Jedro

Tožena stranka se je opredeljevala do tega, da tožnik glede na obrazložitev sodbe višjega sodišča nima možnosti za uspeh, pri čemer iz odločbe ni razvidno, da bi vpogledala tudi v pritožbo tožnika. Tožnik je v prošnji za brezplačno pravno pomoč konkretno navedel, kaj bo uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, očital je, da v določenem delu sodba višjega sodišča ni obrazložena in da je sodba sama s sabo v nasprotju, pri čemer je tudi navedel, v katerem delu naj bi bila sama s sabo v nasprotju. To samo po sebi sicer še ne pomeni, da bi z zahtevo za varstvo zakonitosti v vsakem primeru uspel, ni pa mogoče trditi, da je že na prvi pogled očitno, da z zahtevo za varstvo zakonitosti nikakor ne more uspeti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 83/2022 z dne 10. 3. 2022 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp .../2021 z dne 26. 11. 2021 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K .../2021 z dne 16. 8. 2021 ter oprostitve stroškov postopka.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedenem obsegu. V prošnji navaja, da bo zahtevo za varstvo zakonitosti vložil iz razlogov, ki jih določa 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Navedel je, da sodba ni obrazložena in da je tudi sama s seboj v nasprotju.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ta med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s čimer pa zakonska določba zavezuje organ, da v vsakem primeru ugotovi okoliščine primera, po kateri bi bilo mogoče zaključiti, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne zglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati. S sodbo prvostopenjskega sodišča je bil tožnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. Zoper sodbo je vložil pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočno končanem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Skladno s petim odstavkom 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. V obrazložitvi sodbe višjega sodišča je navedeno, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi ni bila obrazložena in da se zato pritožbeno sodišče do očitka ni moglo opredeliti. Neutemeljen je tudi očitek, da je prvostopenjsko sodišče kazen odmerilo nepravilno. Prav tako je neutemeljen očitek, da je prvostopenjsko sodišče dalo premajhen poudarek dejstvu, da ima prosilec dva mladoletna otroka in bolno mamo, za katero je dolžan skrbeti, saj je sodišče presodilo, da tožnik doslej starševske skrbi za otroka dejansko ni izvajal. V zadnjih desetih letih je bil večkrat na prestajanju kazni zapora. Upoštevaje navedeno je bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi uveljavljena zgolj pavšalno, kršitve kazenskega zakonika pa tožnik niti ni uveljavljal. Kršitve, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo, vezano na presojo odločilnih dejstev, ki so vplivala na izrečeno sankcijo, pa sodijo v okvir pritožbenega razloga nepravilne odmere kazni, zaradi tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tožnik v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh oziroma bi bila njegova zahteva zavržena, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede prošnje za oprostitev stroškov postopka pa se tožena stranka sklicuje na to, da je v ZKP predviden način, kako lahko socialno ogrožen obdolženec dobi brezplačno pravno pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov postopka zaradi slabih gmotnih razmer in se ZBPP uporabljala subsidiarno. Ker tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, se tožena stranka v presojo izpolnjevanja subjektivnega pogoja oziroma premoženjskega pogoja ni spuščala.

4. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da se je postavila v vlogo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, saj je presojala vsebinsko utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti in izpeljala sklep, da je takšna zahteva neutemeljena. Postavila se je v vlogo vrhovnega sodišča, ko je navedla, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi ni bila obrazložena in da se zato pritožbeno sodišče do očitka ni moglo opredeliti. Kršitev določb kazenskega postopka naj bila v pritožbi uveljavljena zgolj pavšalno. Pri tem se tožeča stranka sprašuje, kako tožena stranka sploh ve, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi ni bila obrazložena, saj vpogleda v pritožbo sploh ni imela. Če bi bilo temu tako, instančnega sojenja sploh ne bi potrebovali in bi bil obstoj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije popolnoma nepotreben. Pri kazenskem postopku gre večinoma za ljudi, ki imajo nizko izobrazbo in nižjo življenjsko raven. Zaradi navedenega je življenjsko logično, da je večina oseb, ki se znajdejo na takšen ali drugačen način v kazenskem postopku, upravičenih do brezplačne pravne pomoči. Tožnik predlaga, naj sodišče odločbo spremeni tako, da prošnji tožnika ugodi in mu dodeli brezplačno pravno pomoč ter da določi, da mu to pomoč nudi Odvetniška družba A., o.p., d.o.o., podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. V obeh primerih predlaga tudi, da mu tožena stranka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na prvi odstavek 24. člena ZBPP, ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne zglede za uspeh. Po tretjem odstavku istega člena se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

8. Navedena zakonska podlaga organu za brezplačno pravno pomoč nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrne. Pri tem gre predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot je npr. zamuda prekluzivnega roka ali nedovoljenost pravnega sredstva, zastaranje ipd. ZBPP v 24. členu daje organu za brezplačno pravno pomoč podlago, da zgolj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

9. Obseg oziroma meje tega preizkusa zakonodajalec opredeljuje s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki so ponovno vezani na pojem očitnosti. S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za brezplačno pravno pomoč. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. Navedeno pomeni, da organ za brezplačno pravno pomoč nima podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločitve, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Organ za brezplačno pravno pomoč s svojo presojo ne more poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomočjo. Enako stališče je Upravno sodišče RS že večkrat zavzelo v svojih sodbah (I U 1434/2019, I U 226/2021, I U 1681/2021).

10. Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi posegla zelo podrobno v vsebino sodnega varstva in se opredeljevala do tega, da tožnik glede na obrazložitev sodbe višjega sodišča nima možnosti za uspeh, pri čemer iz odločbe ni razvidno, da bi vpogledala tudi v pritožbo tožnika. Tožnik je v prošnji za brezplačno pravno pomoč konkretno navedel, kaj bo uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, očital je, da v določenem delu sodba višjega sodišča ni obrazložena in da je sodba sama s sabo v nasprotju, pri čemer je tudi navedel, v katerem delu naj bi bila sama s sabo v nasprotju. To samo po sebi sicer še ne pomeni, da bi z zahtevo za varstvo zakonitosti v vsakem primeru uspel, ni pa mogoče trditi, da je že na prvi pogled očitno, da z zahtevo za varstvo zakonitosti nikakor ne more uspeti. V obravnavani zadevi ni mogoče trditi, da je zadeva očitno nerazumna. Glede na zgornje obrazložitve ZBPP torej toženi stranki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve. Za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP v konkretnem primeru ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec izpodbijati.

11. V navedeni zadevi po presoji sodišča ni podana očitna nerazumnost zadeve glede na stališča, predstavljena v tej sodbi. Glede na zgoraj navedeno je po presoji sodišča tožena stranka napačno uporabila določbo 24. člena ZBPP, zato je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je bil napačno uporabljen materialni zakon.

12. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranki udeleženec z nasprotnim interesom. V takih primerih pa ima sodišče na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

13. Tožnik je v primarnem tožbenem zahtevku zahteval, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu zahtevku. V določenih primerih, ko so izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1, ima sodišče sicer res možnost, da samo odloči o pravici ali pravni koristi ali obveznosti stranke, vendar je po mnenju sodišča treba institut spora polne jurisdikcije uporabiti le v izjemnih primeri, na primer, ko se upravni postopek nerazumno dolgo vleče ali ko upravni organ ne ravna v skladu z navodili sodišča. V konkretnem primeru pa ne samo, da niso podani tako utemeljeni razlogi, pač pa tudi narava stvari ne dopušča, da bi lahko sodišče v konkretnem primeru prevzelo pristojnosti tožene stranke. Treba je namreč upoštevati tudi to, da tudi če bi se tožena stranka postavila na stališče, da zadeva ni očitno nerazumna, bi bilo še vedno treba ugotavljati še finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče pa ne more prevzeti pristojnosti tožene stranke v smislu, da bi samo ugotavljalo premoženjsko stanje prosilca, saj je to naloga tožene stranke.

K točki II izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnim o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.