Jedro

Tožnica je v letu 2010 prejela 62 nakazil družbe A. d.o.o. v skupnem znesku 140.418,83 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je odločitev, da se prejemek opredeli in obdavči kot preostali drugi dohodki, v dejanskem pogledu utemeljena le z ugotovitvijo, da neobdavčljiva podlaga za izplačilo pri družbi izplačevalki ni izkazana. V verodostojnost predloženih predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin v stanovanju, ki naj bi bili podlaga za navedenega nakazila, se pritožbeni organ ne spušča, ker meni, da zaradi razdrtja pogodbe do prodaje ni prišlo, da je torej zatrjevana podlaga za izplačilo odpadla in da zato ostaja relevantno le še vprašanje vračila denarja. Z navedenim stališčem se sodišče ne strinja, saj je od vprašanja verodostojnosti predloženih pogodb odvisna opredelitev izplačila in čas nastanka davčne obveznosti. Hkrati ugotovitev pritožbenega organa, da sta bili pogodbi razdrti in da do odsvojitve stanovanja ni prišlo, ne pomeni le, da ostaja sporno zgolj še vračilo denarja, temveč bi lahko pomenila tudi, da navedbe tožnice ter predložena dokazila o obstoju omenjenih predpogodb v načelu sprejema. V zvezi z vračilom sredstev, ki so bila na podlagi predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin nakazana tožnici, sodišče neskladnosti v njenih navedbah ne ugotavlja. V davčnem postopku je, enako kot v upravnem sporu, zatrjevala, da je denar vrnila družbi izplačevalki z izročitvijo gotovine njeni prokuristki. Notarsko overjena izjava prokuristke je bila v pritožbenem postopku, brez presoje predložene listine (z vidika njene vsebine, položaja podpisnice in datuma izjave) zavrnjena kot neupoštevna. Razlogi, s katerimi je zavrnitev utemeljena, so z vidika obdavčitve fizične osebe nezadostni. Ko gre za obdavčitev tožnice kot fizične osebe, je za odločitev ključno dejansko vračilo prejetih sredstev, ki ga je mogoče dokazovati tudi z listinami, ki ne štejejo za verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 04-03444-0 z dne 5. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2010 odpravil odločbo o odmeri dohodnine tožnici šifra 04 03444 z dne 31. 5. 2011, jo nadomestil s to odločbo, s katero se tožnici odmeri dohodnina za leto 2010 v znesku 60.087,95 EUR ter ob upoštevanju vračila po odpravljeni odmerni odločbi (869,78 EUR) naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 38.736,99 EUR, v znesku 22.220,74 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je davčni organ po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine dokončna, izvedel za nova dejstva, ki v prejšnjem postopku niso bila upoštevana. Zato je bil 6. 9. 2012 izdan sklep o obnovi postopka in istočasno tožnici dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Tožnica se je odzvala 10. 10. 2012 z izjavo, da se z obnovo postopka ne strinja, ker naj bi šlo za plačilo po predpogodbi za prodajo nepremičnine – 3-sobno stanovanje na naslovu ... Predložena predpogodba kot dokaz po mnenju davčnega organa ne zadošča, saj je neoverjena, pogodba za prodajo navedene nepremičnine pa ni bila prijavljena za odmero davka na promet nepremičnin. V davčnem inšpekcijskem postopku pri družbi A. d.o.o. so ugotovljena izplačila tožnici za leto 2010, dokumentacija, ki bi izkazovala upravičenost nakazil tožnici, pa davčnemu organu ni bila predložena, zato se dohodki iz tega naslova upoštevajo kot preostali drugi dohodki, ki za leto 2010 znašajo 140.418,83 EUR. Davčni organ pa je zato pri odmeri dohodnine upošteval podatke, ki so bili zbrani v obnovljenem postopku oziroma v postopku inšpiciranja ter tožnici na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira v nadaljevanju, izdal izpodbijano odločbo.

3. Drugostopni davčni organ je z odločbo DT 499-01-322/2014-3 z dne 23. 2. 2015 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih najprej ugotavlja, da se prvostopni organ v svoji odločbi ne opredeli do predloženih listin niti ne navaja razlogov, ki so odločilni za presojo, in da zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Obenem pa ugotovi, da je izrek odločbe pravilen ter da se pomanjkljivosti v obrazložitvi odpravljajo z njegovo odločbo.

4. Pri tem ugotavlja, da v postopku inšpekcijskega pregleda pri družbi A. v zvezi z nakazili sredstev niso bila predložena nikakršna pojasnila in dokazila, iz katerih bi bil razviden namen nakazil na račun tožnice. Po ugotovitvah inšpekcije je tožnica v letu 2010 prejela 62 nakazil, v skupnem znesku 140.418,83 EUR, kot plačilo po predpogodbi. Pri tem tožnica zatrjuje, da gre za plačilo po predpogodbi o prodaji nepremičnine, ki jo je sklenila z omenjeno družbo in po kateri bo promet z nepremičnino opravljen, ko bodo za to izpolnjeni pogoji, to je predložitev z.k. dovolila po prejemu celotne kupnine. Predložila je tudi dokazila, da je bila dne 17. 3. 2011 nepremičnina naknadno obremenjena in zato nesposobna za prodajo, ter da je zato tožnica na podlagi izjave B.B., da pogodbi razdira, denar vrnila C.C., ki je bila v tistem času pooblaščena za prejem denarja. O tem je predložila notarsko overjeno izjavo C.C., da je dne 20. 3. 2011 prejela vračilo zneska, ki je bil plačan po predpogodbi (251 878,83 EUR) ter potrdilo, v katerem B.B. 7. 2. 2012 potrjuje prejem zneskov, plačnih po predpogodbi. Izjavo je dal tudi novi direktor družbe Č.Č., ki potrjuje prejem celotnega zneska po predpogodbi z dne 12. 11. 2008. 5. Po pregledu predloženih listin drugostopni organ ugotavlja, da tožnica ni uspela dokazati dejstva, da je prejete zneske vrnila. Da jih je prejela, sicer ni sporno, saj to izhaja iz prometa na bančnem računu, izhaja pa tudi iz predložene predpogodbe. Ne glede na to, da so okoliščine v zvezi z nakupom stanovanja neobičajne in da pri pravni osebi listine v zvezi z nakupom niso obstajale, ter da se plačilo kupnine v znesku 214.900,00 EUR v poslovnem svetu prav gotovo ne izvaja z dnevnimi nakazili v zneskih po 300, 450, 375, 110, 1625 EUR, je po presoji druge stopnje tožnici celo mogoče verjeti, da je zaradi napovedane izvršbe stanovanje želela (verjetno fiktivno) odsvojiti. Pritožbeni organ se zato v presojo verodostojnosti predloženih predpogodb ni spuščal. Za konkreten primer je namreč bistveno, da sta bili pogodbi razdrti, da do odsvojitve stanovanja ni prišlo in da tožnica vračilo denarja dokazuje z neverodostojnimi listinami. V poslovnih knjigah družbe A. sporna vračila namreč niso knjižena, niti ne obstaja dokazljiv denarni tok. Tožnica torej vračilo sredstev dokazuje z listinami, ki niso verodostojne. Tožnica je predpogodbo sklenila s pravno osebo A. in je bila zato tudi prejeta sredstva dolžna vrniti omenjeni družbi. Izjava žene bivšega direktorja, s katero le-ta potrjuje prejem sredstev, je zato več kot neupoštevna. Enako velja tudi za nadaljnja potrdila, po katerih naj bi sredstva prešla v roke sedanjemu direktorju podjetja Č.Č.

6. Tega ne morejo spremeniti niti listine, ki jih tožnica predloži v dopolnitvi pritožbe in po katerih je bil denar vrnjen v 10 obrokih preko banke D., nakazila pa so bila izvedena na ime lastnika podjetja B.B. V dopolnitvi pritožbe tožnica dokazuje drugačen način vračila kot pred tem v postopku. Razlogov za to ne navaja, zato preloženih bančnih izpiskov, s katerimi dokazuje drugačno dejansko stanje v zadevi, po presoji pritožbenega organa ni mogoče upoštevati.

7. Kljub temu dodaja, da glede na dejstvo, da se je inšpekcijski postopek pri pravni osebi izvajal v letu 2012, zajemal pa obdobje od leta 2008 do 2011, navedenih nakazil davčni organ ne bi mogel spregledati, če bi bila razvidna iz poslovnih knjig in transakcijskega računa pravne osebe. Glede na to, da je pravna oseba poslovala preko dveh transakcijskih računov, odprtih pri E. banki in banki F., nakazila na račun pri banki D. ne morejo šteti kot nakazilo na ime pravne osebe. Listine, ki jih je tožnica predložila naknadno, pa so tudi v nasprotju s tistimi, ki jih je predložila predhodno in po katerih naj bi sredstva v celoti vrnila C.C., medtem ko v dopolnitvi pritožbe navaja, da je celotni znesek vrnila z bančnimi nakazili na ime B.B. kot pooblaščenca pravne osebe v času od 5. 7. 2011 do 13. 2. 2012. Navedba, da je bil celotni nakazani znesek kasneje prenakazan na račun ameriškega podjetja G. inc., katerega lastnika sta C.C. in Č.Č., pa tožnici prav tako ne more biti v korist, tako kot tudi ne dogodki, ki jih tožnica prikazuje s kopijami časopisnih člankov. Zato se pritožbeni organ strinja z odločitvijo prve stopnje, da se znesek 140.418,83 EUR šteje med tožničine dohodke in v skladu z določbami ZDoh-2 obdavči kot preostali drugi dohodki.

8. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja tožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je v obnovljenem postopku pojasnila, da so bila obravnavana nakazila opravljena na podlagi predpogodbe, ki jo je 26. 11. 2008 sklenila s podjetjem A. d.o.o. za nakup že omenjenega stanovanja in na podlagi predpogodbe, sklenjene z isto družbo dne 26. 11. 2008 za nakup premičnin v tem stanovanju. Predložila je tudi dokaz – omenjeni dve pogodbi. Da je šlo za nakazila iz predpogodb, izhaja tudi iz preglednice na 53. in 54. strani inšpekcijske odločbe, izdane družbi A. Kot namen nakazil je naveden sklic na predpogodbo z oznako k.o. H. in osebno ime tožnice. Tožnica je zneske z računa dvigovala in denar hranila v hišnem sefu zato, da se izogne posegu na sredstva s strani sodišč, saj ima že od leta 1997 odprt sodni spor z očetom, ki mu je sodišče priznalo terjatev do tožnice v višini 36 935,90 EUR in je od leta 2004 v izvršbi.

9. Oče I.I. je v letu 2011 kot novo izvršilno sredstvo predlagal omenjeno stanovanje, ki je bilo predmet predpogodbe in za katero je tožnica do takrat prejela 251 878,83 EUR, od tega v letu 2010 140.418,83 EUR. O izvršbi na stanovanje je obvestila družbo A., ki posla ni več želela izpeljati, zato je prejeti denar v gotovini vrnila. Izročila ga je prokuristki C.C. in o tem predložila njeno izjavo. Tožnica svoje izjave o tem ni nikoli spreminjala. Ker pa je toženka vztrajala pri izkazu denarnega toka, je tožnica predložila potrdila o nakazilih prejetega zneska na račun pri banki D., ki jih je pridobila od kupca. Od podjetja je pridobila tudi dokazila o tem, da je bil celotni znesek v gotovini vrnjene kupnine z računa pri banki D. nakazan na TRR ameriškega podjetja G. inc., ki je v lasti C.C. in Č.Č.

10. Tožena stranka argumente, s katerimi zavrača navedbe tožeče stranke, utemeljuje s knjigovodstvom podjetja A., ki je bilo očitno pomanjkljivo, saj davčnim organom nista bili predloženi predpogodbi, čeprav sta bili nedvomno sklenjeni, na kar kažejo opisi namena nakazil, ki se nahajajo v dokumentaciji omenjene družbe. Slabo vodeno knjigovodstvo pa ne more biti v škodo tožnice do te mere, da se ji naloži dodatno plačilo dohodnine.

11. Tožnica poudarja še, da tožena stranka v inšpekcijskem postopku ni dokazala, da je tožnica nakazana sredstva obdržala oziroma uporabila za osebno porabo. Tožnica od nakazil ni imela nobenih koristi, ni jih uporabila zase in premoženje se ji ni spremenilo. Celo obratno. Stanovanje, ki ga je želela prodati družbi A., je bilo 21. 5. 2014 prodano na drugi javni dražbi. Obenem jo bremenijo visoki dolgovi, tako da ji grozi osebni stečaj. Ponovno poudari še, da je denar, ki ji ga je nakazala družba A., v celoti vrnila, da ga je vrnila v gotovini in da ga je izročila prokuristki. Na to, kako je družba ravnala s prejeto gotovino, pa tožnica ni mogla vplivati, niti ne more biti odgovorna za kršitve davčnih predpisov s strani omenjene družbe. Predvsem pa nakazanih sredstev ni uporabila za osebno porabo.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

13. Tožba je utemeljena.

14. V zadevi ni sporno, da je tožnica v letu 2010 prejela 62 nakazil družbe A. d.o.o. v skupnem znesku 140.418,83 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je, kot pravilno ugotavlja pritožbeni organ, bistveno pomanjkljiva, je odločitev, da se prejemek opredeli in obdavči kot preostali drugi dohodki, v dejanskem pogledu utemeljena le z ugotovitvijo, da neobdavčljiva podlaga za izplačilo pri družbi izplačevalki ni izkazana. V verodostojnost predloženih predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin v stanovanju na naslovu ..., ki naj bi bili podlaga za navedenega nakazila, pa se tudi pritožbeni organ po navedbah v obrazložitvi ne spušča, ker meni, da zaradi razdrtja pogodbe do prodaje ni prišlo, da je torej zatrjevana podlaga za izplačilo odpadla in da zato ostaja relevantno le še vprašanje vračila denarja. Z navedenim stališčem se sodišče ne strinja, saj je od vprašanja verodostojnosti predloženih pogodb odvisna opredelitev izplačila in čas nastanka davčne obveznosti. Hkrati pa ugotovitev pritožbenega organa, da sta bili pogodbi razdrti in da do odsvojitve stanovanja ni prišlo, po presoji sodišča ne pomeni le, da ostaja sporno zgolj še vračilo denarja, temveč bi lahko pomenilo tudi, da navedbe tožnice ter predložena dokazila o obstoju omenjenih predpogodb v načelu sprejema.

15. V zvezi z vračilom sredstev, ki so bila na podlagi predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin nakazana tožeči stranki, sodišče neskladnosti v navedbah tožnice ne ugotavlja. Tožeča stranka je namreč v davčnem postopku, enako kot v upravnem sporu, zatrjevala enako: da je denar vrnila družbi izplačevalki z izročitvijo gotovine njeni prokuristki C.C. Notarsko overjena izjava C.C. je bila v pritožbenem postopku, brez presoje predložene listine (z vidika njene vsebine, položaja podpisnice in datuma izjave) zavrnjena kot neupoštevna. Razlogi, s katerimi je zavrnitev utemeljena, pa so po presoji sodišča, z vidika obdavčitve fizične osebe, nezadostni. Ko gre za obdavčitev tožnice kot fizične osebe, je za odločitev ključno dejansko vračilo prejetih sredstev, ki ga je mogoče dokazovati tudi z listinami, ki ne štejejo za verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS. Ugotovitev, da vračilo ni bilo opravljeno na TRR družbe in da družba izplačevalka obravnavanih poslovnih dogodkov ni izkazovala v svojih poslovnih knjigah, pa predstavlja le enega od dokazov, ki se upoštevajo pri presoji dokazanosti zatrjevanega vračila.

16. To pa pomeni, da dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, tudi na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno popolnoma, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa predstavlja razlog za odpravo odločbe.

17. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da tokrat v celoti in popolnoma ugotovi vse pravno relevantne okoliščine, jih presodi ter nato ponovno odloči o odmeri dohodnine tožnici.

18. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

19. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.