeljevati zaključka, da je podana njegova znatna begosumnost in da bi ga bilo zato potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

26. Za odločitev v obravnavanem primeru je poleg obrazloženega pomembno še, da je sodišče na zaslišanju na glavni obravnavi tožnika vprašalo, ali ve, zakaj mu je omejeno gibanje, in odgovoril je, da zato, ker je tujec in je prišel v državo ilegalno, kar izkazuje, da tožnik za sum o obstoju svoje begosumnosti, ki po presoji tožene stranke utemeljuje odvzem njegove prostosti, ne ve. Tožnik je povedal, da bo na rešitev počakal in da ne ve, zakaj je zaprt, na vprašanje, kaj bi storil, če bi se ga izpustilo, pa je povedal, da nima sredstev, da bi kam šel. Na podlagi takšnih izjav tožnika po vsem že prej obrazloženem ni mogoče šteti, da je tožnik begosumen, še manj pa znatno begosumen, kot se za odreditev pridržanja zahteva po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Tožena stranka s svojimi izjavami na glavni obravnavi na drugačno presojo ne more vplivati, saj je povedala zgolj, da je tožnik v Centru za tujce iz razloga, ker ni takoj, ko ga je prijela policija, zaprosil za azil, za kar je sodišče že obrazložilo, da ne drži, prav tako pa je tožena stranka navedla, da je omejitev gibanja tožniku odrejena zaradi predaje odgovorni članici, pri čemer prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III izrecno določa, da se pridržanje prosilca ne sme odrediti zgolj zaradi tega, ker je v postopku predaje po tej uredbi.

27. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin, da: - je tožnik pred prihodom v Slovenijo, kot je razvidno iz baze Eurodac, zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Nemčiji; - da tožnik Nemčije ni zapustil samovoljno, temveč je prosil za umik svoje prošnje in počakal na pridobitev dokumentacije o tem, da lahko državo zapusti; - da je bil z umikom prošnje postopek v Nemčiji zaključen in tožnik torej države ni zapustil pred koncem postopka ter ni mogoče šteti, da v postopku ni sodeloval; - da je tožnik na mejnem prehodu Dobova sam odšel do policistov in se jim „predal“ ter takoj naslednji dan po popoldanskem prijetju podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev, v kolikor bo na odprtem oddelku, počakal, poleg tega pa nima nobenih sredstev, da bi kam šel; presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 28. Tožena stranka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje, prav tako pa je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev 68. člena ZTuj-2. Ker ugotovljene dejanske okoliščine niso podlaga za sklepanje, da so izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K II. točki izreka:

29. Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Sodišče je v obravnavani zadevi po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje ter spremenilo odločitev tožene stranke na način, da je z odpravo izpodbijanega sklepa odločilo, da pogoji za pridržanje tožnika skladno z Uredbo Dublin III niso podani, zaradi česar je ob upoštevanju prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sprejeto odločitev mogoča pritožba. Navedeno pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu odločitve prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

30. Po določilu 3. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, in sicer iz razloga, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

31. Sodišče ugotavlja, da je potrebno glede na določbo drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu),(8) v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec omenjene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel niti v prej veljavni ZMZ niti v novi ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru zato potrebna zaradi neprenosa omenjene določbe direktive v slovenski pravni red, pri čemer je potrebno pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva,(9) hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive v sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Če se torej v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, je potrebno zadevnega prosilca nemudoma izpustiti, takšna situacija pa je nastopila v obravnavanem primeru, ko je že Upravno sodišče (in ne tudi Vrhovno sodišče) ob presoji zakonitosti izrečenega ukrepa ugotovilo, da je le-ta nezakonit. 32. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru potrebna tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V konkretnem primeru je Upravno sodišče izdalo sodbo po 15 dneh od začetka izvajanja ukrepa, k temu pa je potrebno v primeru, če zahtevi za začasno odredbo ne bi bilo ugodeno, dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. V obravnavani zadevi gre za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženo stranko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti v trajanju vsaj 15 dni pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo in se bo ta z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Glede na sodno ugotovitev o kršitvi pravice do osebne svobode je tako potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od „verjetnosti“, sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora tožnik imeti učinkovito sodno varstvo (23. člen Ustave v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

33. Na podlagi obrazloženega je sodišče zato zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je

„tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“ .

opomba (3) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (4) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (5) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

opomba (6) : Odgovor Nemčije o sprejemu odgovornosti je sicer zapisan v angleškem in nemškem jeziku, vendar je iz njega razvidno, da omenjena država svojo odgovornost sprejema na podlagi 18(c). člena Uredbe Dublin III, saj so številke določb uredbe enake v vseh jezikih, tudi v slovenščini.

opomba (7) : Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

opomba (8) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (9) : Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje (člen 26 Direktive o sprejemu in člen 26(2) Procesne direktive II), Sodišče EU pa je v zadevi Diouf podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I (Direktiva 2005/85/ES, člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II (Direktiva 2013/32/ES, člen 46) ter zavzelo stališče, da „ načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“ (C-69/10, dne 28. 7. 2011, odst. 69).