Jedro

Ker oškodovanka kot tožilka kljub večkratni zahtevi sodišča prve stopnje svojega nerazumljivega obtožnega akta, ki ni vseboval niti kraja, niti časa storitve kaznivega dejanja, pomanjkljiv pa je bil tudi opis ravnanja obdolženke, v danih rokih ni ustrezno popravila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšen obtožni predlog zavrglo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba oškodovanke kot tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi III. odst. 76. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke A. K. zoper obd. D.P., zaradi kaznivega dejanja tatvine po čl. 211/I KZ.

Zoper takšen sklep se je pritožila oškodovanka kot tožilka in sicer smiselno iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zahtevala, naj sodišče druge stopnje samo pridobi ustrezne zemljiškoknjižne listine in celotno zadevo vsebinsko obravnava v pritožbenem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po prejetju obtožnega predloga pritožnice pozvalo oškodovanko kot tožilko, naj v skladu z določilom III. odst. 76. čl. ZKP obtožni akt ustrezno popravi in dopolni ter jo tudi opozorilo, da bo v nasprotnem primeru njeno vlogo zavrglo. Čeprav se oškodovanka kot tožilka napotkov sodišča prve stopnje ni držala, saj obtožnega predloga ni popravila v skladu z danimi navodili, jo je sodišče prve stopnje povsem brez potrebe še dvakrat (dne 21.6. in 1.7.1999) pozvalo k dopolnitvi, vendar vlagateljica kljub natančnim pojasnilom sodišča svojega obtožnega akta ni ustrezno dopolnila, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo. Ob tem tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je vlagateljičin obtožni predlog kljub dopolnilom in popravkom še vedno nerazumljiv in nepopolen, saj ni sestavljen v skladu z napotkom iz I. odst. 434. čl. ZKP, po katerem mora obsegati ime in priimek obdolženca z osebnimi podatki, opis kaznivega dejanja, sodišče pred katerim naj se opravi glavna obravnava, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi in predlog, da se obdolženec spozna za krivega in obsodi po zakonu. V konkretnem primeru pa opis kaznivega dejanja ne vsebuje niti časa in načina storitve kaznivega dejanja ter je tako pomanjkljiv, da iz njega sploh ni mogoče razbrati, ali naj bi šlo za eno ali več kaznivih dejanj in za katera.

Tudi ni povsem jasno, kdo naj bi bil obdolženec, saj pritožnica že v obtožnem predlogu z dne 15.3.1999 in v kasnejših dopolnitvah omenja tako obd. D.P., kakor tudi sodnico v pokoju A.G., v dopisu z dne 6.7.1999 pa kot obdolženca navaja tudi okrožnega državnega tožilca N.B.. Tako tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da iz preveč splošnih in nenatančnih navedb v obtožnem predlogu in njegovih dopolnitvah ni moč ugotoviti predmeta obtožbe ter stvarno pristojnega sodišča, obtožnega akta pa tudi ni mogoče preizkusiti v smeri njegove pravočasnosti. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšen obtožni predlog zavrglo.

Gčede na povedano je zato sodišče druge stopnje pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (III. odst. 402. čl. ZKP).