Jedro

V sporih med posameznimi varčevalci in toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu ne gre za vprašanje nasledstva, temveč jih je treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava ter splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: - da se umik tožbe proti drugi toženki vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi; - da mora prva toženka (v nadaljevanju toženka) tožniku plačati: - z devizne hranilne knjižice št. ... znesek 41.376,20 EUR in znesek 356,37 USD s pripisanimi obrestmi, kot se obračunavajo za hranilne vloge na vpogled v skladu z vsakokratnim veljavnim sklepom o višini obrestne mere banke, ki vodi hranilno knjižico, in sicer od 18. 3. 1991 do plačila; - z devizne hranilne knjižice št. … znesek 1.770,80 EUR s pripisanimi obrestmi, kot se obračunavajo za hranilne vloge na vpogled v skladu z vsakokratnim veljavnim sklepom o višini obrestne mere banke, ki vodi hranilno knjižico, in sicer od 18. 3. 1991 do plačila; - da se, kar zahteva tožnik v obrestnem delu drugače, zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu tako spremenilo, da je toženka dolžna tožniku plačati: - znesek 41.376,20 EUR z obrestmi od zneska 80.923,57 DEM za čas od 18. 3. 1991 do 19. 5. 1995 po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled v DEM v skladu z vsakokratnim veljavnim sklepom o višini obrestnih mer toženke ter zakonske zamudne obresti od zneska 41.376,20 EUR za čas od 20. 5. 1995 do 31. 12. 2001; - znesek 1.770,80 EUR z obrestmi od zneska 3.463,33 DEM za čas od 18. 3. 1991 do 19. 5. 1995 po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled v DEM v skladu z vsakokratnim veljavnim sklepom o višini obrestnih mer toženke ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.770,80 EUR za čas od 20. 5. 1995 do 31. 12. 2001; - znesek 356,37 USD z obrestmi za čas od 18. 3. 1991 do 19. 5. 1995 po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled v USD v skladu z vsakokratnim veljavnim sklepom o višini obrestnih mer toženke, za čas od 20. 5. 1995 do 31. 12. 2001 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; kar zahteva tožnik glede obresti več ali drugače, se zavrne.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravnomočna sodba ni pravilna in zakonita, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Po toženkinem mnenju za spor ni pristojno slovensko sodišče, temveč sodišče v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH). Posebnost denarnih depozitov in hranilnih vlog je ta, da gre za razmerje med varčevalcem in konkretno enoto banke, pri kateri so sredstva položena. To izhaja iz 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tudi v pravni teoriji je zastopano stališče, da ima račun sedež tam, kjer se vodi, ne glede na (ne)samostojnost institucije. Sporno razmerje ni najtesneje povezano s slovenskim pravom, temveč s pravom BiH, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru. Zmoten je zaključek sodišč, da je toženka pasivno legitimirana. Tožnik je bil depozitar Ljubljanske banke, Osnovne banke Sarajevo (v nadaljevanju LB, OB Sarajevo), oziroma Ljubljanske banke, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljevanju LB, GF Sarajevo), ki je bila samostojna in neodvisna pravna oseba. Njeno preoblikovanje v toženkino podružnico ni bilo zaključeno. Izvedena je bila zgolj formalna registracija in sprememba firme, materialnopravni prenos, ki je bistven za prevzem obveznosti, pa ne. Kljub formalnemu preoblikovanju LB, OB Sarajevo, oziroma LB, GF Sarajevo, v toženkino podružnico je ta še naprej delovala kot samostojna banka; gre za pravno osebo sui generis, katere status se je razlikoval od statusa klasične bančne podružnice. Stališče sodišč, da se 1040. člen ZOR nanaša le na vprašanje kraja vplačil in izplačil, je zmotno. Tožnik bi v vsakem primeru svoj zahtevek lahko naslovil kvečjemu na banko, s katero je sklenil hranilno razmerje, to je LB, OB Sarajevo, oziroma LB, GF Sarajevo, ki je edina pasivno legitimirana. Sodišči bi morali upoštevati tedanji socialistični pravni sistem in sistem samoupravljanja družbenega dela ter dejstvo, da so bile temeljne banke ustanoviteljice združenih bank, ki so zanje opravljale določene posle. Temeljne banke so upravljale z združenimi bankami in bile zanje odgovorne. LB, OB Sarajevo, oziroma LB, GF Sarajevo, bi morala odgovarjati za obveznosti Ljubljanske banke, Združene banke Ljubljana (v nadaljevanju LB, ZB Ljubljana), oziroma toženke, ne pa obratno. Temeljne banke so deponirale devizna sredstva pri centralni banki in zanje prejemale dinarska sredstva ter jih plasirale v gospodarstvo svoje republike. Devizna sredstva, ki jih je LB, OB Sarajevo, pridobila s sprejemanjem deviznih vlog, so bila deponirana pri Narodni banki Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ) in niso bila nikoli prenesena na toženko. Devize varčevalcev LB, OB Sarajevo, so se fizično prenašale v LB, ZB Ljubljana, ter od tam na račune NBJ v tujini, vendar je šlo v pravnem in računovodskem smislu za transfer od LB, OB Sarajevo, na NBJ, pravice in obveznosti iz naslova položenih deviz pa so v celoti ostale na LB, OB Sarajevo Združene in temeljne banke so se leta 1989 lahko preoblikovale v delniške družbe, če so izpolnjevale določene bančne in finančne kriterije. Če teh niso izpolnjevale, so lahko postale podružnice drugih bank pod pogojem, da je bila prej izvedena sanacija. Pogoje je izpolnjevala le LB, ZB Ljubljana, LB, OB Sarajevo, pa ne. Dokončna izvedba preoblikovanja LB, OB Sarajevo, v podružnico bi bila mogoča šele po sanaciji, do katere zaradi razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) in ukrepov BiH ni prišlo. Podružnice so bile formalno že registrirane kot podružnice, materialno pa takega statusa še niso pridobile. Svet guvernerjev NBJ je namreč 14. 12. 1990 sprejel sklep o uvedbi sanacije LB, GF Sarajevo, ker ni bila kapitalsko ustrezna. Toženka poudarja, da v primeru, če bi bil res že izveden prenos sredstev in obveznosti LB, GF Sarajevo, nanjo, ločeno obravnavanje LB, GF Sarajevo, ne bi bilo več mogoče. To je bilo storjeno zato, da s pridružitvami slabih bank ne bi oslabili sicer dobrih bank. Statusno preoblikovanje še ni bilo zaključeno, zato toženka meni, da gre za pravno osebo sui generis, ki je kljub temu, da je šlo za podružnico, imela status samostojne pravne osebe, ki ga ni moč enačiti s statusom klasične bančne podružnice. Kljub formalnemu vpisu podružnic so se te še naprej obravnavale kot samostojen subjekt (glej tudi 25. člen Zakona o sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in drugih finančnih organizacij). Premoženje podružnice ni postalo del toženkinega premoženja. Po toženkinem mnenju bi lahko govorili o tem, da je prišlo le do zavezovalnega dela preoblikovanja, do razpolagalnega dela (prenosa sredstev) pa še ne. Toženka priznava, da ta razlaga ni povsem zakonsko podprta, vendar opozarja, da to velja tudi za razlago, kakršno je sprejelo sodišče. Popravljanje krivic z ustvarjanjem novih je po njenem mnenju v nasprotju z načelom pravičnosti, pri čemer se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-72/93 dne 20. 4. 1995, U-I-6/95 z dne 5. 12. 1996 in U-I-68/99 z dne 8. 7. 1999. Napačno je tudi stališče, da ne gre za nasledstveno vprašanje. Po razpadu SFRJ jugoslovanske banke od NBJ niso mogle več pridobiti deviznih sredstev in zato deviznih vlog tudi niso mogle izplačati varčevalcem. To, da gre pri vračilu obravnavanih deponiranih sredstev za nasledstveno vprašanje, izhaja tudi iz tretjega odstavka 2. člena Priloge C Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki so ga 29. 6. 2001 na Dunaju sklenile države naslednice SFRJ in je začel veljati 2. 6. 2004. Pogoji za aktivacijo garancije federacije za devizne vloge pri OB, LB Sarajevo, in pozneje pri njeni naslednici LB, GF Sarajevo, sicer res nikoli niso bili izpolnjeni, vendar je prav zato to postalo nasledstveno vprašanje, katerega rešitev je v skladu s 7. členom Priloge C predmet pogajanj. Toženka pripominja, da sta po izdaji izpodbijane sodbe Vlada RS in Vlada Republike Hrvaške 11. 3. 2013 podpisali Memorandum of Understanding between the Government of the Republic of Slovenia and the Government of the Republic of Croatia (v nadaljevanju Memorandum), ki skupaj s Sporazumom o vprašanjih nasledstva potrjuje, da gre pri vprašanju deviznih vlog varčevalcev LB, OB Sarajevo, oziroma LB, GF Sarajevo, za bistveno širši problem, kakor pa sta ga obravnavali sodišči nižjih stopenj. Tudi Memorandum kaže, da sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo in bistveno kršili določbe pravdnega postopka ter da bi morali upoštevati, da je šlo za izjemno situacijo, ki je ni moč obravnavati kot vsako drugo sporno pravno razmerje med banko in varčevalcem. Sodišči bi morali upoštevati splošno načelo mednarodnega bančnega prava „branch compensating deposit principle“, ki je del slovenskega notranjega prava in s katerim se vzpostavlja pravičnostno ravnotežje. Gre za načelo, ki pomeni mednarodnopravno oblikovano razlago pravne praznine v delovanju bank, kadar pride do izrednih situacij. Uporabljala so ga nemška, ameriška, francoska in italijanska sodišča, in sicer v primerih nasilnega razpada držav, ko so podružnice ostale v novo nastalih teritorialnih enotah. Matična družba je bila odgovorna za obveznosti podružnice le takrat, ko je zanje prejela kritje. Določbi 1035. in 1040. člena ZOR sta enaki pravilom italijanskega prava. V skladu s temi se dvigi praviloma opravljajo pri banki, kjer je bilo ustanovljeno bančno razmerje. Vrhovno sodišče Republike Italije je v dveh zadevah glede razlaščene podružnice v Albaniji presodilo, da matična banka ne odgovarja za obveznosti podružnice. Sodišče bi moralo upoštevati tudi prakso zahodnonemških sodišč, v skladu s katero je zahodnonemška banka dolžna poravnati terjatev iz vzhodnega dela samo, če je prejela kritje zanjo, in da v primeru, ko zaradi izrednih razmer pride do prekinitve mreže podružnic neke velebanke, pravna enotnost med členi te mreže pade na zgolj fiktivno raven. Pogodbeni stranki sta sprejeli splošna načela bančnega poslovanja. Depoziti so v podružnici v BiH, ki se je po odobritvi njene vlade z dne 22. 6. 1993 (statusnopravno) preoblikovala v delniško družbo, samostojno pravno osebo (Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo), s čimer je dejansko prišlo do razlastitve oziroma ekspropriacije. Šlo je za odločitev z močjo oblastnega organa, ki je bila za toženko dejstvo, ki ga je morala sprejeti, če je to želela ali ne. Nova banka je poleg premoženja in pravic LB, GF Sarajevo, prevzela tudi vse njene obveznosti. Nesprejemljivo je stališče, da je toženka kljub navedenemu odgovorna za obveznosti iz naslova sredstev, ki niso bila nikoli prenesena nanjo in nanje ni imela vpliva. Če ne drugega, tega ni mogoče označiti za pravično. Situacija do katere je prišlo, je padla v pravno praznino, ki jo je moč zapolniti samo tako, kot je to storila toženka. Ta je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila tudi odločbi Zbornice za človekove pravice BiH v zadevi upnika Milenka Višnjevca proti dolžniku Ljubljanska banka, d. d., Sarajevo, do katerih se sodišči nista opredelili, s čimer sta storili procesno kršitev. Končno, neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča druge stopnje na določbe Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) in Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL-A), saj v razmerja, ki niso bila prenesena na novoustanovljeni banki, ta dva predpisa nista posegla.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Posebej je treba poudariti, da se je Vrhovno sodišče do vseh ključnih toženkinih ugovorov in argumentov, ki jih ta ponavlja v bistvenem enakih sporih,(1) že večkrat opredelilo.(2) Izpodbijana odločba glede rešitve vseh pravno odločilnih vprašanj sledi v sodni praksi (že dodobra) uveljavljenim stališčem. Pravilna je tako v njej vsebovana presoja o pristojnosti slovenskega sodišča in uporabi slovenskega prava kot tudi odgovori na vsa za odločitev v zadevi bistvena materialnopravna vprašanja.

7. Pristojnost slovenskega sodišča in uporabo slovenskega prava utemeljujejo določila 20., 48., 49., 53. in 56. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) ter relevantne okoliščine v času odločanja; v teh sporih je ključno zlasti to, da je pogodbo o bančnem depozitu v RS dolžna izpolniti toženka, ki ima sedež v Sloveniji. Poleg tega se je toženka spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjala pristojnosti.

8. V sporih med posameznimi varčevalci in toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu ne gre za vprašanje nasledstva,(3) temveč jih je treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava, in sicer določbe ZOR o bančnem denarnem depozitu (1035. do 1046. člen), ter splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica (31. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD). Toženkino sklicevanje na Sporazum o vprašanjih nasledstva in Memorandum (ta se poleg tega sploh ne nanaša na BiH) je neutemeljeno. Zmotna so tudi revizijska naziranja, da toženka ne odgovarja za obveznosti OB, LB Sarajevo, oziroma LB, GF Sarajevo, ker naj postopek preoblikovanja v njeno podružnico ne bi bil dejansko zaključen in je zato treba podružnico obravnavati kot pravni subjekt sui generis. Postopek preoblikovanja OB, LB Sarajevo, oziroma LB, GF Sarajevo, v toženkino podružnico je bil formalno zaključen. Toženka je v svojem statutu prevzela vse obveznosti OB, LB Sarajevo, oziroma LB, GF Sarajevo. Spremembe so bile iz sodnega registra, ki je javna knjiga, razvidne tudi navzven. To povsem zadošča za zaključek, da je toženka v razmerju do tožnika prevzela vse podružnične pravice in obveznosti. Sklicevanje na dodatne pogoje za prevzem obveznosti, ki naj bi bili v nekakšnem manjkajočem dejanskem zaključku preoblikovanja in v tem, da vloženih deviznih sredstev ni nikoli prejela, navedenega ne more spremeniti. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev tej, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le toženkini poslovni odločitvi, ki ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca. Uspešno tudi ne more biti sklicevanje na 1040. člen ZOR, ki določa le način izpolnitve, ne pa, kdo je dolžnik iz obligacijskega razmerja in zavezanec za izpolnitev.

9. Prav tako je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da ne vidi razlogov, zakaj naj bi na tako civilnopravno razmerje vplivalo načelo mednarodnega bančnega prava „branch compensating deposit principle“. Ni mogoče prezreti, da v letu 1994 sprejeti UZITUL-A v 22.b členu izrecno določa, da toženka ohrani odnos do sedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do N. iz naslova deviznih hranilnih vlog, ter da obdrži obveznosti in terjatve iz deviznih hranilnih vlog, za katere RS ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. Poleg tega gre v tem delu revizijskih navedb dejansko za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Toženkina obveznost do tožnika tudi ni prenehala z ukrepom BiH iz leta 1993, to je z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove samostojne pravne osebe (banke) brez njenega soglasja (z dejansko razlastitvijo s strani tretje osebe). Do prevzema dolga ni prišlo, saj tožnik (upnik) ni podal soglasja v skladu s 446. členom ZOR.(4)

10. Dodati je treba, da se je sodišče dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena. Ni torej nujno, da sodišče odgovarja prav na vsak pravni argument stranke posebej. Sodišči nižjih stopenj sta zelo jasno obrazložili, zakaj je toženka dolžna tožniku plačati uveljavljani znesek, s čimer sta se tudi opredelili do njenih (drugačnih) stališč (da jih torej ne sprejemata). S tem, ker se nista (posebej) opredelili do odločb Zbornice za človekove pravice BiH (ki jih toženka ni predložila, temveč je predlagala vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 9/2007), nista storili nobene procesne kršitve.(5)

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Gre za spore o vračilu deviznih hranilnih vlog, ki so bile ob razpadu SFRJ deponirane v toženkinih podružnicah v drugih republikah nekdanje SFRJ, za katere pa RS ni prevzela jamstva z 19. členom UZITUL. Po tej določbi je RS prevzela jamstvo le za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v bankah na ozemlju RS.

Op. št. (2): Primerjaj zlasti sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 in II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013 ter sodbe istega sodišča II Ips 22/2013 z dne 28. 5. 2015, II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013, II Ips 343/2011 z dne 15. 11. 2012 idr.

Op. št. (3): Primerjaj tudi razloge odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009. Op. št. (4): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 682/1994 z dne 25. 9. 1996, II Ips 490/1997 z dne 21. 1. 1999 in II Ips 49/2012 z dne 21. 3. 2013. Op. št. (5): Pripomniti velja, da se ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku nanaša na obravnavanje v postopkih pred državnimi organi RS. Strankinih navedb o tem, kako naj bi v podobnih primerih odločala sodišča oziroma drugi organi v drugih državah, zato ni mogoče upoštevati – primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up 57/97 z dne 28. 5. 1997.