Jedro

Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition).

Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove.

Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se hkrati (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka.

Že iz jezikovne razlage zakonskega znaka "zaradi (izkoriščanja) storitve kaznivih dejanj" po prvem odstavku 113. člena KZ-1 pojmovno izhaja, da je žrtev trgovine z ljudmi (lahko) istočasno storilec drugega kaznivega dejanja, ki ga izvršuje kot sredstvo doseganja protipravnih premoženjskih ciljev storilcev trgovine z ljudmi, ki z žrtvijo razpolagajo. Prav tako že iz opisa inkriminacije "ne glede na morebitno privolitev te osebe" izhaja, da privolitev v izvrševanje kaznivih dejanj za druge, ki je motivirana z bivanjsko stisko ranljive žrtve, ne izključuje biti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Zlasti pa privolitev žrtve v razpolagalna ravnanja storilcev še ne pomeni (nujno) privolitve v kršitve njenih temeljnih človekovih pravic.

Izkoriščanje (ekonomske) ranljivosti žrtve ne predstavlja izvršitvene oblike razpolaganja z žrtvijo v smislu prvega odstavka 113. člena KZ-1 (kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči, drugače razpolaga), temveč gre za sredstvo, da se razpolaganje z žrtvijo doseže. Kadar je sodišče v celotni obrazložitvi sodbe z izjemo izolirane nespretne opredelitve konsistentno pri utemeljevanju krivde obsojenca, ni moč govoriti o precejšnjem nasprotju v razlogih o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Šele presoja obrazložitve sodbe kot celote pokaže, ali je njena notranja kohezivnost porušena do te mere, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vključenost ravnanj kasneje obravnavanih obdolžencev v opis predhodno izrečene sodbe enemu od soobdolženih na podlagi priznanja krivde sama zase ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti članov sodečega senata, kolikor gre za neizogibno vključitev pri presoji ravnanj priznavajočega obdolženca kot člana hudodelske združbe. Nujna je celovita presoja okoliščin konkretnega procesnega položaja, tj. ali je sodišče prestopilo mejo (dovolj) skrbnega in zadržanega procesnega postopanja, pri čemer kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne utemeljuje ne dejstvo, da bi sodišče v sodbi na podlagi priznanja krivde iz opisa dejanja lahko izpustilo očitke, ki se nanašajo zgolj na soobdolžence, niti dejstvo, da opis njihovih ravnanj ni podan v pogojni obliki.

Sklep o preiskavi in obtožnica, nasploh pa domnevne kršitve, ki jih je mogoče odpraviti na glavni obravnavi ter ki nimajo vpliva na zakonitost sodbe, ne morejo biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, saj bi njihovo izpodbijanje v zahtevi, vloženi zoper pravnomočno končno odločbo, pomenilo podaljšanje zakonskega (prekluzivnega) roka za vložitev zahteve zoper sklepe o priporu v teku postopka.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojence se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojene A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. spoznalo za krive kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu A. A. je izreklo kazen štiri leta zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora, ter 500 dnevnih zneskov po 20,00 EUR stranske denarne kazni, kar znaša 10.000,00 EUR. Obsojenemu B. B. je izreklo kazen tri leta in deset mesecev zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora, ter 400 dnevnih zneskov po 10,00 EUR stranske denarne kazni, kar znaša 4.000,00 EUR. Ostalim obsojenim je izreklo kazni tri leta in deset mesecev zapora, v katere je vštelo čas pridržanja in pripora, 500 dnevnih zneskov po 1,00 EUR stranskih denarnih kazni, kar znaša 500,00 EUR, ter stranske kazni izgona tujca iz države za čas pet let. Po 74. in 75. členu KZ-1 je obsojenemu A. A. kot premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, odvzelo 100.000 EUR, zaseženih 18. 1. 2018, obsojenemu B. B. pa na enaki podlagi 11.800 EUR, prav tako zaseženih 18. 1. 2018. Po drugem odstavku 77.a člena ZKP je obsojenemu A. A. kot premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, odvzelo tudi 18. 1. 2018 zaseženi elektronski denarnici. Po prvem odstavku 77.a člena KZ-1 je kot protipravno premoženjsko korist, s katero je razpolagala hudodelska združba, obsojenemu C. C. odvzelo 11.200 enot neznane valute, 260,00 USD, 40,00 HKD, 15.050,00 EUR in 3.670,00 HRK, obsojenemu E. E. pa 33.400 enot neznane valute ter 29,00 USD, vse zaseženo 18. 1. 2018. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je odvzelo nekatere listine in elektronske naprave, zasežene med hišno preiskavo 18. 1. 2018 na prvem naslovu, določene predmete pa je vrnilo obsojencem. Slednje je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in odločilo, da nagrade ter potrebni izdatki postavljenih zagovornikov bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe zagovornika obsojenega A. A., njegove zunajzakonske partnerice F. F., zagovornikov obsojenih B. B., C. C., D. D. in E. E. ter državnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je oprostilo plačila sodnih taks kot stroška pritožbenega postopka, potrebne izdatke in nagrado zagovornika odvetnika dr. Mihe Šošića ter stroške prevajanja na pritožbeni stopnji pa je naložilo v breme proračuna.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: ‒ odvetnik Janez Lovrec kot zagovornik obsojenega A. A. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, tj. zaradi kršitev kazenskega zakonika in materialnega prava, kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, drugem odstavku 371. člena ZKP in 5. točki 372. člena ZKP, kršitev 17. člena ZKP, 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), 22., 23., 27. in 29. člena Ustave RS ter prvega odstavka 48. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitka po obtožnici, ali sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred drugim senatom; ‒ kot zagovornik istega obsojenca odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Tudi on je Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred povsem spremenjenim senatom prve stopnje; ‒ odvetniki iz Odvetniške pisarne Mihurko kot zagovorniki obsojenega B. B. zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (kršitve pravice do obrambe) po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, podredno pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP1 ter zaradi posega v ustavne pravice iz 29., 23. in 19. v zvezi z 2. členom Ustave. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; ‒ odvetniki iz Odvetniške pisarne Kobentar kot zagovorniki obsojenega D. D. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka (po drugem odstavku 371. člena ZKP), kršitev 5., 6., 13. in 14. člena EKČP ter 2., 14. in 22. člena Ustave ter zaradi odločitve glede kazenske sankcije. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sodbi »razveljavi« in obsojenca oprosti storitve »očitanih kaznivih dejanj«, oziroma da »izreče slovensko sodišče kot nepristojno za sojenje v konkretni zadevi z mednarodnim elementom«, oziroma da zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku; ‒ odvetnik dr. Miha Šošić kot zagovornik obsojenega E. E. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, kršitev 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave ter kršitve 6. člena EKČP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlagala, da vse zahteve kot neutemeljene zavrne.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili zagovornik obsojenega A. A., odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar, in zagovorniki obsojenega D. D. ter vztrajali pri navedbah iz vloženih zahtev za varstvo zakonitosti.

B.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: ‒ da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti izključno zaradi (taksativno) opredeljenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP; ‒ da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); ‒ da je v nasprotju z navedeno določbo izrecno sklicevanje vložnika na 427. člen ZKP, ki ureja procesno postopanje Vrhovnega sodišča, kadar se precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev pojavi ob odločanju o zahtevi, ki je bila vložena iz dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP; ‒ da se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik sklicevati zgolj, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP); ‒ da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno (izredno) pravno sredstvo, kar pomeni, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik (substancirano) sklicuje (prvi odstavek 424. člena ZKP), kar med drugim pomeni, (1) da je v zahtevi treba določno utemeljiti razloge, s katerimi se pojasnjujejo zavzeta stališča, in (2) da se ni mogoče zgolj posplošeno sklicevati ter odkazovati na naziranja, podana v morebitnih drugih vlogah oziroma predhodno vloženih pravnih sredstvih.

K zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. A. 7. Oba zagovornika zatrjujeta neobrazloženost oziroma pomanjkljivo obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje. Odvetnik Lovrec navaja, da je sodišče druge stopnje (z redkimi izjemami) v pretežnem delu zgolj povzemalo pritožbene navedbe in se sklicevalo na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, ne da bi posebej utemeljilo stališča o pritožbenih navedbah. Pomanjkljiva obrazložitev, tj. vsebinsko prazna argumentacija višjega sodišča, pomeni kršitev obsojenčeve pravice iz 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave ter v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar navaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka v smislu določbe 6. člena EKČP in 29. člena Ustave. Kolikor je obrazložitev pomanjkljiva, je poseženo v pravice iz 22., 23., 25. ter 29. člena Ustave, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi on ocenjuje, da se pritožbeno sodišče do obširnih pritožbenih navedb ni opredelilo oziroma nanje ni vsebinsko odgovorilo. Obrazložitev drugostopenjske sodbe ostaja pri pavšalnem sklicevanju na razloge sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno očitane kršitve pa po vsebini niso bile obravnavane.

8. Pritrditi je zagovorniku, da se mora pritožbeno sodišče do (pravno relevantnega) vprašanja, ki se »aktualizira« šele na pritožbeni stopnji, opredeliti tako, kot da bi šlo za sodišče prve stopnje. Vendar vložnik v zahtevi ne konkretizira, za katero(a) vprašanje(a) naj bi šlo, takšne nekonkretizirane navedbe pa so v nasprotju s t. i. strogim načelom dispozitivnosti, ki zaznamuje odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti. V zvezi s splošnima kritikama, uperjenima v utemeljitev sodbe višjega sodišča, pa Vrhovno sodišče, sledeč pri tem utrjeni sodni praksi,2 pojasnjuje, da obveznost sodišč ustrezno obrazložiti svoje odločitve prvenstveno res izhaja že iz 22. člena Ustave kot komponenta pravice do enakega varstva pravic. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je ob boku z dolžnostjo sodišča druge stopnje, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), tudi prvina pravice do pritožbe kot (rednega) pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V (argumentirani) odločbi je sodišče dolžno z zadostno stopnjo jasnosti utemeljiti razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Kljub temu je procesni standard obrazložitve odločbe višjega sodišča drugačen (nižji) kot standard obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je dolžno presoditi in odgovoriti na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ter do slednjih zavzeti stališča. Nikakor pa ni obvezno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeljuje do vseh, še tako obsežnih pritožbenih navedb, ali da ponavlja razloge prvostopenjske sodbe, če z njimi soglaša. Standardu obrazloženosti višje sodišče zadosti že s tem, ko je iz obrazložitve drugostopenjske sodbe razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo, tj. da jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na navedbe, ki jih ni moč preizkusiti, ki niso relevantne ali so očitno neutemeljene.

9. V obravnavnem primeru sodbi višjega sodišča ni mogoče očitati neskladnosti s kriteriji, ki jih je oblikovala (ustavno)sodna praksa. Pritožbeno sodišče je v svoji odločbi povzelo pritožbene navedbe, ki so bile odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje v okvirih opravljanja kontrolne funkcije pritožbenega sodišča. Do pritožbenih navedb, ki jih je povzelo, se je opredelilo, s čimer je pokazalo, da jih ni prezrlo. Tudi sprejemanje razlogov prvostopenjske sodbe predstavlja (argumentirano) presojo, da obrambi v pritožbenem postopku ni uspelo vzbuditi upoštevnih dvomov v zakonitost procesnih dejanj sodišča prve stopnje in ustreznost dejanskih ter materialnopravnih zaključkov prvostopenjske odločbe. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče ni odločalo arbitrarno, tj. na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, temveč je odločbo utemeljilo s pravnimi argumenti. V splošnem je zato odgovoriti, da obrazložitev odločbe višjega sodišča zadostuje konvencijskim in ustavnim kriterijem ter sodbe tudi ne obremenjujejo bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kolikor se obramba z določenimi zaključki sodišč(a) ne strinja, pa gre pri tem (lahko) za uveljavljanje drugih kršitev, ki bodo naslovljene v nadaljevanju.

10. Kršitve 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP naj bi bile po mnenju odvetnika Lovreca podane, ker stranki postopka (tožilstvo in obsojenec oziroma obramba) nista bili v enakopravnem položaju. Tožilstvo je obtožnico ves čas dopolnjevalo s poročili v dopolnitev kazenske ovadbe, kar je nepravilno ter nesprejemljivo. Prav tako je imelo tožilstvo možnost selekcionirati dokaze (dokazno gradivo) in v spis vlagati le dokaze, ki so bili v korist tožilstvu. Medtem ko je tožilstvo pridobivalo podatke (tudi) neposredno s Tajvana, se je sodišče pri pridobivanju »dokazov« iz tujine naslanjalo izključno na ustaljene diplomatske poti, naslovljene na Ljudsko republiko Kitajsko, pri čemer je bilo vsem jasno, da bo glede na politične odnose med Ljudsko republiko Kitajsko ter Tajvanom neuspešno. Nobenega razloga ni, da »neposrednih kanalov« pri zaprosilih za mednarodno pravno pomoč ne bi uporabilo tudi sodišče, saj obramba sama brez pomoči sodišča ne more pridobiti predlaganih dokazov, s čimer je bilo prekršeno načelo enakosti orožij. Načelo t. i. celovite Kitajske ni bilo moteče pri sodelovanju policistov in tožilstva s kolegi s Tajvana, pri pridobivanju dokazov obrambe pa je načelo postala nepremostljiva diplomatska ovira za zaslišanje nekaterih prič, ki jih je predlagala obramba. Gre za zaslišanje (razbremenilne) priče G. G. z vzdevkom »G. G.«, ki bi lahko izpovedal, da je obsojenca zavedel, da je turistični vodič ter da tujci (žrtve) prihajajo v Slovenijo zaradi igranja (oglaševanja) spletnega pokra. Izpovedal bi lahko, da obsojenec ni vedel, kaj se v hišah (t. i. klicnih centrih) dogaja (list. št. 10925). S sklicem na določbe 340. člena ZKP, ki se nanašajo na branje zapisnikov izpovedb prič in soobdolžencev, ki so bili prehodno že zaslišani, je sodišče prve stopnje postopalo napačno ter nezakonito, saj »G. G.« v Sloveniji ni bil zaslišan.3 Ne drži stališče višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo, saj je navedlo zgolj to, da je dokazni predlog zavrnilo zaradi nedosegljivosti priče, ki pa je sploh ni vabilo oziroma ji niti ni poskušalo poslati vabila na glavno obravnavo. Prav tako se obramba ne strinja s naziranjem sodišča druge stopnje, da je obsojenec dobro vedel, da sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja, in da mu je bila vloga »G. G.« dobro poznana, zaradi česar bi bilo zaslišanje slednjega nepotrebno. Gre za zaključek sodišča, ki temelji zgolj na sklepanju, ne na konkretnih dejstvih ter dokazih, zato zavrnitev tega dokaznega predloga pomeni kršitev obsojenčeve pravice do obrambe.

11. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar v zahtevi navaja, da iz sodb nižjih sodišč ne izhajajo razlogi o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje osebe z vzdevkom »G. G.«, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s sedmim odstavkom »369.« (očitno 364.) člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Dokazni predlog je materialnopravno relevanten, zlasti glede vprašanja obsojenčevega »namena in naklepa«, gre pa za razbremenilno pričo. Razlog za zavrnitev dokaznega predloga bi bilo moč najti le v utemeljitvi sodbe, da je sodišče na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP štelo, da priče s Tajvana iz objektivnih ter tehtnih razlogov ne morejo priti k sodišču, vendar pa pri tem ne gre za ustrezno obrazložitev, saj (očitno zavrnjeni) dokazni predlogi v sodbi niso konkretizirani. Ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu oziroma je predlog prezrlo, je kršilo pravico obsojenca, da ob popolni enakopravnosti izvaja dokaze v svojo korist (29. člen Ustave).

12. Problematika izvajanja mednarodne pravne pomoči v bermudskem trikotniku Slovenija – Ljudska republika Kitajska – Tajvan odseva tudi v kritikah zahtev obeh zagovornikov, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za ponovno zaslišanje vseh 32 tujcev (tj. žrtev, izsledenih v klicnem centru na prvem naslovu dne 18. 1. 2018), ki so bili zaslišani v Sloveniji, in za opravo poizvedb, v kakšnem procesnem statusu so na Tajvanu obravnavali teh 32 oseb, ki so sodelovale pri izvrševanju goljufij, zato ne morejo biti žrtve trgovine z ljudmi (list. št. 10926). V postopku so vzniknile »pomembne okoliščine«, ki bi jih bilo treba razčistiti s predlaganimi pričami, zato sklicevanje na možnost udeleževanja njihovih zaslišanj v (zgodnji) fazi nujnih preiskovalnih dejanj ni na mestu. Pomembno je še dejstvo, da so se priče skupaj pripravile na »zagovor«; imele so jasen cilj, da jih ne bi izročili Ljudski republiki Kitajski kot osumljence kaznivih dejanj, zato so sebe prikazovale kot žrtve ter obremenjevale druge. Ne more iti torej za nepristranske priče, saj so bile osebno zainteresirane za izid predkazenskega postopka. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar ocenjuje tudi, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da bo po določbah 340. člena ZKP prebralo zapisnike o izpovedbah teh prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, nepravilno uporabilo postopkovni zakon. Odstop od načela neposrednosti (tj. neposrednega izvajanja dokazov) v položaju, ko priče iz tehtnih objektivnih razlogov ne morejo priti k sodišču, je zakonska izjema, ki jo je treba razlagati ozko, premišljeno in v luči spoštovanja jamstev obdolženca v kazenskem postopku, vključno z ustavno ter konvencijsko pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. ZKP v 1. točki prvega odstavka 340. člena (med drugim) določa, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati, če prej zaslišane osebe iz tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču oziroma če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje pričam sploh ni poskušalo vročiti vabil na glavno obravnavo, s čimer ni bil izpolnjen niti formalni (pred)pogoj za branje zapisnikov o njihovih izpovedbah, na katere se opira pravnomočna sodba, na ta način pa je izkazan vpliv kršitve na zakonitost sodbe. Sodišče bi moralo uporabiti »vsa razpoložljiva sredstva«, ki jih ima na voljo, pri čemer okoliščina, da so priče v tujini, ne utemeljuje sklepa, da gre za osebe, ki jih ni mogoče najti. Zagovornika zatrjujeta, da je v posledici vsega zapisanega prišlo do kršitev pravice obsojenca do poštenega sojenja in do kršitev načel kontradiktornosti ter enakosti orožij v kazenskem postopku. Ker je tožilstvo kot dokaz v postopku predložilo tajvansko sodbo (očitno pridobljeno mimo ustaljenih diplomatskih poti), bi moralo sodišče narediti »vse, kar je bilo v njegovi moči«, da bi zagotovilo neposredno zaslišanje prič iz tujine; v danem primeru pa postopanje sodišča prve stopnje kaže na to, da si je aktivno prizadevalo, da dokazov ne bi izvedlo. Iz pridobljene tajvanske sodbe (priloga A1222) ni razviden status oseb, v tem kazenskem postopku opredeljenih kot žrtev, zato je napačna, tj. celo arbitrarna, odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev podatkov o obravnavi »žrtev« na Tajvanu.

13. Sodišče prve stopnje (točka 7 prvostopenjske sodbe) je po določbah 340. člena ZKP ugodilo predlogu državnih tožilcev za branje zapisnikov o izpovedbah vseh 32 prič, ki so bile zaslišane v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi pa ni bilo mogoče opraviti, saj so se v tem času nahajale na Tajvanu. Pojasnilo je, da je 6. 6. 2019 na podlagi 18. člena Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ureja t. i. medsebojno pravno pomoč, in 515. člena ZKP4 po diplomatski poti zaprosilo državne organe Ljudske republike Kitajske za mednarodno pravno pomoč ter predlagalo izvedbo zaslišanj z videokonferenčno povezavo. Zaprosilo je poleg že omenjenih 32 prič vsebovalo tajvanske policiste in druge priče, katerih zaslišanja so v dokaznem postopku predlagali zagovorniki,5 ter prošnjo za posredovanje podatkov o obravnavanju 32 tujcev (žrtev) pred kitajskimi državnimi organi. Ker odgovorov na zaprosilo ni prejelo, je 9. 9. 2019 in 7. 1. 2020 pisno urgiralo pri Ministrstvu za pravosodje, 30. 9. 2019 ter 7. 11. 2019 pa je z namenom pospešitve mednarodnega sodelovanja angažiralo tudi nacionalno predstavništvo Eurojusta. Slednje je sodišče večkrat obveščalo, da Ljudska republika Kitajska na vztrajne poskuse komunikacije ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je celo sledilo pobudi zagovornika obsojenega D. D. in 7. 1. 2020 predlagalo posredovanje zaprosila neposredno prek Gospodarskega in kulturnega predstavništva Tajpeja v Republiki Avstriji, prejelo pa je odgovor ministrstva, da tak način mednarodnega sodelovanja ni mogoč (list. št. 13310). Ob odsotnosti vsakršnega odziva kitajskih oblasti se je sodišče opredelilo, da bi bilo gotovo neuspešno tudi vročanje vabil pričam s Tajvana na glavno obravnavo po diplomatski poti, zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP zaključilo, da priče iz tehtnih objektivnih vzrokov ne morejo priti k sodišču, dokazne predloge obrambe za zaslišanje _prič s Tajvana, ki v Sloveniji niso bile zaslišane_, pa je zaradi nedosegljivosti zavrnilo. Pri odločitvi o branju zapisnikov o predhodnih izpovedbah je upoštevalo, da so vsi obsojenci sprejeli obvestila o zaslišanju prič v fazi nujnih preiskovalnih dejanj in se sodelovanju na narokih odpovedali, njihovi zagovorniki pa so se zaslišanj udeležili ter pričam zastavljali vprašanja. Oboji so bili seznanjeni tako z očitki, ki so izhajali iz kazenske ovadbe in predloga tožilstva za zaslišanje, kot z dejstvom, da je zaslišanje prič nujno, saj te slovenskim pravosodnim organom pozneje ne bodo več dosegljive. Nihče od predstavnikov obrambe ni zahteval dodatnega časa za preučitev gradiva. Konkretizacija očitkov, zlasti kolikor se nanaša na dogajanje v klicnem centru na prvem naslovu, o čemer so izpovedovale priče, je bila po bistveni vsebini ves čas enaka kasnejšim očitkom, opredeljenim v zahtevi za preiskavo ter zatem v obtožnici, istočasno pa so bile v duhu poštenega postopka (29. člen Ustave) presojene pripombe obrambe med glavno obravnavo. V obrazložitvi dokaznega sklepa na glavni obravnavi 11. 3. 2020 (list. št. 13798) je sodišče navedlo, da ob upoštevanju do tedaj izvedenih dokazov vsebina izpovedb 32 prič ne predstavlja ključnih dokazov za odločitev o obravnavani obtožbi.

14. Višje sodišče (točki 7 – 8 drugostopenjske sodbe) je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje in dodalo, da branje zapisnikov o izpovedbah prič ni nedopustno poseglo v pravico do obrambe, saj so imeli tako obsojenci kot zagovorniki možnost, da se zaslišanj udeležijo, pričam postavljajo vprašanja ter na njihove izpovedbe podajo pripombe. Nadalje je bilo obrambi omogočeno, da se opredeli do vseh dokazov, ki jih je državno tožilstvo predložilo sodišču. Izpovedbe 32 prič niso edini dokazi, ki potrjujejo dejstvo, da so bile žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, saj je v tej smeri treba upoštevati še izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in hišne preiskave na prvem naslovu Višje sodišče je soglašalo tudi z razlogi o nedosegljivosti osebe z vzdevkom »G. G.«, čigar zaslišanje je bilo predlagano.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve, ki jih uveljavljata vložnika, niso podane. Logično dejstvo, da državno tožilstvo vlaga v spis procesno gradivo, ki ga prejema s poročili v dopolnitev kazenske ovadbe, predvsem v zahtevnem in dolgotrajnem postopku z mednarodnimi elementi, ne predstavlja kršitve enakosti orožij, vse dokler se ima obramba do obravnavanega gradiva možnost opredeliti ter se nanj odzvati z lastnimi procesnimi predlogi. Nasprotnega odvetnik Lovrec ne zatrjuje. Za zagotovitev poštenega sojenja kot atributa 29. člena Ustave je namreč ključno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako do dejanskih kot do pravnih vidikov zadeve, ter da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena.6 Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah je tudi kontradiktornost, kar pomeni, da imata tako tožilstvo kot obramba možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, ki jih je predložila nasprotna stranka, ter se o njih nato izjaviti.7 Glede špekulacij, da naj bi tožilstvo v spis (selektivno) vlagalo zgolj obremenilno dokazno gradivo, pa Vrhovno sodišče odgovarja, da gre pri državnem tožilstvu za državni organ, čigar predstavniki (tožilci) so zavezani spoštovanju 17. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da morajo državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolno ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, v drugem odstavku pa, da morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kot dejstva, ki so mu v korist. Poleg tega iz prvega odstavka 6. člena EKČP izhaja zahteva, da organi pregona obrambi razkrijejo bistvene dokaze, ki jih posedujejo, tudi v korist obdolženca.8 Pri veliki količini podatkov, s katerimi razpolaga, je organ pregona upravičen, da zmanjša njihov obseg do okvira relevantnosti za obravnavo kaznivega dejanja.9 Vložnik ne zatrjuje, da obrambi kljub podani zahtevi ne bi bilo omogočeno sodelovanje pri pregledu ter selekciji procesnega gradiva, ki je bilo nato vloženo v spis.10 V esenci učinkovitega delovanja pravne države je domneva, da državni organi odkrivajo, zbirajo, hranijo, predlagajo in izvajajo dokaze v skladu s predpisi ter strokovnimi (tudi etičnimi) pravili. Če iz procesnega gradiva ne izhajajo relevantne okoliščine, ki bi vzpostavljale obveznost sodišča preverjati zakonitost delovanja (drugega) državnega organa, je trditveno breme v tej smeri na strani obrambe.11 Bremenu pa obramba ne more zadostiti le s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo oziroma da bi pridobljeni podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (gre za t. i. _fishing expedition_),12 zato zagovornik ne more biti uspešen.

16. Vrhovno sodišče sprejema zaključke nižjih sodišč, da gre tako pri 32 osebah, ki so bile izsledene v klicnem centru na prvem naslovu, kot pri osebi z vzdevkom »G. G.« za priče, ki sodišču objektivno niso bile dosegljive. Odvetniku dr. Kovačiču Mlinarju ni mogoče pritrditi, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov v utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje »G. G.«, saj je docela jasno, da je omenjeni ena od »prič s Tajvana, ki v Sloveniji niso bile zaslišane«, glede katerih se je sodišče opredelilo. V točki 7 prvostopenjske sodbe je korektno povzelo vsa večmesečna prizadevanja, da bi v postopku mednarodne pravne pomoči doseglo zaslišanje prič. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje ni očitati, da bi pri tem ravnalo premalo skrbno ali ne dovolj vztrajno, še najmanj pa, da si je »aktivno prizadevalo za neuspeh« mednarodne pravne pomoči. Sodišče sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza med drugim tudi iz razloga, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.13 Nedosegljivost obstaja, kadar je možnost zagotoviti navzočnost prič(e) v realnem času docela negotova, čeprav ni povsem izključena,14 kot denimo po smrti priče. V danem primeru je sodišče ravnalo z vso potrebno skrbnostjo, da bi omogočilo zaslišanja prič, vendar se je izkazalo, da teh dokazov ni mogoče izvesti. Pri tem je kontakte s kitajskimi pravosodnimi organi upravičeno skušalo navezati na podlagi 18. člena Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, upoštevaje pri tem predvidene diplomatske poti. Katere druge »neposredne kanale« (tj. z izjemo Gospodarskega in kulturnega predstavništva Tajpeja, ki se je izkazalo kot neustrezen medij) ter »razpoložljiva sredstva« naj bi sodišče uporabilo oziroma kaj konkretnega bi še moralo storiti, vložnika ne pojasnita, zato na takšne očitke ni mogoče odgovoriti. Mednarodno policijsko sodelovanje, ki je v predkazenskem postopku potekalo z asistenco Interpola, ne more predstavljati podlage za pravno pomoč pri izvajanju dokazov. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo, pri čemer v zvezi z zaslišanjem priče »G. G.« odločitve ni povezalo z opiranjem na določbe 340. člena ZKP, kot odvetnik Lovrec sprva interpretira obrazložitev prvostopenjske sodbe, nato pa v nasprotju z lastnimi izvajanji vendarle priznava, da je sodišče dokazni predlog zavrnilo zaradi nedosegljivosti priče, kar v primeru, ko slednja še ni bila zaslišana, nima zveze s postopanjem po 340. členu ZKP. Kot razumna se kaže tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ob popolni pasivnosti kitajskih oblasti, ki so zaprosila za mednarodno pravno pomoč gotovo prejele, iluzorno pričakovati, da bi tajvanskim pričam vročali vabila na glavno obravnavo. Navsezadnje pa je pripomniti, da je bil zagovor obsojenca, da se mu je G. G. oziroma »G. G.« predstavil kot turistični vodič, ki rojake s Tajvana vodi v Slovenijo zaradi (pri nas legalnega) ukvarjanja s spletnim pokrom, preizkušen in zavrnjen v posledici izvedenih dokazov,15 ocenjenih v pravnomočni sodbi, ne na podlagi nepodprtih sklepanj, zato pravica do obrambe obsojencu ni bila kršena.

17. Ker je bilo iz pojasnjenih objektivnih razlogov več kot očitno, da niti predlaganih 32 prič ne bo prišlo k sodišču oziroma se udeležilo videokonferenčnih zaslišanj, je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP in iz tehtnih vzrokov, ki jih omenja zakon,16 prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah. Drži sicer, da se pravna podlaga v tem delu kaže kot zmotna, saj je za uporabo 340. člena ZKP treba vabila na glavno obravnavo pričam pravilno vročiti. Zapisniki o prejšnjih izpovedbah prič, čigar vabljenje zaznamujejo ovire, pa se vendarle smejo prebrati tudi na podlagi 339. člena ZKP. Iz prakse ESČP17 ter Vrhovnega sodišča18 izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, ko je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da obremenilnim pričam zastavlja vprašanja; ko je seznanjen s tem, kar so priče povedale v njegovi odsotnosti; ko ima učinkovite možnosti, da se na njihove izpovedbe odzove. V predmetni zadevi je bilo obsojencem omogočeno, da se zaslišanj prič udeležijo, čemur so se prostovoljno odrekli, zaslišanjem pa so prisostvovali zagovorniki, ki so pričam postavljali tudi vprašanja. Gotovo so bili obsojeni seznanjeni z vsebino izpovedb prič, nanje pa je obramba podala pripombe, ki so v pravnomočni sodbi v luči dokazne ocene kritično preizkušene, zato ni mogoče reči, da je bil kazenski postopek kot celota nepošten, ne glede na pravno podlago za branje zapisnikov (339. člen ZKP). Poleg okoliščine, da so obstajali opravičljivi (tehtni) razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja prič na glavni obravnavi, pri izpovedbah prič, ki so bile razumno dokazno ocenjene, ne gre za odločilne ali celo edine dokaze, na katerih temelji obsodilna sodba. Domnevno neugodnega položaja obrambe v specifičnih okoliščinah konkretnega primera vložnika ne izkažeta z navedbami, ki jih je moč strniti v oceno, da priče med zaslišanji niso izpovedovale resnicoljubno oziroma nepristransko. S tem namreč ne presežeta ravni nestrinjanja z vsebino njihovih izpovedb, kar je druga stran medalje uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Katere so tiste (kasnejše) »pomembne okoliščine«, ki bi jih bilo treba »razčistiti« s ponovnim zaslišanjem prič, pa odvetnik Lovrec ni substanciral, zato odgovor na zahtevo v tem delu ni mogoč.

18. Iz doslej razgrnjenih razlogov je prav tako razumljivo, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za pridobitev podatkov o procesnem položaju žrtev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi v postopkih pred tajvanskimi sodišči zavrnilo, saj takih podatkov z mednarodno pravno pomočjo ni moglo pridobiti, ne pa iz kakršnih koli arbitrarnih vzgibov. Je pa že iz sodbe Okrožnega sodišča Miaoli, Tajvan, z dne 15. 2. 2019 (priloga A1222) razvidno, da so bili tujci, izsledeni na prvem naslovu, na Tajvanu opredeljeni kot novačeni delavci kriminalne združbe, ki so za združbo s prihodkom od izvrševanja goljufij pridobivali nezakonito premoženje.19 Nižji sodišči sta v tem postopku večkrat pojasnili, da tudi obravnavanje teh tujcev kot udeležencev pri izvrševanju goljufij, tj. zlasti na škodo državljanov Ljudske republike Kitajske, ne izključuje njihovega (istočasnega) položaja žrtev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, kar pa pomeni, da njihovo obravnavanje na Tajvanu v vlogi storilcev kaznivih dejanj v ničemer ne preseneča (točka 13 prvostopenjske in točka 7 drugostopenjske sodbe). V prvem odstavku 113. člena KZ-1 je kot alternativno določen zakonski znak tega kaznivega dejanja izkoriščanje oseb(e) zaradi storitve kaznivih dejanj, kar pojmovno sporoča, da status oškodovancev v tej optiki že na zakonski ravni inkriminacije predpostavlja njihovo izvrševanje kaznivih dejanj, ne nasprotno. Če so se za selitev v Slovenijo, kjer so delovali v t. i. klicnih centrih, »prostovoljno« odločili zaradi izgledov izboljšanja bivanjskih pogojev, pa ni razbremenilno, saj morebitna privolitev žrtev ne izključi izpolnitve biti inkriminacije kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1, kot bo še pojasnjeno.

19. Odvetnik Lovrec uvidi »hude« kršitve pravice do obrambe v posledici zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M. in N. N. Glede predlaganih prič H. H., I. I. ter J. J. se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se z zaslišanjem omenjenih oseb ne bi moglo ugotoviti nobenega pomembnega dejstva za presojo obravnavane obtožbe. Te priče bi namreč lahko izpovedale, da obsojenec aktivnosti pri delu s tujci ni skrival niti ni v sodelovanju z njimi videl nič prepovedanega. Zelo verjetno bi potrdile zagovor, da obsojenec ni vedel, kaj so tujci počeli v Sloveniji, saj je bil zaveden, natančneje misleč, da so v Slovenijo prišli zaradi igranja spletnega pokra (list. št. 10924). Ker sodišče prve stopnje dokaznim predlogom ni ugodilo, je prekršilo 22. člen Ustave, obsojencu pa ni bil zagotovljen pošten postopek. Podobna je kritika odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, ki navaja, da bi bilo zaslišanje prič, tudi zaslišanje hčerke, »izrednega pomena« za vprašanje obsojenčevega naklepa. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da so njegovi bližnji vedeli za poslovno sodelovanje s tujci; relevantnost dokazov, ki so razbremenilne narave, pa je obramba izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti. Poleg kršitev, ki jih uveljavlja že zahteva odvetnika Lovreca, odvetnik dr. Kovačič Mlinar izpostavlja tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca kot elementa pravice do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave.

20. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti bo z zatrjevanjem kršitev konvencijskih in ustavnih pravic zaradi zavrnitve dokaznih predlogov uspel, kadar ter kolikor pri odločanju o dokaznih predlogih sodišče ne bo sledilo v (ustavno)sodni praksi že ustaljenim merilom:20 (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako presoja njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) dokaz mora biti pravno upošteven, tj. relevanten; (4) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen – če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da prepričanja o krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz;21 (6) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba izrecno predlaga izvedbo dokaza in zadosti dokaznemu bremenu glede obstoja ter materialnopravne upoštevnosti dokaza; (7) takoj ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (8) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične ter konkretne dokazne ocene.

21. Sodišče prve stopnje (točka 8 prvostopenjske sodbe) je povzete dokazne predloge z vsebino, ki naj bi utemeljevala izvedbo predlaganih dokazov, zavrnilo z razlogi, da z zaslišanjem prič ne bi bilo mogoče ugotoviti nobenega pomembnega dejstva za presojo obravnavane obtožbe, iz obrazložitve dokaznih predlogov pa ne izhaja, da bi te osebe neposredno zaznavale obravnavano dogajanje. Slednje ni razvidno ne iz objektivnih podatkov v sodnem spisu niti iz obsojenčevega zagovora, zato ni bilo razumno pričakovati, da bi predlagane priče lahko upoštevno govorile o drugačnem obsojenčevem razumevanju dogajanja, kot je to izhajalo iz izvedenih dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Pritožbeno sodišče (točka 10 drugostopenjske sodbe) je takšni presoji pritrdilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči zavrnitev dokaznih predlogov umestili v celovito dokazno oceno, pri čemer je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljevalo (točka 16 prvostopenjske sodbe), zakaj je ovržen obsojenčev zagovor, da je bil pri poslovnem sodelovanju s tujci povsem zaveden, s tem v zvezi pa je sprejelo tudi zaključke o obsojenčevem ravnanju v krivdni obliki (direktnega) naklepa (točka 18). V točki 16 obrazložitve je sodišče ugotovilo, da obsojenec sodelovanja s tujci navzven ni prikrival, zato te okoliščine z zaslišanjem prič ni bilo treba nadalje dokazovati; v naklep obsojenca kot imanentne psihične vsebine pa drugi ljudje vpogleda nimajo. Tako se pokaže, da so bili problematizirani dokazni predlogi, upoštevajoč celovito dokazno oceno, utemeljeno zavrnjeni kot v spoznavnem smislu nepomembni (neuspešni). Ker sta nižji sodišči pri tem upoštevali merila, ki so se izoblikovala na podlagi 29. člena Ustave, nobena od v zahtevah uveljavljanih kršitev ni podana.

22. Oba zahtevi izpodbijata še zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič L. L. in M. M., pri čemer bi prva lahko izpovedala, da je pred leti, tj. pred tem, ko je obsojenec začel sodelovati s tujci, doma našla večji znesek gotovine, glede katerega ji je mama (F. F.) pojasnila, da gre za njen denar od loterije. M. M. bi potrdila zagovor, da sta s pokojnim možem prodala vikend ter kupnino v višini 20.000 EUR podarila hčerki F. F. (list. št. 10924). Obe priči bi potrdili obsojenčev zagovor, da je šlo pri 100.000 EUR gotovine, ki je bila obsojencu zasežena ob hišni preiskavi dne 18. 1. 2018, z izpodbijano sodbo pa odvzeta kot premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, za posebno premoženje obsojenčeve zunajzakonske partnerice, ne za protipravno premoženjsko korist. Odvetnik Lovrec zavrnitev dokaznih predlogov ocenjuje kot nerazumljivo, saj sodišče izpovedbi zaslišane priče F. F. ni verjelo, z zaslišanjema hčerke in matere pa bi bilo vendarle mogoče preveriti verodostojnost njene izpovedbe ter tako dognati materialno resnico. Pri zavrnitvi dokaznih predlogov gre za očitno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki po sodni praksi »načeloma« ni dopustna, saj je sodišče že »sklenilo«, kaj bosta priči izpovedali. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar navaja, da sodišče na ta način ni zavzelo le stališča glede uspešnosti še neizvedenih dokazov, temveč tudi glede njihove spoznavne razsežnosti. V tem primeru bi moralo izčrpno in prepričljivo argumentirati, zakaj predlagani dokazi ne bi vplivali na odločitev, tj. izhajajoč iz predpostavke, da bi dokazi uspeli, torej potrdili tezo predlagatelja. Takih razlogov v izpodbijani sodbi ni ter je zato sodba obremenjena še s kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so izostali razlogi o odločilnih dejstvih.

23. Sodišče prve stopnje (točka 8 prvostopenjske sodbe) je obrazložilo, da je v zvezi z vprašanjem izvora zasežene gotovine zaslišalo predlagano pričo F. F., ki je izpovedala o istih okoliščinah, o katerih naj bi govorili njeni sorodnici M. M. in L. L., katerih zaslišanje posledično ni bilo potrebno. Takšno utemeljitev zavrnitve dokaznih predlogov je treba presojati v povezavi s pojasnili v točki 17, kjer je prvostopenjsko sodišče izčrpno ter tehtno utemeljilo številne razloge, zaradi katerih je zaključilo, da gre pri 100.000 EUR za gotovino, ki izvira iz storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ne pa iz drugih virov, vključno (parcialno) z dobitki na loteriji in kupnino od prodaje vikenda. Skrbno je bila presojena izpovedba F. F. v tej smeri ter ob vrednotenju drugih izvedenih dokazov ocenjena kot neverodostojna. Sodišče druge stopnje (točka 10 drugostopenjske sodbe) pa se je opredelilo, da sta bila problematizirana dokazna predloga pravilno zavrnjena kot nepotrebna, pri čemer je sodišče prve stopnje dokazna predloga potemtakem razumno zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje že razjasnjeno z izvedenimi dokazi. Vrhovno sodišče razloge nižjih sodišč sprejema, hkrati pa sledeč naziranjem, ki jih je že judiciralo,22 poudarja, da zgolj zato, ker sodišče ni sprejelo obrambnih tez o izvoru zasežene gotovine ali ker ni ugodilo dokaznima predlogoma, ni moč trditi, da je šlo pri izpodbijani procesni odločitvi za plod vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno gre pri odločanju o dokaznih predlogih takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, tj. ne da bi se pri tem (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka. V predmetni zadevi pa takega položaja ni, saj je bila odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov sprejeta na podlagi argumentirane presoje predhodno izvedenih dokazov o istih pravnorelevantnih dejstvih, vključno z izpovedbo F. F., v razmerju do katere se L. L. glede na obrazložitev dokaznega predloga pokaže le kot posredna priča, M. M. pa niti po utemeljitvi dokaznega predloga ne razpolaga z védenjem o usodi 20.000 EUR, čeprav bi do darila hčerki prišlo.

24. Pri oceni kršitev 29. člena Ustave zaradi zavrnitve dokaznega predloga je ključna vsebina dokaznega predloga, o katerem sta odločali nižji sodišči, zato v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno dodajati novih predvidevanj (kot v zahtevi odvetnika Lovreca), kaj bi predlagana priča »morebiti lahko« izpovedala. Posledično ni mogoče pritrditi zahtevi odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, da sodba sodišča prve stopnje (točka 8 v zvezi s točko 17) nima ustreznih razlogov v smeri nepotrebnosti (neuspešnosti) predlaganih dokazov, medtem ko oba zagovornika brez uspeha zatrjujeta, da zavrnitev dokaznih predlogov ni v skladu z merili iz 29. člena Ustave oziroma da temelji v sferah nedovoljene vnaprejšnje dokazne ocene. Izvajanja odvetnika Lovreca v smislu ponavljanja izpovedbe F. F., da je denar hranila za starost in otroke, ter navajanja, da protipravna premoženjska korist »nikakor ni dokazana«, ne utemeljujejo izpodbijanja zavrnitve dokaznih predlogov, temveč izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP.

25. Odvetnik Lovrec navaja, da kršitev pravice do obrambe predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče N. N., vendar zatrjevane kršitve ne konkretizira skladno s kriteriji iz prvega odstavka 424. člena ZKP (točka 6 te sodbe). Po eni strani se sklicuje na »obrazloženo v dokaznem predlogu«, kar ne ustreza standardu substanciranosti zahteve za varstvo zakonitosti v optiki načela dispozitivnosti, po drugi pa dodaja nekatere okoliščine, o katerih naj bi priča še izpovedala, kar je prav tako, kot je že bilo pojasnjeno, nedovoljena novota. Zato Vrhovno sodišče nakazane kršitve v tem delu ni moglo preizkusiti, kar velja tudi za odgovor na neupoštevna izvajanja o transparentnosti obsojenčevega ravnanja.

26. Oba vložnika nadalje problematizirata zavrnitev dokaznega predloga za opravo poizvedb pri pravosodnih organih R Hrvaške, Španije, Madžarske, Slovaške in Indonezije ter pridobitev podatkov o vseh državljanih Kitajske (Tajvana), ki so jih tamkaj obravnavali zaradi suma izvrševanja kaznivih dejanj goljufij na škodo državljanov Kitajske, tj. na enak način, kot je bil ugotovljen v R Sloveniji (list. št. 10926). Prav tako problematizirata zavrnitev dokaznega predloga za poizvedbe v petih slovenskih hotelih v opredeljenih časovnih obdobjih, ali so bili v teh hotelih nastanjene večje skupine tujcev, kadar slednji niso bili nastanjeni v najetih hišah. Sodišče prve stopnje (točka 8 prvostopenjske sodbe) je zavrnitev teh dokaznih predlogov v ključnem utemeljilo z razlogi, da obramba v obrazložitvi dokaznih predlogov niti ni pojasnila, kaj naj bi se s takšnimi poizvedbami dokazovalo, kar pomeni, da ni izkazala materialnopravne upoštevnosti (relevantnosti) dokazov. S takšnim stališčem se odvetnik Lovrec ne strinja, tj. sklicujoč se na zaključni del utemeljitve večjega števila dokaznih predlogov v vlogi, ki jo je obramba vložila v spis na predobravnavnem naroku dne 12. 12. 2018 (list. št. 10927). Izpostavlja, da so tujci večkrat prihajali v več različnih tujih držav, kar pomeni, da so vedeli, zakaj so prišli tudi v Slovenijo, in ne morejo biti žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. V zvezi s tem je že prvostopenjsko sodišče obrazložilo (Vrhovno sodišče pa stališču pred sledečo natančnejšo obrazložitvijo pritrdilo v točki 18 te sodbe), da je kaznivo dejanje trgovine z ljudmi lahko izvršeno neodvisno od privolitve žrtev v lastno izkoriščanje. Višje sodišče (točka 12 drugostopenjske sodbe) se je opredelilo, da je bila zavrnitev (tudi) teh dokaznih predlogov pravilna, saj je bila izvedba dokazov za razjasnitev dejanskega stanja nepotrebna. Pojasnilo je, da je zmotna teza, da oseba ni žrtev, če večkrat pride v tuje države zaradi izvrševanja goljufij, ter da zato predlaganih poizvedb ni bilo treba opravljati. Ob upoštevanju navedenega Vrhovno sodišče sprejema razloge, da poizvedovanje o gibanju žrtev v tujini ne bi osvetlilo nobenega pravnorelevantnega dejstva v tem postopku, še manj pa poizvedovanje o njihovem nahajanju v slovenskih hotelih, saj v dejstvu, da so morali, kadar niso bili nastanjeni v najetih stanovanjskih hišah (t. i. klicnih centrih), pač nekje bivati, ni nič nenavadnega ali za obsojenca razbremenilnega. Sklicevanje na zagovor, da je prebivanje tujcev v hotelih potrjevalo obsojenčevo prepričanje, da gre za turiste, sodi v sfero nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, pri čemer iz izpodbijane sodbe sploh ne izhaja zaključek, da se tujci v različnih hotelih mestoma res ne bi bili mudili.

27. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar navaja, da je pri zavrnitvi dokaznega predloga glede oprave poizvedb pri pravosodnih organih v tujini, kot je povzeto v prejšnji točki, sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, saj je v točki 8 obrazložitve zapisalo, da ravnanje tujih državnih organov v drugih podobnih zadevah ne more vplivati na presojo obravnavane obtožbe, v točki 19 pa je sledilo pravnomočni sodbi hrvaškega sodišča, ki je tujca po imenu O. O. (O. O.) spoznalo za krivega kot storilca kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, zato je njegovo ime kot žrtve kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi izpustilo iz opisa kaznivega dejanja. Te navedbe so materialno neizčrpane, zato Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

28. Obramba je predlagala tudi postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi izračunal točen znesek, ki naj bi ga obsojenec zaslužil pri sodelovanju s tujci, natančneje z njihovim prevažanjem, urejanjem interneta, najemanjem stanovanjskih hiš in z drugimi uslugami (list. št. 10925). Sodišče prve stopnje (točka 8 prvostopenjske sodbe) je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, saj upoštevajoč objektivne bančne podatke ter druge izvedene dokaze v spisu sklepanje o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zahtevalo posebnega strokovnega znanja. V točki 17 obrazložitve je sodišče na podlagi skrbne dokazne ocene zaključilo, da je obsojenec s svojim ravnanjem pridobil premoženjsko korist najmanj v višini dne 18. 1. 2018 zaseženih 100.000 EUR, iz predmetne utemeljitve pa je razvidno, da je presodilo dokaze, katerih ocena ne presega zahtev logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in življenjskih izkušenj, ki jih sodišče (sodeči senat) gotovo ima. Višje sodišče (točka 13 drugostopenjske sodbe) je odločbi prvega sodišča pritrdilo, zato ne more držati, da se glede zavrnitve dokaznega predloga ni opredelilo. Iz same dikcije 248. člena ZKP izhaja, da se izvedenstvo v postopku odredi takrat, ko je treba pridobiti izvid ter mnenje nekoga z znanjem, ki presega strokovno znanje, s katerim razpolaga sodišče.23 Za takšno potrebo v obstoječem položaju ne gre, pri čemer odvetnik Lovrec ugotovitvi, da postavitev izvedenca ni bila potrebna, ki jo sprejema tudi Vrhovno sodišče, pravzaprav z ničemer ne nasprotuje, saj s svojimi obširnimi izvajanji v zahtevi po vsebini nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč z vztrajanjem pri obsojenčevem zagovoru, da z »dejanji« nikakor ni mogel zaslužiti najmanj 100.000 EUR, ki ga je kritično ovrednotilo že sodišče prve stopnje. Niti odvetnik dr. Kovačič Mlinar ne ponudi kakšnih vsebinskih argumentov v razlago teze, da bi bilo mogoče protipravno premoženjsko korist ugotoviti le s pomočjo izvedenca, zato se Vrhovno sodišče do tega stališča ne more dodatno opredeliti. Kvečjemu je pripomniti, da noben izvedenec ne bi mogel »izračunati« obsega sredstev, ki jih je obsojenec že po lastnem zagovoru pogosto prejemal v gotovini (poleg bančnih transferjev), saj gre pri gotovinskem poslovanju za nesledljive in objektivno nepreverljive transakcije. Ne drži pa, da sodišči nista podali razumnih razlogov v utemeljitev zaključka, da si je obsojenec pridobil vsaj (!) 100.000 EUR premoženjske koristi, pri čemer mu je bil tolikšen znesek (ne višji, ki pa ga ni bilo mogoče natančno ugotoviti) nato odvzet na podlagi 74. in 75. člena KZ-1.24

29. Sodišči (točka 8 prvostopenjske in točka 13 drugostopenjske sodbe) sta zavrnili tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca strokovnjaka za kriptovalute. Kljub uvodni napovedi izpodbijanja zavrnitve dokaznega predloga v zahtevi odvetnika Lovreca noben od vložnikov v tej smeri ne navede dovolj določnih razlogov, zato se Vrhovno sodišče do nekonkretizirane ter nesubstancirane graje ne opredeljuje.

30. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar zatrjuje kršitvi tako pravice do obrambe kot načela enakosti orožij zaradi zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev prestreženih zvočnih posnetkov prisluškovalne naprave na prvem naslovu v obdobju med 1. 2. 2017 in 16. 1. 2018, tj. pridobitev prevodov vseh posnetkov, ne le nekaterih, pri čemer »obstaja nevarnost«, da so bili iz kitajskega v slovenski jezik prevedeni le za obsojene obremenilni posnetki.25 Nobena od pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje, vloženih v korist obsojenega A. A., kršitev v tem pogledu ni zatrjevala, kar pomeni, da ni podan pogoj materialne izčrpanosti po petem odstavku 420. člena ZKP ter odgovor na te navedbe v zahtevi ni mogoč.

31. Kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po stališču zahteve odvetnika Lovreca podana zato, ker izrek sodbe nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe o odločilnih dejstvih. Medtem ko se v izreku obsojenim očita, da so z žrtvami razpolagali na način, da so kršili njihove temeljne človekove pravice, pa iz obrazložitve izhaja, da so žrtve zaradi slabih ekonomskih razmer v domovini privolile v lastno izkoriščanje. Vsebinsko podobna je kritika v zahtevi odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, ki uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona z navedbami, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni (vsi) zakonski znaki kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. Ključna zakonska znaka temeljne oblike obravnavanega kaznivega dejanja sta namen izvršitve, ki mora biti povezan z izkoriščanjem, in določene oblike razpolaganja z žrtvijo. Drži sicer, da dejstvo, da je žrtev v dejanje ali aktivnost privolila, ne izključi nobenega elementa kaznivega dejanja, toda trgovanje z ljudmi predpostavlja razčlovečenje posameznika v objekt brez svobodne volje, kjer se s posameznikom razpolaga kot z blagom. Nižji sodišči sploh nista ugotavljali, presojali ter se opredelili, ali so bili tujci, ki so delovali v t. i. klicnih centrih, res žrtve trgovine z ljudmi. Tujci namreč niso živeli v tako slabih premoženjskih razmerah, da bi bili zaradi tega prisiljeni privoliti v izvrševanje kaznivih dejanj goljufije na škodo državljanov LR Kitajske. Vodila jih je lastna želja oziroma ekonomski interes za pridobitev premoženjske koristi. Sodišči se v pravnomočni sodbi nista opredelili do dopisa Veleposlaništva LR Kitajske z dne 22. 1. 2018 , tj. da vsi vpleteni v telefonske goljufije tajvanskih združb na ta način služijo denar, zato ne morejo biti žrtve; odsotnost opredelitve do tega listinskega dokaza pa predstavlja arbitrarno ravnanje sodišč. Tujcem (žrtvam) ni bila kršena oziroma omejena osebna svoboda, saj so se prosto gibali, zaradi česar so razlogi prvostopenjske sodbe tudi sami s seboj v nasprotju.

32. Trditve v zahtevi odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, da izpodbijani sodbi zaključke v problematizirani smeri oblikujeta zgolj na podlagi izpovedb tujcev, zaslišanih v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, pri čemer so bile njihove izpovedbe ocenjene »povsem napačno«, sklepanje o ekonomskem izkoriščanju tujcev pa je »pavšalno in neutemeljeno«, izpodbijajo dejansko stanje, pa še to povsem posplošeno. To velja tudi za navedbo, da ne drži, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vsebinske pripombe, ki so jih obsojenci ter zagovorniki podali med izvajanjem dokazov na glavni obravnavi. Glede drugih trditev v obeh zahtevah pa je sodišče prve stopnje v točkah 11 – 14 prvostopenjske sodbe obrazložilo, da v postopku ni bilo dvoma, da so tujci v vsaki izmed obravnavanih hiš (klicnih centrov) izvrševali goljufije na škodo kitajskih državljanov. Pri dokaznem vrednotenju kritičnega dogajanja so bile ključne ugotovitve policistov med izvedbo hišne preiskave dne 18. 1. 2018 na prvem naslovu v Ljubljani, ki so se v odločilnih okoliščinah ujemale s podatki, pridobljenimi z mednarodnim policijskim sodelovanjem, tj. da gre v t. i. klicnih centrih za izvajanje trgovine z ljudmi, kar je _modus operandi_ tajvanskih hudodelskih združb. V hiši je 32 žrtev bivalo v bistveno drugačnih razmerah kot preostali štirje tujci (obsojeni C. C., D. D. in E. E. ter že prej obsojeni P. P.), saj so bivali v skupinskih sobah brez dostopa do potnih listov, ki so jim bili odvzeti, podobno kot mobilni telefoni. Iz dejanskih ugotovitev dokaznega postopka, na katere je Vrhovno sodišče vezano, saj pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP), je nadalje razvidno, da žrtve hiše niso smele zapuščati, da se niso mogle prostovoljno vrniti v domovino, da so s svojci v domovini smele komunicirati časovno omejeno ter pod nadzorom. Opisane okoliščine so potrdile operativna obvestila tujih varnostnih organov, da ljudje v klicnih centrih delujejo pod vodstvom ene osebe (na prvem naslovu do 15. 12. 2017 R. R., zatem P. P.) in več pomočnikov (obsojeni tujci v tem postopku), kar pomeni, da je bila med stanovalci v hišah vzpostavljena hierarhija, žrtvam pa sta bili kršeni temeljni človekovi pravici – svoboda gibanja po 32. členu Ustave, ki vključuje pravico zapustiti državo, ter svoboda komuniciranja kot prvina splošne svobode ravnanja kot osebnostne pravice po 35. členu Ustave. Prvostopenjsko sodišče (str. 41 – 42) je razumno obrazložilo, zakaj je sklepalo, da so klicni centri delovali na vseh kritičnih lokacijah (ograjene hiše z zastrtimi okni). Sodišči nista zanikali, da so žrtve v t. i. klicnih centrih izvrševale goljufije, vendar je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je šlo pri tem za ekonomsko izkoriščanje žrtev prav za pridobivanje denarnih sredstev z goljufijami in za razpolaganje z drugimi ljudmi, čeprav je šlo pri njih za storilce goljufij, ki so jih premeščali med klicnimi centri. Slednji se niso samostojno odločali za izvrševanje posameznih goljufij, temveč so morali ravnati po vzpostavljenih pravilih ter navodilih. Ta so zajemala prepoved izhodov iz hiš in prostega komuniciranja z zunanjim okoljem ter zastiranje oken, za izvrševanje goljufij pa so bile predvidene posebne inštrukcije in scenariji ter določena »norma«, ki naj bi jo žrtve, ki so bile pod stalnim nadzorom, dosegale. Nad žrtvami se je vršilo psihično nasilje (vpitje, grožnje) in fizično kaznovanje z večurnim stanjem na mestu ter večkratnim prepisovanjem scenarija za goljufije; v takšnih okoliščinah, prežetih tudi s strahom pred kaznovanjem, pa je že sodišče prve stopnje prepoznalo tudi kršitve pravice do osebnega dostojanstva kot prvine 34. člena Ustave (točka 18 prvostopenjske sodbe).

33. Sodišči sta sledili stališčem obrambe, da je večina žrtev zavestno in s privolitvijo sodelovala v klicnih centrih, vedoč pri tem, da bodo v Sloveniji izvrševale kazniva dejanja ter na tak način tudi same pridobivale premoženjska sredstva, vendar pa sta zaključili, da opredeljena ravnanja storilcev trgovanja z ljudmi izpolnjujejo vse zakonske znake kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. Kot je Vrhovno sodišče navedlo že v točki 18 te sodbe, zakonski znak »izkoriščanja storitve kaznivih dejanj« že pojmovno predpostavlja, da je žrtev trgovine z ljudmi hkrati storilec drugega kaznivega dejanja, medtem ko privolitev žrtve v lastno izkoriščanje na ravni zakonskega besedila (»ne glede na morebitno privolitev te osebe«) ne izključuje sklepa, da je bit kaznivega dejanja trgovine z ljudmi izpolnjena tudi, če so žrtve privolile, da bodo za druge izvrševale kazniva dejanja, kar je druga plat medalje razpolaganja z njimi kot biti kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1. Govoriti o privolitvi oziroma soglasju žrtev je hipokrizijsko in posledično (pravno) neupoštevno tudi v položaju, kadar je »privolitev« v lastno izkoriščanje manifestacija njihove osebne ranljivosti, vključujoč slabe ekonomske razmere, v katerih prebivajo. Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (str. 41 sodbe) pa izhaja, da so žrtve, zaslišane kot priče v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, skladno ter izkustveno sprejemljivo opisovale lastno šibko premoženjsko stanje na Tajvanu, zaradi katerega so se odločile za »delo« v tujini.

34. Ker je v opisu inkriminacije po 113. členu KZ-1, kot povedano, izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, kar med drugim pomeni, da zavarovane dobrine, ki so po naravi osebne, postanejo nedisponibilne,26 ni nobenega nasprotja med izrekom pravnomočne sodbe, da so obsojenci z žrtvami razpolagali na način, da so kršili njihove temeljne človekove pravice, in obrazložitvijo sodbe, da so žrtve zaradi slabih ekonomskih razmer v domovini privolile v svoje izkoriščanje. Dejstvo, da je žrtev v dejanje ali aktivnost privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja (bit, protipravnost, krivda). Žrtve trgovine z ljudmi se namreč zaradi težkega socialno-ekonomskega položaja pogosto »prostovoljno« odločijo za sodelovanje pri trgovanju z ljudmi, vendar je v takih primerih težko govoriti o prostovoljnosti, saj so v to prisiljene zaradi eksistenčne stiske.27 Trditve v zahtevi odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, da žrtve na Tajvanu niso živele v (dovolj) slabih premoženjskih razmerah, pomenijo nedovoljeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Enako velja za izvajanja, da so se žrtve smele prosto gibati. V zgoraj povzetih omejitvah oziroma kršitvah pravic iz 32., 34. in 35. člena Ustave, ki so konkretizirane tudi v izreku pravnomočne sodbe, je bila žrtvam onemogočena možnost svobodnega odločanja ter ravnanja v lastnih zadevah,28 »nadrejeni« storilci pa so z njimi razpolagali kot s sredstvi za doseganje finančnih ciljev. Stališča Veleposlaništva LR Kitajske (list. št. 10929), da pri tujcih ni šlo za žrtve kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1, so za pravno presojo sodišča povsem nepomembna, zato opredeljevanju glede vsebine tega dopisa ni mesta v obrazložitvi sodbe. Prav tako zagovornik ne more uspeti s sklicevanjem na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Kp 11523/2016 in X Kp 13636/2016, pri čemer iz prve sodbe izhaja naziranje,29 da gre za »obeležje« trgovine z ljudmi, kolikor je ravnanje žrtve posledica odločitev, ki se jim ne more ali ne upa upreti zaradi (tudi) ekonomskih razlogov, ki dokazujejo njeno nemoč ter ranljivost, iz druge sodbe pa,30 da ima žrtev kaznivega dejanja status objekta oziroma razčlovečenega posameznika brez svobodne volje, tj. ne glede na to, ali v različne oblike inkriminacije privoli. Nobeno od stališč v teh odločbah, na katere Vrhovno sodišče kot precedenčno sodišče tudi sicer ni vezano, pa ne nasprotuje materialnopravnim naziranjem nižjih sodišč v tej zadevi (strnjeno v točki 26 drugostopenjske sodbe), ki jih Vrhovno sodišče sprejema, medtem ko vložnikovo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami kot podlage za izpeljavo konkluzij pravne narave, kar sta sodišči utemeljili z jasnimi razlogi, predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

35. Oba zagovornika zatrjujeta obstoj absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s spremembo opisa kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1 prekoračilo obtožbo in prekršilo pravilo t. i. objektivne identitete med obtožbo ter sodbo. Sodišče je v abstraktni del opisa dejanja dodalo zakonski znak »zaradi izkoriščanja«, ki ga tenor obtožnice ne v abstraktnem ne v konkretnem delu ni vseboval. Tožilstvo je obsojencem očitalo dejanje, ki zaradi odsotnosti konkretizacije vseh zakonskih znakov niti ni kaznivo dejanje, kar pomeni, da bi moralo sodišče izreči oprostilno sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, ne pa v bistvenem delu spremeniti opisa dejanja v škodo obsojenih, kar je »omogočilo« izrek obsodilne sodbe.

36. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar meni, da izpodbijana pravnomočna sodba posega v načelo zakonitosti (28. člen Ustave), saj je namen kazenskega prava sankcionirati tista ravnanja, ki ogrožajo (poškodujejo) temeljne družbene dobrine ali vrednote. Te zaščite pa ne more uživati izvrševanje protipravnih ravnanj, kar velja tudi za žrtve kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1, ki so same izvrševale kazniva dejanja goljufije na škodo tujih oškodovancev, predvsem državljanov Ljudske republike Kitajske. Obsojenec zato ne more biti spoznan za krivega kaznivega dejanja na škodo žrtev, čigar ravnanja ne morejo biti predmet (kazensko)pravnega varstva.

37. Obramba obsojenega A. A. (niti obramba drugih obsojencev) domnevnih kršitev, opredeljenih v točkah 35 – 36, ni uveljavljala v pritožbenem postopku, čeprav za to ni bilo nobenih ovir. Gre torej za materialno neizčrpane navedbe, ki nasprotujejo petemu odstavku 420. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja. Določba 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, ki višjemu sodišču nalaga, da mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne pomeni, da je v zvezi z zatrjevano kršitvijo izpolnjena predpostavka materialne izčrpanosti pravnih sredstev.31

38. Odvetnik Lovrec v zahtevi navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar konstruira bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodba ne vsebuje celovite dokazne ocene, saj prvostopenjsko sodišče ni ovrednotilo vseh (tudi protislovnih) dokazov niti navedlo vseh dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Nenavadno je, da je sodišče poklonilo vero le delu izjav (zagovorov) obsojencev oziroma (izpovedb) prič, drugim delom pa ne, kar je nelogično. Sodišče je izpovedbe prič ocenilo »po skupinah«, ni pa ocenilo izjav, s katerimi so te izpovedale razbremenilna dejstva za obsojenca. Prav tako je skoraj v celoti izpustilo dokazno oceno razbremenilnih telefonskih prisluhov, s čimer je prekršilo določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP in tudi drugega odstavka 355. člena ZKP ter prvega odstavka 18. člena ZKP.

39. Vrhovno sodišče sprejema razloge višjega sodišča (točki 16 – 17 drugostopenjske sodbe), s katerimi je slednje že ustrezno odgovorilo na enako pritožbeno kritiko. Navedbe, ki jih zagovornik ponavlja v zahtevi, so prvenstveno premalo določne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Ni namreč konkretizirano, kateri dokazi naj bi bili izpadli iz celovite dokazne ocene, katerih (razbremenilnih) delov zagovorov in izpovedb oziroma telefonskih prisluhov sodišče ni ocenilo ter verodostojnosti katerih (protislovnih) dokazov ni preizkusilo. Zato je v splošnem moč odgovoriti, da je procesna kršitev podana le ob manjku razlogov o odločilnih dejstvih. Ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, tj. vse dokler razlogi v utemeljitev dokazne ocene ustrezajo temeljnim kriterijem procesnopravnega komuniciranja obveznih sestavin (obsodilne) sodbe; drugače povedano – kolikor sporočilna vrednost razgrnitve dokazne ocene ustreza standardu obrazloženosti odločbe glede odločilnih dejstev. Zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive (nasprotnega zagovornik ne zatrjuje), ne izpostavlja poimensko. Načelo proste presoje dokazov, ki se odraža v določbah prvega odstavka 18. člena ter drugega odstavka 355. člena ZKP, pa ne preprečuje, da logična in izkustveno prepričljiva (psihološka) dokazna ocena, ki ni omejena s formalnimi dokaznimi pravili (ovirami), zajema tudi drugačne vrednostne ocene posameznih izjav istih udeležencev postopka ter zaradi tega še ni arbitrarna.

40. V dosedanji obrazložitvi je Vrhovno sodišče že odgovorilo na navedbe odvetnika Lovreca v točki VII zahteve, s katerimi vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona »glede vrste kaznivega dejanja« in v bistvenem vztraja, da vpleteni niso bili žrtve trgovanja z ljudmi, saj da z njimi nihče ni trgoval ali razpolagal kot z blagom. Po navedbi, da pravnomočna sodba v tem delu »praktično ni obrazložena«, kar ne drži, zagovornik ponavlja navedbe iz pritožbe, ki jih je višje sodišče (točke 23– 26 drugostopenjske sodbe) zavrnilo v luči presoje zmotnosti ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega, da je podrobne, tehtne ter prepričljive razloge prvega sodišča sprejelo kot pravilne, se je opredelilo do pritožbenih navedb, povzetih v točki 25 drugostopenjske sodbe. Med drugim (točka 26) je pritrdilo dokazni oceni, da so žrtve v delovanje v klicnih centrih privolile zaradi slabih premoženjskih razmer (točka 13 prvostopenjske sodbe). Presodilo je, da drugačne pritožbene navedbe pravilnosti ocene, da je šlo za trgovino z ljudmi, ne morejo omajati. Zavrnilo je tezo, da so žrtve pristale na organizacijo dela hudodelske združbe v stanovanjskih hišah le zaradi želje po večjem zaslužku. Dodalo je, da so člani združbe zlorabili fizično, psihično, čustveno, družinsko, družbeno in ekonomsko ranljivost žrtev, ki so bile z obljubami po boljšem zaslužku zvabljene iz domačega okolja ter zaradi stiske prisiljene, da so pristale na izrabljanje v izolaciji v tuji državi.

41. Obširna izvajanja odvetnika Lovreca na straneh 26 – 34 zahteve, s katerimi skuša vložnik s selektivnim izpostavljanjem vsebine nekaterih dokazov prikazati, da so se tujci (žrtve) v klicnih centrih zabavali, da so stanovanjske hiše smeli zapuščati in se prosto gibati, vključno z migriranjem med klicnimi centri, obiskovanjem (dragih) nočnih klubov ter prostovoljnimi odhodi v domovino, da so zavestno in hote prihajali v Evropo izvrševat goljufije kot člani hudodelske združbe, ne pa žrtve trgovine z ljudmi, ter da jim potni listi niso bili odvzeti, saj so jih zaradi (nepojasnjenih) »lastnih interesov« deponirali na skupnem mestu, so po vsebini uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je razlog, ki ga Vrhovno sodišče sledeč drugemu odstavku 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša (več). Enako velja za vložnikovo drugačno vrednotenje vsebine izpovedb 32 prič, zaslišanih v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, ki naj bi bile v splošnem neverodostojne, pri čemer naj bi po mnenju zagovornika iz njihovih izpovedb izhajalo, da so te osebe (žrtve) na Tajvanu, ki je statistično ena najbogatejših držav na svetu, živele dobro, zato v tem primeru ne gre za zavržno obliko trgovine z ljudmi. Ker je sodišče prve stopnje izpovedbe teh prič dokazno ocenilo, oceni pa je pritrdilo tudi višje sodišče, ni mogoče pritrditi zahtevi, da sta v tem delu podani kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ali pravice do primerno obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Prav tako dokazni zaključki sodišč niso arbitrarni. Da se žrtve zaradi ekonomskih razmer niso znašle v brezizhodnem položaju, je ocena, ki temelji v drugačnih pogledih na dejansko stanje. Če so tujci odklonili ponujeno pomoč, predvideno za žrtve trgovine z ljudmi, pa ne pomeni, da pri njih ne gre za žrtve.

42. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar v zahtevi navaja, da sta nižji sodišči v obravnavani zadevi kršili ustavno in konvencijsko načelo domneve nedolžnosti ter iz domneve izvirajoče pravilo _in dubio pro reo_, ki od sodišča zahteva, da, kolikor obdolžencu krivda ni dokazana s stopnjo gotovosti, izreče oprostilno sodbo. Prosta dokazna presoja, ki je prav tako načelo kazenskega postopka, pa ne pomeni pooblastila za arbitrarno odločanje, tj. odločitve, ki niso sprejete z razumnimi razlogi. Sorodna teoretična izvajanja ponuja tudi zahteva odvetnika Lovreca, pri čemer vložnika navajata še, da gre v tej zadevi za t. i. indično sodbo, saj ni nobenih neposrednih dokazov o krivdi. Obstajajo kvečjemu dokazi, ki so za obsojenca razbremenilni, vendar je zahteva odvetnika Lovreca v tem delu nekonkretizirana. Zagovornik ne utemelji, o katerih domnevno razbremenilnih dokazih (»predvsem posameznih telefonskih prisluhih«) se sodišči nista opredelili (dokazno ocenili), zaradi česar je očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP na tej točki (str. 37 zahteve) izrazito podsubstanciran.

43. Sodišče prve stopnje se je opredelilo: ‒ da obsojeni A. A. ni zanikal, da je v obravnavanem obdobju, delno skupaj z bratom, opravljal različne storitve za skupine tujcev s Tajvana oziroma izvajal aktivnosti, opredeljene v krivdoreku pravnomočne sodbe, kar je bilo potrjeno z izvedenimi dokazi (točka 10 prvostopenjske sodbe); ‒ da je v t. i. klicnih centrih potekala trgovina z ljudmi (točke 11 – 14), obsojenci pa so skupaj s P. P. delovali v hudodelski združbi, pri čemer je glede obstoja združbe utemeljilo vsa merila iz prvega odstavka 41. člena KZ-1 (točka 15 sodbe); ‒ da je kot član hudodelske združbe poleg brata B. B. sodeloval tudi A. A., oba pa sta vedela, da tujci v hišah izvršujejo kazniva dejanja goljufije in v kakšnih okoliščinah (točka 16), zavedajoč se protipravnosti tako goljufanja kot trgovanja z ljudmi, pri tem pa sta ravnala z direktnim naklepom (točki 17 – 18); ‒ da sta s prejemanjem plačil za svoje storitve pridobila premoženjsko korist vsaj v višini, kot jima je bila zasežena med hišnima preiskavama dne 18. 1. 2018 (točka 17), vključno s koristjo v obliki kriptovalut, shranjenih na nosilcih oziroma v elektronskih denarnicah obsojenega A. A. (točka 22).

44. Spoznavna stiska, ki narekuje uporabo pravila _in dubio pro reo_ kot prvine načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, je podana, kadar sodišča ne obrazložijo prepričljivo in življenjsko logično, kako vrednotijo (ne)resničnost obremenilnih oziroma razbremenilnih dejstev (različic obravnavanega dogajanja), ki izvirajo iz konkurirajočih, nasprotujočih si dokazov.32 V razlogih pravnomočne sodbe, ki sta jih podali nižji sodišči, pa v nasprotju z naziranjem zahtev za varstvo zakonitosti ni mogoče razbrati spoznavne stiske, ki bi jo bilo treba reševati s pomočjo pravila _in dubio pro reo_. Kolikor sodbo zaznamujejo tudi življenjsko logična ter razumno sprejemljiva sklepanja, še to ne pomeni, da imamo opraviti s t. i. indično sodbo, torej sodbo, ki bi temeljila zgolj na posrednih dokazih. V prejšnji točki povzetim razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je sodišče preizkusilo in ovrglo zagovor obsojenca, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, je višje sodišče pritrdilo, saj je sprejelo dejanske ter pravne zaključke prvostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče kot odgovor na splošne navedbe v zahtevah ugotavlja, da razlogom nižjih sodišč glede pravnorelevantnih dejstev ni mogoče očitati nerazumnosti, logične nesprejemljivosti ali celo arbitrarnosti, vključno s skrbno presojo obsojenčevega zagovora. Dokazna ocena v pravnomočni sodbi je tako atomistično kot holistično korektna, posledično pa ne drži, da bi razloge sodbe prežemala spoznavna stiska ali kršitev domneve nedolžnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornika pod videzom zatrjevanja kršitve 27. člena Ustave ne ponudita ničesar, kar bi preseglo nestrinjanje z argumentirano dokazno oceno. Izvajanja odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, da sodišče prve stopnje dokazov ni presojalo celovito, temveč ločeno drug od drugega in brez upoštevanja konteksta izvršenega kaznivega dejanja, v tej posledici pa je o ključnih vprašanjih sprejelo napačne ter nelogične zaključke, so preveč posplošena, da bi privedla do drugačnega odgovora Vrhovnega sodišča. 45. Vložnika obeh zahtev se sklicujeta na 427. člen ZKP, pri čemer odvetnik Lovrec »poziva« Vrhovno sodišče, naj skladno s to določbo sámo preizkusi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Izrecno sklicevanje na 427. člen ZKP nasprotuje določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, saj precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo dopustno uveljavljati v zahtevi. V 427. členu ZKP je urejeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se pri odločanju o zahtevi, ki pa je bila vložena iz dovoljenih razlogov (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. V predmetni zadevi do takšne procesne situacije ni prišlo.

46. Odvetnik Lovrec navaja, da sta nižji sodišči zmotno ugotovili čas storitve oziroma obseg kriminalne količine očitanega kaznivega dejanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik se ne strinja z zaključki sodišč, da so tujci v vsaki izmed obravnavanih hiš oziroma t. i. klicnih centrov izvrševali goljufije. (Delna) identiteta oseb, ki so bivale v stanovanjskih hišah, je bila ugotovljena le za centre v Mariboru, Vrhniki, Dobrovi pri Ljubljani, Tržiču in na prvem naslovu v Ljubljani, izjave o dogajanju v hišah pa so bile pridobljene zgolj za hišo na prvem naslovu. Ni dokazano, da so tujci v vseh hišah delovali na enak način ter da so bili povsod izkoriščani v smislu žrtev trgovine z ljudmi. Posledično ni mogoče sprejeti zaključka, da so obsojenci izvrševali očitano jim kaznivo dejanje vse od 13. 11. 2015 dalje. Pri tem je treba upoštevati tudi sodbo tajvanskega sodišča, o vsebini katere se pritožbeno sodišče ni izreklo, saj tamkajšnji organi bistveno bolje kot slovenska sodišča poznajo problematiko internetnih goljufij. Iz tajvanske sodbe med drugim izhaja, da so v Slovenijo prihajale različne skupine tujcev, iz česar je moč sklepati, da se v vseh stanovanjskih hišah niso dogajale enake omejitve kot v hiši na drugem naslovu. Člana hudodelske združbe »G. G.« in »S. S.« sta bila na Tajvanu obsojena le za kazniva dejanja goljufije od julija 2017 dalje. O izvrševanju telefonskih goljufij na prvem naslovu, prav tako ni v spisu nobenih dokazov. Drugačni zaključki nižjih sodišč niso bili sprejeti s stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ter nasprotujejo domnevi nedolžnosti v kazenskem postopku.

47. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar zatrjuje, da je odločitev nižjih sodišč glede kraja in časa storitve kaznivega dejanja arbitrarna. V dani zadevi je bila hišna preiskava opravljena le na prvem naslovu, zato se ugotovitve o statusu žrtev na tem naslovu ne morejo nanašati tudi na druge t. i. klicne centre oziroma stanovanjske hiše. Katere osebe so tam bivale, kaj se je v hišah dogajalo in kakšne so bile tamkaj bivalne razmere, je ostalo popolnoma nejasno, saj je sodišče prve stopnje ugotovitve hišne preiskave na prvem naslovu preneslo na druge naslove z »golim sklepanjem«. Iz sklicevanja zagovornika na odločbo Ustavnega sodišča Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 je moč razbrati še stališče, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, kar predstavlja kršitev načela zakonitosti.

48. Sodišče prve stopnje (točka 11 prvostopenjske sodbe) je ob vrednotenju vsebine obvestil Interpola, pridobljenih v predkazenskem postopku, izsledkov prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP in podatkov o opravljenih internetnih klicih pojasnilo, da je v posledici izvrševanja goljufij z drugega naslova prišlo do oškodovanja najmanj enajstih kitajskih državljanov v skupni višini 374.014,82 EUR. Obrazložilo je, da so tujci na enak način (množično goljufanje »v korakih«, sledeč predpisanemu scenariju) ravnali tudi na prvem naslovu, kar je potrdilo dokazno vrednotenje izsledkov prikritih ukrepov tako po 150. kot 151. členu ZKP, prav tako pa zagovora soobsojenih D. D. ter C. C. Na podlagi okoliščine, da sta se obsojena A. A. in B. B. za opravljanje svojih storitev za tujce na vseh lokacijah, opredeljenih v izreku sodbe, dogovarjala z »G. G.« in »S. S.«, ki sta nedvomno sodelovala v hudodelski združbi, okoriščajoči se z goljufijami na škodo kitajskih državljanov, je razumno sklepalo, da so tujci v vseh t. i. klicnih centrih izvrševali tovrstna kazniva dejanja. Opredelilo se je tudi do časovnih okvirov delovanja klicnih centrov, kot ti izhajajo iz krivdoreka sodbe, začenši s podatki o sklepanju pogodb za internetne storitve prek obsojenčeve gospodarske družbe A. d.o.o. oziroma o aktivnosti internetnih priključkov za klicni center na tretjem naslovu, od 13. 11. 2015 naprej. Ugotovitve hišne preiskave na prvem naslovu 18. 1. 2018 (točka 12 prvostopenjske sodbe), ki so potrdile vsebino operativnih obvestil tujih varnostnih organov (točka 13), da je šlo v klicnih centrih (tudi) za izkoriščanje žrtev trgovine z ljudmi, do česar se je Vrhovno sodišče že opredelilo, je povezalo z zaključkom, da so na bistveno podoben način delovali klicni centri na vseh obravnavanih lokacijah, pri čemer je šlo za sorodno zunanjo podobo vseh navedenih hiš, ki so jih zaznamovale visoke ograje ter zastrta okna.

49. Vrhovno sodišče sprejema naziranje višjega sodišča (točka 20 drugostopenjske sodbe), da gre pri kritikah zahtev, ki sta vsebinsko enaki pritožbenim navedbam, za uveljavljanje (nedovoljenega) razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa za utemeljevanje kršitev, zaradi katerih je dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Očitki v smeri pomanjkljivo opredeljenih parametrov časa in kraja storitve kaznivega dejanja ter obsojencu očitane kriminalne količine, kolikor so sploh zadovoljivo substancirani, se ne odražajo v presoji opisa kaznivega dejanja, ki je v tem oziru perfekten, prav tako pa notranje strukture pravnomočne sodbe ne zaznamuje nobena od kršitev, zajetih v izpostavljeni določbi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob dokazni oceni zgoraj povzetih okoliščin, ki ji je višje sodišče pritrdilo, v sklepanju sodišča prve stopnje, da se je v vseh stanovanjskih, hišah, torej tako s krajevnega kot časovnega vidika, izvajalo množično telefonsko goljufanje v (istočasnih) razmerah trgovanja z ljudmi, ni nič nerazumnega ali arbitrarnega, tj. ne glede na to, da res ni bila ugotovljena identiteta vseh žrtev, delujočih v vseh klicnih centrih. Drugačna stališča zagovornikov nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, vključujoč tudi natančne podatke o obsegu oškodovanja kitajskih državljanov prek klicnega centra na drugem naslovu. Neupoštevno je pričakovanje, da bi se morali nižji sodišči namesto na ugotovitve konkretnega dokaznega postopka naslanjati na naziranja tajvanskih sodnih organov, zaradi česar je tuja sodba z dne 15. 2. 2019 (priloga A1222) za presojo neodločilna in opredeljevanje do njene vsebine ne sodi nujno v razloge izpodbijane drugostopenjske sodbe. Brezpredmetna so predvidevanja v zahtevi odvetnika Lovreca, da bi bili vodilni v hudodelski združbi na Tajvanu zagotovo obravnavani tudi zaradi trgovine z ljudmi, če bi v predmetni zadevi res šlo za izvrševanje tega kaznivega dejanja, ki je urejeno v mednarodnih aktih o človekovih pravicah. Ker vložnika pod videzom uveljavljanja kršitev kazenskega zakona ter postopkovnih kršitev ponujata lastno videnje dejanskega stanja, ne moreta uspeti.

50. Odvetnik Lovrec zatrjuje materialnopravno zmotnost odločitve nižjih sodišč, ki sta obsojenca opredelili kot člana hudodelske združbe za izvrševanje kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Ob sklicevanju na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 23071/2017 navaja, da v spisu ni nobenega dokaza, da je v danem primeru obstajal kakršen koli hudodelski načrt oziroma da bi obsojenec za tak načrt vedel, saj ni vedel, da se v stanovanjskih hišah izvršujejo kazniva dejanja. Nadalje pri obsojencu ni obstajal dogovor (vsaj še z dvema osebama), ki bi se nanašal tako na izvrševanje telefonskih goljufij kot na izvrševanje trgovine z ljudmi. Ni dovolj, da se povezave med ljudmi oblikujejo naključno, za kar v resnici gre, saj je obsojeni povsem po naključju spoznal »G. G.« in nato začel izvajati storitve za tujce, vse s posameznimi dogovori, brez vnaprejšnjega načrtovanja. Za obstoj združbe ni vedel, saj je bil prepričan, da je »G. G.« turistični vodnik, ki se ukvarja s prihodi skupin tujcev v Slovenijo zaradi igranja ter oglaševanja spletnega pokra.

51. Kvalificirana oblika obravnavanega kaznivega dejanja je po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 podana, če je dejanje izvršeno v hudodelski združbi. V prvem odstavku 41. člena KZ-1 so opredeljeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za takšno (strožjo) kazensko odgovornost, kolikor storilec deluje kot član združbe: (1) združba mora biti sestavljena iz najmanj treh oseb; (2) kaznivo dejanje mora biti del hudodelskega načrta združbe; (3) kaznivo dejanje mora biti izvršeno v sodelovanju z najmanj enim članom združbe (kot sostorilcem ali udeležencem).33 V izpostavljeni zadevi I Ips 23071/2017 je Vrhovno sodišče judiciralo,34 da pri hudodelskem združevanju oziroma uresničevanju hudodelskega načrta ni dovolj, če bi šlo za povezave, ki se za neposredno storitev kaznivega dejanja oblikujejo naključno; hudodelsko združbo namreč zaznamujeta strukturiranost in trajnost tovrstnega organiziranja. V okviru združbe je pomembna organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno strukturo (delitve vlog), v določenem obsegu pa vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti ter koordinacijo. Njeni člani pri tem delujejo skladno s skupnim krovnim interesom, pri čemer zadošča že, da je organizirana struktura združbe, namenjene zasledovanju krovnega interesa, podana v osnovni obliki. V subjektivnem pogledu ni treba, da se člani med seboj poznajo, vedeti pa morajo za obstoj združbe.35 V starejši zadevi I Ips 747/2010, na katero se sklicuje odvetnik dr. Kovačič Mlinar v zahtevi, je Vrhovno sodišče navedlo,36 da stopnja organiziranosti in povezanosti članov združbe ni nujno čvrsta, formal(izira)na ter hierarhična, vendar mora biti iz nje razvidna delitev vlog med člani, kar pomeni, da združba po naravi sami omogoča delovanje več oseb.

52. Trditve v zahtevi dr. Kovačiča Mlinarja, da že iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ni razvidno, v čem naj bi združitev več oseb določala hudodelsko združbo in da iz opisa ne izhaja vnaprejšnje dogovarjanje za izvrševanje kaznivega dejanja niti močnejša pripadnost ter močnejše razmerje povezanosti med člani združbe, s čimer je nakazana kršitev kazenskega zakona, so materialno neizčrpane, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ne opredeljuje.

53. Sodišče prve stopnje (točka 15 prvostopenjske sodbe) je podalo dovolj določne razloge o obstoju in članih hudodelske združbe za izvrševanje kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Natančno je pojasnilo vloge vsakega člana združbe, pri čemer gre tako za obsojene v tem kazenskem postopku kot za druge (ugotovljene) člane, vključno s Š. Š. (ki je bil dne 17. 3. 2017 prijet v Mariboru na podlagi mednarodne tiralice), P. P. (ki je dne 15. 12. 2017 prevzel vodenje klicnega centra na prvem naslovu od R. R.), S. S. oziroma »S. S.«, G. G. oziroma »G. G.« (ki je vodil hudodelsko združbo v Sloveniji) in »...« oziroma »šefom hiše« (ki je vodil klicna centra v Dobrovi ter Tržiču). Opredelilo se je, da je bilo vzpostavljanje in enotno delovanje klicnih centrov medsebojno usklajeno in motivirano s skupnim krovnim načrtom, da bi z izkoriščanjem drugih tujcev (tj. žrtev), ki so množično izvrševali kazniva dejanja goljufije, pridobivali protipravno premoženjsko korist. Z visokimi finančnimi sredstvi so člani zagotavljali vzpostavitev, organizacijo ter logistično podporo t. i. klicnih centrov, kamor so iz tujine prepeljali žrtve, jih na letališčih prevzeli in nastanili v klicnih centrih, v katerih so izvrševali goljufije na škodo državljanov Ljudske republike Kitajske, vse z že pojasnjenim omejevanjem pravic do svobode gibanja ter komuniciranja. V koordiniranem delovanju je prvo sodišče prepoznalo izpolnitev vseh kriterijev hudodelskega združevanja po prvem odstavku 41. člena KZ-1. Utemeljilo je, da so povezani storilci trgovanja z ljudmi iz koristoljubnosti sodelovali pri izvrševanju skupnega hudodelskega načrta, pri tem pa so si naloge delili v okviru hierarhično organizirane mednarodne združbe. Na strani 46 prvostopenjske sodbe je obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo o vzpostavljeni hierarhiji, na čelu katere je bil v Sloveniji, kot že rečeno, G. G. alias »G. G.«, kot člani hudodelske združbe pa so sodelovale vse osebe, povezane z organiziranjem posameznih klicnih centrov oziroma najemom stanovanjskih hiš, v katerih so klicni centri delovali, vzpostavljanjem internetnih povezav in navsezadnje plačevanjem za »opravljene storitve« obsojenima A. A. ter B. B. Višje sodišče (točka 27 drugostopenjske sodbe) je navedlo, da razlogom sodišča prve stopnje ni potrebno dodajati ničesar. Vrhovno sodišče ugotavlja, da argumentaciji nižjih sodišč, s katero so bila na ugotovljene dejanske okoliščine aplicirana merila izvršitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi, ni mogoče očitati nerazumnosti. Kot docela utemeljeno se izkaže sklepanje, da so združbo sestavljale (precej) več kot tri osebe, vsaka z določeno vlogo, namenjeno uresničevanju vnaprej določenega hudodelskega načrta, ki so se ga člani gotovo zavedali, nedvomno pa so se zavedali tudi dejstva, da delujejo v večji, usklajeno organizirani skupini oseb. Pomislekov ne more biti niti v ugotovitev, da je šlo za dalj časa trajajoče delovanje hudodelske združbe, saj so njeni člani le v Sloveniji trgovali z ljudmi najmanj v obdobju od novembra 2015 do januarja 2018, ko je bilo njihovo ravnanje v predkazenskem postopku razkrito ter onemogočeno.

54. Izpodbijani sodbi (točka 16 prvostopenjske in točka 27 drugostopenjske sodbe) vsebujeta razumne razloge tudi v utemeljitev zaključka, da je kot član omenjene hudodelske združbe poleg brata B. B. sodeloval obsojeni A. A. Zmoto, na katero se je slednji skliceval v zagovoru, torej da ni vedel ne za obstoj združbe niti za dogajanje v t. i. klicnih centrih, je sodišče prve stopnje ovrglo z dejstvom množičnega naseljevanja velikih skupnih tujcev v najete stanovanjske hiše, ki si jih je obsojenec ogledoval in vanje vstopal (poznal je skromno, izvajanju goljufij prilagojeno notranjo opremo), kjer so tujci ostajali več mesecev ter za to plačevali visoke najemnine. Zagovoru, da naj bi bili tujci le turisti, izkustveno nasprotuje njihovo pretirano zaskrbljeno pričakovanje zasebnosti, bolje rečeno – izoliranosti (ograjenosti) od okolice, vključno z nenavadnim izogibanjem najemodajalcem. Namesto da bi se obsojenec ob aretaciji Š. Š. v marcu 2017 umaknil od sodelovanja s tujci, se je za priprtega zavzel in mu med drugim priskrbel pravno pomoč odvetnice, kar pomeni, da je s tujcem sodeloval. Izsledki prikritih ukrepov po 150. členu ZKP, natančneje prisluhov telefonskim pogovorom med bratoma A. A. in B. B., so pokazali, da sta se oba zavedala, da tujci v hišah uporabljajo telefonske govorilnice v obliki kartonastih škatel (kar ne kaže na turistično bivanje, temveč na izvrševanje goljufij). Prav tako je iz prisluhov izhajalo izogibanje decidiranim pogovorom o vsebini početja teh tujcev, za kar ne bi bilo razloga, če bi šlo res za turistični aranžma, kot tudi ne za menjavo IP naslovov iz statičnih v dinamične, kar je pri družbi Telemach uredil prav obsojeni A. A. Da pri tujcih ne gre za turiste, je bilo mogoče sklepati še iz pogovorov med bratoma glede pobeglega tujca (žrtve) iz enega od klicnih centrov in iz večjega števila (četudi anekdotičnih) pogovorov o ravnanju v primeru policijskih kontrol ter »sedenju v zaporu«. Da je bil G. G. oziroma »G. G.« povezan s tujci, a ne kot turistični vodič, je prvostopenjsko sodišče prav tako sklepalo na podlagi prestreženih prisluhov (str. 51 sodbe). Da je »G. G.« z namenom pridobivanja (večje) premoženjske koristi od najemnikov hiš (žrtev) zahteval še višje najemnine, kot so bile dogovorjene z najemodajalci, je v izkustvenem nasprotju z vlogo turističnega vodiča. Obsojenec je poznal tako hierarhično strukturo združbe kot ranljivost žrtev zaradi njihovega slabega premoženjskega stanja v domovini (točka 17 prvostopenjske sodbe). Ne drži kritika v zahtevi odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, da izpodbijanima sodbama v tem delu izostanejo razlogi o odločilnih dejstvih, kar bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev po določbi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

55. Po preizkusu v bistvenem povzetih razlogov Vrhovno sodišče sprejema zaključke nižjih sodišč, da je obsojencu dokazano, da je očitano mu kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe, ki se je poleg izvrševanja kaznivih dejanj goljufije ukvarjala tudi s trgovanjem z ljudmi. Obsojenčeva vloga je bila skupaj z bratovo odločilna pri vzpostavljanju in delovanju klicnih centrov v Sloveniji, medtem ko za kriterij članstva v združbi ni nujno, da bi moral vsak član sodelovati z vsemi ostalimi (točka 17 prvostopenjske sodbe). Ker so v sodbi pojasnjena vsa merila, ki so za delovanje v hudodelski združbi predvidena v prvem odstavku 41. člena KZ-1, sta sodišči obsojenčevo ravnanje utemeljeno pravno opredelili po kvalificirani obliki, tj. po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. Zato materialno pravo v tem oziru ni bilo napačno uporabljeno oziroma ni bil prekršen kazenski zakon. Nižji sodišči sta se argumentirano opredelili do konkretnih okoliščin, na podlagi katerih sta sklepali o protipravnosti obsojenčevega ravnanja, pri čemer ni res, kot nakazuje zahteva odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, da je bila obsojencu pripisana vloga člana hudodelske združbe le prek pretresanja vlog drugih članov združbe. Navedbe v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, da ni dokazov za obstoj hudodelskega načrta oziroma za obsojenčevo zavedanje načrta, da obsojenec ni vedel za dogajanje v klicnih centrih, da ni ravnal v dogovorih in v sodelovanju z drugimi člani združbe, kot je to jasno opredeljeno v izreku pravnomočne sodbe (vključno s prejemanjem navodil od »G. G.« ter »...«), pa ne utemeljujejo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, saj odražajo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Odvetnik dr. Kovačič Mlinar je v zahtevi (stran 23) celo sam navedel, da naj bi nižji sodišči napačno uporabili materialno pravo »glede na tako (zmotno) ugotovljeno dejansko stanje«, kar je povezal še z uveljavljanjem razumnega dvoma v tezo, ki jo zastopata tožilstvo in sodišče (stran 26). Če je obsojenec »G. G.«, ki je bil vodja hudodelske združbe v Sloveniji, ne turistični vodič, v letu 2015 res spoznal naključno (prek oseb T. T. ter U. U.), pa sta sodišči razumno šteli za dokazano, da se je v nadaljevanju njunega »poslovnega sodelovanja« zavedal, da kot član združbe sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ter je to tudi hotel, kar konstruira direktni naklep.

56. Sodišče prve stopnje (točka 18) je po sklepnem vrednotenju zgoraj opredeljenih okoliščin zaključilo, da so se vsi obsojenci, vključno z A. A., zavedali prepovedanosti pridobivanja premoženjske koristi na način izkoriščanja storitve kaznivih dejanj drugih ljudi in z omejevanjem njihovih človekovih pravic. Tudi obsojeni A. A. je vedel, da je žrtvam v t. i. klicnih centrih kršena svoboda gibanja, komuniciranja ter osebnega dostojanstva, vendar so jih člani hudodelske združbe kljub temu izrabljali za pridobivanje premoženjske koristi z goljufanjem kitajskih državljanov. Obsojenci so s skupnim zavestnim sodelovanjem članov mednarodne hudodelske združbe, tj. vsak v okviru svoje vloge v združbi37 in po predhodnem načrtovanju, prevzeli, nastanili, prepeljali ter nadzirali žrtve pri izvrševanju kaznivih dejanj goljufije na škodo tretjih oseb, s čimer so si pridobili veliko premoženjsko korist. Ob načrtnem in dolgotranjem delovanju hudodelske združbe prvostopenjsko sodišče ni podvomilo, da so vsi obsojeni ravnali zavestno ter hote, torej v krivdni obliki direktnega naklepa. Pritožbeno sodišče (točka 22 drugostopenjske sodbe) je v nestrinjanju obrambe s presojo, da je obsojeni A. A. ravnal z direktnim naklepom kot obliko krivde, prepoznalo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, ki je po obširni in prepričljivi oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je obsojeni dobro vedel, da se tujci v hišah ukvarjajo z izvrševanjem kaznivih dejanj in da člani hudodelske združbe izkoriščajo njihovo ranljivost, pri čemer so kršene njihove temeljne človekove pravice ter svoboščine.

57. Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča, da obramba s sicer obsežnimi pritožbenimi navedbami, usmerjenimi v izpodbijanje obsojenčevega direktnega naklepa, ni uveljavljala nobene od kršitev iz 372. člena niti po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V točkah 30 – 34 drugostopenjske sodbe se je opredelilo do navedb tako v pritožbi zagovornika kot v pritožbi obsojenčeve zunajzakonske partnerice (točki 28 – 29), s katerimi sta pritožnika izpodbijala krivdorek prvostopenjske sodbe z vztrajanjem pri zagovoru obsojenca, da se ni zavedal, zakaj so tujci prihajali v Slovenijo in kaj so tukaj počeli, ter s ponujanjem lastnih ocen izvedenih dokazov. Višje sodišče je zaključilo, da dokazni oceni pritožb ni mogoče pritrditi oziroma da slednji ne moreta izpodbiti (obrazložene) dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodbi nižjih sodišč sta ustrezno utemeljeni, pri čemer je Vrhovno sodišče v točki 9 te sodbe že odgovorilo, da je procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje drugačen (nižji). Uveljavljana kršitev 22. člena Ustave tudi v tem delu zahteve odvetnika Lovreca, kot je bilo obrazloženo, ni podana.

58. Trditve v zahtevi odvetnika Lovreca, da obsojencu direktni naklep ni dokazan na ravni gotovosti, saj ni vedel, kaj se je v hišah dogajalo, kvečjemu je lahkomiselno menil, da se tam igra spletni poker ali kaj podobnega, so v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Enako velja za navedbe zahteve drugega zagovornika, da je obsojenec pretežno skrbel za prevoze tujcev in opreme. Odvetnik Lovrec pa zatrjuje še kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje na strani 48 prvostopenjske sodbe v točki 16 zapisalo, da če obsojenca (A. A. in B. B.) v okoliščinah, ki so glede obsojenega A. A. v bistvenem povzete v točki 54 te sodbe, _nista nujno vedela, da se tujci v hišah ukvarjajo s prepovedano dejavnostjo, pa je razumno sklepati, da jima je tako obnašanje tujcev moralo biti vsaj sumljivo._ Tak zapis, ki nakazuje na ravnanje v krivdni obliki zavestne malomarnosti ali eventualnega naklepa, kar za obsodbo za kaznivo dejanje po 113. členu KZ-1 ne zadošča, nasprotuje zaključkom sodišča, da sta se oba obsojenca zavedala, kaj se v hišah dogaja, zato so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Smiselno enake navedbe v tej smeri vsebuje tudi zahteva odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja (stran 20).

59. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP med drugim podana, kadar so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Nobenega dvoma ni, da razlogi o vprašanju obsojenčeve krivde sodijo med odločilna dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe, na njih pa neposredno temelji uporaba zakona.38 Vendar prav vsako nasprotje v razlogih sodbe še ne pomeni, da je podana uveljavljana kršitev, saj morajo biti za takšno ugotovitev razlogi o odločilnih dejstvih s seboj v nasprotju v »precejšnji meri«.39 Višje sodišče (točka 22 drugostopenjske sodbe) se je opredelilo, da je obrazložitev sodne odločbe treba brati in razumeti v celoti; navedeni zapis, ki ga je obramba problematizirala že v pritožbenem postopku, pa je sodišče prve stopnje dopolnilo oziroma pospremilo z jasno oceno, da je po izvedbi vseh dokazov ugotovilo, da sta obsojena A. A. ter B. B., tj. vedoč, kaj se dogaja v klicnih centrih, ravnala z direktnim naklepom kot obliko krivde, pri čemer t. i. zavestna sestavina direktnega naklepa ni ostala zgolj na ravni »sumničavosti«. V odgovoru višjega sodišča obrambi, ki ga Vrhovno sodišče sprejema, se odraža pravilnost naziranja, da z izolirano (res nespretno) opredelitvijo sodišča prve stopnje ni bila porušena notranja kohezivnost prvostopenjske sodbe do mere, ki bi omogočala sklepanje o precejšnji kontradiktornosti pri presojanju pravnorelevantnih dejstev. Z izjemo izpostavljenega zapisa je bilo prvostopenjsko sodišče v celotni obrazložitvi sodbe ves čas konsistentno tudi pri utemeljevanju krivdnega odnosa obsojenega A. A., zato vložnika z drugačnimi stališči ne moreta uspeti. Vrhovno sodišče je že judiciralo,40 da so razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju (oziroma povsem nejasni) takrat, kadar vsebujejo nelogična sklepanja, če niso medsebojno povezani ali niso v zvezi z izrekom sodbe ali z izvedenimi dokazi. V konkretni procesni situaciji pa o ničemer od navedenega ni mogoče govoriti. Materialno neizčrpane so navedbe odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, da naj bi bila podana t. i. protispisnost pri povzemanju obsojenčevega zagovora, da je mislil, da so bili tujci le »turisti«, saj da ni govoril o turizmu, temveč o ukvarjanju in oglaševanju iger na srečo po spletnih klepetalnicah. Že sicer ne bi šlo za precejšnjo protispisnost o odločilnih dejstvih, saj je v tem oziru bistveno, da je bilo v dokaznem postopku ovrženo obsojenčevo zanikanje zavedanja položaja žrtev trgovine z ljudmi, tj. ne glede na to, v natančno kakšnem svojstvu je žrtve skušal prikazati v zagovoru.

60. Na straneh 38 - 62 zahteve odvetnik Lovrec, kot uvodoma napove sam, ponavlja navedbe pritožbe, s katerimi je obramba izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Kot je že bilo pojasnjeno v točki 56 te sodbe, je višje sodišče izvajanja, ki vnovič izhajajo iz zahteve za varstvo zakonitosti, v korektni meri presodilo. Sodbi nižjih sodišč (razlogi v točki 16 prvostopenjske sodbe, ki jih je višje sodišče sprejelo) sta se opredelili tudi do okoliščine, da obsojencu svojega početja, ki navzven ni bilo že _prima facie_ sumljivo, ni bilo treba prikrivati z uporabo anonimne telefonske številke. Nasprotovanje dokazni oceni sodišč z lastnimi videnji dejanskega stanja, pospremljeno z reprodukcijami obsojenčevega zagovora in selektivnimi sklici na vsebino posameznih telefonskih prisluhov ter izpovedb nekaterih prič, o čemer ima pravnomočna sodba (zlasti v točkah 16 – 17 prvostopenjske sodbe) ustrezne razloge, morebitnih drugih kršitev pa zahteva niti ne substancira, ni razlog, ki bi lahko bil predmet presoje Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sklicevanje na pripombe na glavni obravnavi (stran 59 zahteve), ki naj bi kazale na neverodostojnost izpovedb 32 zaslišanih žrtev trgovine z ljudmi, je v nasprotju z zahtevo po določni utemeljitvi izrednega pravnega sredstva (točka 6 te sodbe).

61. Tudi odvetnik dr. Kovačič Mlinar ne more uspeti s ponavljanjem obsojenčevega zagovora. Vztrajanje pri zagovoru oziroma negiranju obsojenčevega direktnega naklepa, češ da »iz izpodbijanih sodb izhaja kvečjemu eventualni naklep«, še ne pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena in zato arbitrarna, niti da je dokazna ocena v prvostopenjski sodbi (vključujoč izsledke prestreženih telefonskih pogovorov) selektivna, samovoljna ter pavšalna. Zahteva ne pojasni dovolj določno, katere »nerazumljive, nejasne in dvoumne pogovore«, ki da niso podprti z »drugimi izsledki«, ima v mislih, ko zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa ne konkretizira, do katerih »ključnih dokazov« se sodišči nista opredelili. Podobno kot zahteva drugega zagovornika se tudi zahteva odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja (strani 18 – 22) opira na vsebino izbranih izsledkov prikritih ukrepov in izpovedb nekaterih prič, s čimer pa ne preseže zatrjevanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tj. navkljub temu, da takšne navedbe označuje kot uveljavljanje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in posegov v ustavne pravice po 23., 25. ter 29. členu Ustave.

62. Odvetnik Lovrec izpodbija odločbo o kazenskih sankcijah, izrečenih obsojencu, z navedbami, da nižji sodišči nista pravilno odmerili kazni (zapora), glede denarne kazni pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe kazenskega zakonika, s čimer je bila »kršena« 5. točka 372. člena ZKP.41 Poziva k uporabi omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 ter opisuje domnevne olajševalne okoliščine v sferi obsojenca. Tudi v delu izrečene zaporne kazni vidi kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, saj da nižji sodišči nista pravilno uporabili določb KZ-1 glede upoštevanja olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Kršitev kazenskega zakona v delu izrečene denarne kazni pa je podana, ker mora sodišče pri določitvi dnevnega zneska po četrtem odstavku 47. člena KZ-1 upoštevati podatke, ki ob izrekanju kazni niso stari več kot eno leto. Sodišče prve stopnje je sodbo izreklo 17. 4. 2020, kar je več kot dve leti po tem, ko je bil obsojenec priprt in je zaradi tega prenehal opravljati dejavnost, sodišče pa podatkov o njegovih finančnih razmerah ni preverilo ter se je oprlo na podatke, ki jih je pridobilo z izjavami ob privedbi, predobravnavnem naroku oziroma na prvi glavni obravnavi, kar je vse več kot eno leto pred izrekom sodbe. Določitev (previsokega) dnevnega zneska je zato brez pravnega temelja.

63. Po utrjeni sodni praksi se sme odločba o kazenski sankciji z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, praviloma iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, tj. kadar je bila z odločbo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Uveljavljanje (pritožbenih) razlogov iz 374. člena ZKP, kamor sodi izpodbijanje primernosti izbire in odmere kazenske sankcije, v postopku z zahtevo ni dopustno. Vrhovno sodišče redoma judicira,42 da presoja, ali sta nižji sodišči pravilno upoštevali ter ovrednotili okoliščine, ki vplivajo na odločitev o kazenski sankciji, ne predstavlja razloga za vložitev izrednega pravnega sredstva. Zato pri nestrinjanju zahteve z izrečeno zaporno kaznijo ne gre za utemeljevanje kršitve kazenskega zakona, pač pa za navedbe, ki ne morejo biti predmet meritorne presoje Vrhovnega sodišča. Kolikor vložnik tako za zaporno kot denarno kazen meni, da sta nepravični, pa prav tako ne utemeljuje zlorabe diskrecijske pravice sodišč v odločbi o kaznih,43 ki sta bili nedvomno izrečeni v zakonskih mejah, celo bližje minimumu okvirov sankcioniranja (peti odstavek 113. člena KZ-1, drugi odstavek 47. člena KZ-1).

64. Zagovorniku ni mogoče pritrditi niti pri izpodbijanju odločitve o višini dnevnega zneska denarne kazni, saj ne drži, da bi nižji sodišči ob tem upoštevali podatke, ki so bili pri izrekanju kazni starejši od enega leta (četrti odstavek 47. člena KZ-1). V tretjem odstavku 47. člena KZ-1 je določeno, da sodišče višino dnevnega zneska določi glede na premoženjske razmere storilca na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih dohodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških preživljanja in družinskih obveznostih. Že sodišče prve stopnje (točka 20 sodbe) je pojasnilo, da je pri določitvi dnevnega zneska upoštevalo razpoložljive podatke o premoženjskih razmerah obsojenca, kot je bilo to razvidno iz podajanja osebnih podatkov na glavni obravnavi,44 je pa upoštevalo tudi negativen vpliv odrejenega pripora na pridobitno zmožnost. Sodišče torej ni spregledalo okoliščine, da je bil obsojenec v priporu, kar se je odrazilo v določitvi 20,00 EUR dnevnega zneska. Z drugimi besedami to pomeni, da sodišče ni ovrednotilo zgolj preteklih podatkov, saj bi sicer, upoštevaje navedbe o 1.000,00 EUR mesečnega dohodka ter mesec v trajanju 30 dni, dnevni znesek znašal 33,33 EUR. Prav tako je bil obsojeni skoraj leto dni pred izrekom prvostopenjske sodbe (17. 4. 2020) izpuščen iz pripora (21. 5. 2019). Res je obsojenec trenutno na prestajanju kazni zapora, vendar Vrhovno sodišče preizkuša procesno stanje stvari, kakršno sta imeli pred sabo nižji sodišči ob izrekanju (pravnomočne) sodbe, tedaj pa je bil pridobitno sposoben obsojeni na prostosti (točka 154 drugostopenjske sodbe). Ob presoji takšnih razlogov obeh sodišč Vrhovno sodišče ugotavlja, da jim ni mogoče očitati nerazumnosti oziroma celo samovoljnosti, kar bi predstavljalo razlog za vložitev zahteve po 5. točki 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Z navedbami, s katerimi zahteva nasprotuje višini dnevnega zneska, zagovornik ne preseže nasprotovanja dejanskim ugotovitvam sodišč, ki so bile podlaga za odmero dnevnega zneska, na ta način pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

65. Obe zahtevi izpodbijata odločitev o odvzemu protipravne premoženjske koristi. Vložnik dr. Kovačič Mlinar navaja, da velja za dejstva, ki se nanašajo na nastanek in višino pridobljene premoženjske koristi, kolikor je korist del opisa kaznivega dejanja oziroma zakonski znak, isti »dokaznopravni režim« kot za odločanje o krivdi. Tudi za to sodno odločanje velja domneva nedolžnosti ter pravilo _in dubio pro reo_, kot dokazni standard za odvzem takšne koristi pa gotovost, tj. enako kot pri obsodilni sodbi. Pri tem ne pride v poštev odločanje po prostem preudarku, saj se ta nanaša le na znesek premoženjske koristi, ki ni znak kaznivega dejanja. Vložnik zatrjuje, da v tej zadevi sodišče ni z gotovostjo ugotovilo premoženjske koristi, saj dokazni postopek ni potrdil, da si je obsojenec s kaznivim dejanjem pridobil korist najmanj v višini 100.000 EUR, tj. kolikor so mu policisti zasegli med hišno preiskavo. Iz izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja celo, da naj bi bila protipravna premoženjska korist višja, prav tako pa sodišče »sámo prizna«, da je pravzaprav ni bilo mogoče ugotoviti. Sodišči se nista opredelili do »številnih listinskih dokazov«, ki jih je obsojeni predložil v potrditev zagovora, da zasežena gotovina ni izvirala iz kaznivega dejanja, zaradi česar izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, kar je kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršili pa sta tudi materialni zakon.45 Pri odločbi o odvzemu dne 18. 1. 2018 zaseženih elektronskih denarnic s kriptovalutami je sodišče prve stopnje uporabilo napačen zakon (materialni predpis), saj 77.a člen ZKP niti ne obstaja, odvzema elektronskih denarnic oziroma pravne podlage za takšno odločitev pa ni obrazložilo, s čimer je bila obsojencu kratena pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Ker ni bilo ugotovljeno, kakšna naj bi bila vrednost kriptovalut in posledično višina premoženjske koristi, je prvostopenjsko sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

66. Odvetnik Lovrec navaja, da je sodišče kršilo določbe 499. in 501. člena ZKP, saj bi lahko po prostem preudarku protipravno premoženjsko korist ugotovilo le, če ta ne bi bila istočasno zakonski znak kaznivega dejanja. Ukrep odvzema koristi je v sodbi povsem nekonkretiziran in neobrazložen ter temelji le na predpostavkah, kar predstavlja »kršitev« 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.46 Zato zahteva obširno ponavlja navedbe pritožbe v smeri zatrjevanj, da v tem postopku ni bilo dokazano, da zasežena gotovina izvira iz obsojencu očitanega kaznivega dejanja, temveč gre za denar partnerke F. F., medtem ko ukvarjanje obsojenca s kriptovalutami nima zveze z izvrševanjem kaznivega dejanja. Vložnik ponavlja zagovor obsojenca in interpretira dokaze, ki naj bi vodili k sklepu, da je s prevozi za tujce, kar je bil njegov edini zaslužek, prejel le 20.000 EUR. Znesek 100.000 EUR je tudi nesorazmeren z višino koristi, očitane soobsojencu B. B., protipravna premoženjska korist pa se pripisuje zgolj »slovenskim obsojencem«.

67. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe je konkretizirano razvidno, da si je hudodelska združba pridobila za vsaj 374.014,82 EUR premoženjske koristi, pri čemer gre za dokazno ugotovljen skupni znesek oškodovanja državljanov LR Kitajske v posledici izvršenih telefonskih goljufij iz klicnega centra na drugem naslovu (točka 11 prvostopenjske sodbe). Prav tako iz opisa dejanja izhaja, da si je obsojeni A. A. pridobil najmanj 100.000 EUR premoženjske koristi v obliki gotovine, ki mu je bila zasežena 18. 1. 2018 in odvzeta na podlagi 74. ter 75. člena KZ-1. Pri presoji zakonitosti odločbe o odvzemu premoženjske koristi konkretnemu obsojencu ni pomembno, kolikšna korist je (ni) bila odvzeta drugim obsojencem, pri čemer je bila slednja odvzeta tako B. B. kot C. C. in E. E., ki nista »slovenska obsojenca«, temveč tuja državljana. V odločbi o odvzemu elektronskih denarnic se je kot podlaga za odvzem sodišču prve stopnje res zapisal drugi odstavek 77.a člena »ZKP«, vendar ne gre pri tem za nič drugega kot očitno pisno pomoto, saj je jasno, da je govor o drugem odstavku 77.a člena KZ-1, ki ureja odvzem premoženja zaradi kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi.

68. Glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, natančneje elektronskih denarnic, ki sta bili dne 18. 1. 2018 zaseženi obsojencu, odvetnik dr. Kovačič Mlinar zatrjuje še procesno kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da tudi pri odločanju na podlagi (drugega odstavka) 77.a člena KZ-1 velja t. i. obtožno načelo, kar pomeni, da mora biti za odvzem premoženjske koristi podan predlog tožilca, česar pa v tej zadevi ni bilo, saj je tožilstvo v obtožbi predlagalo zgolj odvzem premoženjske koristi po 75. členu KZ-1. Te navedbe so materialno neizčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

69. Sodišče prve stopnje (točka 17 prvostopenjske sodbe) je obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo, da sta obsojena A. A. in B. B. prejemala plačila ter zlasti od katerih tujcev, pri čemer sta si kot člana hudodelske združbe prizadevala za kar največjo korist. Kot utemeljen je sprejelo obtožbeni očitek, da sta si pridobila za vsaj toliko protipravne premoženjske koristi, kolikor so jima policisti zasegli (gotovine) med izvedbo hišnih preiskav. Upoštevalo je, da sta v združbi sodelovala več kot dve leti in nista prejemala le plačil za prevoze oziroma odvažanje smeti ter provizij pri plačilu internetnih storitev. Določno je presodilo vsebino prestreženih telefonskih pogovorov, ki so potrdili pridobivanje velikega obsega premoženjskih sredstev, med drugim z indikativnim »večanjem kupčka denarja v sefu«, »zaslužkom povprečne mesečne plače v treh urah« in »važnostjo pritekanja denarja«. Pojasnilo je, da je obsojeni A. A. prejemal plačila za številne aktivnosti, opredeljene v krivdoreku sodbe, tako v gotovini kot z visokimi nakazili na njegov bančni račun ter račun partnerke F. F. Opredelilo se je do poslovanja družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Celje ter do poslovnega sodelovanja z družbo C. d.o.o., kar vse ni omogočilo zaključkov o ugodnem (legalnem) finančnem zaledju, na katerega se je obsojenec skliceval v svojem zagovoru. Argumentirano je ovrglo zagovor in izpovedbo F. F., da je šlo pri zaseženi gotovini za prihranke slednje, ter se opredelilo do fotografij, na katerih se je z bankovci istih serijskih številk šopiril obsojeni B. B. Ugotovilo je, da je obsojenec tudi v poslovanje s kriptovalutami zaradi dodatnega služenja vlagal prav denar, ki ga je pridobil s sodelovanjem s tujci, tj. s kaznivim dejanjem. V tem pogledu (točka 22 prvostopenjske sodbe) ni verjelo zagovoru in izpovedbam prič V. V. ter Z. Z., tj. da je obsojenec z njunimi sredstvi zanju kupil kriptovalute. Ocenilo je okoliščino, da je obsojenec množično pridobival kriptovalute v decembru 2017 in januarju 2018, kar sovpada z iztekom časovnega obdobja izvrševanja kaznivega dejanja, ter sklenilo, da je na zaseženih elektronskih nosilcih hranil prav kriptovalute, pridobljene z nelegalnimi sredstvi. Višje sodišče (točka 35 drugostopenjske sodbe) je ocenilo, da ima sodba sodišča prve stopnje o odvzemu premoženjske koristi popolne, tehtne in pravilne razloge. Seznanilo se je s pritožbenimi navedbami (točke 36 – 38), ki so reproducirane v zahtevi odvetnika Lovreca, ter jih kot neutemeljene zavrnilo (točka 39), vključno s pritrditvijo dokazni oceni, da pri zaseženi gotovini ni šlo za denar F. F. (točka 40). Soglašalo je z dokazno oceno, da kriptovalute izvirajo iz kaznivega dejanja (točka 41). Zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pri tem ni ugotovilo (točka 42).

70. Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP bi bila podana, kolikor bi nižji sodišči z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračili pravico, ki jo ima sodišče po zakonu. Ker nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena KZ-1), je odvzem premoženjske koristi v kazenskem postopku obvezen. Sodišče bi prekoračilo zakonsko pravico, če premoženjske koristi ne bi odvzelo ali če bi jo odvzelo v nasprotju z zakonskimi pogoji,47 za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sledeč drugemu odstavku 499. člena ZKP v dokaznem postopku nedvomno ugotavljalo okoliščine, ki so bile pomembne za posledično odločitev o odvzemu premoženjske koristi. Odvetniku dr. Kovačiču Mlinarju je pritrditi, da morata biti obstoj in višina premoženjske koristi ugotovljena z enako stopnjo gotovosti, kot velja za odločbo o krivdi,48 toda po presoji predmetnih razlogov pravnomočne sodbe, ki niso nerazumni, ne more biti govora o odločanju, ki bi bilo neobrazloženo, ter kritikama zahtev v tej smeri ni mogoče ugoditi. Ob ugotovitvi, da je že prvostopenjsko sodišče spoštovalo 499. člen ZKP, ne pa kršilo tamkajšnjih določb, je obrambi odgovoriti še, da uporaba 501. člena ZKP, ki ureja odmerjanje zneska premoženjske koristi po t. i. prostem preudarku, v dani procesni situaciji sploh ne pride v poštev. Nižji sodišči sta pri odvzemu premoženjske koristi obsojencu, torej 100.000 EUR gotovine in dveh elektronskih denarnic, odločali na ravni dokaznega standarda prepričanja, saj sta z zanesljivostjo presodili, da gre za korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Le glede višine premoženjske koristi, ki presega obseg pri hišni preiskavi zaseženih sredstev, je prvo sodišče (točka 17 prvostopenjske sodbe) navedlo, da točne višine tega »presežka« ni bilo mogoče ugotoviti, kar pa pomeni, da se takšno stališče niti ne nanaša na vsebino izpodbijane odločitve o odvzemu premoženjske koristi. Po preizkusu zgoraj povzetih razlogov pravnomočne sodbe po presoji Vrhovnega sodišča nižjima sodiščema ni moč očitati, da sta obsojencu premoženjsko korist odvzeli arbitrarno ali neobrazloženo, kar bi pomenilo kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev 25. člena Ustave. Navedb zahteve odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, da se nižji sodišči nista opredelili do »številnih listinskih dokazov«, zaradi nedovoljšnje substanciranosti ni moč preizkusiti. Izvajanja vložnikov, ki predstavljajo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam oziroma dokaznim zaključkom sodišč (tudi) v odločbi o odvzemu premoženjske koristi s ponujanjem drugačnega vrednotenja izvedenih dokazov, pa ne utemeljujejo kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.49 Trditve v zahtevi odvetnika dr. Kovačiča Mlinarja, ki merijo h kršitvam po 5. točki 372. člena in 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v posledici neugotovljene vrednosti kriptovalut, pa so materialno neizčrpane ter se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B.**

71. Vložniki navajajo, da obrazložitev sodbe višjega sodišča v pretežni meri izzveni le kot soglašanje s sodbo sodišča prve stopnje, redke pa so navedbe, ki bi pomenile argumentirano polemiko s pritožbenimi navedbami obrambe. Pritožbeno sodišče se ni potrudilo jasno navesti dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev, in se je zateklo v nekonkretizirane sintagme, vključno s strinjanjem s prvostopenjskim sodiščem. Korektno bi bilo, da bi višje sodišče navedlo, katere dokaze je preučilo ter analiziralo neodvisno od navezave na delo (sodbo) sodišča prve stopnje.

72. Vsebinsko sorodne trditve vsebujeta zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega A. A., na katere je Vrhovno sodišče podalo odgovor v točkah 8 – 9 te sodbe in se v izogib ponavljanju na tamkajšnje razloge sklicuje tudi na tej točki. Dodati je, da si vložniki tu obravnavane zahteve očitno zmotno razlagajo načelo dispozitivnosti pritožbenega postopka. V dimenzijah pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), na katerega nakazuje zahteva z izvajanji o »preučevanju ter analizi dokazov«, sodišče druge stopnje preizkuša, ali je sodišče prve stopnje po resnici in v popolnosti ugotovilo dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Takšna presoja prvostopenjskega sodišča pa je lahko artikulirana zgolj v izpodbijani sodbi, zato pritožbeno sodišče (kolikor ne opravi pritožbene obravnave) pri opravljanju svoje kontrolne funkcije ne vrednoti dokazov »neodvisno« od navezave na delo sodišča prve stopnje. Prav tako višje sodišče morebitnih pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), temveč zgolj v okvirih pritožbenih navedb, zato ni mogoče govoriti o nekakšni »neodvisnosti« od razlogov preizkušane sodbe ter pritožbenih navedb, ki te razloge izpodbijajo.

73. Za obrambo je »presenetljivo« kratko poročilo višje sodnice poročevalke, ki je več tisoč strani obsežen spis predstavila v približno pol ure. Tretji odstavek 378. ZKP določa, da sodnik poročevalec na pritožbeni seji predstavi t. i. stanje stvari. Izraz »stanje stvari« ni identičen (vseobsežnemu) dejanskemu stanju, ki izhaja iz prvostopenjske sodbe, kaj šele podatkom celotnega kazenskega spisa, saj gre pri poročilu o stanju stvari za jedrnat prikaz poteka postopka pred sodiščem prve stopnje in dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi (hkrati s poudarkom na okoliščinah, ki so izpostavljene v pritožbah), ter za prikaz dejstev, ki so po oceni sodnika poročevalca pomembne za presojo utemeljenosti pritožb. Kadar gre za kompleksno zadevo, ki jo zaznamuje večje število obtožencev in več vloženih pritožb, mora poročevalec v skladu z načelom ekonomičnosti postopka podati poročilo na čim bolj sistematičen ter pregleden način.50 Predvsem pa imajo navzoči procesni udeleženci, če ocenjujejo, da poročilo ni bilo popolno ali izčrpno, kot je razumeti navedbe v zahtevi, pravico opozoriti na vsa dejstva, ki jih ocenjujejo kot pomembna, vendar so iz poročila izpadla. Tudi Vrhovno sodišče je v tej smeri že judiciralo,51 da namen navzočnosti obtoženca oziroma obrambe na seji višjega sodišča ni le v natančnejšem pojasnjevanju stališč iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo, temveč predvsem v kontroli poročila sodnika poročevalca, ki ga ta predstavi na pritožbeni seji. Če obtoženec oziroma njegov zagovornik, ki sta navzoča na seji senata, menita, da poročilo ni bilo dovolj izčrpno ali je celo v nasprotju s podatki spisa, lahko predlagata, da se preberejo posamezni deli spisa, oziroma lahko zahtevata, da se poročilo dopolni z relevantnimi okoliščinami. Po pregledu zapisnika o seji senata v navzočnosti strank z dne 16. 11. 2020 (red. št. 2656) se razkrije, da ne obsojeni B. B. niti odvetnik Borut Mihurko, ki sta bila prisotna na seji, nista imela pripomb na poročilo o stanju stvari.

74. Obramba je v pritožbi uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo le številko priloge, v kateri je več prepisov t. i. prisluhov oziroma prestreženih telefonskih pogovorov, ne pa določ(e)nega pogovora, zato obramba ni mogla natančno in brez dvoma ugotoviti, na kateri pogovor se sodišče sklicuje. Višje sodišče (točka 44 drugostopenjske sodbe) je pritožbene navedbe označilo kot nekonkretizirane, saj pritožba ni navedla, katere listine v prilogah spisa naj bi imele pod isto številko prepise dveh ali več telefonskih pogovorov, zlasti pa imajo posamezni pogovori vsak lastno črko ter številko priloge. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povzelo tako prepis nekega pogovora kot se sklicevalo na prilogo z navedbo njene številke, zato ne drži, da sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovorniki v zahtevi vztrajajo pri pritožbenih navedbah. Kot »primer« ponujajo prilogo A1202, v kateri je veliko število prepisov telefonskih pogovorov oziroma tarč, označenih s številkami, v razlogih sodbe pa je glede tega nejasnost. 75. Vrhovno sodišče sprejema odgovor višjega sodišča, da v razlogih prvostopenjske sodbe, kolikor gre za vrednotenje vsebin izsledkov preiskovalnih ukrepov po 150. členu ZKP, ni nejasnosti ali nerazumljivosti. Kadar se v posamezni prilogi nahaja večje število prepisov prestreženih telefonskih pogovorov, kot velja za omenjeno prilogo A1202, je vsak pogovor znotraj nje označen z lastno številko (A1202/1, A1202/2, A1202/3 ...). Sodišče prve stopnje se pri obrazložitvi sodbe ni sklicevalo zgolj na označbo priloge, torej A1202, temveč na konkreten pogovor v tej prilogi (npr. na strani 28 sodbe na pogovor A1202/112, ki ima tarčno številko 179131). Nepomembno je, če je sodišče ob poslušanju pogovorov na glavni obravnavi pri vsakem pogovoru navedlo tarčno številko, v razlogih sodbe pa specifično prilogo, kjer se nahaja njegov prepis, saj gre le za dve označbi istega pogovora oziroma prepisa, kar pa ne pomeni, da zaradi tega obstaja kakršen koli dvom v določenost oziroma konkretiziranost vsakega posameznega dokaza. Kot že v pritožbi, tudi v zahtevi zagovorniki niso substancirali morebitnih drugih prilog (z izjemo A1202, kjer kritika, kot obrazloženo, ne drži), kjer prepisi pogovorov ne bi bili določljivi, zato dodaten odgovor na tem mestu ni mogoč. Ob pojasnjenem in ob pritrditvi ugotovitvi višjega sodišča, da se prvostopenjsko sodišče ni le sklicevalo na prepis telefonskih pogovorov, temveč je vsakič navedlo tudi vsebino pogovora, iz katere je sklepalo na odločilna dejstva, očitkom vložnikov zahteve v smeri nezadostne obrazložitve sodb sodišč prve ter druge stopnje ni moč priznati uspeha.

76. Vložniki uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, najprej z vidika, da izpodbijani sodbi v »posameznih bistvenih vprašanjih« (razmere v hiši na prvem naslovu, prisiljenost žrtev, odvzem potnih listov, psihično nasilje) temeljita na dokazih, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi. Gre torej za izpovedbe 32 žrtev kaznivih dejanj, ki niso bile zaslišane na glavni obravnavi, temveč le v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, na njihove izjave pa se obe sodišči »vedno znova vračata«. To je tesno povezano s ključnim vprašanjem, ali je šlo pri njih za žrtve (trgovine z ljudmi), sostorilce (očitno telefonskih goljufij) ali za »nič od tega dvojega«. Drugi dokazi namreč sami po sebi ne zadoščajo za sklepanje, da je šlo za žrtve trgovine z ljudmi. Ko nižji sodišči polemizirata s pomisleki obrambe glede teh okoliščin, ki jih je obramba podala v pritožbi, se vedno znova opreta na izpovedbe teh 32 prič v fazi nujnih preiskovalnih dejanj. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje domnevnih žrtev na glavni obravnavi je sodišče prekršilo načelo enakosti orožij v kazenskem postopku in je bila obramba prikrajšana za pravico, da neposredno zasliši obremenilne priče po tem, ko je v celoti seznanjena z dokaznim gradivom ter s končnim očitkom tožilstva v obtožnici. Razkrilo bi se lahko, da so žrtve v resnici »polnopravni« storilci, ki so prostovoljno izvrševali kazniva dejanja na škodo državljanov LR Kitajske. Vložniki (stran 11 zahteve) omenjajo tudi sporno vnaprejšnjo dokazno oceno, a gre v tem delu za materialno neizčrpane navedbe.

77. V zvezi z zaslišanjem omenjenih prič zagovorniki problematizirajo diplomatska prizadevanja sodišča prve stopnje za mednarodno pravno pomoč prek državnih organov Ljudske republike Kitajske, tj. za izvedbo zaslišanj z videokonferenčno povezavo. Pri obrazložitvi sodišča prve stopnje, da ni prejelo odgovora o ugoditvi zaprosiloma, čeprav je 9. 9. 2019 in 7. 1. 2020 ministrstvu podalo pisni urgenci, ni jasno, ali odgovora ni bilo od kitajskih organov ali od slovenskega ministrstva. Razloček pa je bistven, saj ima sodišče na voljo »določene vzvode«, s katerimi bi lahko saniralo pasivnost uslužbencev ministrstva, v primeru pasivnosti kitajskih organov pa se sodišče ne bi smelo »vdati« ter opustiti »nadaljnjih aktivnosti«. Ker Kitajska nikoli ni zavrnila zaprosila sodišča, lahko odgovor še vedno prispe, zato bi nanj veljalo počakati. Kitajski pravosodni organi imajo gotovo interes za sodelovanje z Republiko Slovenijo, saj je bilo z uspešno akcijo slovenske policije zaščitenih več kitajskih državljanov, ki bi bili sicer lahko žrtve goljufije. Sodišče ni poskušalo z neposrednim sodelovanjem s tajvanskimi pravosodnimi organi ali organi pregona, nenazadnje pa prič niti ni poskušalo formalno vabiti. Sporni sta stališči nižjih sodišč, da zapleteni mednarodnopravni in diplomatski odnosi med celinsko Kitajsko ter Tajvanom predstavljajo »zaprto pot« v luči pravne pomoči. Pri zagotavljanju pravice do obrambe, ki je ustavna pravica, vsebovana v tretji alineji 29. člena Ustave, bi lahko sodišče preseglo »gole formalizme«, zaslišanja obremenilnih prič pa bi zagotovilo s postopanjem izven diplomatskih poti. Po 515. členu ZKP se lahko mednarodna pravna pomoč daje tudi neposredno med domačimi in tujimi organi, ki sodelujejo v (pred)kazenskem postopku, če tako določa mednarodna pogodba, to je 18. člen Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu. Poglavitni dokazi so se zbirali prav na nivoju policijskega sodelovanja ter izven zapletenih diplomatskih poti. Načelu enakosti orožij ne more biti zadoščeno, kolikor se obrambi odreče neposredno zaslišanje prič v fazi glavne obravnave, kar je po tem, ko se končno lahko seznani z obsežnim dokaznim gradivom; ko se izkažejo »vse dimenzije« mednarodnega delovanja kriminalne združbe; ko obtoženci pojasnijo »nove vidike«, ki odpirajo »številna vprašanja« tako o verodostojnosti kot o vsebinskih vprašanjih, ki bi jih bilo mogoče nasloviti na domnevne žrtve trgovine z ljudmi. Ko so bile zaslišane v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, so priče taktizirale in so bile pripravljene izreči marsikaj, da bi se jih označilo kot žrtve, ne kot sostorilce. Končno pa ne drži niti pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je prebrane izpovedbe prič upoštevalo le v toliko, kolikor so se ujemale z zagovori obsojencev ali drugimi izvedenimi dokazi, pri čemer je upoštevalo pripombe, ki so jih obsojenci ter zagovorniki podali med izvedbo dokazov na glavni obravnavi. Višje sodišče pa se glede tega ni opredelilo.

78. Vrhovno sodišče je že v točki 13 te sodbe povzelo procesna ravnanja sodišča prve stopnje v zvezi s prizadevanji zaslišati 32 prič na glavni obravnavi, najsi bo to neposredno ali prek videokonferenčnih povezav. Iz točke 7 prvostopenjske sodbe je mogoče jasno razbrati, da je komunikacija sodišča z uslužbenci Sektorja za mednarodno pravno pomoč v Direktoratu za zakonodajo s področja pravosodja pri Ministrstvu za pravosodje potekala nemoteno, iz njihovih odgovorov (npr. dopis z dne 13. 1. 2020 na list. št. 13310) pa prav tako izhaja, da se na zaprosila niso odzivale kitajske oblasti, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje, zato niso utemeljena izvajanja zahteve v smeri nejasnosti pri izvorih diplomatskega molka. Višje sodišče (točka 46 drugostopenjske sodbe) je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču glede zaveze, da sodeluje z državnimi organi tujih držav posredno, kot določajo sprejeta mednarodna pravila, zato se je prvo sodišče razumno opredelilo do predloga obrambe, naj se zaprosilo organom na Tajvanu pošlje neposredno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je storilo vse, da bi omogočilo zaslišanje žrtev na glavni obravnavi; ker to ni bilo mogoče, pa je zapisnike o njihovih izpovedbah utemeljeno prebralo. Kot nesprejemljiva je bila zavrnjena pritožbena teza, da bi moralo sodišče ob neodzivnosti organov zaprošene države neomejen čas čakati, ali se bodo vendarle odzvali, kar bi glede na možnosti hitrih komunikacij gotovo (že) lahko storili. Stališča pritožbe, da bi bile izpovedbe prič na glavni obravnavi morda lahko drugačne, je označilo kot gola sklepanja (točka 47 drugostopenjske sodbe), pri čemer izpovedbe teh prič niso ne edini niti odločilni dokazi. Višje sodišče je zavrnilo očitke o kršitvah obsojenčevih pravnih jamstev v kazenskem postopku.

79. Na navedbe zahteve zagovornikov obsojenega B. B., povzete v točkah 76 – 77 te sodbe, je Vrhovno sodišče v dobršnem delu odgovorilo že pri obravnavi zahtev zagovornikov obsojenega A. A. v točkah 16 – 17. Razlogov, ki so enaki pri utemeljevanju zavrnitve očitkov vseh treh zahtev, Vrhovno sodišče zato ne ponavlja. Dodati je, da tu obravnavana zahteva s trditvami, da imajo kitajski pravosodni organi gotovo interes za sodelovanje z Republiko Slovenijo, ne more prepričati, saj bi bilo v tem primeru pričakovati njihov ažuren odziv na zaprosila za mednarodno pravno pomoč, ki ga nikdar ni bilo. Katere »nadaljnje aktivnosti« z izjemo neposrednega sodelovanja s tajvanski organi naj bi sodišče prve stopnje opustilo, zagovorniki niti ne substancirajo, prav tako pa ne konkretizirajo, katere določbe 18. člena omenjene Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu naj bi sodišče uporabilo, da pri tem ne bi bilo dolžno spoštovati diplomatskega mednarodnopravnega statusa ene Kitajske kot celovite (suverene) države. Konvencija v trinajstem odstavku 18. člena določa, da vsaka država pogodbenica določi osrednji organ, odgovoren in pooblaščen za sprejem zaprosil za medsebojno pravno pomoč ter njihovo izvedbo oziroma za pošiljanje pristojnim organom v izvedbo. Kolikor je v državi pogodbenici posebna regija ali ozemlje z drugačnim sistemom medsebojne pravne pomoči, pa lahko ta država pogodbenica imenuje poseben osrednji organ, ki ima enako vlogo za tisto regijo ali ozemlje. Zaprosila za medsebojno pravno pomoč in tudi vsa z njimi povezana sporočila se pošiljajo osrednjemu organu, ki ga določijo državne pogodbenice. Po zapisanem se pokaže, da zahteva niti ne zatrjuje, še manj pa izkaže, da bi bil za območje Tajvana imenovan ustrezen pristojni organ, ki bi bil upravičen sprejeti ter izvršiti zaprosila za mednarodno pravno pomoč. Zato sklicevanju na 18. člen Konvencije ob upoštevanju navedenega ni mogoče priznati uspeha.

80. V točki 17 te sodbe je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je zahtevi poštenega sojenja zadoščeno, kadar je obrambi najmanj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da je seznanjena z njihovimi izpovedbami in se nanje lahko odzove. O kršitvah teh kriterijev v predmetnem postopku ni moč govoriti, izvajanja vložnikov o »vseh dimenzijah« dogajanja, »novih vidikih«, »številnih vprašanjih« ter sorodnih sintagmah, ki da naj bi zahtevale novo zaslišanje prič na glavni obravnavi, pa so pavšalna. Glede vprašanj šibkega premoženjskega stanja v domovini, o katerem so izpovedale priče, je imela obramba možnost postavljati vprašanja in problematizirati njihove izpovedbe že v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, zato so brez podlage izvajanja, da bi se s »številnimi podvprašanji« ter »kontrolnimi vprašanji« verodostojnost prič lahko razčistila šele v fazi glavne obravnave. Enako velja za špekulacije o smotrih skupne hrambe potnih listov in telefonov v klicnem centru. Navedbe, da so »neobičajne« priče med zasliševanji v fazi nujnih preiskovalnih dejanj »taktizirale« in se (lažno) prikazovale kot žrtve, saj so bile »na meji« med pričami ter (so)storilci, sodijo v sfero dokazne ocene njihovih izpovedb, zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nesubstancirana je trditev vložnikov, da »ne drži«, da je sodišče prve stopnje prebrane izpovedbe prič upoštevalo le v toliko, kolikor so se ujemale z zagovori ter z drugimi dokazi, upoštevalo pa da je tudi pripombe obrambe. Ker so zagovorniki enako pavšalno kritiko navedli v pritožbi (stran 6), je razumljivo, da višje sodišče ni moglo podati konkretnega odgovora. Kolikor zagovorniki podajajo lastne poglede na razmere v klicnem centru na prvem naslovu, ki nasprotujejo dokazni oceni pravnomočne sodbe (tudi) glede vsebine prebranih izpovedb 32 prič, pri katerih naj ne bi šlo za žrtve trgovine z ljudmi, pa ne presežejo nedovoljenega zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovorniki ne izpodbijajo obrazložitve sodišča prve stopnje (točka 7 prvostopenjske sodbe), da je bila konkretizacija očitkov, ki se nanašajo na razmere v klicnem centru na prvem naslovu, o čemer so izpovedovale te priče, po bistveni vsebini ves čas enaka očitkom, kasneje opredeljenim tudi v obtožnici. Posledično kršitve pravice do obrambe ali načela enakosti orožij niso podane niti po presoji predmetnih navedb v zahtevi zagovornikov obsojenega B. B. 81. Vložniki izpostavljajo zapis na strani 41 prvostopenjske sodbe, da so žrtve, ko so bile zaslišane kot priče v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, skladno opisale svoje šibko premoženjsko stanje, prav zaradi ranljivosti v posledici ekonomskih razmer pa so privolile v lastno izkoriščanje. Ocenjujejo, da vsebine izpovedb ni potrdil noben objektivni dokaz, »izkustveno sprejemljive« izpovedbe pa so komaj indici, glede problematike katerih zagovorniki »vztrajajo pri pritožbenih navedbah« o bivanjskih standardih v različnih kulturah. Da bi to tudi strokovno izkazala, je obramba predlagala izvedenca kulturološke stroke, vendar je ta dokaz sodišče zavrnilo, s tem pa je prekršilo pravico do obrambe, saj bi se na ta način obsojenec lahko razbremenil bistva očitkov tožilstva.

82. Obramba obsojenega B. B. je dokazni predlog v smeri »izvedenstva Katedre za kulturologijo pri FDV Univerze v Ljubljani« utemeljila z navedbami (list. št. 10934), da izvedenstvo kliničnopsihološke stroke, kot ga je predlagalo tožilstvo,52 ne more biti popoln dokaz brez timskega sodelovanja s strokovnjakom s področja kulturologije, tj. glede vprašanja odnosa pripadnikov kitajske kulture do avtoritete, stanja človekovih pravic in podrejanja hierarhičnemu sistemu. Na predobravnavnem naroku dne 12. 12. 2018 je zagovornik izvedenca predlagal »za primer« (list. št. 10920), če bo sodišče ugodilo dokaznemu predlogu tožilstva za postavitev izvedenca kliničnopsihološke stroke. Sodišče prve stopnje (točka 8 prvostopenjske sodbe) je oba dokazna predloga zavrnilo. Pojasnilo je, da ne glede na objektivne omejitve pri izvedenskem delu, povezane z nedosegljivostjo tujcev, že izvedenstvo klinične psihologije ne bi v ničemer prispevalo k pravilni presoji utemeljenosti obravnavane obtožnice, saj vsi upoštevni podatki izhajajo iz drugih izvedenih dokazov, zlasti izsledkov preiskovalnega ukrepa po 151. členu ZKP ter izpovedb zaslišanih tujcev. Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca kulturološke stroke pa je utemeljilo z ovrženjem obrambne predpostavke, da so pripadniki tuje kulture »manj občutljivi« za ravnanja, ki so se odražala v odnosu obsojencev do žrtev v klicnih centrih. Ne le, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v naši državi, kjer so človekove pravice (ustavno) zagotovljene vsem ljudem; ker je srž predmetnega kaznivega dejanja izkoriščanje drugih ljudi, bi bilo ugotavljanje (drugačnega) dojemanja pristopa do dela in delovne discipline ter življenjskih razmer v kitajski kulturi brezpredmetno. Višje sodišče (točka 49 drugostopenjske sodbe) je tehtno utemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca kulturološke stroge pritrdilo z razlogi, da za razjasnitev dejanskega stanja izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so v Republiki Sloveniji človekove pravice z Ustavo zagotovljene vsem ljudem, ne glede na razlike v kulturnih značilnostih, pri čemer so temeljne človekove pravice in svoboščine (vključno s pravicami do svobode gibanja, komuniciranja ter do osebnega dostojanstva)53 univerzalne.

83. Upoštevaje merila odločanja o dokaznih predlogih54 Vrhovno sodišče po presoji razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za izvedenstvo s področja kulturologije v pravnomočni sodbi ugotavlja, da kršitve pravice do obrambe v optiki 29. člena Ustave ni mogoče prepoznati. Zavrnitev tega dokaznega predloga je prvenstveno umeščena v celovito dokazno oceno ugotovljenih razmer v t. i. klicnih centrih,55 iz katere pa izhaja (že na podlagi izpovedb zaslišanih 32 tujcev), da so bile žrtvam kršene pravice do svobode gibanja po 32. členu Ustave (prepoved zapuščati hiše in se vrniti v domovino z odvzemom potnih listin), svobode komuniciranja po 35. členu Ustave (odvzem mobilnih telefonov, zgolj nadzorovana komunikacija) ter osebnega dostojanstva po 34. členu Ustave (psihično in fizično nasilje ter strah pred kaznovanjem). Ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča drugačne pravne konkluzije, tj. da temeljne človekove pravice konkretnim žrtvam niso bile kršene, saj bi to v esenci nasprotovalo tako vsebini njihovih izpovedb kot pridobljenim izsledkom ukrepa po 151. člena ZKP in ugotovitvam hišne preiskave na lokaciji na prvem naslovu. Z omejitvami navedenih pravic je bila žrtvam namreč onemogočena možnost svobodnega odločanja ter ravnanja v lastnih zadevah, pri čemer so storilci z njimi razpolagali kot s sredstvi za doseganje finančnih ciljev. Ugotavljanje, kako so predstavniki kitajske kulture dojemali način življenja in medsebojne odnose v klicnih centrih, kot je nakazano v zahtevi, ne prinaša nobene doda(t)ne spoznavne vrednosti, saj je bilo to konkretno ugotovljeno, zato se izvedenstvo s kulturološkega področja pokaže kot v spoznavnem smislu nepomembno (neuspešno). Vrhovno sodišče presojo nižjih sodišč v tem pogledu sprejema ter zavrača nasprotna izvajanja v zahtevi. Navedbe, da so dokazi, na podlagi katerih sta sodišči sklepali o kršitvah pravic žrtev trgovanja z ljudmi, »zgolj navidezno objektivni«, pa ne utemeljujejo kršitve pravice do obrambe, temveč izražajo nestrinjanje z dejanskim stanjem.

84. Kršitev kazenskega zakona zagovorniki utemeljujejo z navedbami, da v ravnanju obsojenca ni najti znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1, kvečjemu gre za pomoč ali sostorilstvo pri »kakšnem blažjem kaznivem dejanju«. Ponavljajo nesoglašanje z višjim sodiščem, da je obramba pod pritožbenim razlogom kršitve kazenskega zakona uveljavljala zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zatrjujejo, da omejenost gibanja tujcev in hranjenje njihovih telefonov ter osebnih dokumentov v enem skupnem prostoru lahko odraža »normalne« in medsebojno dogovorjene ter z racionalnimi razlogi utemeljene načine postopanja znotraj kriminalne skupine sostorilcev, v kateri vladajo hierarhična pravila. Tudi v hierarhični združbi se morajo posamezniki prilagajati nadrejenim, v njej pa ni prostora za individualno odločanje, kdaj in kako bo nekdo izvršil kaznivo dejanje. S sklicevanjem na pravilo _in dubio pro reo_ ocenjujejo, da v tej zadevi ni nobenega resnega ali nedvomnega argumenta, da so storilci kaznivih dejanj (goljufije) le privolili v izvrševanje goljufij kot žrtve (trgovanja z ljudmi) ter da niso sostorilci. Kolikor domnevni oškodovanci niso opredeljeni kot žrtve, niso več izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, obsojenčevo ravnanje pa ne more biti kaznivo.

85. Vrhovno sodišče je že v točki 33 in sl. te sodbe, na takšne razloge pa se v izogib ponavljanju sklicuje, obrazložilo stališče, da zakonski znak »izkoriščanja storitve kaznivih dejanj« iz prvega odstavka 113. člena KZ-1 pojmovno predpostavlja, da so žrtve trgovine z ljudmi hkrati storilci drugih kaznivih dejanj (v konkretnem primeru telefonskih goljufij), vendar privolitev žrtev ne v izvrševanje kaznivih dejanj niti v morebitno omejevanje človekovih pravic zaradi lastne (ekonomske) ranljivosti ali (eksistenčne) stiske ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. Trditi, da v konkretnem primeru izpovedb prič (žrtev) o šibkem premoženjskem stanju na Tajvanu ni potrdil noben objektivni dokaz (izpovedbe prič nedvomno predstavljajo dokazno gradivo), pomeni posplošeno nasprotovanje dejanskemu stanju. V točki 32 te sodbe je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se žrtve v t. i. klicnih centrih niso samostojno odločale za izvrševanje posameznih goljufij, temveč so morale postopati po tam opredeljenih pravilih in navodilih, tj. zato, ker so bile v ravnanje prisiljene, ne pa zaradi zlitja s subordinacijskim ustrojem hudodelske združbe. »Vztrajanje pri navedbah pritožbe« glede različnih standardov bivanja ali teze, da skupna hramba dokumentov ni nujno indic omejitev svobode, ni skladno z dispozitivnim načelom pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti, tako nedoločnih navedb pa Vrhovno sodišče ne preizkuša. 86. Vložniki zahteve »vztrajajo pri pritožbenih navedbah«, da je sodišče prve stopnje porabilo kar nekaj prostora in akademske moči (truda), da je razložilo razloček med zavestnim voljnim izvrševanjem kaznivih dejanj ter privolitvijo v kazniva dejanja. Te navedbe so v tolikšni meri nekonkretizirane, da jih ni moč preizkusiti.

87. Zagovorniki zavračajo ugotovitev, da se je obsojenec zavedal, da tujci v klicnih centrih izvršujejo kazniva dejanja goljufije, prav tako pa trdijo, da se ni zavedal, da z lastnimi ravnanji izvršuje kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Med »spornimi praksami«, ki bi jih bilo mogoče razbrati iz posameznih telefonskih pogovorov, in védenjem, da gre za trgovanje z ljudmi, je bistven razkorak. Kvečjemu bi lahko obsojencu, a še to zgolj _ex post_, očitali, da je postopal v krivdni obliki nezavestne malomarnosti; če bi bili še nekoliko bolj strogi, pa bi mu lahko podtaknili očitek, da je ravnal z zavestno malomarnostjo. Nikakor ni mogel povsem določno vedeti, da so tujci žrtve, prisiljene v izvrševanje kaznivih dejanj. Zagovorniki vsebinsko nasprotujejo zaključkom pravnomočne sodbe, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko direktnega (obarvanega) naklepa.

88. Sodišče prve stopnje (točka 16 prvostopenjske sodbe) je pojasnilo razloge, zakaj je sklepalo, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju poleg brata A. A. kot član hudodelske združbe sodeloval tudi obsojeni B. B., kar je plod dokazne ocene vsebine prestreženih telefonskih pogovorov, njegovih ravnanj v kontekstu aretacije Š. Š. in drugih obrazloženo ocenjenih dokazov, ki so pokazali, da je tudi obsojeni B. B. vedel, da žrtve v hišah izvršujejo goljufije ter pod kakšnimi pogoji. Oba obsojenca sta se zavedala pomena svojega delovanja, pri čemer je B. B. v sodelovanje s tujci vpeljal brat A. A. Njuna vloga v hudodelski združbi je bila odvisna od tujcev, ki so upravljali s t. i. klicnimi centri. Tudi obsojeni B. B. je pri opravljanju storitev za tujce pridobival premoženjsko korist z izkoriščanjem žrtev (točka 17 prvostopenjske sodbe), pri čemer je bilo iz prestreženih telefonskih pogovorov zaključiti, da je poznal tako hierarhično strukturo združbe, v kateri je bil neposredno podrejen bratu A. A., kot ranljivost žrtev (ki so jim bili odvzeti potni listi in telefoni) zaradi slabega premoženjskega stanja v domovini. Vloga obeh bratov kot članov združbe je bila odločilna pri vzpostavljanju in delovanju t. i. klicnih centrov v Sloveniji, s svojim ravnanjem ter zasledovanjem premoženjske koristi pa je obsojeni B. B. pridobil vsaj 11.800,00 EUR protipravne premoženjske koristi, kolikor mu je bilo zaseženo med izvedbo hišne preiskave dne 18. 1. 2018, saj zasežena gotovina ni mogla izvirati iz njegovih (pre)nizkih prejemkov z naslovov zaposlitve oziroma pokojninskega ter invalidskega zavarovanja. Po vsem navedenem je sodišče prve stopnje (točka 18 prvostopenjske sodbe) presodilo, da je tudi obsojeni B. B. ravnal z direktnim naklepom kot stopnjo krivde, torej zavestno in hote, saj je vedel, da so žrtvam v klicnih centrih kršene človekove pravice, a so jih vsi člani hudodelske združbe vsak v okviru svoje vloge v združbi56 kljub temu izrabljali za pridobivanje premoženjske koristi ter izpolnili tako objektivne kot subjektivne znake kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. 89. Višje sodišče je pravilno prepoznalo, da obramba z navedbami, povzetimi v točki 87 te sodbe, že v pritožbenem postopku ni uveljavljala nobenega od pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč je grajala dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 52 drugostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je ponavljanje vsebinsko identičnih stališč v zahtevi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Kot je že bilo povedano, ima sodba sodišča prve stopnje o vprašanju obsojenčevega direktnega naklepa vse potrebne in razumne razloge, enako pa velja za obrazložitev drugostopenjske sodbe (točki 53, 57), v kateri je višje sodišče presoji sodišča prve stopnje pritrdilo.

90. Sorodno kot zahtevi zagovornikov obsojenega A. A.57 tudi zagovorniki obsojenega B. B. izpostavljajo zapis sodišča prve stopnje (točka 16 na strani 48 prvostopenjske sodbe), tj. da če obsojenca (A. A. in B. B.) v zgoraj povzetih okoliščinah _nista nujno vedela, da se tujci v hišah ukvarjajo s prepovedano dejavnostjo, pa je razumno sklepati, da jima je tako obnašanje tujcev moralo biti vsaj sumljivo._ Vrhovno sodišče se v celoti sklicuje na razloge v točki 59 te sodbe, s katerimi je ocenilo, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (tj. precejšnje notranje nasprotje v obrazložitvi glede odločilnih dejstev) ni podana. Tudi v zvezi z obsojenim B. B. je sprejemljivo naziranje višjega sodišča (točka 53 drugostopenjske sodbe), da je bilo z izjemo problematiziranega zapisa sodišče prve stopnje v celotni obrazložitvi sodbe ves čas konsistentno pri utemeljevanju krivdnega odnosa B. B., zato njegovi zagovorniki ne morejo uspeti.

91. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki prepoznavajo v obrazložitvi odločbe glede kazenske sankcije. Navajajo, da ta že v sodbi sodišča prve stopnje ni dovolj izčrpna in ne zajema pojasnila, zakaj sodišče ni upoštevalo osebnih (olajševalnih) okoliščin pri obsojencu. Pritožbeno sodišče je nevsebinsko zapisalo le to, da okoliščin, ki jih je obramba navedla v pritožbi ter ki vplivajo na odmero kazni, ni mogoče upoštevati. Zaradi nekonkretiziranosti obrazložitve izpodbijanih sodb v tem delu je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo odmero kazni zapora, ki je izpostavljena v zahtevi, v točki 20 prvostopenjske sodbe. Opredelilo se je tako do obteževalnih (daljše časovno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja, teža kaznivega dejanja, višina protipravno pridobljene premoženjske koristi, število žrtev trgovine z ljudmi) kot do olajševalnih okoliščin (nekaznovanost, ni bilo kršitev pravic žrtev do stopnje hudega trpljenja, ponižanja ali razčlovečenja), ki so opredeljene v prvem in drugem odstavku 49. člena KZ-1, vse v zvezi (tudi) z obsojenim B. B. Višje sodišče je tej presoji pritrdilo, pri čemer je relevantne razloge glede odmere kazni zapora obsojencu treba brati kot celoto (povzetek pritožbenih navedb v točki 155 ter odločitev višjega sodišča v točki 156 drugostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je presodilo, da je bila kazen zapora ustrezno in pravično odmerjena, ter se pridružilo vrednotenju okoliščin, ki jih je pri tem upoštevalo sodišče prve stopnje. Izrecno se je opredelilo do (pritožbeno izpostavljenih) okoliščin, vključno z obsojenčevim zanikanjem kaznivega dejanja, njegovo skrbjo za otroka, zglednim sodelovanjem v kazenskem postopku oziroma vedênjem po kaznivem dejanju, ki pa niso vplivale na (milejšo) odmero kazni. Izkaže se, da imata sodbi nižjih sodišč o odmeri kazni zapora obsojencu potrebne razloge,58 zato zatrjevani kršitvi ustavne oziroma procesne narave nista podani. V točki 63 te sodbe, na katero se sklicuje, pa je Vrhovno sodišče že obrazložilo, da nestrinjanje z odmero kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega E. E. 92. Vložnik zatrjuje, da je bila hišna preiskava na prvem naslovu, opravljena s kršitvijo ustavno in konvencijsko zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v nasprotju z zakonom, predvsem zaradi (1) neustrezno obrazložene odredbe za hišno preiskavo in (2) neustavnega, nezakonitega ter arbitrarnega sodelovanja tujih varnostnih organov. Glede prvega očitka navaja, da je odredba Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 1842/2018-9 z dne 12. 1. 2018 pomanjkljivo obrazložena. Sodišče je to odredbo izdalo kot nujno preiskovalno dejanje (prvi odstavek 166. člena ZKP), tj. pred izdajo sklepa o preiskavi, takšna preiskovalna dejanja pa se lahko opravijo le, če bi bilo z njimi nevarno odlašati. Ker veljajo za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, enaki pogoji iz 214. in 215. člena ZKP kot za preiskavo v kasnejši fazi,59 mora odredba poleg obveznih sestavin vsebovati še konkretizirane okoliščine, ki so narekovale oceno, da bi bilo z izdajo odredbe nevarno odlašati. Vložnik pogreša tudi izrecno obrazložitev o tem, zakaj je tak način zbiranja dokazov neogibno potreben glede na drug način zbiranja dokazov, tj. sklicujoč se na odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-1006/1360 ter U-I-115/14, Up-218/14.61 Pri tem prezre, da je Ustavno sodišče v prvi zadevi obravnavalo pogoj utemeljitve oziroma ugotovitve neogibne potrebnosti uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov iz prvega odstavka 152. člena ZKP (ne hišne preiskave) v razmerju do zbiranja dokazov na drug način oziroma uporabe ostalih milejših ukrepov (t. i. načelo subsidiarnosti – 4. točka prvega odstavka 152. člena ZKP). V drugi zadevi je utemeljitev nujnosti posega v zasebnost v odredbi za hišno preiskavo vezalo na situacije preiskav odvetniških pisarn, pri čemer je v odvetniški zasebnosti prepoznalo posebno ustavnopravno težo oziroma predmet posebnega varstva, za kar pa v predmetni zadevi ne gre.62

93. Nobenega dvoma ni, da sme preiskovalni sodnik na podlagi prvega odstavka 166. člena ZKP odrediti hišno preiskavo kot posamezno (nujno) preiskovalno dejanje z namenom zavarovanja dokazov v predkazenskem postopku, pri čemer mora iti za dejanje, ki bi ga bilo nevarno odlašati, kar ponazarja obstoj nevarnosti, da tega preiskovalnega dejanja kasneje med kazenskim postopkom ne bo (več) mogoče izvesti.63 Cilj hišne preiskave je prijetje osumljenca oziroma zbiranje materialnih dokazov. Že iz narave hišne preiskave izhaja, da je njen cilj mogoče doseči le, če osumljeni za preiskavo ne izve pred izvedbo,64 je pa pojem nevarnosti odlašanja treba razlagati ozko.65 Zagovorniku ne gre oporekati v delu, da mora odredba za hišno preiskavo, ki je nujno preiskovalno dejanje, vsebovati konkret(izira)ne okoliščine, ki so narekovale oceno, da bi bilo z izdajo odredbe nevarno odlašati, ker ciljev preiskave sicer ne bo mogoče doseči.66 Ne drži pa, da problematizirana odredba obrazložitve v tej smeri ne vsebuje.

94. Sodišče prve stopnje je predlog zagovornika obsojenega E. E. za izločitev vseh dokazov, pridobljenih 18. 1. 2018 med hišno preiskavo na prvem naslovu, in vseh dokazov, pridobljenih na njihovi podlagi, ki ga je utemeljeval z enakimi razlogi kot zdaj v zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrnilo s sklepom X K 1842/2018-1596 z dne 9. 1. 2019. V točki 6 obrazložitve sklepa je navedlo, da iz odredbe preiskovalne sodnice I Kpd 1842/2018-9 z dne 12. 1. 2018 določno izhaja, da se bo hišna preiskava na podlagi četrtega odstavka 215. člena ZKP opravila brez predhodne izročitve odredbe in z nepričakovanim (nasilnim) vstopom (točka I odredbe) ter brez poprejšnje zahteve za izročitev stvari (točka III odredbe). Glede na težo očitanih kaznivih dejanj je obstajala velika verjetnost, da osumljeni na poziv policistov ne bodo odprli vrat oziroma bodo v soočenju s policisti dokaze, ki jih hranijo v svojih prostorih, preden bodo odprli vrata, uničili in je zaradi velike nevarnosti uničenja dokazov, ki so potrebni za uspešno izvedbo postopka, nujno potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano ter se s tem zavarujejo predmeti, ki bodo služili kot dokaz v nadaljnjem postopku. Prav tako iz točke IV odredbe izhaja, da se skladno s petim odstavkom 215. člena ZKP dovoli opravljanje hišne preiskave v nočnem času, saj obstaja možnost, da bi bili zaradi odlašanja uničeni sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, pomembni za kazenski postopek. Izrek odredbe v tem delu dopolnjuje obrazložitev v točkah 7 – 10, ki naslavlja povzete operativno-taktične ter logistične okoliščine. Sodišče prve stopnje je v sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov pojasnilo še, da iz obrazložitve odredbe na več mestih (primeroma str. 24, 34 ter 70 – 71) izhaja, kateri podatki, zbrani v predkazenskem postopku, izkazujejo verjetnost skrivanja dokazov, saj je prikrivanje kriminalne dejavnosti (popolna izoliranost t. i. klicnih centrov in njihove selitve, da bi se na ta način otežilo odkrivanje ter preiskovanje kaznivih dejanj) prav _modus operandi_ članov hudodelske združbe. Posledično je zaključilo, da je iz odredbe razvidna utemeljitev nevarnosti odlašanja s hišno preiskavo, o nezakonitosti odredbe oziroma hišne preiskave, ki je bila opravljena na njeni podlagi, pa ni mogoče govoriti. Takšni presoji sodišča prve stopnje je višje sodišče naprej pritrdilo v sklepu V Kp 1842/2018-1689 z dne 26. 2. 2019, s katerim je zavrnilo pritožbi zoper sklep X K 1842/2018-1596, nato pa še v sodbi, izpodbijani z zahtevo za varstvo zakonitosti (točka 138 drugostopenjske sodbe).

95. Vrhovno sodišče sprejema stališči sodišč, da je v tem primeru izdana odredba za hišno preiskavo v celoti izpolnila (ustavno)sodne kriterije obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v človekove pravice.67 Vložnik v zahtevi zatrjuje le odsotnost obrazložitve nevarnosti odlašanja s hišno preiskavo. Temu pa ni mogoče pritrditi. V odredbi argumentirana izogibajoča fluidnost članov kriminalne združbe, ki je upravljala s klicnimi centri, ne pomeni nič drugega kot utemeljitev nevarnosti, da hišne preiskave, če ne bi bila opravljena takoj in nepričakovano, v nadaljevanju kazenskega postopka ne bi bilo moč uspešno opraviti. Tehtnim razlogom sodišč prve ter druge stopnje zato Vrhovnemu sodišču ni treba dodajati nič bistvenega.

96. Zagovornik nadalje navaja, da je sodišče tujim varnostnim organom, natančneje policistom Tajvana in Ljudske republike Kitajske, brez zakonske podlage dovolilo navzočnost ter sodelovanje pri izvršitvi odredbe o hišni preiskavi, s čimer jim je podelilo pooblastila, ki jih imajo le varnostni organi Republike Slovenije oziroma pod zakonsko opredeljenimi pogoji organi drugih članic EU, ne pa tretjih držav. Na takšen način je kršilo suverenost in ozemeljsko celovitost RS, osumljence pa v nasprotju z načeloma pravne države iz 2. člena Ustave ter enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izpostavilo arbitrarnemu postopanju. Tuji varnostni organi so imeli ključno vlogo pri izvedbi hišne preiskave, saj naj bi prav pripadniki slednjih hitreje identificirali najdene posameznike in razmejili, pri katerih gre za žrtve ter pri katerih za osumljence. Preiskovali so prostore, opravljali razgovore z ljudmi, jim omejevali gibanje, določali, komu naj bi pripadala posamezna »delovišča«, stvari in sobe, ter opredeljevali, kdo naj bi v hiši opravljal kakšno vlogo. Vložnik s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-28/16,68 kjer je Ustavno presojalo ustavnost 37.a člena Zakona o obrambi, trdi, da pomenijo pooblastila represivnih organov močan poseg v človekove pravice posameznika in morajo temeljiti v posebej natančni ureditvi z jasnimi ter podrobnimi pravili, medtem ko je bilo ravnanje preiskovalne sodnice v tem pogledu samovoljno. Prvostopenjsko sodišče je sodelovanje tajvanskih in kitajskih organov nepravilno opredelilo kot mednarodno pravno pomoč po tretjem odstavku 515. člena ZKP, saj se ta nanaša na opravljanje uradnih dejanj zaprošene države na njenem ozemlju. Republika Kitajska (Tajvan), katere policisti so sodelovali pri hišni preiskavi, ni podpisnica Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki jo sodišče vidi kot mednarodno pogodbo v smislu tretjega odstavka 515. člena ZKP, temveč je podpisnica te konvencije izključno Ljudska republika Kitajska.

97. Iz odredbe I Kpd 1842/2018-9 izhaja, da je sodišče na podlagi tretjega odstavka 172. člena ZKP izvršitev odredbe prepustilo preiskovalcem in delavcem policije, ob navzočnosti in sodelovanju policistov policijskih enot pod okriljem Tajpeja in Pekinga – Kitajska ter predstavnikov Europola, vse pod vodstvom slovenske policije (točki II – III izreka). Glede na dejstvo, da hudodelska združba deluje v klicnih centrih, v katerih se mudijo tajvanski in kitajski državljani, ki ne govorijo slovensko, prav tako pa bodo dokazi, za katere je utemeljeno pričakovati, da bodo najdeni, v tajvanskem in kitajskem jeziku, je za uspešno izvedbo hišne preiskave treba zagotoviti določeno število tajvanskih in kitajskih predstavnikov policijskih enot, ki so seznanjeni s problematiko. Iz dotlej zbranih podatkov je bilo razvidno, da se v klicnih centrih praviloma komunicira v tajvanskem jeziku, medtem ko se telefonske goljufije izvajajo v kitajskem jeziku. Hkrati bo s pomočjo pripadnikov policijskih enot pod okriljem Tajpeja in Pekinga mogoče hitreje identificirati ob hišni preiskavi najdene posameznike ter razločiti, pri katerih izmed njih gre za žrtve kaznivih dejanj, pri katerih pa za osumljene. Predstavniki Europola pa bodo pomagali koordinirati izvajanje hišne preiskave v okvirih svojih pristojnosti, saj gre v danem primeru za mednarodno kriminalno združbo (točka 6 obrazložitve).

98. Po izdaji odredbe za hišno preiskavo, katere izvršitev preiskovani sodnik prepusti policiji, ima policija nalog za opravo preiskovalnega dejanja in je dolžna ravnati po odredbi sodišča.69 Iz zapisnika o hišni preiskavi z dne 18. 1. 2018 na prvem naslovu (list. št. 4890 – 4901) izhaja, da je preiskavo opravilo 11 slovenskih policistov, sodelujoči zunanji izvajalci pa so bili poleg prevajalke še trije tuji policisti s Tajvana (točka III/d), ne pa iz Ljudske republike Kitajske70 ali iz Europola. Z vsako osebo, izsledeno v stanovanjski hiši, je bil prvi informativni razgovor opravljen s pomočjo prevajalke ter tajvanskega policista (točka IV/7).

99. Sodišče prve stopnje (točka 8 sklepa X K 1842/2018-1596) se je pri utemeljitvi pravne podlage za problematizirano mednarodno pravno pomoč sklicevalo na tretji odstavek 515. člena ZKP, ki omogoča neposredno kazenskopravno pomoč med domačimi in tujimi organi, ki sodelujejo v predkazenskem postopku, če tako določa mednarodna pogodba. Takšna pogodba je Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki pri obravnavanju kaznivega dejanja trgovine z ljudmi v hudodelski združbi z mednarodnim elementom v 18. členu določa, da si države pogodbenice v največji meri zagotavljajo medsebojno pravno pomoč pri preiskavah (zbiranju dokazov), kazenskemu pregonu in sodnih postopkih ter si vzajemno pomagajo. Po stališču višjega sodišča ni nerazumljivo, da podpisnica konvencije ni Republika Kitajska, tj. Tajvan, ki ni mednarodno priznana samostojna in suverena država, temveč Ljudska republika Kitajska, pod katero Tajvan sodi (točka 140 izpodbijane drugostopenjske sodbe).71 Nerešena politična vprašanja med omenjenima entitetama nimajo relevantnega vpliva na ugotovitev, da predstavnikom tujih varnostnih organov ni bilo podeljeno nobeno policijsko pooblastilo na območju Republike Slovenije, saj je bilo že v odredbi preiskovalne sodnice jasno navedeno, da bodo hišno preiskavo vodili pripadniki slovenske policije, tuji policisti pa bodo pri tem le sodelovali iz razlogov, podanih v točki 6 obrazložitve odredbe. Vodja preiskave Ž. Ž. je izpovedal (list. št. 7831 – 7832, 11915 – 11919), da tajvanski policisti niso imeli nobene vloge pri opredeljevanju oseb kot žrtev ali storilcev, temveč so jih uporabili kot prevajalce, kar izhaja tudi iz izpovedb prič A. B. in A. C. ter zagovora obsojenca C. C. (točka 9 prvostopenjske sodbe). Slovenski policisti so odločali tudi, komu (ne) bo odvzeta prostost. Tajvanski kolegi so po navodilih slovenskih prevajali vprašanja in odgovore, sicer pa niso komunicirali z osebami. Že prvostopenjsko sodišče je obrazložilo (točka 8 sklepa X K 1842/2018-1596), da drugačne trditve obrambe niso bile potrjene z nobenim spisovnim podatkom. Takšnim razlogom je višje sodišče pritrdilo v sklepu V Kp 1842/2018-1689 (točka 6 obrazložitve) ter v izpodbijani drugostopenjski sodbi (točki 141, 143), sprejema pa jih tudi Vrhovno sodišče. 100. Z operativnim sodelovanjem tajvanskih policistov pri hišni preiskavi, ki so jo vodili slovenski policisti, tajvanski pa so opravljali vlogo prevajalcev iz kitajskega prek angleškega v slovenski jezik ter obratno, ni podan noben razlog iz 219. člena ali drugega odstavka 18. člena ZKP, ki bi kazal na nezakonitost ali protiustavnost preiskave. Vprašanje zakonske podlage za navzočnost tajvanskih policistov, ki so bili za sodelovanje iz razumnih (ne samovoljnih) razlogov pooblaščeni z odredbo preiskovalne sodnice, nima vpliva na zakonitost preiskave, še manj na zakonitost pravnomočne sodbe. Tajvanski policisti pa niso izvrševali (suverenih) pooblastil slovenske policije, saj iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da niso imeli »ključne vloge«, temveč le funkcijo prevajalcev, kar pa nima z izvrševanjem represivnih pooblastil ničesar opraviti. Izvajanja vložnika na strani 23 zahteve, da so tajvanski policisti »po vsej verjetnosti« odločilno prispevali k arbitrarni opredelitvi osumljencev, iz izpovedb »posameznih domnevnih žrtev« pa je »moč sklepati«, da so imeli policijske naloge, so prvenstveno nesubstancirana, sicer pa izpodbijajo dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), ki nasprotujejo trditvam zagovornika, da vloge tujih policistov ni mogoče preveriti. Kako so bili slednji oblečeni in označeni, je nerelevantno; sorodno nerelevantno za presojo zakonitosti hišne preiskave pa je tudi problematiziranje uradnega zaznamka z dne 14. 12. 2017. 101. Z odredbo I Kpd 1842/2018-9 z dne 12. 1. 2018 je preiskovalna sodnica zaradi operativno-taktičnih in logističnih razlogov dovolila, da se hišna preiskava video dokumentira (točka V izreka). Vložnik v zahtevi zatrjuje, da policija ni sledila jasnemu navodilu, temveč je posnela le stanje neposredno po vdoru v hišo na prvem naslovu, in vklenitvi stanovalcev, ne pa ključnih delov preiskave, kot je razločevanje žrtev od storilcev ter ugotavljanje delovnih mest. Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč (točka 9 sklepa X K 1842/2018-1596, točka 142 drugostopenjske sodbe), da je odredba za hišno preiskavo video dokumentiranje dovoljevala, ne pa policije k temu zavezovala, zlasti ne za celoten čas preiskave, ki se je izvajala skoraj 20 ur. Pa tudi, če policisti v tem delu ne bi sledili odredbi, še ne gre za okoliščino, ki bi preiskavi dodala madež nezakonitosti. Razmere v hiši so bile predmet obsežnega dokaznega postopka, pri čemer pa ne gre za vprašanje (ne)zakonitosti hišne preiskave, marveč za vidike ugotavljanja dejanskega stanja.

102. Prav tako ustrezni so razlogi nižjih sodišč (točka 10 sklepa X K 1842/2018-1596, točka 10 sklepa V Kp 1842/2018-1689, točka 144 drugostopenjske sodbe), da ob navedbi v točki I odredbe I Kpd 1842/2018-9, da hišo na prvem naslovu poleg znanih uporabljajo tudi neznani osumljenci, za zakonitost same odredbe nima pomena dejstvo, če obsojeni E. E. pred izdajo odredbe še ni bil med znanimi osumljenci, temveč je to postal v teku hišne preiskave (list. št. 4892). Vrhovno sodišče je že judiciralo,72 da je za presojo zakonitosti odredbe o hišni preiskavi relevantno vprašanje, ali so bili v času njene izdaje za to podani zakonsko določeni pogoji, ne glede na to, da se je sum na sedaj obsojenega E. E. usmeril šele med izvajanjem hišne preiskave. Katere so bile tiste okoliščine, na podlagi katerih so policisti glede na bivanjske in delovne razmere ter dostop do osebnih predmetov v klicnem centru ločevali osumljence od žrtev, je sodišče prve stopnje ugotavljalo v dokaznem postopku, v točki 129 te sodbe pa se o ključnih okoliščinah izreče tudi Vrhovno sodišče. Če o informativnih razgovorih z ljudmi v hiši in povezovanju slednjih z delovnimi postajami niso bili sestavljeni posebni uradni zaznamki (ki niso dokaz v kazenskem postopku), še to ne pomeni, da teh okoliščin ni bilo moč preveriti z drugimi dokazi, prvenstveno izpovedbami prič (kriminalistov) A. D., Ž. Ž., A. E. ter A. F. O nepoštenosti postopka zaradi tega ni mogoče govoriti. Z izvajanji v delu zahteve, da so navedbe policije o načinu opredeljevanja storilcev neverodostojne, nelogične in nasprotne listinski dokumentaciji ter izpovedbam prič, zagovornik le pavšalno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar velja tudi za selektivno navajanje nekaterih izsekov izpovedb prič A. G. in A. H., ki naj bi kazale na arbitrarno postopanje policistov.

103. Glede navedb zahteve, da pri »opredelitvi storilcev« očitno nista bili navzoči obe solemnitetni priči, natančneje A. G., ki je zaslišana kot priča izpovedala, da pri opredelitvi posameznikov kot osumljencev oziroma žrtev ni bila prisotna, so pravilni razlogi višjega sodišča (točka 145 drugostopenjske sodbe), da priča ne more nadzorovati miselnega procesa policistov oziroma njihovega sklepanja, na katere posameznike, vključno s sedaj obsojenim E. E., se je takrat osredotočil sum, da gre za storilce kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ne žrtve. Vloga t. i. solemnitetnih prič pri hišni preiskavi (tretji odstavek 216. člena ZKP) je nadzorovanje preiskave. Njihova navzočnost zagotavlja, da se hišna preiskava ter zaseg predmetov, ki so v zvezi z namenom preiskave, opravita zakonito. Zato morata biti priči navzoči ves čas hišne preiskave, preiskava pa mora biti izvedena tako, da je pričama dejansko omogočen stalen nadzor nad delom policistov.73 V izvajanjih zahteve ni moč prepoznati trditev, da v danem primeru policisti ne bi sledili jamstvom tretjega odstavka 216. člena ZKP, kar bi se prelilo v dokazno prepoved po 219. členu ZKP, zato prizadevanjem v tej smeri ni priznati uspeha.

104. Z navedbami, da se je v hiši na prvem naslovu v celotnem obdobju od 15. 12. 2017 do 18. 1. 2018 nahajala snemalna naprava, tožilstvo pa iz tega obdobja ni predstavilo niti enega posnetka, ki bi kazal na trgovino z ljudmi ali kakršno koli »posebno vlogo« obsojenega E. E., vložnik ne utemeljuje nobenega od razlogov, zaradi katerih je dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti; pri tem kvečjemu nakazuje nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. O hipotetičnih ugibanjih glede (neobstoječih) dokazov, ki naj bi bili nezakoniti zaradi nepreprečitve nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, pa se Vrhovnemu sodišču ni treba izreči zaradi brezpredmetnosti, kot se je tehtno opredelilo že višje sodišče (točka 146 drugostopenjske sodbe).

105. V točki IV/a zahteve, naslovljeni »preiskava ni bila nikoli veljavno zaključena«, vložnik problematizira postopanje preiskovalne sodnice, ki dokaznega predloga obrambe za zaslišanje (nedefiniranih) »razbremenilnih prič« z dne 12. 7. 2018 ni predložila v odločitev zunajobravnavnemu senatu v smislu prvega odstavka 177. člena ZKP, medtem ko je tožilstvo navedenega dne, ko je zagovornik prejel sklep senata o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o preiskavi, že vložilo obtožnico, s čimer je bilo obrambi v preiskavi onemogočeno, da bi se utemeljen sum ovrgel že pred vložitvijo obtožnice, ob vložitvi ugovora zoper obtožnico pa je bilo »veliko težje« izpodbijati obstoj utemeljenega suma.

106. V točki IV/b zahteve vložnik navaja, da preiskovalna sodnica pred izdajo sklepa o preiskavi z dne 18. 6. 2018 ni zaslišala obsojenih, vključno s E. E., saj so bili zaslišani po drugem preiskovalnem sodniku, kar je »sporno« z vidika pravice do poštenega postopka in načela neposrednosti ter pravice do naravnega (zakonitega) sodnika. Prav tako je preiskovalna sodnica pri izdaji sklepa o uvedbi preiskave grobo kršila pravico do nepristranskega sojenja, saj je obsežen sklep o preiskavi izdala vsega tri dni po zaslišanju treh obsojencev, kar kaže na to, da se z njihovimi zagovori ni resno ukvarjala, povzetke zagovorov pa je zgolj vstavila v že vnaprej pripravljen sklep o preiskavi. Zagovornik problematizira tudi ravnanje preiskovalne sodnice, ki zahteve obrambe za izločitev ni posredovala v odločanje predsednici sodišča, temveč jo je zavrgla sama, tj. sklicujoč se na določbo petega odstavka 42. člena ZKP, češ da je bila vložena z namenom zavlačevanja postopka.

107. Na navedbe v obeh sklopih je obrambi odgovorilo višje sodišče (točke 124 – 128 v zvezi s točkama 89 – 90 drugostopenjske sodbe), glede vprašanja »ne/veljavnega zaključka preiskave« pa se je v fazi odločanja o zahtevah za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice opredelilo tudi Vrhovno sodišče.74 Na tem mestu Vrhovno sodišče, kot že v točki 6 te sodbe, znova poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zgolj zaradi taksativno določenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer domnevnih kršitev, ki jih nakazuje zagovornik, ni najti med bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 371. člena ZKP, še toliko manj med kršitvami kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, medtem ko je druge kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče uveljavljati le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, tj. pravnomočne sodbe, ki se izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti.75 V takih primerih bi moral vložnik zahteve tako (obrazloženo) zatrjevati kot izkazati vpliv kršitev na zakonitost sodbe, česar ni storil. Pavšalna trditev v točki IV/a zahteve, da »postopek kot celota ni pošten«, ne ustreza kriteriju določne pojasnjenosti.76 Zato zadošča odgovor, da je kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, če bi bile sploh podane, izvirale pa naj bi iz faze preiskave, moč odpraviti na glavni obravnavi.77 V tej fazi pravica obrambe predlagati zaslišanje razbremenilnih prič ni pogojena s procesnim dogajanjem v preiskavi, predmet presoje v postopku z zahtevami za varstvo zakonitosti pa nista obtožnica ali sklep o preiskavi, temveč sodba, ki jo je izrekel sodeči senat, ne preiskovalna sodnica. Izvajanja zahteve se v teh delih zato kažejo kot brezpredmetna.

108. Vsebinsko presojo pa terjajo navedbe zahteve v smeri zatrjevanja kršitve pravice do nepristranskega sojenja na glavni obravnavi. Vložnik ugotavlja, da je bila v tej zadevi vložena obtožnica zoper več obtožencev, med drugim tudi zoper P. P., ki je na naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2019 krivdo priznal. Sodeči senat je na istem naroku priznanje krivde sprejel, nakar je v identični sestavi kot v tem postopku v izločenem postopku s sodbo X K 29700/2019 z dne 11. 6. 2019 P. P. spoznal za krivega kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. Iz izreka sodbe X K 29700/2019 je vidno, da je senat na več mestih presojal domnevno ravnanje drugih obtožencev, tudi E. E., vseh kot članov (iste) hudodelske združbe, pri čemer se enaki očitki E. E., kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, pojavljajo v izreku sodbe zoper P. P. V izreku izpodbijane sodbe se navaja, da so obsojenci delovali skupaj s P. P., pri tem pa se sodišče izrecno sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. X K 29700/2019 z dne 11. 6. 2019, s katero je bil P. P. že pravnomočno obsojen. V obrazložitve sodbe X K 29700/2019 je sodišče navedlo, da je sprejelo priznanje krivde po 285.c členu v zvezi s 330. členom ZKP, priznanje pa je bilo med drugim podprto z izpovedbami prič in listinskimi dokazi v spisu. Zaradi takšnih stališč pa je v predmetni zadevi »narušen« videz nepristranskega sojenja v smislu 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Opis dejanja v izreku sodbe X K 29700/2019, ki se nanaša na obsojenega E. E., ni napisan v pogojniku, temveč v trdilni obliki, sodišče pa iz opisa ni izpustilo tistih delov očitka, ki so se nanašali izključno na druge takrat še soobtožene. S sprejemom priznanja krivde P. P. se je dokončno opredelilo do ravnanj drugih obtoženih, pri čemer nikjer ni navedlo, da ravnanja drugih soobtožencev niso bila presojana. Priznanje krivde je sodišče sprejelo po osmih narokih za glavno obravnavo in izvedbi številnih dokazov, s čimer se je vnaprej opredelilo do rezultatov dokaznega postopka. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja kot bistvenega elementa poštenega postopka iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP pa ne smejo biti podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost sojenja oziroma zaradi katerih bi bil okrnjen že sam videz nepristranskega sojenja. Dejstvo, da je sodeči senat predhodno sodil soobtožencem iz enotnega kazenskega postopka, samo po sebi res ne pomeni razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku, vendar je treba v takšnih primerih posebej pazljivo presoditi, ali so glede na okoliščine konkretnega primera dvomi o nepristranskosti sodnika utemeljeni. Z objektivnega vidika nepristranskosti so sporna zlasti naknadna sojenja članom kriminalnih združb, ko so drugi člani združbe že obsojeni pred sodiščem z vsaj delno isto sestavo, tj. predvsem zaradi tesne povezanosti ravnanj in prispevkov posameznih članov hudodelskih združb k izvrševanju kaznivih dejanj in samemu delovanju združbe. Sodeči senat je s sprejemom priznanja P. P. ter s stališči iz sodbe X K 29700/2019 prejudiciral odločitev v predmetni zadevi, pri čemer se je izrecno skliceval tudi na »izpovedbe prič«. Ni pričakovati, da bo senat v nadaljnjem dokaznem postopku, v katerem bo presojal isti historični dogodek, tako dovzeten za razbremenilne dokaze kot pred priznanjem krivde soobtoženca; nasprotno – sodeči senat se je že vnaprej opredelil tako do ravnanj obsojenega E. E. kot do očitanih dogodkov kot celote.

109. Ob presoji navedb v zahtevi, ki so po vsebini usmerjene v uveljavljanje kršitve po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba X K 29700/2019 z dne 11. 6. 2019, s katero je sodišče na podlagi sprejetega priznanja krivde obsojenega P. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1, ne vsebuje obrazložitve izreka o krivdi (šesti odstavek 285.č člena ZKP). V točki 2 sodbe se je sodišče opredelilo, da je priznanje krivde sprejelo, saj je presodilo, da je obsojenec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje podano prostovoljno, da je bilo jasno in popolno ter podprto tudi z izpovedbami prič in listinskimi dokazi v sodnem spisu. Dokazni postopek je izvedlo le glede okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, v ta namen pa je prebralo zapisnik o hišni preiskavi z dne 18. 1. 2018 ter izpisek iz kazenske evidence obsojenca. Obrazložilo je odločbe o kazenskih sankcijah, odvzemu predmetov in stroških postopka (točki 3 ter 4). Opis dejanja v izreku sodbe X K 29700/2019 vključuje obtožbene očitke zoper druge soobtožence, vključno s sedaj tudi že obsojenim E. E., pri čemer se krivdorek sodbe X K 29700/2019 nanaša le na P. P. V tej zadevi izpodbijano sodbo je izrekel senat sodišča prve stopnje v enaki sestavi.

110. V optiki ustaljenih meril za presojo kršitve pravice do nepristranskega sodnika78 pri položajih, ko v kazenskem postopku sodi isti sodnik (senat) kot zoper druge soudeležence v že končanem postopku, je treba upoštevati naslednja izhodišča: (1) okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobdolžencem iz pred tem enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne pomeni zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem postopku;79 (2) okoliščina, da so ravnanja kasneje obravnavanih obdolžencev vključena tudi v izreke predhodno izrečenih pravnomočnih sodb, sama po sebi še ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti sodnika, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neizogibna za odločitev o krivdi v prejšnjih postopkih, upoštevajoč pri tem, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje;80 (3) sodišče se mora v izreku ter obrazložitvi sodbe izogibati stališčem o krivdi ločeno obravnavanih soudeležencev, ki niso neogibna za odločanje o krivdi obdolžencev;81 (4) kadar sodišče na podlagi priznanj krivde ločeno odloča o obtožbah zoper priznavajoče udeležence in v opis kaznivih dejanj ali obrazložitev sodbe vključi tudi ugotovitve o ravnanjih kasneje obravnavanih udeležencev, mora biti pozorno na izrazje, ki ga uporabi, tako da ne prejudicira krivde kasneje obravnavanih udeležencev;82 (5) v kasnejši sodbi zoper posebej obravnavane obdolžence se mora sodišče izogibati izrazju, ki omogoča sklepanje, da je že v predhodnih sodbah oblikovalo stališče o njihovi krivdi, npr. s sklici na predhodno pravnomočno obsodbo priznavajočih udeležencev zaradi dokazovanja krivde kasneje obravnavanih udeležencev;83 (6) kasnejša sodba mora temeljiti na celoviti ter samostojni presoji očitkov, ki jo sodišče naredi v sledečem postopku.84

111. V dani situaciji je P. P. priznal krivdo zgolj glede njemu očitanih ravnanj oziroma njegove vloge v hudodelski združbi, ne pa tudi glede ravnanj (tedaj še) soobtoženih članov združbe. Sodišče je preizkus, ali je priznanje krivde podprto z dokazi v spisu, opravilo le v povezavi z ravnanji, očitanimi P. P.; s sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde, pa je odločilo le o njegovi krivdi, tj. ne glede na to, da so v opisu dejanja vsebovani tudi očitki drugim članom hudodelske združbe, in ne glede na to, da ni izrecne navedbe, da ravnanja drugih niso bila presojana. Zaradi popolnosti opisa, ki je moral odraziti vlogo P. P. v okviru združbe, saj sicer ne bi bila mogoča obsodba za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1, je bil v krivdorek vnesen prepis očitkov iz obtožnice tudi glede ostalih soobtožencev, vendar je tak opis kaznivega dejanja treba razumeti zgolj v okvirih (presoje) priznanja krivde P. P. Opis dejanja na strani 5 sodbe X K 29700/2019, kjer so konkretizirano opredeljena izvršitvena ravnanja P. P., se ne navezuje na nikogar od soobtožencev. Sodba, s katero je bil P. P. spoznan za krivega, ne vsebuje niti obrazložitve, iz katere bi izhajala konkretna presoja ravnanj drugih soobtožencev, vključno s E. E. V tej okoliščini je prepoznati tudi odločilno razliko s sodbo ESČP v zadevi Rojas Morales proti Italiji, ki je izpostavljena v zahtevi, saj v sodbi X K 29700/2019, ki ni (meritorno) obrazložena, ni mogoče zaslediti podrobne (nepotrebne) dokazne ocene vloge kasneje obravnavanih obtožencev pri kaznivem dejanju.85

112. V danem primeru ni moč govoriti o vsebinski povezanosti očitkov posameznim obtožencem v smislu relevantnosti za presojo vnaprejšnje opredeljenosti članov sodečega senata, saj iz izreka sodb v zadevah X K 29700/2019 in X K 1842/2018 ne izhaja, da je sodišče pri presoji priznanja krivde P. P. presojalo tudi krivdo E. E., oziroma da bi se moralo o krivdi slednjega vnaprej opredeliti. Drugače rečeno – P. P. s priznanjem krivde E. E. ni neposredno obremenil, priznanje pa za presojo vloge E. E. v hudodelski združbi ter njegove krivde ni imelo spoznavne vrednosti. Sodišče prve stopnje je pred izrekom izpodbijane sodbe izvedlo dokazni postopek, v sodbi pa je obrazložilo neodvisno in celovito dokazno oceno,86 ki tudi glede obsojenega E. E. temelji v oceni izvedenih dokazov, ne v priznanju P. P. Sodba X K 19700/2019 za razliko od kasnejše sodbe X K 1842/2018 ni izvirala iz t. i. psihološke dokazne ocene, ki je odraz izdelane celostne psihološke slike o dokaznem gradivu po glavni obravnavi, sledeč načelu neposrednosti (355. člen ZKP), temveč je šlo pri sprejemu priznanja krivde le za t. i. logično presojo dokaznega gradiva v spisu.87 Senat pri izreku sodbe X K 19700/2019 ni opravljal psihološke dokazne ocene ali vrednotenja »izpovedb prič«, kot navaja zahteva.

113. Merilom za presojo kršitve pravice do nepristranskega sojenja, povzetim v točki 110 te sodbe, ki zahtevajo celovito presojo okoliščin konkretnega procesnega položaja, mora slediti trditveno breme vložnika zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prva okoliščina, ki jo izpostavlja zagovornik, je prepletenost opisov kaznivega dejanja prej obravnavanega P. P. in opisov kaznivih dejanj obsojencev, tudi E. E. Kot je bilo pojasnjeno, vključenost ravnanj kasneje obravnavanih obtožencev v opis predhodno izrečene pravnomočne sodbe sama zase ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti članov senata, kolikor je vključitev ravnanj kasneje obsojenih neizogibna za odločitev o krivdi v prejšnjem postopku, tudi z očitkom ravnanj priznavajočega obtoženca v hudodelski združbi. Da bi sodišče v primeru sprejema priznanja krivde P. P. iz opisa dejanja lahko izpustilo tiste dele očitka, ki se nanašajo izključno na druge soobtožence, po presoji Vrhovnega sodišča ni trditev, s katero bi vložnik uspel izkazati, da naj bi sodišče prestopilo mejo (dovolj) skrbnega ter zadržanega procesnega postopanja, prvenstveno ob upoštevanju obrazloženega v točkah 111 – 112 te sodbe. Enako velja za trditev, da opis dejanja v sodbi X K 29700/2019, ki se nanaša na ravnanja E. E., ni podan v pogojniku, ampak v trdilni obliki, saj ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je sodeči senat v navedeni sodbi na več mestih, tj. na ravni ugotovljenega dejanskega stanja, (vsebinsko) »presojal« ravnanje obsojenega E. E. Če se v izreku sodbe X K 1842/2018 v uvodnem delu navaja, da je bil P. P. s sodbo X K 29700/2019 že pravnomočno obsojen, pa to ne pomeni, da se je sodišče sklicevalo na predhodno sodbo zaradi dokazovanja krivde kasneje obravnavanih obtožencev, temveč gre za podatek, ki izhaja iz očitnega procesnega stanja stvari.

114. Druga okoliščina, ki jo izpostavlja vložnik, je časovna umestitev priznanja krivde P. P. na naroku za glavno obravnavo dne 11. 6. 2019, po katerem je sodišče opravilo še 22 narokov. Na načelni ravni je teža priznanja soobtoženca za sodnikov spoznavni proces res toliko večja, kolikor zgodnejša je faza postopka, v kateri pride do priznanja, vendar takšna izolirana okoliščina ne pomeni, da imajo člani sodečega senata že vnaprej izoblikovano mnenje o predmetu odločanja; gre torej zgolj za enega od dejavnikov pri presoji kršitve pravice do nepristranskega sojenja. Vzporedno je treba presojati tudi, ali je v predhodni sodbi (čeprav je brez obrazložitve) mogoče prepoznati prejudiciranje krivde kasneje obravnavanih obtožencev oziroma ali se je sodišče v poznejši sodbi pri utemeljevanju krivde sklicevalo na prejšnjo obsodbo (priznanje krivde).88 Po presoji Vrhovnega sodišča je v predmetni zadevi odgovor na obe vprašanji iz pojasnjenih razlogov nikalen. Dejstvo, da je P. P. priznal krivdo v relativno zgodnji fazi postopka oziroma dokazovanja, ne more biti odločilno, saj priznanje ni imelo relevantne spoznavne vrednosti glede krivde (tudi) obsojenega E. E. niti ni šlo za takšno vsebinsko neločljivo povezanost obtožbenih očitkov zoper soobtožence, da bi opredelitev o krivdi enega izmed njih nujno pomenila opredelitev o krivdi ostalih. Zagovornik v zahtevi s sklicevanjem na fazo postopka, v kateri je prišlo do priznanja krivde, navedenega z ničemer ne ovrže, pri čemer izvajanja v smeri, da je sodišče pred sprejemom priznanja »izvedlo številne dokaze«, nakažejo prej nasprotno, tj. kvečjemu manjši pomen priznanja P. P. za spoznavni proces članov sodečega senata. Ker sta sodišči torej sledili uveljavljenim merilom pravice do nepristranskega sodnika oziroma sojenja v podobnih primerih (točki 130 – 131 drugostopenjske sodbe), je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

115. Vložnik zatrjuje kršitev pravice do poštenega postopka, saj je tožilstvo v kazenski spis vlagalo poročila v dopolnitev kazenske ovadbe kar sredi glavne obravnave po številnih opravljenih narokih. Po mnenju zahteve gre za zlorabo procesnih pravic in jasno ter grobo kršitev pravice do poštenega postopka iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Temeljni del pravice do učinkovite obrambe je tudi v tem, da se obramba ustrezno in pravočasno seznani z zbranim ter predloženim dokaznim gradivom, da gradivo ustrezno preuči pred začetkom sojenja in da ga upošteva pri zagovoru ter izvajanju posameznih dokazov (npr. zasliševanju prič).

116. Ob sklicevanju na točko 15 te sodbe, kjer je bilo odgovorjeno na smiselno enake navedbe zagovornikov obsojenega A. A., Vrhovno sodišče sprejema tudi razloge višjega sodišča (točka 134 drugostopenjske sodbe), ki se nanašajo med drugim na izpostavljeni poročili v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 22. 11. 2019 in 26. 11. 2019. Zagovornik obsojenega E. E. ne izpodbija pojasnila višjega sodišča, da je državno tožilstvo že v »dopolnjenem dokaznem predlogu« z dne 29. 11. 2018 (red. št. 1526) povsem razumno utemeljilo, da analiza obsežne dokumentacije in predmetov, zaseženih pri hišnih preiskavah, hkrati s preiskavo elektronskih naprav in nosilcev elektronskih podatkov ter prevajanjem številnih prestreženih pogovorov v kitajskem jeziku, zahteva določen čas, zato bo tožilstvo dokazno gradivo vložilo v spis takoj, ko bo mogoče, kar je s prilogami poročiloma v dopolnitev kazenske ovadbe tudi storilo. Vložniku zahteve tako ni moč pritrditi, da bi šlo pri tem za tožilsko »zlorabo« poročil v dopolnitev kazenske ovadbe, pri čemer ni mogoče spregledati, da se je zagovornik na predobravnavnem naroku dne 12. 12. 2018 izrecno strinjal, da sodišče izvede vse dokaze, ki jih je predlagalo državno tožilstvo (list. št. 10920). Vrhovno sodišče je v točki 15 že poudarilo, da je za zagotovitev poštenega sojenja kot prvine 29. člena Ustave odločilno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako do dejanskih kot do pravnih vidikov zadeve, ter da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena.89 Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah je tudi kontradiktornost, kar pa pomeni, da imata tožilstvo in obramba možnosti izvedeti za dejstva in dokaze, ki jih je predložila nasprotna stranka, ter se o njih izjaviti.90 Kršitve enakosti orožij ne more biti, če se ima obramba poleg navedenega možnost na dokazno gradivo odzvati z lastnimi procesnimi predlogi, vključno z vnovično izvedbo že izvedenih vsebinsko povezanih dokazov, kar vse je bilo v tem postopku omogočeno (točka 9 prvostopenjske sodbe). Stališčema nižjih sodišč, predvsem pritožbenega sodišča, ki sta sledili povzetim merilom, vložnik zahteve pavšalno pripisuje »zmotnost«, s čimer pa ne more omajati zaključka, da se postopek kot celota zaradi navedenih okoliščin ne kaže kot nepošten. Nerazumljive in zgrešene pa so trditve, da naj bi »stališča ter zaključki policije« nadomeščali konkretne dokaze, saj se izpodbijani sodbi na nobenem mestu ne opirata na (kot bi bilo razumeti) vsebino poročil v dopolnitev kazenske ovadbe, ki niso dokazno gradivo v kazenskem postopku.

117. Vložnik uveljavlja kršitev pravice do neposrednega zaslišanja 32 žrtev kaznivega dejanja, ki so bivale na prvem naslovu, na glavni obravnavi, pri čemer zaprosila za njihovo zaslišanje po mednarodni pravni pomoči prek diplomatskih poti ocenjuje kot obsojena na neuspeh, saj da bi Ljudska republika Kitajska zaprosila sodišča za zaslišanje tajvanskih prič lahko uresničila le z vojno ali vsaj mednarodnim političnim incidentom. V točki IV/d zahteve ni trditev, do katerih se Vrhovno sodišče ne bi vsebinsko opredelilo že v točkah 16 – 17 in 78 – 80 te sodbe, na tamkajšnje razloge pa se v izogib ponavljanju sklicuje. Obrambi obsojenega E. E. je ustrezno odgovorilo tudi višje sodišče (točka 132 drugostopenjske sodbe). Zaslišanjem omenjenih prič v fazi nujnih preiskovalnih dejanj so prisostvovali zagovorniki obsojenih, slednji pa so takšno možnost imeli, zato ni mogoče pritrditi izvajanjem, da obramba prič o določenih okoliščinah »ni uspela izprašati«. Izpostavljanje nekaterih delov njihovih izpovedb predstavlja nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno pravnomočne sodbe, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP); navedbe o spornih dejanskih okoliščinah, ki da »primeroma« izhajajo iz »selektivno izbranih« delov izpovedb prič, pa ostajajo na ravni nedovoljšnje substanciranosti.

118. Zagovornik nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v optiki 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bil izrek pravnomočne sodbe protislovno (nasprotno samemu sebi) nelogičen. V drugem odstavku izreka se obsojencu očita, da je kaznivo dejanje izvrševal »najmanj od novembra 2015 dalje«, v nadaljevanju (stran 7 prvostopenjske sodbe) pa, da je obsojenec prišel v Evropo dne 3. 10. 2017, še pred tem pa je (20. 9. 2017) nakazal znesek 10.974,46 USD obsojenemu B. B., kar je najstarejše datirano konkretno ravnanje obsojenega E. E. Zaradi takšne pomanjkljivosti je podana tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave.

119. Notranje protislovje v izreku sodbe se nanaša na položaj, v katerem je sam s sabo v nasprotju opis kaznivega dejanja.91 Vrhovno sodišče sprejema pojasnilo višjega sodišča (točka 101 drugostopenjske sodbe), da o takšni procesni situaciji ni moč govoriti. V drugem odstavku izreka je dovolj jasno opredeljeno, da so vsi obsojeni ravnali kot člani hudodelske združbe, ki je v Sloveniji delovala vsaj od novembra 2015 dalje (natančneje najmanj od 13. 11. 2015, ko je bil gotovo že vzpostavljen klicni center na tretjem naslovu), vendar vsak glede na svojo vlogo v združbi, v različnih obdobjih in na različnih naslovih. November 2015 je torej začetna časovna točka delovanja hudodelske združbe v Sloveniji, pri čemer vanj niso bili od vsega začetka vključeni vsi člani. V tem pa ni nič nerazumljivega niti protislovnega z opredelitvijo izvršitvenih ravnanj obsojenca, ki je šele 20. 9. 2017 nakazal denar za vzpostavitev klicnih centrov B. B., dne 3. 10. 2017 pa je prišel v Evropo ter od 15. 12. 2017 do 18. 1. 2018 kot pomočnik P. P. skrbel za delovanje klicnega centra na prvem naslovu. Z nestrinjanjem s takšnim stališčem zagovornik ne more uspeti, saj ne substancira, zakaj je zmotno naziranje višjega sodišča, da si obramba izrek »napak tolmači«.

120. Sodišče prve stopnje (točka 11 prvostopenjske sodbe) je ob vrednotenju vsebine obvestil Interpola, pridobljenih v predkazenskem postopku, izsledkov prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP in podatkov o opravljenih internetnih klicih pojasnilo, da je v posledici izvrševanja goljufij z drugega naslova prišlo do oškodovanja najmanj enajstih kitajskih državljanov v skupni višini 374.014,82 EUR. Višje sodišče (točka 121 drugostopenjske sodbe) je takšni presoji pritrdilo. Teza zahteve, da je pravnomočna sodba v tem delu neobrazložena, ni utemeljena ter po vsebini izraža vložnikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. V predhodni točki sodbe pa je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da v izreku in obrazložitvi sodbe ni upoštevnih protislovnosti, kolikor je v izreku opredeljeno manifestiranje delovanja hudodelske združbe, ki je bila v Sloveniji prisotna od novembra 2015 naprej, vključno z vzpostavitvijo klicnega centra na drugem naslovu med 16. 7. 2017 in 3. 10. 2017, obsojeni E. E. pa je v Slovenijo prišel prav 3. 10. 2017. Vsak član hudodelske združbe je imel namreč v njej svojo vlogo (v različnih časovnih obdobjih ter na različnih lokacijah), ki je glede obsojenca v izreku sodbe natančno konkretizirana, slednjemu pa se sploh ne očita, da je bil vključen tudi v delovanje centra na drugem naslovu.

121. Zatrjevana bistvena postopkovna kršitev naj bi bila podana tudi zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Sodišče prve stopnje je na strani 41 sodbe ugotovilo, da so žrtve v izkoriščanje za izvrševanje kaznivih dejanj ter podreditev vodilnim osebam v klicnih centrih privolile zaradi slabih premoženjskih razmer, niso pa bile neposredno prisiljene v položaj objektov ekonomskega izkoriščanja. Večina tujcev je vedela, da bodo v klicnih centrih izvrševali goljufije (stran 40). To pa ne ustreza očitkom iz izreka sodbe, po katerih je vodilni v klicnem centru na prvem naslovu P. P. »dosegel«, da so žrtve izvrševale kazniva dejanja goljufije, E. E. pa je skupaj s soobsojenima tujcema od žrtev »zahteval«, da opravljajo delo telefonskega goljufanja, medtem ko so vsi (v smislu vzročnosti) dosegli, da so žrtve v strahu pred kaznovanjem, ob odvzemu osebne svobode in preprečitvi komunikacije z zunanjim svetom za člane združbe pod zahtevanimi pogoji ter pravili izvrševale kazniva dejanja.

122. Odgovoru višjega sodišča na enake trditve v pritožbi (točka 103 drugostopenjske sodbe) ni mogoče očitati nesmiselnosti, kot navaja vložnik. Ustrezno je namreč pojasnilo v odločilnem delu, da tudi »privolitev« oziroma védenje žrtev, da bodo izvrševale kazniva dejanja (goljufije), ne izključuje presoje, da so osebe, ki so na konkretiziran način, tj. z omejevanjem temeljnih človekovih pravic žrtev, z njimi razpolagale v kontekstu izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1. Ob sklicevanju zlasti na razloge v točkah 32 in sl. te sodbe Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da z eksistenčno stisko motivirana odločitev žrtev, da odidejo v tujino (tudi) z namenom izvrševanja kaznivih dejanj, ne pomeni scela svobodne privolitve v omejevanje človekovih pravic, saj temelji v izkoriščanju njihove lastne ranljivosti; predvsem pa ne pomeni kar vnaprejšnjega soglasja z omejitvami temeljnih človekovih pravic iz 32., 34. in 35. člena Ustave. V dikcijah izreka sodbe, ki jih secira zagovornik, ni mogoče prepoznati »drugačne izvršitvene oblike«, ki naj bi nasprotovala doslej obrazloženemu. Privolitve žrtev, ki so bile z obljubami po boljšem zaslužku zvabljene iz domačega okolja, da bodo izvrševale kazniva dejanja, ne gre enačiti s privolitvijo, da jim bo v klicnih centrih onemogočena možnost svobodnega odločanja ter ravnanja v lastnih zadevah, na kar merijo problematizirani izseki iz krivdoreka. Posledično Vrhovno sodišče ne prepoznava kakšnih nasprotij, ki bi se nanašala na pravnorelevantna dejstva.92

123. Zagovornik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo in načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena »KZ-1« (očitno Ustave). Ker so žrtve sodelovale pri izvrševanju kaznivih dejanj, gre za okoliščino, ki nasprotuje uresničitvi zakonskega znaka razpolaganja z žrtvijo, zaradi česar ni izpolnjena bit kaznivega dejanja in do ukvarjanja s tematiko privolitve, ki po prvem odstavku 113. člena KZ-1 res ne izključuje protipravnosti ravnanja, sploh ne pride. Ključno je, da storilec z žrtvijo razpolaga v eni inkriminiranih oblik izvršitvenih ravnanj (na primer kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči). Sodišče v razlogih prvostopenjske sodbe ni ugotovilo (obrazložilo) nobene od v izreku očitanih oblik razpolaganja, ki pomeni intenzivno stopnjo nadzora nad žrtvijo s poseganjem v njeno pravico do samoodločbe ter druge človekove pravice. Presodilo je »zgolj«, da je bilo sodelovanje večine tujcev pri kaznivih dejanjih posledica izkoriščanja njihove ranljivosti zaradi slabih premoženjskih razmer, kar pa ni eno izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in bi moralo sodišče pojasniti, zakaj je izkoriščanje ranljivosti druga oblika razpolaganja v luči analogije _intra legem._ Ker tega ni storilo, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe v tem delu preprosto prezrlo.

124. Zahtevi prvenstveno ni mogoče pritrditi, da naj bi višje sodišče prezrlo identične pritožbene navedbe, saj je z doslednim povzemanjem (točka 104 drugostopenjske sodbe) pokazalo, da se je z njimi seznanilo, nanje pa je tudi odgovorilo (točki 105 – 106); še več – podalo je docela razumne razloge. Vrhovno sodišče jih sprejema in poudarja, da ne drži, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma obrazložilo izvršitvenih oblik, s katerimi so storilci razpolagali z žrtvami (prevzeli – npr. na letališčih, v klicnih centrih; nastanili – v klicnih centrih; prepeljali – že iz tujine, z letališč ali med klicnimi centri), vključno z »drugimi« oblikami razpolaganja (denimo izolacija od okolice, odvzem osebnih dokumentov in mobilnih telefonov, neprestano nadzorovanje, usposabljanje ter določitev izčrpnih pravil za izvajanje telefonskih goljufij), saj so razlogi prvostopenjske sodbe prežeti z ugotavljanjem navedenih okoliščin, ki ustrezajo zakonskim znakom kaznivega dejanja po prvem odstavku 113. člena KZ-1, natančnejši odgovor pa zaradi skoposti trditev v zahtevi niti ni mogoč. Če storilci z žrtvami ne bi razpolagali, slednje tudi ne bi (vzročno) izvajale goljufij. Nikakor ne drži, da bi sodišči zaključke o podanosti opredeljenih alternativnih oblik razpolaganja z žrtvami,93 vključno z razumno utemeljenimi sklepanji o kršitvah človekovih pravic, nadomestili z izkoriščanjem (ekonomske) ranljivosti žrtev, kar naj bi bilo, kot je razumeti zmotna izvajanja zahteve, nekako »povzdignjeno« v zakonski znak kaznivega dejanja v smislu njegovih izvršitvenih oblik, zaradi česar tudi razprava o neobrazloženosti analogije _intra legem_ nima pomena. Z razlogovanjem o izkoriščanju ranljivosti žrtev sta sodišči esencialno utemeljevali pravno konkluzijo, da njihova privolitev v obravnavane aktivnosti, kolikor je o »privolitvi« iz že pojasnjenih razlogov sploh moč govoriti, ne izključi nobenega elementa kaznivega dejanja, ne pa nadomestili izvršitvenih oblik. Višje sodišče (stran 71 drugostopenjske sodbe) se je še drugače, toda tehtno, izrazilo, da izkoriščanje ranljivosti žrtev predstavlja sredstvo za doseganje razpolaganja z žrtvami; tega sredstva pa z zakonskim znakom razpolaganja ne gre zamenjevati. V točkah 33 – 34 razlogov te sodbe je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da zakonski znak »izkoriščanja storitve kaznivih dejanj« pojmovno predpostavlja, da je žrtev trgovine z ljudmi istočasno storilec drugega kaznivega dejanja, njeno morebitno »sodelovanje« z akterji trgovanja z ljudmi pa ne negira biti kaznivega dejanja kot ene od prvin t. i. splošnega pojma kaznivega dejanja niti uresničitve razpolaganja z žrtvijo, kot je že bilo večkrat obrazloženo. Drugačna materialnopravna stališča vložnika po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo zatrjevanih kršitev. Enako velja za izvajanja zahteve, da ni jasna razlika med trgovino z ljudmi v smislu 113. člena KZ-1 in kaznivim dejanjem hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1. Z navedbami, da je za vsako organizirano (tudi kriminalno) skupino, v katero se akterji praviloma vključujejo zaradi izboljšanja ekonomskega položaja, značilna določena hierarhična struktura ter so vzpostavljena določena pravila, medtem ko je ekonomsko izkoriščanje značilno za vsako delovno razmerje v kapitalističnem gospodarstvu, vložnik ne meri k utemeljevanju kršitve načela zakonitosti, temveč z zanikanjem položaja žrtev trgovine z ljudmi v konkretnem primeru ne preseže nesoglašanja z dokazno oceno v pravnomočni sodbi.

125. Vložnik navaja, da je sodišče izkoriščanje ranljivosti žrtev razlagalo preširoko. Sklicuje se na drugi odstavek 2. člena Direktive 2011/36/EU,94 skladno s katerim pomeni ranljivost položaj, v katerem zadevna oseba nima druge resnične ali sprejemljive možnosti, kot da pristane na zlorabo. Ocenjuje, da zgolj želja žrtve po hitrem in velikem zaslužku zaradi izboljšanja svoje ekonomske situacije še ne pomeni položaja ranljivosti v optiki zgoraj navedene razlage pojma ranljivosti. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik s temi navedbami ne utemelji napačne razlage materialnega prava, temveč izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, da pri odhodu žrtev iz domovine ter prihodu v Slovenijo ni šlo za motiviko pridobitniških ekonomskih migracij, temveč za prisilo v luči eksistenčne stiske. Z vztrajanjem, da pri žrtvah ni šlo za ekonomsko stisko, zato ne more uspeti.

126. Neutemeljena je kritika zahteve, da sodbe sodišča prve stopnje ni moč preizkusiti v delu pomanjkljive obrazložitve slabih premoženjskih razmer žrtev v domovini, kar naj bi predstavljajo tako kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP kot kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodišče prve stopnje (točka 13 prvostopenjske sodbe) je v zadostni meri utemeljilo, da je zaključek o šibkem premoženjskem stanju na Tajvanu sprejelo po dokazni oceni v tej smeri skladnih izpovedb žrtev, zaslišanih kot prič v fazi nujnih preiskovalnih dejanj. Višje sodišče (točka 108 drugostopenjske sodbe) pa je primerno pojasnilo, da nadaljnji razlogi prvostopenjskega sodišča o dolgotrajnem delu, pomanjkanju spanca in utrujenosti, kot izhaja iz izsledkov prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP, omogočajo sklepanje, da je bilo očitno premoženjsko stanje žrtev vendarle tako slábo, da jim je narekovalo delo v takšnih, tj. nedvomno neugodnih delovnih pogojih. Problematizirani razlogi so zadostni ter razumni, postopkovna kršitev oziroma kršitev ustavne narave pa ni podana. Z nadaljnjimi navedbami, da tujci niso bili šibkega premoženjskega stanja, kaj šele, da bi bili v ekonomski stiski, saj so potovali v tujino celo zaradi dopusta, zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pa še to povsem nesubstancirano, saj se vložnik pri tem sklicuje na »opozorila, ki jih je obramba podajala na glavni obravnavi«. S takimi izvajanji ne more imeti uspeha.

127. Sodišče prve stopnje (točka 13 prvostopenjske sodbe) se je v navezavi na dokazno vrednotenje izsledkov hišne preiskave v klicnem centru na prvem naslovu, prikritih preiskovalnih ukrepov na tem naslovu in izpovedb prič opredelilo, da so ugotovljene okoliščine potrdile operativna obvestila tujih varnostnih organov, da ljudje v klicnih centrih delujejo pod vodstvom ene osebe in več pomočnikov, pri čemer sta razgovore s tajvanskimi kolegi v tem smislu povzela zaslišana policista A. D. ter A. I. Kritiki zahteve v smeri, da pri operativnih obvestilih ne gre za dokaz, na katerega bi se lahko opirala sodna odločba, ni moč pritrditi, zlasti ne v primeru, ko sta bili izpovedbi o dognanjih, pridobljenih med mednarodnim policijskim sodelovanjem, docela skladni z ugotovitvami, ki jih je sodišče sprejelo na podlagi drugih izvedenih dokazov. To pa pomeni, da dokazna vrednost operativnih obvestil še zdaleč ni bila ključna. Primerjava z operativnimi obvestili in uradnimi zaznamki slovenske policije, ki jo je naredilo višje sodišče (točka 120 drugostopenjske sodbe), je zato na mestu, saj so dognanja tajvanske policije zgolj potrdila verodostojnost drugih dokazov. Sklicevanje na operativne podatke policije, najsi gre za slovensko ali tujo, še ne pomeni, da gre pri tem za dokaz, na katerega se ne bi smela opreti sodna odločba, še manj pa za dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa,95 čeprav ničesar v tej optiki zahteva niti ne zatrjuje. Ocena dokazne vrednosti operativnih podatkov, povzetih v izpovedbah prič, sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, zato ne more biti govora o grobih kršitvah pravice do poštenega postopka iz 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, češ da o razgovorih med tajvanskimi ter slovenskimi policisti naj ne bi obstajala nobena dokumentacija. Drugih relevantnih navedb pa vložnik zahteve ni ponudil. 128. Zagovornik v zahtevi navaja, da obsojenemu E. E. očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano ne na način, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe,96 niti z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe. V vseh ostalih primerih je zaradi domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave ter pravila _in dubio pro reo_ obdolženca treba oprostiti. V predmetnem postopku nobena od domnevnih 32 žrtev obsojenca ni z ničemer obremenila, prav nasprotno, ne obremenjujejo pa ga niti drugi izvedeni dokazi. Sodišče prve stopnje ni nikjer natančno pojasnilo, na podlagi katerih z gotovostjo ugotovljenih dejstev je sklepalo o prispevku ter vlogi obsojenca v domnevni hudodelski združbi, zato je poleg kršitve načela domneve nedolžnosti podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

129. Sodišče prve stopnje (točka 12 prvostopenjske sodbe) je povzelo ugotovitve hišne preiskave na prvem naslovu, med drugim, da je 32 ljudi v hiši (žrtev) bivalo v odločilno drugačnih razmerah kot ostali štirje tujci (vodja centra P. P. in obsojeni E. E., D. D. ter C. C.), pri čemer večina žrtev ni posedovala lastnih potnih listov. Slednji so bili spravljeni v omari sobe v prvem nadstropju, ki sta jo uporabljala E. E. in C. C. ter občasno P. P. V isti sobi, torej kjer je bival tudi obsojeni E. E., je bilo v vrečki v garderobni omari deponiranih še 26 mobilnih telefonov s SIM karticami tujih telekomunikacijskih operaterjev. Vsi tujci (žrtve) brez potnih listov pa so bivali v skupinskih sobah po več ljudi skupaj. Na podlagi izpovedb policistov, ki so opravili hišno preiskavo, je sodišče nadalje obrazložilo, da je bilo v dveh sobah v pritličju hiše odkrito večje število delovnih mest, improviziranih za izvrševanje telefonskih goljufij, v vsaki od obeh sob pa se je nahajala tudi večja miza s prenosnim računalnikom, obrnjena tako, da je bilo s tega mesta moč nadzirati druga delovna mesta. Opredelilo se je, da so bili potni listi in mobilni telefoni žrtvam odvzeti; s ključi omare, kjer so se nahajali, pa je razpolagal P. P. Sodišče ni podvomilo v skladne izpovedbe prič (32 žrtev), da hiše niso smele zapuščati, da se v posledici odvzema potnih listov niso mogle prostovoljno vrniti v domovino, zaradi odvzema mobilnih telefonov pa so s člani družin lahko komunicirali le z dovoljenjem ter pod nadzorom vodje. Da je bilo vodilnih oseb v hiši več (točka 13 prvostopenjske sodbe), je sodišče sklepalo na podlagi ugotovitev o štirih delovnih mestih s prenosniki v primerjavi z veliko improviziranimi delovnimi mesti; okoliščine, da so imeli štirje že omenjeni tujci, vključno z obsojenim E. E., drugače kot ostali stanovalci dostop do svojih potnih listov; označb »vodilnih oseb«, »nadrejenih«, »štirih starejših bratov«. Po izvedbi dokazov sodišče ni dvomilo (točka 14 prvostopenjske sodbe), da je bil obsojeni E. E. ena od vodilnih oseb v klicnem centru, ki je med drugim deloval na t. i. nadzornih delovnih mestih. Svoj potni list je hranil v lastni torbi, medtem ko so bili potni listi in mobilni telefoni žrtev, kot povedano, pospravljeni v vrečki v omari sobe, v kateri je stanoval. V tej sobi je bil zasežen prenosni računalnik, na katerem so bili podatki, potrebni za izvrševanje goljufij, ter seznam »stanovalcev« klicnega centra. Sodišče je obrazložilo, da je obsojeni E. E. že pred prihodom v Evropo nakazal 10.974,46 USD B. B. Opredelilo se je do obsojenčevega zagovora (da je imel v klicnem centru enako vlogo kot ostali stanovalci in da ni vedel, zakaj je nakazal denar), ki mu ni verjelo. Presodilo je, da je obsojenec sodeloval s P. P. pri omejitvi svobode gibanja ter komuniciranja žrtev. Iz njihovih skladnih izpovedb, pri hišni preiskavi zaseženih dokumentov in vsebine prestreženih telefonskih pogovorov je sklepalo, da je tudi obsojeni E. E. s skupnim delovanjem vseh štirih vodilnih oseb podpiral v krivdoreku sodbe opisano omejevanje človekovih pravic žrtev, vse z namenom, da so slednje izvrševale kazniva dejanja goljufije za člane hudodelske združbe, v kateri je deloval tudi sam (točka 15 prvostopenjske sodbe). Obrazložilo je še (točka 22 prvostopenjske sodbe), da obsojencu zaseženih 33400 enot neznane valute in 29 USD predstavlja sredstva za delovanje klicnega centra.

130. Višje sodišče (točke 109 in sl. drugostopenjske sodbe) je presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je izvršitev očitanega kaznivega dejanja dokazana tudi obsojenemu E. E. Pridružilo se je obširno, tehtno in prepričljivo pojasnjenim dokaznim zaključkom prvega sodišča. Vrhovno sodišče ob sklicevanju na točki 8 – 9 te sodbe, kjer se je že opredelilo do vprašanja procesnega standarda obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje, ugotavlja, da višjemu sodišču niti v delu presoje pritožbe zagovornika obsojenega E. E. ni mogoče očitati neskladnosti s kriteriji, ki jih je izoblikovala (ustavno)sodna praksa, ter ni moč sprejeti graje, da je obrazložitev pavšalna. Ob upoštevanju izhodišč, ki so opredeljena v točki 44 te sodbe, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v problematiziranih razlogih pravnomočne sodbe ni moč razbrati spoznavne stiske, ki bi jo bilo treba reševati s pomočjo pravila _in dubio pro reo_ kot prvine načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. V ključnem povzetim razlogom nižjih sodišč glede odločilnih dejstev ni mogoče očitati nerazumnosti, logične nesprejemljivosti ali arbitrarnosti, dokazna ocena pravnomočne sodbe pa je korektna ter v zadostni meri obrazložena. O kršitvi domneve nedolžnosti ali kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP posledično ni mogoče govoriti. Nestrinjanje zagovornika z dokaznimi zaključki, ki da temeljijo na pomanjkljivih in neprepričljivih posrednih dokazih (indicih), v spisu pa so jasni ter nedvoumni dokazi, da obsojenec ni storilec kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ne utemelji nobenega od razlogov, zaradi katerih je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti. Vrhovno sodišče je v točki 44 te sodbe tudi že pojasnilo, da kolikor sodbo zaznamujejo tudi življenjsko logična in razumno sprejemljiva sklepanja, še to ne pomeni, da imamo opraviti s t. i. indično sodbo.

131. Vložnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da naj bi obstajalo nasprotje med dokazi v spisu in navedbami sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, s čimer meri na kršitev, ki je v zakonu opredeljena kot »precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ter med samimi temi listinami«; gre za t. i. protispisnost. Navaja, da je sodišče neresnično zatrjevalo, da je obsojenec imel pri sebi potno listino, saj jo je hranil v svoji torbi; takšno zatrjevanje je v nasprotju z zapisnikom o hišni preiskavi z dne 18. 1. 2018, iz katerega izhaja, da se je potni list obsojenca nahajal v isti omari, v kateri so bili shranjeni tudi potni listi žrtev. Ugotoviti je, da v prvostopenjski sodbi ni protispisnosti. Iz omenjenega zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča na prvem naslovu, je med drugim razvidno (točka 15/a),97 da so bile potne listine Kitajske (Tajvana) 32 žrtev najdene ter zasežene v beli papirnati vrečki v desni omari za vrati druge sobe z desne v prvem nadstropju, izročil pa jih je P. P. Potni list Kitajske (Tajvana) na ime obsojenega E. E. (točka 26/a)98 je bil res najden v isti omari, vendar v črni moški torbi, izročila pa ga je oseba št. 26, torej sam obsojenec,99 ne pa P. P., kot zatrjuje vložnik v zahtevi. Navedeno pa ni v nikakršnem nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je imel obsojenec dostop do svojega potnega lista, ki ga je hranil v črni torbi v omari sobe, v kateri je prebival, kar ne pomeni, da potne listine ni imel pri sebi, zlasti pa njegov potni list ni bil deponiran v beli papirnati vrečki skupaj s potnimi listinami 32 žrtev. Ne le, da se je višje sodišče glede enakih pritožbenih navedb opredelilo (točka 114 drugostopenjske sodbe), podalo je pravilne razloge. Zato so drugačna izvajanja v zahtevi edina, ki so v obravnavanem kontekstu protispisna.

132. Vložnik (točka III/a zahteve) analizira izpovedbe nekaterih zaslišanih žrtev kot prič, iz vsebine katerih naj bi izhajalo, da obsojenec v klicnem centru na prvem naslovu ni imel posebne (vodilne) vloge in da je bil njegov položaj (glede dela, kaznovanja ter prehranjevanja) enak njihovemu. S tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zlasti upoštevaje opredelitev sodišča prve stopnje (točka 14 prvostopenjske sodbe), da ni izključeno, da je glavni vodja centra P. P. (zaradi zagotavljanja avtoritete – točka 118 drugostopenjske sodbe) občasno kaznoval tudi koga izmed svojih pomočnikov; prav tako pa, da je bil cilj zaslišanih prič, ki so vendarle izvrševale telefonske goljufije, zmanjšanje pomena svojega početja, pri čemer bi podatek o večjem številu vodilnih oseb v hiši kazal intenzivnejše delovanje klicnega centra, kar bi zanje lahko bilo obremenjujoče, zato so identificirale le enega vodjo. Drugačni (argumentirani) dejanski zaključki pravnomočne sodbe ne morejo biti predmet preizkusa Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sklepanja, da ni izključeno, da je P. P. kdaj kaznoval tudi obsojenca, ne kaže razumeti kot razlage »v njegovo breme« oziroma kot kršitve domneve nedolžnosti, temveč skozi prizmo okoliščine, ki za obsojenca ni razbremenilna, predvsem pa niti zdaleč ne gre za okoliščino, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev o obsojenčevi krivdi.

133. Vložnik kot neobrazložen in nesmiseln označuje zaključek, da je obsojenec bival v »odločilno drugačnih razmerah« kot drugi stanovalci klicnega centra (žrtve), ter nasprotuje tezi, da je prebival v »boljši« sobi; število oseb v posamezni sobi pa ne more biti ločnica med žrtvami in storilci kaznivega dejanja. Ob prvenstveni pripombi, da je sodišče prve stopnje (točka 12 prvostopenjske sodbe) »odločilno drugačne razmere« v najpomembnejšem prepoznalo v dostopu do potnih listov in mobilnih telefonov, ne v opremljenosti sob, zagovornik s predmetno razpravo podaja lastne poglede na dejanske okoliščine, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. S tem v zvezi ni mogoče odrekati razumnosti niti sklepu višjega sodišča (točka 111 drugostopenjske sodbe), da manjše število nastanjenih oseb v posamezni sobi (obsojenec si jo je namreč delil le s C. C. ter občasno s P. P.) predstavlja objektivno boljše pogoje bivanja. Višje sodišče (točka 112 drugostopenjske sodbe) je ustrezno odgovorilo obrambi tudi v delu, da sklepanje o sobi, v kateri je stanoval obsojenec, temelji v dokazni oceni izsledkov hišne preiskave (zapisnik z dne 18. 1. 2018, uradni zaznamki, slikovni posnetki prostorov in zaseženih predmetov) in izpovedb prič (policistov) A. F., Ž. Ž., A. E. ter A. C., ne pa na nepreverljivih trditvah policije. V sfero nedovoljenega izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja prav tako sodi nestrinjanje zahteve s pravnomočnimi ugotovitvami nižjih sodišč, da je imel obsojenec v klicnem centru dve nadzorni mesti s prenosnima računalnika; eno v sobi, kjer je spal, drugo pa v prostoru v pritličju, kjer so žrtve na improviziranih »delovnih mestih«, obdanih s škatlami iz kartona, izvrševale telefonske goljufije. Nižji sodišči (strnjeno v točkah 112 – 113 drugostopenjske sodbe) sta o dejanskih vprašanjih, ki jih ponavlja zahteva, in o dokazih, na podlagi katerih sta sklepali o odločilnih dejstvih, podali zadostne ter razumne razloge. Zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja prežema tudi del zahteve, kjer vložnik izpostavljeni argumentaciji pripisuje kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave.

134. Vložnik navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v delu glede obsojenčeve krivde izrazito pomanjkljivo obrazložena, saj je krivda vseh petih obsojenih obrazložena skupno in s splošnimi navedbami, kar ne ustreza načelu krivdne odgovornosti iz 27. člena Ustave, po katerem bi moralo sodišče krivdo obrazložiti individualno, tj. za vsakega obsojenca posebej. Kot »prelahkotno« vidi razlago višjega sodišča (točka 123 drugostopenjske sodbe), da je prvostopenjsko sodišče že pri presoji dejanskega stanja glede vsakega obsojenca sklepalo o tem, da so ravnali v krivdni obliki direktnega (obarvanega) naklepa.

135. Sledeč sedmemu odstavku 364. člena ZKP mora sodišče v obrazložitvi sodbe med drugim določno in popolnoma navesti, kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje ter »kazenska odgovornost« (krivda) obdolženca. Obrazložitev krivde se nanaša na utemeljitev njene oblike, v konkretnem primeru torej na razloge, zakaj je dokazano, da je obsojeni storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom.100 Zakon pa ne določa notranje zgradbe razlogov sodbe.101 Vrhovno sodišče je že odločilo,102 da celo, če pravno sklepanje o obliki krivde obsojenca ne bi bilo izrecno navedeno v razlogih sodbe, to ne bi pomenilo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kadar je sodišče v razlogih sodbe navedlo odločilna dejstva, na podlagi katerih je moč narediti nedvoumen zaključek o krivdni obliki, s katero je obsojenec storil kaznivo dejanje. Zato samo po sebi ni problematično, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi celovito navedlo razloge o krivdi vseh petih obsojencev (točka 18 prvostopenjske sodbe).103 Ne le, da so razlogi o krivdi (tudi) obsojenega E. E. torej podani; v točkah 14 – 15 sodbe,104 kot je pravilno prepoznalo že višje sodišče (točka 123 drugostopenjske sodbe), so razumno obrazložena izvršitvena ravnanja obsojenca, iz katerih je sodišče (v povezavi z razlogi v točki 18 prvostopenjske sodbe) gotovo zaključilo, da je kot član hudodelske združbe zavestno in hote izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1. **K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D.**

136. Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje odgovoru vrhovne državne tožilke na zahteve za varstvo zakonitosti, da zahteva zagovornikov obsojenega D. D. v pretežnem delu prestavlja lepljenko (_copy-paste_) pritožb zoper sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora in uvedbi preiskave, tudi navedb ugovora zoper obtožnico, pri čemer zahteva vsebuje fraze, kot so »izpodbijani sklep o opravi preiskave«, »z ugovorom izpodbijana obtožnica« ipd. V luči dopustnih razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP) Vrhovno sodišče ob sklicevanju na točko 107 te sodbe znova poudarja, da sklep o preiskavi, obtožnica oziroma kršitve v predhodnih fazah postopka, ki jih je mogoče odpraviti na glavni obravnavi ter nimajo vpliva na zakonitost sodbe, ne morejo biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Enako velja za v tej fazi izključeno izpodbijanje sklepov o odreditvi ali podaljšanju pripora. Drugačna razlaga bi pomenila podaljševanje zakonskega (prekluzivnega) roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklepe o priporu med kazenskim postopkom (četrti odstavek 420. člena v zvezi s tretjim odstavkom 421. člena ZKP).105 V tem pogledu Vrhovno sodišče ni preizkušalo naslednjih navedb: ‒ da preiskovalna sodnica, ki je izdala sklep o preiskavi z dne 18. 6. 2018, sama ni zaslišala obsojencev, vključno s D. D., temveč je zaslišanja opravil drug preiskovalni sodnik, obsežen sklep o preiskavi pa je spisala v nekaj urah;106 ‒ da je »eden od zagovornikov obdolženih Tajvancev« vložil predlog za izločitev preiskovalne sodnice,107 ki obsojencu in zagovorniku ni dovolila, da sta prisotna pri zaslišanju drugih (takrat še) obdolžencev; ‒ da so bila zaslišanja prič v preiskavi »sporna in nezakonita«, kar je že samo po sebi nesubstancirano, obramba pa je zahtevala ponovno izvedbo vseh preiskovalnih dejanj; ‒ da preiskovalna sodnica ni odločila o dokaznih predlogih za forenzično-tehnični pregled računalnika v lasti D. D., pridobitev bančnih izpiskov A. A. in A. J. ter družbe A. d.o.o., prav tako pa ni odločila o prošnji obrambe, da »celoten spis (zlasti listinsko dokumentacijo)« pretvori v digitalno obliko in jo zapeče na DVD zgoščenko ter kopira, saj vložniki v zahtevi domnevne kršitve pravice do (učinkovite) obrambe vežejo le na fazo preiskave, tj. vztrajno zatrjujoč, da se »preiskava ne bi smela zaključiti«, ne zatrjujejo pa, da bi bila v tem pogledu obramba onemogočena tudi v fazi glavne obravnave; ‒ da preiskovalna sodnica ni odločila o predlogih obrambe za izločitev dokazov oziroma da je zavrnila dokazne predloge »kar štirih zagovornikov Tajvancev«, saj je o vseh predlogih v obeh smereh odločilo sodišče po vložitvi obtožnice; ‒ da preiskava ni bila zaključena, zato tožilstvo ne bi smelo vložiti obtožnice,108 pri čemer so trditve, da ne obsojencu ne zagovorniku ni bil vročen sklep senata z dne 6. 7. 2018, s katerim so bile zavrnjene pritožbe zoper sklep preiskovalne sodnice o uvedbi preiskave z dne 12. 3. 2018, protispisne (vročilnici pri list. št. 8996) in ne more držati, da sklep o preiskavi ni postal pravnomočen še preden je tožilstvo vložilo obtožnico; ‒ da pri obsojencu ne obstaja nevarnost za pobeg, kar naj bi izpodbijalo priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, pri tem pa zahteva polemizira s predlogi tožilstva za podaljšanje pripora, napada trajanje pripora in izpodbija sklepe o odreditvi ter podaljšanjih pripora; ‒ da sklep Vrhovnega sodišča II Kr 1842/2018-711 z dne 17. 4. 2018 o podaljšanju pripora in (nedefinirani) kasnejši sklep o podaljšanju pripora nista bila vročena obsojencu v roku iz drugega odstavka 20. člena Ustave, pri čemer ne drži, da sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 1842/2018-1159 z dne 5. 7. 2018, s katero so bile zavrnjene zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep II Kr 1842/2018-711, ni bila vročena obsojencu in zagovorniku (vročilnici pri list. št. 9558).

137. Vložniki trdijo, da »slovensko sodišče ni pristojno«, saj so (nekateri) obsojenci tuji državljani in Slovenija nima jurisdikcije na Tajvanu, očitana dejanja so se zgodila v tujini, za isto dejanje pa so že bili v kazenskem postopku na Tajvanu ter bi sodišče moralo v skladu z načelom _ne bis in idem_ postopek ustaviti. Na takšne navedbe se Vrhovnemu sodišču razen pritrditvi razlogom v točki 81 sodbe višjega sodišča ni treba odzvati. O tem, da je obsojeni D. D. izvrševal kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije, tj. zlasti na lokaciji na prvem naslovu, pač ne more biti nobenega dvoma, kazenski zakon Republike Slovenije pa velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na njenem ozemlju (t. i. teritorialno načelo – prvi odstavek 10. člena KZ-1). Prav tako ne drži, da je bil obsojenec za isti historični dogodek že kazenskopravno obravnavan, saj iz sodbe tajvanskega sodišča (priloga A1222), ki jo imajo vložniki očitno v mislih, izhaja, da je šlo v tajvanskem kazenskem postopku za obravnavo kaznivih dejanj goljufij na škodo kitajskih državljanov, ne za obravnavano kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, prav tako pa iz omenjene sodbe ne izhaja, da bi bil med obsojenimi D. D. Zakaj se sodišče v obrazložitvi sodbe ne bi smelo sklicevati na tajvansko sodbo, vključno z vlogami nekaterih le primeroma naštetih članov hudodelske združbe, zagovorniki z ničemer ne substancirajo. V nadaljevanju zahteve pa v nasprotju s seboj še »pozivajo« tožilstvo, naj v spis predloži »obsodilne sodbe s Tajvana«.

138. Zagovorniki naštevajo določene dokaze, ki naj bi bili pridobljeni nezakonito, pri čemer golo naštevanje na zadošča kriteriju substanciranosti zahteve. Nekateri dokazi so povsem nedoločljivi, npr. »dokaz na list. 14 predloga ODT«, nekatere navedbe pa neobrazložene, npr. da je bila »hišna preiskava nezakonita«. Vložniki protispisno zatrjujejo, da priča E. E. pred zaslišanjem v fazi nujnih preiskovalnih dejanj ni bila poučena kot privilegirana priča po 236. členu ZKP, saj prav nasprotno izhaja iz podatkov spisa (list. št. 4204 – 4210). Glede že prej pravnomočno obsojenega P. P. pa navajajo, da slednji ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, preden je v spis vložil t. i. tajvansko obtožnico, prav tako se o tem procesnem dejanju ni z nikomer posvetoval, tj. ne s svojim zagovornikom niti z drugimi soobtoženci, pomena obtožnice pa ni razumel. Pri obtožnici gre za pravni akt Tajvana, ki je bil tam pridobljen s kršitvijo temeljnih »človeških« pravic (nedovoljeni pritiski, grožnje), zato gre za nezakonit dokaz, ki se v kazenskem postopku ne bi smel uporabiti, iz spisa pa bi moral biti izločen.

139. Srž privilegija zoper samoobtožbo kot pravnega jamstva v kazenskem postopku iz četrte alineje 29. člena Ustave je v tem, da mora biti obdolžencu dopuščeno, da je v (pred)kazenskem postopku pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z državnimi organi (odkrivanja, pregona ter sojenja) sodeloval ali ne.109 To ustavno procesno jamstvo državi preprečuje siliti posameznika v to, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Namen privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto, s tem pa pošten postopek. Vrhovno sodišče je že judiciralo,110 da ni izključeno, da kršitev ustavno varovanih pravic določene osebe (P. P.) lahko učinkuje (ekskluzijsko) tudi zoper druge (soobtožence), vendar v konkretni konstelaciji že izhodiščno ni mogoče govoriti o kršitvi privilegija zoper samoobtožbo. Obtožnico Okrožnega tožilstva Miaoli, Tajvan (list. št. 11441 – 11474), je v spis vložil P. P. sam, pri čemer je v spremnem dopisu celo izrecno navedel (list. št. 11440), da je to storil »po svoji volji«. P. P. je imel ves čas postopka zagovornika, prav tako pa je bil večkrat, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 9 prvostopenjske sodbe), poučen po tretjem odstavku 5. člena, drugem odstavku 227. člena oziroma petem odstavku 321. člena ZKP, da ni dolžan storiti ničesar zoper sebe. Privilegij zoper samoobtožbo pri samoiniciativnem ravnanju ne more biti prekršen, izvajanja vložnikov zahteve o nerazumevanju obtožnice ali odsotnosti posvetovanja pa so bodisi neizkazana bodisi nerelevantna. Navedbe v zahtevi v zvezi z domnevnimi kršitvami človekovih pravic na Kitajskem oziroma Tajvanu ostajajo na ravni nepodprtih insinuacij, zato so pozivi k izločitvi listine iz spisa neutemeljeni.111 Če iz procesnega gradiva ne izhajajo relevantne okoliščine, ki bi vzpostavljale dolžnost sodišča preverjati zakonitost delovanja tujih državnih organov, je trditveno breme v tej smeri na strani obrambe.112

140. Kršitev pravice do obrambe in do uporabe svojega jezika zahteva sprva uveljavlja z navedbami, da obsojencu ni bila »dostavljena« obtožnica, prevedena v jezik, ki ga razume. Kot je odgovorilo že višje sodišče (točka 79 drugostopenjske sodbe), so take trditve protispisne, saj je bila obtožnica v prevodu v kitajski jezik vročena obsojencu 17. 8. 2018 (podpisana vročilnica pri list. št. 9001). Širše pa vložniki zatrjujejo, da obsojenec govori zgolj tajvansko narečje kitajščine, sodišče pa ni zagotovilo tolmačev za tajvansko mandarinščino, zaradi česar je bila okrnjena obsojenčeva pravica do priprave uspešne obrambe.

141. Sodišče prve stopnje (točka 1 prvostopenjske sodbe) je po pridobljenih pojasnilih tolmača dr. Žige Tršarja in profesorja sinologije dr. Mitje Sajeta zaključilo, da so jezikovne razlike med t. i. celinsko in t. i. tajvansko mandarinščino zanemarljive ter primerljive z niansami med posameznimi slovenskimi narečji, pri čemer je sodni tolmač Tršar izrecno zagotovil, da pri prevajanju uporablja tudi tajvansko mandarinščino. Da so vsi tujci, vključno z obsojenim D. D., ki so bili izsledeni pri hišni preiskavi preiskavi na prvem naslovu, razumeli t. i. celinsko mandarinščino, pri komunikaciji pa ni bilo nobenih težav, je izpovedala tolmačka pri hišni preiskavi A. C. (list. št. 11692 – 11694). Sodišče ni prezrlo procesnih dejanj obsojenca v vseh fazah kazenskega postopka, iz katerih ni bilo mogoče sklepati, da tolmačenja dr. Žige Tršarja ne bi razumel, prav nasprotno. Da je obsojenec v postopku ves čas aktivno sodeloval, pri čemer mu je bila očitno zagotovljena pravica uporabljati svoj jezik oziroma jezik, ki ga razume, je dodatno obrazložilo še višje sodišče (točka 79 drugostopenjske sodbe).

142. EKČP v 6. členu med drugim določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da je takoj in nadrobno seznanjen v jeziku, ki ga razume, z bistvom ter vzroki obtožbe, ki ga bremeni. Ustava v 62. členu pa vsakomur priznava pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon. V izpeljavi te ustavne določbe v 8. členu ZKP imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ter na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega dokaznega gradiva. Ustavno sodišče je v zadevi Up-599/04 judiciralo,113 da je uresničitev pravic do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja mogoča zgolj ob spoštovanju pravice obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave, ter obrazložilo, da je jezik, ki ga obdolženec v postopku uporablja (svoj jezik), praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno.114 Kadar gre za prevajanje v t. i. tretji jezik, obstaja dolžnost organov kazenskega postopka, da preverijo obdolženčevo znanje tretjega jezika oziroma ugotovijo, ali je njegovo znanje dovolj dobro za zagotovitev poštenega postopka.115 Prvenstvena je torej presoja, ali je bilo obdolžencu zagotovljeno prevajanje v njegov materni jezik, šele v naslednjem koraku, če je potreben, pa presoja znanja tretjega jezika.

143. Pokaže se, da v obravnavani zadevi ni prišlo do kršitev konvencijske, ustavne ali zakonske narave, niti do zatrjevane kršitve pravice do obrambe. Prvič, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, ki jih vložniki ne izpodbijajo, je sodni tolmač dr. Tršar pri prevajanju upošteval (malenkostne) nianse tajvanske mandarinščine, kar je jezik, ki je obsojenčev materni jezik. In drugič, kot je prav tako razvidno iz razlogov sodbe, so razlike med tajvansko in celinsko mandarinščino zanemarljive ter primerljive razlikam med posameznimi narečji, zato tudi v primeru prevodov v celinsko mandarinščino ne bi bilo moč govoriti o prevajanju v tretji jezik. S tem so merila, ki jih od sodišča zahteva pravica do uporabe svojega jezika, izpolnjena, teze o stroškovnih vidikih tolmača za tajvansko mandarinščino pa nerelevantne.

144. Zato ni nič problematičnega v navedbah zahteve, da je »10 % sklepov« obsojenec dobil prevedenih le v kitajščino, ne v tajvansko mandarinščino. Vložniki sami s sabo v nasprotju v zahtevi navajajo, da je obsojenec na računalniku v hiši gledal tako tajvanske kot kitajske filme; torej je slednje očitno razumel. Da zagovornik zaradi »jezikovnih ovir in obsežnega spisa« ni mogel ustrezno pripraviti obrambe (tj. v postopku, ki je od odvzema prostosti obsojencu do izreka prvostopenjske sodbe trajal več kot dve leti), je nekonkretizirana trditev ter nanjo ni mogoče odgovoriti. Zakaj naj bi prišlo do kršitev 14. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP s tem, ker celoten spis ni bil pretvorjen na DVD digitalni medij, zagovorniki niso pojasnili. Nepodprt ostaja tudi očitek, da v času epidemije COVID-19 ni bilo moč vpogledati v spis, saj vložniki ne zatrjujejo, da sodišče vpogleda ne bi dovolilo, pri tem pa ne utemeljijo, kako bi razglašena epidemija vsega mesec dni pred izrekom prvostopenjske sodbe lahko ovirala pripravo učinkovite obrambe. Glede navedb, da »90 % spisa« ni bilo prevedenega v kitajščino, pa Vrhovno sodišče odgovarja, da je dolžnost sodišča zagotoviti prevod le tiste dokumentacije, ki je bistvena za uveljavljanje obdolženčevih pravic (prva alineja drugega odstavka 8. člena ZKP). Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, ne predstavlja kršitve pravice do uporabe svojega jezika v postopku. Pravica do prevoda listin, ki so podlaga za odločanje v kazenskem postopku, ne seže tako daleč, da bi bilo treba prevajati vso dokumentacijo v spisu, tj. ne glede na njeno relevantnost.116 Če obramba oceni, da je glede na konkretne okoliščine primera treba zagotoviti prevajanje drugega gradiva, da bi se s tem zagotovilo uresničevanje jamstev ali pravic v kazenskem postopku, bi morala to predlagati sodišču (tretji odstavek 8. člena ZKP). Kolikor sodišče predloga ne bi upoštevalo, bi lahko vložila ugovor (peti odstavek 8. člena ZKP), ne nazadnje pa uveljavljala tudi obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti z izjemo zgoraj povzetega posplošenega očitka ničesar od navedenega niso substancirali; pojasnili niso niti, katere listine niso bile prevedene v kitajski jezik, katera dejstva naj bi sodišče utemeljevalo na njihovi podlagi, kot tudi ne, kako naj bi nakazana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

145. Po stališču zahteve naj bi obstajal »konflikt interesov« pri tolmačih, ki delajo za državno tožilstvo in sodišče, hkrati pa so taisti tolmači prevajali razgovore med obsojenci ter zagovorniki, s čimer naj bi bila onemogočena učinkovita obramba, obsojencu pa prekršena 2. in 14. člen Ustave ter 6. člen EKČP. Vrhovno sodišče sprejema odgovor višjega sodišča (točka 80 drugostopenjske sodbe), da gre zgolj za posplošene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti; vložniki namreč ne pojasnijo določno, kateri od zapriseženih sodnih tolmačev in glede katerih vsebin naj ne bi strokovno ter nepristransko opravil svojega dela, zato ne morejo imeti uspeha.

146. Zagovorniki uveljavljajo nedopustnost postopanja sodišča prve stopnje, ki da je onemogočalo mednarodno pravno pomoč in učinkovita zaprosila za zaslišanje prič, saj je zaprosila pošiljalo le Ljudski republiki Kitajski, ki je v vojnem stanju s Tajvanom, ne pa denimo prek tajvanske ambasade na Dunaju. Pri tem je poseglo v domnevo nedolžnosti oziroma prejudiciralo zadevo, saj je v zaprosilih zapisalo, da so obtoženi že spoznani za krive kaznivega dejanja trgovine z ljudmi ter jim je krivda dokazana. Zadnjega očitka ni mogoče preizkusiti, saj vložniki niso določno konkretizirali, v katerih zaprosilih naj bi sodišče domnevno nedopustno ravnalo, prav tako pa tovrstnih decidiranih opredeljevanj v podatkih spisa ni zaslediti. V zvezi s problematiko izvajanja mednarodne pravne pomoči na relaciji Slovenija – Ljudska republika Kitajska – Tajvan pa zagovorniki niso navedli prav nobenih dodatnih argumentov, na katere Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo pri obravnavi drugih zahtev za varstvo zakonitosti, zato se na kontekstualne razloge sklicuje.

147. Vložniki trdijo, da bi moralo sodišče imenovati sodnega izvedenca za sinologijo, ki bi pojasnil pomen izraza »šef« v tajvanskem jeziku. S tem izpodbijajo razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrambe z utemeljitvijo (list. št. 12027), da je »šef« na Tajvanu lahko tudi (spoštovan) uporabnik oziroma potrošnik, ne nujno ena vodilnih oseb v klicnem centru. Sodišče prve stopnje (točka 8 prvostopenjske sodbe) je dokazni predlog zavrnilo, saj je bila za ugotovitev pomena tega izraza v kontekstu odločilnih dejstev bistvena njegova umestitev v vsebino prestreženih pogovorov na prvem naslovu, dodatna strokovna lingvistična razlaga pa bi bila pri tem odveč. Višje sodišče (točka 89 drugostopenjske sodbe) je presoji prvega sodišča pritrdilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila zavrnitev dokaznega predloga skladna z merili odločanja o dokaznih predlogih (točka 20 te sodbe) in umeščena v celovito dokazno oceno dogajanja ter hierarhije v klicnem centru, vključno z oznako »šefa« kot nekoga, ki je imel v hiši v razmerju do žrtev nadrejen položaj. Vztrajanje pri dokaznem predlogu ne utemeljuje (le nakazane) kršitve pravice do obrambe, temveč izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem.

148. Enako velja za zavrnitev dokaznega predloga, »naj se predložijo vse letalske karte za Tajvance v klicnem centru v Ljubljani« (list. št. 12027), s čimer se bo izkazalo, da si obsojenec ni sam kupil vozovnice niti je ni imel pri sebi, saj je sam navadna žrtev. Nižji sodišči (točka 8 prvostopenjske in točka 98 drugostopenjske sodbe) sta pojasnili, da se obsojencu ne očitajo dejavnosti v zvezi z nakupom ter hrambo letalskih vozovnic, kar pa pomeni, da pri slednjih ne gre za pravno upoštevne, tj. relevantne dokaze, ki bi vplivali na presojo ravnanj članov hudodelske združbe v klicnem centru. Razloge obeh sodišč Vrhovno sodišče sprejema.

149. Nadalje je bil zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke, ki naj bi pregledal evidenčni obrazec v zvezi z izvrševanjem telefonskih goljufij in ugotovil, ali ga je podpisal obsojeni D. D. (list. št. 13538). Obe sodišči (točka 8 prvostopenjske in točka 98 drugostopenjske sodbe) sta utemeljili, da gre pri predlaganem izvedenstvu za neprimeren dokaz, saj izvedenec ne bi razpolagal z obsojenčevimi nevplivnimi podpisi v kitajskih pismenkah, ki bi jih primerjal s podpisom v pismenkah na evidenčnem obrazcu (list. št. 13124). Prvostopenjsko sodišče slednjega v dvomu niti ni štelo za obremenilni dokaz zoper obsojenca. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen.

150. Zavrnjen je bil še dokazni predlog obrambe, naj sodišče opravi pregled bioloških sledi in prstnih odtisov na elektronskih napravah oziroma potnih listih, ki so bili zaseženi v klicnem centru, ter te primerja z biološkim materialom obsojenca, »po potrebi« pa postavi »ustreznega izvedenca«. Iz tega naj bi izhajalo, da obsojenec spornih naprav ali potnih listov ni uporabljal, kar pomeni, da ni bil organizator (list. št. 10766). Obe sodišči (točka 8 prvostopenjske in točka 98 drugostopenjske sodbe) sta pojasnili, da odreditev analize bioloških ter daktiloskopskih sledi ne bi razkrila nobenega pomembnega dejstva, saj se obsojencu niti ne očita, da je edini prihajal v stik z elektronskimi napravami, sodišču pa so bili predloženi le potni listi obsojencev, ne tudi žrtev. Pri presoji vsebine dokaznega predloga, kakršnega sta imeli sodišči pred seboj, pa je ključno, da naj bi izvedba teh dokazov razkrila, da obsojenec ni bil »organizator« (očitno hudodelske združbe), kar se mu sploh ni očitalo. Prav tako ni jasno, o katerih elektronskih napravah naj bi bilo govora. Zato so pravilni razlogi nižjih sodišč, da predlagani dokazi ne bi imeli vpliva na ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev.

151. Navedbe, da »v kolikor obstajajo prisluhi, narejeni po 15. 12. 2017, bo iz njih izhajalo, da je obdolženi D. D. bil navadni delavec«, so v tolikšni meri nejasne, da jih ni mogoče preizkusiti v smeri katerega koli od razlogov za vložitev zahteve.

152. Zagovorniki navajajo, da »90 % prič«, katerih zaslišanje je predlagala obramba, sodišče ni vabilo niti ni obrazložilo, zakaj dokazov ne bo izvedlo. Priče naštevajo, pri čemer pa podatki spisa razkrijejo, da je sodišče prve stopnje: ‒ priče A. D., Ž. Ž., A. E., A. H., A. K., A. L., A. C. in A. O. zaslišalo na glavni obravnavi; ‒ s soglasjem strank (drugi odstavek 340. člena ZKP) prebralo izpovedbo priče A. M.; ‒ prebralo izpovedbe 32 žrtev trgovine z ljudmi, izsledenih v klicnem centru na prvem naslovu, ki so bile zaslišane v fazi nujnih preiskovalnih dejanj (točka 7 prvostopenjske sodbe); ‒ zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, ki prebivajo na Tajvanu, tj. zaradi njihove nedosegljivosti (točka 7); ‒ zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tajnega policijskega sodelavca A. N., ki se ne pojavlja v dokumentaciji, zbrani v predmetnem predkazenskem postopku, zlasti pa obramba z ničemer ni substancirala namigov, da naj bi priča potrdila, da je policija v konkretni zadevi »nezakonito zbirala dokaze« (točka 8).

153. Pokaže se torej, da so trditve vložnikov zahteve protispisne, saj je prvostopenjsko sodišče bodisi izvedlo dokaze z zaslišanjem prič bodisi pojasnilo razloge oziroma zakonsko podlago, zakaj nekaterih prič ni zaslišalo ali jih (iz objektivnih vzrokov) ni moglo zaslišati. Vrhovno sodišče je v tej sodbi že obrazloženo presodilo, da procesnim odločitvam sodišča ni moč očitati nezakonitosti, tj. vključno z branjem izpovedb 32 žrtev oziroma zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje (drugih) tajvanskih prič. Tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje A. N. pa je zaradi odsotnosti potrebne utemeljitve pravne upoštevnosti predlaganega dokaza skladna z merili, ki so se izoblikovala na podlagi 29. člena Ustave. Zato s smiselnim vztrajanjem pri izvedbi teh dokazov vložniki zahteve ne morejo uspeti. Sodiščema ni moč očitati, da se nista izrekli o dokaznem predlogu za postavitev izvedenca medicinske (psihiatrične) stroke, saj dokaznega predloga obramba obsojenega D. D. sploh ni podala (točka 96 drugostopenjske sodbe).

154. Z navedbami, da je »nesprejemljivo in nerazumsko«, da se obsojencu očitajo dejanja, storjena pred 15. 12. 2017, ko je tudi on kot ena vodilnih oseb prevzel ter vodil klicni center na prvem naslovu, zahteva nakazuje enako kršitev kot zagovornik soobsojenega E. E. (točka 118 te sodbe). V točki 119 je Vrhovno sodišče odgovorilo, da so vsi obsojenci ravnali kot člani hudodelske združbe, ki je v Sloveniji delovala vsaj od novembra 2015 dalje, vendar vsak glede na svojo vlogo v združbi, v različnih obdobjih in na različnih naslovih. November 2015 je začetna časovna točka delovanja združbe v Sloveniji, pri čemer vanj niso bili od vsega začetka vključeni vsi člani. Obsojeni D. D. je 14. 9. 2017 A. A. nakazal denar za vzpostavitev klicnih centrov, dne 29. 9. 2017 pa je prišel v Evropo ter od 15. 12. 2017 do 18. 1. 2018 kot pomočnik P. P. skrbel za delovanje klicnega centra na prvem naslovu. Ne drži, da obsojenčeva vloga v klicnem centru ni konkretizirana v opisu kaznivega dejanja. Nadaljnje navedbe, da je vloga obsojenca v sodbi podana skopo in nepregledno, iz opisa pa ne izhaja, da bi storil kakšno kaznivo dejanje ter bil »soorganizator« kriminalne združbe, so zmotne, zaradi njihove pavšalnosti pa dodaten odgovor ni potreben. Dodati je, da se obsojencu ne očita, da je bil soorganizator hudodelske združbe, temveč je bil njen član. Sodišče prve stopnje (točka 14 prvostopenjske sodbe) je utemeljilo, zakaj je zaključilo, da je obsojenec nakazal konkretizirana denarna sredstva v višini 12.193,00 USD A. A., drugačna stališča zahteve pa nasprotujejo drugemu odstavku 420. člena ZKP. Nepojasnjeni so tudi namigi, da je sodišče obsojenca »enačilo« z O. O. ali z A. P. 155. Kršitve drugega odstavka 371. člena ZKP117 in ustavnih (konvencijskih) pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave ter 5. in 6. člena EKČP zahteva že uvodoma uveljavlja s pavšalni navedbami (da ne drži, da je dejansko stanje dovolj jasno, zaradi česar naj bi bili dodatni dokazni predlogi obrambe odvečni), ki jih ni moč preizkusiti. Enako velja za povzemanje teoretičnih definicij materialne resnice oziroma domneve nedolžnosti. Zakaj naj bi bila odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 53384/2014118 aplikativna v predmetni zadevi, vložniki ne povedo, še toliko manj utemeljijo. V tej sodbi je že bilo pojasnjeno, da izpodbijana pravnomočna sodba ni t. i. indična sodba, ki bi temeljila zgolj na presoji posrednih dokazov. Da sodba temelji na posameznih fragmentarnih (posrednih) dokazih, pa so vnovič povsem posplošene navedbe. Z navedbami, da bi bilo kazenski postopek zoper obsojenca treba ustaviti v skladu z 277. členom ZKP, ki v prvem odstavku ureja odločitve zunajobravnavnega senata v fazi kontrole obtožnice, zagovorniki prvenstveno ne izpodbijajo pravnomočne sodbe, kar je vidno tudi iz teoretičnih izvajanj v smeri (neobstoja) utemeljenega suma. Po vsebini pa gre za ponavljanje obsojenčevega zagovora oziroma izražanje nestrinjanja z dejanskimi zaključki nižjih sodišč, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kolikor se Vrhovno sodišče izrecno ne opredeljuje drugače, niti v ostalem navedbe v zahtevi ne presežejo nedovoljenega uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav pod videzom zatrjevanja drugih kršitev.119 Izvajanja, s katerimi vložniki nudijo svoje poglede na dejansko stanje, mestoma z lastnimi vrednotenji izvedenih dokazov, brez razpoznavne sistematike in logike prežemajo celotno zahtevo. Vrhovno sodišče zato odgovarja, da pravnomočna sodba vsebuje razumno utemeljene dejanske zaključke, ki jih z nepreglednim ter ponavljajočim se nizanjem ugovorov dejanske narave ni mogoče izpodbiti.

156. Izvajanja zagovornikov v izjavi o odgovoru »ODT« (prav Vrhovnega državnega tožilstva) na zahteve za varstvo zakonitosti v vlogi z dne 16. 6. 2021 so podana po poteku 3-mesečnega roka za vložitev zahteve iz tretjega odstavka 421. člena ZKP. V izjavi gre za ponavljanje očitkov iz zahteve brez dodane vrednosti; druge trditve so delno materialno neizčrpane v luči petega odstavka 420. člena ZKP (dodajanje »izkoriščanja« v opis kaznivega dejanja), delno pa nakažejo le nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (primernost kazenske sankcije).

C.

157. Kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, v predmetni zadevi niso podane, zahteve pa so bile deloma vložene tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče vse zahteve kot neutemeljene zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

158. Kljub temu, da zagovorniki z izrednimi pravnimi sredstvi niso uspeli, je Vrhovno sodišče, enako kot že sodišči nižjih stopenj (točka 24 prvostopenjske in točka 162 drugostopenjske sodbe), na podlagi 98.a člena ter četrtega odstavka 95. člena ZKP obsojence oprostilo plačila sodnih taks.

159. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 V navedenih določbah je opredeljen (pritožbeni) razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. 2 Npr. odločbi US RS v zadevah Up-206/96 in Up-33/98, sodbe VS RS v zadevah I Ips 255/2006, I Ips 24/2007, I Ips 176/2009, I Ips 30515/2014 ter številnih drugih. 3 Dejstvo, da je senat s sklepom I Ks 1842/2018 z dne 12. 6. 2018 že v fazi preiskave po nestrinjanju preiskovalne sodnice zavrnil dokazni predlog za zaslišanje G. G., ni relevantno, saj je obramba dokazni predlog ponovila v fazi predobravnavnega naroka. 4 ZKP v prvem odstavku 515. člena določa, da se prošnje domačih sodišč za pravno pomoč v kazenskih zadevah pošiljajo tujim organom po diplomatski poti. Po tretjem odstavku tega člena se lahko mednarodna kazenskopravna pomoč daje tudi neposredno med domačimi in tujimi organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, vendar le, če velja vzajemnost ali če tako določa mednarodna pogodba. 5 Zaprosilo vključuje zaslišanje osebe G. G. z vzdevkom »G. G.« (list. št. 12139). 6 Prim. odločbe US RS v zadevah Up-120/97, Up-328/03, Up-599/04, Up-751/02. 7 Sodbe ESČP v zadevah Brandstetter proti Avstriji, Jaspers proti Združenemu kraljestvu, Őcalan proti Turčiji. 8 Sodbi ESČP v zadevah Jaspers proti Združenemu kraljestvu ter Rowe in Davis proti Združenemu kraljestvu; odločba US RS Up-899/16-28, Up-900/16-25, Up-901/16-25 z dne 5. 5. 2022 (tč. 31 obrazložitve). 9 Sodba ESČP Sigurõur Einarsson in drugi proti Islandiji (tč. 90 obrazložitve). 10 Odločba US RS kot v op. 8 (tč. 35 obrazložitve). 11 Npr. sodbe VS RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, I Ips 31611/2010-51 z dne 5. 5. 2011, I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008, I Ips 136/2008 z dne 2. 10. 2008, I Ips 90/2004 z dne 5. 5. 2005. 12 Op. kot pod 9. Gl. tudi pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločbi US RS kot v op. 8. 13 Sodba VS RS I Ips 20315/2010 z dne 31. 8. 2017. 14 Sodba VS RS I Ips 330/2006 z dne 24. 4. 2008. 15 Iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi izhaja, da je G. G. (»G. G.«), ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča Miaoli, Tajvan, z dne 15. 2. 2019 (priloga A1222) obsojen za kazniva dejanja goljufije v hudodelski združbi, vodil in usmerjal delovanje hudodelske združbe v Sloveniji, dajal navodila A. A. in B. B. glede odpiranja novih klicnih centrov, zagotavljal sredstva ter odobraval stroške, povezane z delovanjem združbe. 16 Prim. sodbe VS RS I Ips 215/2006 z dne 19. 4. 2007, I Ips 196/2005 z dne 6. 7. 2006, I Ips 214/2004 z dne 10. 11. 2005, I Ips 249/1999 z dne 11. 4. 2002. 17 Sodbi ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu ter Schatschaschwili proti Nemčiji. 18 Npr. sodbi VS RS I Ips 17472/2015-64 z dne 20. 4. 2017 in I Ips 35269/2010-435 z dne 1. 9. 2016 ter v njiju navedene še druge odločbe. 19 Enako izhaja iz obtožnice (list. št. 11441-11474), o kateri je odločilo tajvansko sodišče. 20 Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (tč. 16), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (tč. 8), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne druge odločbe Ustavnega ter Vrhovnega sodišča. 21 Prim. sodbo VS RS I Ips 1639/2010-94 z dne 9. 1. 2014 (tč. 11). 22 Sodba VS RS I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021. 23 Npr. sodba VS RS I Ips 14726/2016 z dne 11. 10. 2018. 24 Točka 65 in nasl. te sodbe. 25 Dokazni predlog, ki ga je sodišče prve stopnje v točki 8 prvostopenjske sodbe obrazloženo zavrnilo, je sicer podala obramba obsojenega D. D., ne obramba A. A. 26 Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (1. knjiga); Uradni list RS & Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 247, tč. 2. 27 Prim. prav tam, str. 251, tč. 15. Enako sodba VS RS I Ips 24744/2017 z dne 28. 1. 2021 (tč. 7 obrazložitve). Tudi v sodbi I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020 (tč. 22 obrazložitve) se je Vrhovno sodišče opredelilo, da odločitev žrtev (v tej zadevi za prostituiranje) za vključitev v trgovino z ljudmi v posledici finančne stiske ne izključuje izpolnitve zakonskega znaka izkoriščanja (prostitucije), kar velja tudi za alternativno predvideno izvršitveno obliko po prvem odstavku 113. člena KZ-1, tj. ravnanje zaradi izkoriščanja storitve kaznivih dejanj. 28 Prim. sodbo VS RS I Ips 38651/2013 z dne 6. 5. 2021 (tč. 12 obrazložitve). 29 Sodba VSL II Kp 11523/2016 z dne 14. 12. 2018 (tč. 12 obrazložitve). 30 Sodba VSL X Kp 13636/2016 z dne 29. 6. 2020 (tč. 111 obrazložitve). 31 Sodba VS RS I Ips 1313/2014-569 z dne 14. 5. 2015 (tč. 8 obrazložitve). 32 Npr. odločba US RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (tč. 66 – 67 obrazložitve) ter sodbi VS RS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018 (tč. 8) in I Ips 11169/2010 z dne 5. 11. 2020 (tč. 16 – 17). 33 Šepec M. (ur.): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem – splošni del; GV Založba, Ljubljana 2021, str. 635-640, tč. 2. 34 Sodba in sklep VS RS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 (tč. 28 obrazložitve). 35 Gl. tudi sodbo VS RS I Ips 13288/2019 z dne 1. 4. 2021 (tč. 12 obrazložitve). 36 Sodba VS RS I Ips 747/2010-418 z dne 23. 6. 2011 (tč. 21 obrazložitve). 37 Obsojeni A. A. je za združbo na območju Slovenije iskal primerne stanovanjske hiše kot lokacije za klicne centre, sodeloval pri podpisu najemnih pogodb, prek najemodajalcev ali s pomočjo svoje družbe A. d.o.o. urejal zelo zmogljive internetne povezave, skupaj z obsojenim B. B. je žrtve prevažal z letališč ali iz drugih klicnih centrov oziroma prevoze organiziral, urejal je dostavo vode, skrbel za odvoz odpadkov, opremo v hišah in potrebne elektronske naprave, sodeloval pri logistični ureditvi prostora ter posredoval pri težavah z najemniki itn., kot vse to nadrobno izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Prav tako je obsojeni prejemal denarna sredstva tako za vzpostavitev in delovanje klicnih centrov kot za povračila stroškov ter plačilo za svoje »usluge« v hudodelski združbi. 38 Prim. sedmi odstavek 364. člena ZKP. 39 Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794, tč. 53. 40 Sodba VS RS I Ips 209/2004 z dne 7. 10. 2004. 41 Sodišče seveda ne more »kršiti« 5. točke 372. člena ZKP, kvečjemu lahko zagreši kršitev kazenskega zakona, ki je opredeljena v tej določbi. 42 Npr. sklep VS RS I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022 in sodba VS RS I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021 ter številne druge odločbe. 43 Glej tudi Horvat, nav. delo, str. 809, tč. 2. 44 Pred začetkom glavne obravnave dne 10. 4. 2019 (list. št. 11570) je obsojenec vztrajal pri navedbah, da je zaposlen kot direktor družbe A. d.o.o. z mesečnim osebnim dohodkom 1.000 EUR, oče enega polnoletnega in enega mladoletnega otroka ter solastnik stanovanjske hiše na naslovu bivanja. 45 Glede izpodbijanja zavrnitve dokaznih predlogov za postavitev izvedenca finančne stroke oziroma izvedenca za kriptovalute in za zaslišanje prič M. M. ter L. L. se je Vrhovno sodišče opredelilo v točkah 22 – 24 in 28 ter 29 te sodbe. 46 Op. kot pod 41. Sodišče ne more »kršiti« 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, lahko pa zagreši kršitve določb kazenskega postopka, opredeljene v tej določbi. 47 Horvat, nav. delo, str. 802, tč. 17. 48 Prav tam, str. 1055, tč. 3. 49 Enako npr. sodbi VS RS I Ips I Ips 5584/2016 z dne 31. 3. 2022 (tč. 8 obrazložitve) in I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016 (tč. 20 obrazložitve) ter druge. 50 Horvat, nav. delo, str. 819, tč. 8. 51 Sodba VS RS I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014 (tč. 13 obrazložitve). Glej tudi pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločbi US RS U-I-123/19-18, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020. 52 Po dokaznem predlogu tožilstva (list. št. 10794) naj bi izvedenec za klinično psihologijo podal oceno o osebnostni, intelektualni opremljenosti in življenjskih razmerah, iz katerih izhajajo žrtve; razlogih za njihovo odločitev, da odidejo na delo v tujino; naravi njihovega odnosa do obtoženih v smislu podrejenosti, odvisnosti oziroma ranljivosti; kapacitetah za odločanje o lastnem življenju; ter posledicah, ki jih je delo v klicnih centrih imelo za žrtve. 53 Točka 32 te sodbe. 54 Točka 20 te sodbe. 55 Op. kot pod 53. 56 Obsojeni B. B. je v posameznih primerih od članov združbe iz tujine na različne načine prejel denar, skupaj z obsojenim A. A. je žrtve prevažal z letališč ali iz drugih klicnih centrov oziroma prevoze organiziral, skrbel je za odvoz odpadkov, opremo v hišah in za potrebne elektronske naprave, sodeloval je pri logistični ureditvi prostorov ter posredoval pri težavah z najemniki itn., kar vse natančno izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Prav tako je obsojenec prejemal navodila glede odpiranja novih klicnih centrov, denarna sredstva in odobritve stroškov ter plačila za izvedene storitve znotraj hudodelske združbe. 57 Točka 58 te sodbe. 58 Prim. točki 8 – 9 te sodbe. 59 Sodba VS RS I Ips 43958/2014 z dne 21. 6. 2018 (tč. 11 obrazložitve). 60 Odločba US RS Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. 61 Odločba US RS U-I-115/14-28, Up-218/14-45 z dne 21. 1. 2016. 62 Enako sklep X K 1842/2018-1596 z dne 9. 1. 2019 (tč. 7 obrazložitve). 63 Horvat, nav. delo, str. 382, tč. 2. 64 Sodba VS RS I Ips 208/2005 z dne 21. 12. 2006 (tč. 8 obrazložitve). 65 Sodba VS RS I Ips 89/2007 z dne 21. 6. 2007. 66 Načelno pravno mnenje VS RS 1/2012 z dne 6. 4. 2012 (tč. VI). 67 Sodba ESČP Dragojević proti Hrvaški, odločba US RS Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016, sodba VS RS I Ips 18198/2010 z dne 12. 12. 2019. 68 Odločba US RS U-I-28/16-27 z dne 12. 5. 2016 (tč. 14 obrazložitve). 69 Sodba VS RS I Ips 54/2003 z dne 24. 12. 2004. 70 Kitajski policisti niso želeli sodelovati pri preiskavi, če bodo tam tajvanski (list. št. 11926). 71 Takšno stališče je v sinergiji z razlogi, zaradi katerih je sodišče zaprosila za mednarodno pravno pomoč po diplomatski poti naslavljalo organom Ljudske republike Kitajske, ne pa Tajvana, kot je bilo pojasnjeno na več mestih te sodbe. 72 Sodba VS RS I Ips 13354/2009 z dne 29. 8. 2013 (tč. 7 obrazložitve). 73 Npr. sodba VS RS I Ips 13427/2012-123 z dne 12. 6. 2013 (tč. 8 obrazložitve) in številne druge odločbe. 74 Sodba VS RS XI Ips 1842/2018-1572 z dne 13. 12. 2018 (tč. 14 – 17 obrazložitve). 75 T. i. relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP je podana, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe. 76 Npr. sodba VS RS I Ips 59396/2010-197 z dne 28. 11. 2013 in številne druge. 77 Prim. sodbo VS RS I Ips 129/2011 z dne 13. 12. 2011 (tč. 12 obrazložitve). 78 Odločba US RS Up-57/14-13 z dne 16. 1. 2017 (tč. 6 obrazložitve). 79 Sodbe ESČP Meng proti Nemčiji (tč. 47 obrazložitve), Poppe proti Nizozemski (tč. 26), Schwarzenberger proti Nemčiji (tč. 42) ter Ferrantelli in Santangelo proti Italiji (tč. 59); odločba US RS Up-57/14-13 z dne 16. 1. 2017; sodbe VS RS I Ips 20816/2018 z dne 31. 3. 2022, I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020, I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018, I Ips 40343/2014 z dne 14. 11. 2017, I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017, I Ips 5961/2013 z dne 14. 4. 2016, I Ips 14015/2013-96 z dne 6. 11. 2014. 80 Sodbe ESČP Mucha proti Slovaški (tč. 58), Meng proti Nemčiji (tč. 47) in Karaman proti Nemčiji (tč. 64); odločba US RS Up-57/14-13 z dne 26. 1. 2017 (tč. 9); sodbe VS RS I Ips 20816/2018 z dne 31. 3. 2022, I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020 I Ips 11811/2014 z dne 20. 12. 2018 ter I Ips 40343/2014 z dne 14. 11. 2017. 81 Kot v prejšnji op. sodbi ESČP v zadevah Mucha proti Slovaški in Karaman proti Nemčiji. 82 Odločba US RS Up-57/14-13 z dne 26. 1. 2017 (tč. 14 obrazložitve); sodba VS RS I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020 (tč. 13). 83 Sodba ESČP Schwarzenberger proti Nemčiji (tč. 43 obrazložitve); sodba VS RS I Ips 11811/2014 z dne 20. 12. 2018. 84 Kot v prejšnji op. sodba ESČP v zadevi Schwarzenberger proti Nemčiji. 85 Sodbe ESČP Rojas Morales proti Italiji (tč. 33 obrazložitve), Ferrantelli in Santangelo proti Italiji (tč. 59) ter Rudnichenko proti Ukrajini (tč. 116). 86 Sodba VS RS I Ips 15503/2012 z dne 24. 9. 2020 (tč. 21 obrazložitve). 87 Npr. sodbi VS RS I Ips 20816/2018 z dne 31. 3. 2022, I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020. 88 Odločba US RS Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019 (tč. 32); sodbi VS RS I Ips 20816/2018 z dne 31. 3. 2022 (tč. 21) in I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021 (tč. 16). 89 Op. kot pod 6. 90 Op. kot pod 7. 91 Horvat, nav. delo, str. 793, tč. 50. 92 Prav tam, str. 794, tč. 51. 93 Korošec et al. (ur.), nav. delo, str. 248, tč. 7. 94 Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 4. 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ. 95 Sodba VS RS I Ips 47786/2016 z dne 7. 5. 2020 (tč. 7 obrazložitve). 96 Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot član hudodelske združbe v klicnem centru na prvem naslovu od 15. 12. 2017 do 18. 1. 2018 kot eden od treh pomočnikov P. P. sodeloval pri vodenju klicnega centra z namenom, da bi žrtve izvrševale kazniva dejanja goljufije, jih ob tem usmerjal in nadziral, pri čemer je po navodilih P. P. v svoji sobi hranil odvzete potne liste ter mobilne telefone vseh 32 žrtev, s čimer jim je bilo preprečeno svobodno gibanje, odhod domov in svobodno komuniciranje. Pred prihodom v Evropo 3. 10. 2017 je skupaj z obsojenima tujcema poskrbel za vzpostavitev ter delovanje tega klicnega centra, tj. tako, da je obsojenemu B. B. nakazal znesek 10.974,46 USD, ki ga je B. B. prevzel 20. 9. 2017. Skupaj z drugima pomočnikoma P. P. je skrbel, da so se žrtve ravnale po določenih pravilih v hiši (prepoved izhoda iz hiše, komuniciranja z bližnjimi), in zahteval, da so žrtve opravljale delo telefonskega goljufanja, za kar so jih s P. P. vnaprej poučili ter usposobili, jim priskrbeli pripravljene scenarije goljufanja in potrebno elektronsko opremo, nato pa so žrtve trije pomočniki z nadzornih delovnih mest nadzorovali pri usposabljanju za goljufanje ter samem goljufanju. Pomočniki so podpirali P. P. psihično in fizično nasilje nad žrtvami ter z vzpostavljenim režimom v klicnem centru dosegli, da so žrtve za člane kriminalne združbe izvrševale kazniva dejanja goljufije. 97 List. št. 4894. 98 List. št. 4895. 99 List. št. 4892. 100 Horvat, nav. delo, str. 764, tč. 11. 101 Prav tam, str. 763, tč. 9. 102 Npr. sodba VS RS I Ips 27115/2010-685 z dne 24. 11. 2011 (tč. 14 obrazložitve). 103 Prim. točko 39 te sodbe. 104 Glej tudi točko 129 te sodbe. 105 Sodba VS RS I Ips 297/2006 z dne 18. 1. 2007. 106 Glej tudi točke 105 – 107 te sodbe. 107 Kot v prejšnji op. 108 Prav tam. 109 Sodba VS RS I Ips 51717/2014 z dne 14. 9. 2017. 110 Sodba VS RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 (tč. 29 obrazložitve). 111 Npr. sodbe VS RS I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, I Ips 31611/2010-51 z dne 5. 5. 2011, I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008, I Ips 136/2008 z dne 2. 10. 2008, I Ips 90/2004 z dne 5. 5. 2005. 112 Točka 15 te sodbe. 113 Odločba US RS Up-599/04 z dne 24. 3. 2005. Glej tudi odločbi US RS Up-494/04 z dne 11. 4. 2006 in Up-2834/07 z dne 30. 9. 2008. 114 Tudi sodbi VS RS I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016 in I Ips 304/2008 z dne 19. 3. 2009. Prim. Horvat, nav. delo, str. 30, tč. 4. 115 Sodba ESČP Vizgirda proti Sloveniji; sodba VS RS I Ips 54527/2012 z dne 7. 11. 2019. 116 Sodbe VS RS XI Ips 8794/2009-76 (XI Ips 113/2009) z dne 22. 12. 2009 (tč. 5 razlogov), I Ips 178/2006 z dne 1. 6. 2006, I Ips 39/2006 z dne 3. 2. 2006. 117 Vložnikom očitno ni poznano, da sodišče ne more kršiti drugega odstavka 371. člena ZKP, lahko pa zagreši katero od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so opredeljene v tem določilu. 118 Sodba VS RS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. 119 Pravnomočne sodbe gotovo ne more bremeniti kršitev »14. točke« prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ta ne obstaja.