Jedro

Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 12. člena OT je res določena izjema od tega pravila, in sicer, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Vendar četrti odstavek 14. člena OT, ki ureja uporabo tarife, določa, da so sodišča in drugi organi dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife na predlog odvetnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom delno ugodila tožnikovemu zahtevku ter mu priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v skupnem znesku 959,29 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik upravičencu A. A. določen za izvajanje BPP, in sicer za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I P 242/2018 z dne 18. 5. 2021 ter za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo zoper navedeno sodbo. Toženka je v nadaljevanju pojasnila razloge za ugoditev zahtevku do višine 959,29 EUR ter razloge za zavrnitev presežka, sklicujoč se na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Toženka je tožniku priznala 1.375 točk (1.100 točk + 25 % povečanje v višini 275 točk) za pritožbo z dne 29. 7. 2021 skladno s tarifno številko 21/1 OT (upoštevajoč vrednost spornega predmeta oz. izpodbijanega dela sodbe v višini 90.000,00 EUR), in ne priglašenih 1.625 točk. Nadalje mu je priznala 1.125 točk (900 točk + 25 % povečanje v višini 225 točk) za odgovor na pritožbo nasprotne stranke z dne 29. 7. 2021 skladno s tarifno številko 21/1 OT (upoštevajoč vrednost izpodbijanega dela sodbe 59.212,00 EUR), in ne priglašenih 1.625 točk. Priznala mu je tudi 50 točk za predlog za taksno oprostitev skladno s tarifno številko 19/4 OT. Toženka ni priznala 50 točk za posvet s stranko in 100 točk za pregled listin, dokumentacije in spisa na sodišču, saj so te storitve v konkretnem primeru že zajete v drugih tarifnih številkah in tako vštete v tožnikovi nagradi. Toženka je tožniku priznala skupno 2.550 točk in mu od tako odmerjene nagrade priznala še materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 35,50 točk (2 % do 1.000 točk, kar znaša 20 točk, in 1 % nad 1.000 točk, kar pri 1.550 točkah znaša 15,50 točk). V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je tožnik tako upravičen do 1.275 točk (polovica od priznanih 2.550 točk), k čemur se prišteje še 35,50 točk za materialne stroške, kar znaša skupno 1.310,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, ki velja v času odmere nagrade, znaša priznana nagrada 786,30 EUR. Od priznane nagrade in stroškov se odmeri še 22 % DDV v višini 172,99 EUR, ker je tožnik zavezanec za plačilo tega davka, kar pomeni, da je tožnik upravičen do skupnega zneska 959,29 EUR.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da toženka ni pravilno uporabila materialnega prava, in sicer določb OT. Toženka je namreč tožniku za pritožbo priznala 1.100 točk, povečanih za 25 % oz. 275 točk, skupaj 1.375 točk, pri čemer je upoštevala vrednost spornega predmeta 90.000,00 EUR, vendar pa bi morala skladno s tretjim odstavkom 12. člena OT upoštevati 1.200 točk in povišek 25 % oz. 300 točk, skupaj 1.500 točk, saj je bila tožba vložena v letu 2018 (pred 6. 4. 2019). Ker je toženka tožniku priznala 1.375 točk, gre tožniku tako še razlika 125 točk. Nadalje mu je toženka za odgovor na pritožbo priznala 900 točk, povečanih za 25 % oz. 225 točk, skupaj 1.125 točk, pri čemer je upoštevala vrednost spornega predmeta oz. izpodbijanega dela sodbe s strani nasprotne stranke v višini 59.212,20 EUR. Ker pa je bila tožba vložena v letu 2018 (pred 6. 4. 2019), bi toženka skladno s tretjim odstavkom 12. člena OT morala upoštevati 1.100 točk, povečanih za 25 % oz. 275 točk, kar znese skupaj 1.375 točk, in ne vrednost predmeta, ki velja od 6. 4. 2019 dalje. Tožniku gre torej še razlika 250 točk. Tožnik sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep v 2. točki odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

4. A. A., prejemnik BPP, na tožbo ni odgovoril in se tako tega upravnega spora ni aktivno udeleževal. 5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo št. Bpp 328/2021 z dne 26. 7. 2021 določen za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. I P 242/2018 z dne 18. 5. 2021 ter za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo tožeče stranke B. B. z dne 29. 6. 2021 zoper navedeno sodbo. Prav tako ni sporno, da je tožnik odobrene storitve BPP opravil in stroškovnik pravočasno vložil, toženka pa je delno sledila predloženemu stroškovniku ter tožniku priznala in odmerila nagrado ob sklicevanju na 17. člen ZOdv in določbe OT.

7. Šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

8. Tožnik v tožbi navaja, da toženka ni pravilno uporabila določb OT, saj bi pri izračunu točk glede na vrednost spornega predmeta morala upoštevati tretji odstavek 12. člena OT, ker je bila tožba v zadevi, v kateri je bil tožnik določen za opravljanje BPP, vložena v letu 2018, torej pred 6. 4. 2019, ko je prišlo do spremembe tarife.

9. Sodišče se s tožnikom ne strinja. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 12. člena OT, ki bi ga po prepričanju tožnika morala upoštevati tožnica, je res določena izjema od tega pravila, in sicer, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Vendar četrti odstavek 14. člena OT, ki ureja uporabo tarife, določa, da so sodišča in drugi organi dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife na predlog odvetnika.

10. Iz tega sledi, da bi bila toženka na predlog tožnika dolžna upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 12. člena OT, na katero se sklicuje tožnik. Vendar iz spisa Bpp 328/2021, vpogled v katerega je predlagal tožnik, sodišču pa ga je predložila toženka, ne izhaja, da je tožnik podal takšen predlog. Tudi sodna praksa je glede tega vprašanja jasna in ustaljena. Odvetniške stroške se lahko na takšen način, za katerega se zavzema tožnik, torej ob upoštevanju navedene izjeme, odmeri le na predlog odvetnika.1 Ker iz tožnikovega stroškovnika in drugih listin v spisu takšen predlog ne izhaja, po prepričanju sodišča toženka izjeme upravičeno ni bila dolžna upoštevati in je skladno s povedanim stroške oz. nagrado odmerila pravilno.

11. Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se stranki upravnega spora obravnavi pisno odpovedali.

1 Glej VSL Sklep I Cp 478/2022 z dne 14. 7. 2022. Primerjaj tudi VSL Sklep I Cp 303/2022 z dne 9. 3. 2022, VSL Sklep I Cpg 178/2021 z dne 2. 2. 2022 in VSL Sklep II Cp 1645/2019 z dne 27. 11. 2019.