Jedro

Iz povzete dokazne ocene ne izhaja prepričanje onkraj razumnega dvoma, zato bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo uporabiti načelo "in dubio pro reo" in postopek ustaviti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni, tako da se postopek zoper storilca zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz plačilnega naloga Policijske postaje Nova Gorica št. [...] z dne [...], ustavi po določbi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Nova Gorica št. [...] z dne [...].

2. Zoper sodbo se pritožuje po svojem zagovorniku storilec in sicer z obsežno pritožbo, v kateri sodišču očita, da je izdalo sodbo presenečenja, da ni izvedlo vseh predlaganih dokaznih predlogov in zavrnitve niti obrazložilo, določene dokaze pa je kljub izrecni zagovornikovi zahtevi izvedlo brez njegove navzočnosti in tako onemogočilo pravico do obrambe. Protispisno je tolmačilo izpovedi dveh prič, hujše je kršilo pravila o dokazni oceni, sodba pa je neprimerno in nedopustno obrazložena v vsega nekaj vrsticah, pri čemer se sodišče ni opredelilo do po mnenju pritožnika kontradiktorne izpovedi oškodovanca in ni navedlo, zakaj obdolžencu in njegovim pričam ni verjelo. Kršeno je bilo tudi pravilo "in dubio pro reo" in številne ustavne in konvencijske pravice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Domneva nedolžnosti je eno od temeljnih načel prekrškovnega prava. Pomeni, da nosi dokazno breme prekrškovni organ, ki mora obstoj prekrška in odgovornost zanj dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in da mora sodišče, kadar v zadevi tak dokazni standard ni dosežen, ustaviti postopek. Vprašanje, ali je podan zadostni pravni standard, je pravno vprašanje. Ne gre torej za vprašanje pravilnosti dokazne ocene1, temveč za vprašanje, ali dokazna ocena, ki je bila sprejeta, kaže na obstoj kakršnegakoli dvoma glede posameznih znakov prekrška2. Pritožba utemeljeno opozarja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ne omogoča zaključka, da je prekršek storilcu dokazan onkraj razumnega dvoma. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče razpolagalo z nasprotujočimi si dokazi (izpoved storilca, oškodovanca in dveh prič) pri čemer je bil edini obremenilni dokaz izpoved oškodovanca. V preostalem delu je šlo za indice (fotografija rane na oškodovančevi glavi3, fotografija rok storilca4, storilec in oškodovanec sta bila v kontaktu, ko sta poskušala ločiti svoja psa). Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti pa dejstva, da je šlo za svežo rano in da sta bila storilec in oškodovanec v kontaktu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dogodek, kot ga je opisal oškodovanec, povsem verjeten, zato meni, da je dogajanje tudi tako potekalo. Izpoved ostalih dveh prič, ki storilca nista obremenjevali, pa je upoštevalo v tej smeri, da pač nista videli5, da bi storilec takrat soseda udaril, kar pa naj še ne bi izključevalo dejstva, da ga je zares udaril. Iz povzete dokazne ocene ne izhaja prepričanje onkraj razumnega dvoma, zato bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo uporabiti načelo "in dubio pro reo" in postopek ustaviti.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega že iz tega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zahtevi storilca za sodno varstvo ugodilo in postopek zaradi prekrška, kot izhaja iz plačilnega naloga Policijske postaje Nova Gorica št. [...] z dne [...], na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

6. Po določbi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun.

1 Kar tako ali tako po določbi drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dopusten pritožbeni razlog za pritožbo zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo. 2 Primerjaj odločbi VS RS I Ips 110/2007 in I Ips 53384/2014. 3 Sodišče je ugotovilo le, da gre za svežo rano, ni pa se opredelilo do navedb v zahtevi za sodno varstvo, da A. ni imel nobene rane, ki bi lahko bila posledica udarca z dlanjo. 4 Tudi do tega indica se sodišče ni opredelilo, kot pravilno opozarja pritožba. 5 Pri čemer pritožba pravilno opozarja, da je priča B. B. izrecno povedala, da je videla, da pritožnik oškodovanca ni udaril.