Jedro

Ni splošno znano, da nobeno izobraževanje ne more preprečiti delavcu, da z roko seže v nezavarovani del stroja, na kar se tožena stranka neprepričljivo in neuspešno sklicuje v pritožbi.

Tožeča stranka je stroške, s tem, ko jih ni specificirala po posameznih elementih, dejansko priglasila v pavšalnem znesku. Ta pa ne more znašati več kot znaša pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, ki se lahko v primeru uveljavljanja pavšalnega zneska namesto dejanskih izdatkov, priznajo odvetniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita I. točka izreka in v nespremenjenem delu II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 6.218,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2011 do plačila (I. točka izreka) in še pravdne stroške v višini 334,00 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila, uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sobo prvostopnega sodišča. 4. Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o pravdnih stroških, v preostalem delu ni utemeljena.

5. Pritožnica izpodbija materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki in jo je ta uveljavljala na podlagi določbe 1. odstavka 87. člena ZZVZZ. Sodišču prve stopnje očita, da iz trditev tožeče stranke v tožbi ni pravilno ugotovilo obstoja vzročne zveze med opustitvijo dolžnih ukrepov, ki bi jih naj ne zagotovila tožena stranka in poškodbo, ki jo je pri delu utrpel njen delavec A. Ur. 24. 3. 2009. Glede priimka delavca pritožbeno sodišče meni, da ga je tožena stranka navedla po pomoti narobe in da gre za isto osebo, ki se je poškodovala v delovni nezgodi, to pa je A. U. 6. Tožena stranka sama navaja, da iz trditev v tožbi izhaja, da je delavec utrpel poškodbo zato, ker je segel do priseska stroja in ga je stroj stisnil. Iz točke III. tožbenih navedb tudi izhaja, da je tožeča stranka trdila, da se je delavec poškodoval na delovnem mestu v proizvodnji in da na stroju tožene stranke obstoji nevarnost mehanskih poškodb. Trdila je tudi, da delavec za delo na stroju ni bil ustrezno usposobljen, stroj pa tudi ni bil primerno zaščiten z varovali, ki bi preprečila ali omejila nevarnost mehanskega stika z gibljivimi deli stroja. Navedla je tudi odgovor tožene stranke, da je „do poškodbe prišlo izključno zaradi nepremišljenosti delavca“, ki pa mu je nasprotovala s predhodno navedenimi trditvami in zaključkom, da je zato podana vzročna zveza med nastankom poškodb delavca in opustitvijo dejanj, ki bi jih morala tožena stranka kot delodajalec zagotoviti delavcu na nevarnem stroju.

7. Zato očitek sodišču prve stopnje, da bi na podlagi navedb tožeče stranke lahko le zaključilo, da nobeno izobraževanje iz varstva pri delu pri delavcu ne bi moglo preprečiti njegove nepremišljenosti, da z roko seže k prisesku stroja, ni utemeljen. Tako stališče kaže le na namen tožene stranke, da se v primeru nesreče poskuša izogniti odgovornosti za opustitev dolžnega usposabljanja, ki pa je namenjeno ravno temu, da se delavcu zagotovi varno opravljanje dela na nevarnem stroju.

8. Do poškodbe je prišlo zaradi lastnega ravnanja delavca, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, zato so pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka na to izrecno opozarja, nepomembne. Opozorilo tožene stranke, da tožeča stranka ni trdila, da je do nezgode prišlo v delovnem procesu, ni pravilno, ker je tožeča stranka trdila, da se je delavec poškodoval na delovnem mestu, torej na mestu, na katerega ga je tožena stranka razporedila na delo in sicer 24. 3. 2009, ko je delal s strojem M. v proizvodnji. Ni splošno znano, da nobeno izobraževanje ne more preprečiti delavcu, da z roko seže v nezavarovani del stroja, na kar se tožena stranka neprepričljivo in neuspešno sklicuje v pritožbi. S svojim stališčem o nepremišljenosti delavca, ko je z roko segel v delujoči nezavarovan del stroja, se tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti, da delavca, ki ga je zaposlila za delo na stroju, ni pred tem obvestila o nevarnostih za poškodbe ter mu ni dala navodil za varno delo, kot je to zavezana storiti na podlagi 15. člena ZVZD. Njene pritožbene trditve, da je delavca uvajal na delo s strojem sodelavec J. K., so za odločitev nepomembne, ker z njimi tožena stranka uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V spis vložena listina A7 – potrdilo o opravljenem preizkusu znanja iz varnosti in zdravja pri delu in varstva pred požarom, ni v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da tožena stranka delavcu ni zagotovila tudi praktičnega poučevanja in usposabljanja na delovnem stroju. Te trditve pa so skladne z ugotovitvami raziskave iz Uradnega poročila Inšpektorata RS za delo (A1).

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi (ta pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in dejstvi, ki so splošno znana), izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Ob povedanem se izkaže, da tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnica je izrecno in konkretno izpodbijala tudi odločitev o pravdnih stroških. Stranka, ki v pravdi uspe, je upravičena do povrnitve tistih stroškov, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP). V zahtevi za povrnitev stroškov mora opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povrnitev (2. odstavek 163. člena ZPP). Tožena stranka je opredelila svoje stroške s skupnim izrazom: administrativni stroški. Sodišče prve stopnje je tako navedene stroške štelo za dovolj opredeljene in jih v višini 40,00 EUR ocenilo kot potrebne za pravdo, zato jih je odmerilo v predlagani višini (1. odstavek 155. člena ZPP). Pritožnica pravilno opozarja, da iz priglašenih stroškov ne izhaja njihova podrobnejša specifikacija, na podlagi katere bi bilo mogoče preveriti ali so v konkretnem primeru res znašali 40,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka stroške, s tem, ko jih ni specificirala po posameznih elementih, dejansko priglasila v pavšalnem znesku. Ta pa po oceni pritožbenega sodišča ne more znašati več kot znaša pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, ki se lahko v primeru uveljavljanja pavšalnega zneska namesto dejanskih izdatkov, priznajo odvetniku po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20% nagrade, vendar največ 20 EUR. Zato je deloma ugodilo pritožbi in II. točko izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov v višini 20,00 EUR.

11. Ker tožena stranka s pritožbo v večjem delu ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (3. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).