Jedro

Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 5. 1. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča, ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP krije stroške priče za pristop na narok. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom tožničin predlog zavrnila, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, da naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče predlagala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnica dolžna v roku 8 dni plačati priči A. A., naslov B., stroške prihoda na narok 5. 1. 2023 v znesku 19,72 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da povrnitev stroškov priče naloži v plačilo toženki. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici naložilo plačilo stroškov, ker zaradi njenega predloga na naroku 5. 1. 2023 za izločitev dokazov (pravilno: sodnega senata) priča ni bila zaslišana. Navaja, da je predlog za izločitev senata podala, ker je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, kar je bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo tudi 24. člen Ustave RS. Iz obrazložitve ne izhaja, da gre za separatne stroške. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kdo je predlagal zaslišanje priče, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo (152. člen ZPP). V primeru spora zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitve v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

3. V odgovoru na pritožbo toženka primarno predlaga zavrženje pritožbe, podredno pa zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, ki ju je uporabilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tiste, ki jo uveljavlja tožnica (neobrazloženost sklepa), saj je svojo odločitev, da je tožnica dolžna plačati stroške priče za prihod na narok 5. 1. 2023 ustrezno obrazložilo. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in je materialnopravno pravilna.

6. Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 5. 1. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča A. A., ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP krije stroške priče za pristop na narok. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom št. Su 18/2023 - 3 z dne 11. 1. 2023 tožničin predlog zavrnila, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 733/2021 z dne 5. 1. 2023 te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, da naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče A. A. predlagala.

7. Za odločitev o pritožbi zoper ta sklep ni odločilno, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, oziroma da je kršilo 24. člen Ustave Republike Slovenije (URS), saj to ni vsebina izpodbijanega sklepa. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, saj ne gre za vprašanje odločanja o stroških postopka glede na uspeh v smislu 154. člena ZPP v povezavi z navedeno določbo ZDSS-1, po kateri delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh. Glede na 152. člen ZPP, ki določa obveznost stranke, da krije stroške, ki jih povzroči s svojim ravnanjem, tudi ni bistvena pritožbena navedba, da sodišče v obrazložitvi ni navedlo, da gre za separatne stroške.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).