14. 3. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Višjega sodišča v Mariboru, na seji 14. marca 2024

sklenilo:

Zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 61. člena in petega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21) se zavržejo.

OBRAZLOŽITEV

1.Predlagatelj vlaga tri zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 61. člena in petega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) iz prekinjenih pritožbenih postopkov. Pojasnjuje, da mora odločiti o pritožbah dolžnikov iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine zoper sklepe sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ugovore dolžnikov zoper naložitveni del sklepa o izvršbi kot neobrazložene, in sicer zato, ker naj bi dolžniki zatrjevali dejstva, s katerimi so oporekali uveljavljanim terjatvam, vendar naj za zatrjevana dejstva ne bi ponudili nobenih dokazov. Predlagatelj meni, da mora pri odločanju o navedenih pritožbah uporabiti drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ v delu, v katerem iz navedenih določb izhaja zavrnitev neobrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga dolžnik izpodbija v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, kolikor se ugovor šteje za neobrazložen, ker mu dolžnik ni priložil oziroma v njem predlagal dokazov, s katerimi se utemeljujejo dejstva, ki jih je navedel v ugovoru. V navedenem delu naj bi bila zakonska ureditev v neskladju s 14. in 22. členom Ustave.[1] Predlagatelj predlaga njeno razveljavitev.

2.Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora biti ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[2]

3.Ustavno sodišče je že odločilo o očitkih o protiustavnosti izpodbijane ureditve ZIZ na podlagi zahteve istega predlagatelja, ki je vsebinsko praktično enaka tu obravnavanim zahtevam. Z odločbo št. U-I-192/23 z dne 1. 2. 2024 (Uradni list RS, št. 18/24) je ugotovilo, da drugi odstavek 61. člena in peti odstavek 62. člena ZIZ nista v neskladju z Ustavo. V tej odločbi je presojo navedenih določb ZIZ opravilo v delu, v katerem ju predlagatelj izpodbija tudi v sedanjih treh zahtevah, in z vidika istih razlogov domnevne protiustavnosti, utemeljenih na v bistvenem enak način. Odločitev Ustavnega sodišča o zahtevah predlagatelja tako ni potrebna za zagotovitev ustavnoskladnih odločitev v konkretnih sodnih postopkih.[3] Glede na navedeno procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje o ustavnosti drugega odstavka 61. člena in petega odstavka 62. člena ZIZ ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče zahteve zavrglo.

4.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Knez.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Predlagatelj trdi, da je izpodbijana ureditev protiustavna zaradi bistvene neenakosti položajev upnika in dolžnika kot strank istega izvršilnega postopka in zaradi neenakosti dolžnika iz izvršbe na podlagi verodostojne listine v primerjavi s tožencem v pravdnem postopku.

[2]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14).

[3]Primerjaj npr. s sklepoma Ustavnega sodišča št. U-I-10/16 z dne 14. 4. 2016, 5. točka obrazložitve, in št. U-I-46/16 z dne 21. 4. 2016, 6. točka obrazložitve.