Jedro

V obravnavanem primeru zapis v členu 3 pogodbe po svoji vsebini ni le dogovor o kupnini in načinu izpolnitve pogodbe (plačilu kupnine) s strani tožene stranke, pač pa tudi pobotnica o delni izpolnitvi - plačilu oziroma prejemu vtoževanega prvega in drugega dela kupnine v gotovini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. Tožena stranka ..., Ulica ..., je dolžna tožeči stranki ..., Ulica ..., plačati 48.807,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, pod izvršbo;

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti: - od zneska 46.407,00 EUR od dne 18. 8. 2012 dalje do plačila, pod izvršbo; - od zneskov: - 200,00 EUR od 21. 9. 2012 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 10. 2012 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 11. 2012 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 12. 2012 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 1. 2013 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 2. 2013 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 3. 2013 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 4. 2013 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 5. 2013 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 6. 2013 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 27. 7. 2013 dalje do plačila, - 200,00 EUR od 21. 8. 2013 dalje do plačila, pod izvršbo;

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.113,65 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 3.369,36 EUR, skupaj 5.483,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 48.807,00 EUR (točka I izreka). Po ugotovitvi, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 13.480,00 EUR s pripadki ne obstoji, je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 48.807,00 EUR (točka III izreka) in zakonske zamudne obresti od v točki IV navedenih zneskov od navedenih datumov do plačila (točka IV izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.548,81 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožbena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da je sodišče izdalo sodbo na podlagi nepravilne dokazne ocene in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. v zvezi z 8. členom ZPP. Ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je povzročilo, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Kljub dokazom o neresničnih tožbenih navedbah je brez zadržkov v celoti verjelo tožeči stranki, da ni prejela vtoževane kupnine. Brez primerne obrazložitve je zavrnilo nasprotne navedbe tožene stranke, ki so jih potrdile tri priče. Napačno so ocenjene izpovedbe tožnika in prič A. A., B. B. in C. C. Ni se opredelilo do dejstva, da je tožeča stranka potrdila prejem kupnine s podpisom pogodbe, kar je dokazano s podpisano in overjeno prodajno pogodbo. Po 56. členu OZ2 velja le tisto, kar je izraženo v posebni obliki. Če bi se tožnik želel sklicevati, da je bilo ustno dogovorjeno še kaj drugega, kot kar je zapisano v pogodbi, bi moral zatrjevati drugačen dogovor in ga dokazati. Tega ni storil. Branil se je zgolj z dokazano izmišljenim dejstvom, da zemljiškoknjižnega potrdila ni sam overil. Na ta način ne more prevaliti dokaznega bremena na toženo stranko. Nadaljnji dokaz, da je prejel dogovorjeni znesek kupnine, je dejstvo, da je 17. 1. 2013 (štiri mesece po podpisu pogodbe) toženi stranki izstavil dodatno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis stanovanja ter kletnega prostora, ki sta bila predmet prodajne pogodbe, v zemljiško knjigo. Gotovo tega ne bi storil, če kupnina ne bi bila plačana. V zvezi z overitvijo navedenega zemljiškoknjižnega dovolila je neresnično in neutemeljeno navajal, da ga sam ni nikoli overil in obiskal notarja, kar je bilo ovrženo z izpovedbo priče D. D. V postopku je dokazano zatrjeval in izpovedoval neresnico. Sodišče ni imelo podlage, da bi verjelo njegovi izpovedbi. Obremenjena je bila z nelogičnostmi (glede srečanj oziroma stikov s toženo stranko, glede svojega finančnega stanja, glede prejema gotovine s strani tožene stranke, glede overitve zemljiškoknjižnega dovolila pri notarju). Za uspeh v pravdi je bil očitno pripravljen prikrojiti resnico v svojo korist. Navedbe tožeče stranke so bile ključni razlog za končno odločitev sodišča. Zato bi jih moralo presojati bolj kritično in objektivno in izpovedbo oceniti kot neverodostojno. Ker se je nepravilno zaneslo zgolj na izjave tožeče stranke, na drugi strani pa zanemarilo preostale - tudi listinske dokaze, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Razlogi v sodbi o dokazni oceni so sami s seboj v nasprotju. Po eni strani sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zavajala glede overitve zemljiškoknjižnega dovolila in ji ni verjelo glede izginotja 19.000,00 EUR, zlatnine in ostalih dragocenosti. Po drugi strani ji kot verodostojni v celoti sledi in jo upošteva. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priče so potrdile izročitev kupnine (glavni gotovinski del in plačilo obrokov). Sodišče ne ponudi razlogov, zakaj so navedbe tožeče stranke bolj verjetne. Dokazi so ocenjeni pavšalno. Pripeljali so do napačnih ugotovitev in končne odločitve sodišča. Ni mogoče sprejeti razlage, da izročitev denarja ni dokazana le zato, ker priče niso videle točne vsote izročenega denarja oziroma ga niso same štele. Izvedeni dokazi niso presojani skladno z določbo 8. člena ZPP. Podana je dodatna kršitev postopka, ker sodišče ni upoštevalo med strankami nespornih oziroma nezanikanih dejstev (plačilo 580,00 EUR za varščino in najem stanovanja na R. ..., ki ga je potrdila tudi tožeča stranka). Vsaj v tem delu bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen.

V nadaljevanju pritožba izpodbija še presojo ugovora zaradi pobota. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Zmotna je ugotovitev, da tožeča stranka ni prišla v zamudo zaradi pravil o sočasnosti izpolnitve. Izročitev stanovanja ni bila pogojena s plačilom kupnine, temveč vezana na rok (17. 8. 2014). Tožeča stranka bi se z ugovorom sočasne izpolnitve lahko branila le do takrat, ko je bila njena obveznost iz pogodbe izpolnjena. Do začetka obravnavanega postopka ni podala ugovora sočasne izpolnitve. 18. 7. 2014 je prišla v zamudo z izročitvijo stanovanja in je bila dolžna plačati pogodbeno kazen.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja plačilo 48.807,00 EUR. Trdi in dokazuje, da gre za neplačani del kupnine po prodajni pogodbi, sklenjeni s toženo stranko dne 17. 8. 2012, za stanovanje na naslovu C. ulica ..., (ID znak ...) in pripadajoči kletni prostor (ID znak ...) za kupnino 120.000,00 EUR, ki se jo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka zavezala plačati na naslednji način: prvi del kot aro v znesku 10.000,00 EUR in drugi del v višini 36.407,00 EUR - v gotovini prodajalcu (tožeči stranki) na roke na dan podpisa pogodbe; tretji del v višini 2.400,00 EUR v 12 mesečnih obrokih v gotovini na roke tožeči stranki vsakega 20. dne v mesecu, ter preostanek - četrti del - v višini 71.193,00 EUR, kar je bila tožena stranka dolžna plačevati na račun hipotekarnega upnika - avstrijske banke - v mesečnih obrokih. Plačilo četrtega dela kupnine v obliki poplačila hipotekarnega kredita banki upnici ni bilo sporno in ni bilo predmet te pravde.

6. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je bila kupnina v celoti plačana, kar je dokazovala z zapisom v 3. členu pogodbe, ki določa, da prodajalec s podpisom te pogodbe potrjuje prejem are in drugega dela kupnine (36.407,00 EUR) v gotovini, ter s pričami glede izročitve nadaljnjih gotovinskih zneskov tožniku.

7. Ni bilo sporno, da je bil datum prevzema oziroma izročitve stanovanja toženi stranki v pogodbi določen na 17. 8. 2014 in da je tožnik v njem bival do 26. 9. 2014, ko mu je brat tožene stranke C. C. zamenjal ključavnico in ga nasilno izselil iz stanovanja.

8. Po dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pritrdilo tožniku in mu verjelo, da od tožene stranke nikoli ni prejel vtoževanih gotovinskih zneskov in da ga je tožena stranka od podpisa pogodbe naprej zavajala, češ da mu jih bo plačala, čeprav ni imela takega namena. Priče, ki so potrdile izročanje gotovine tožniku (C. C. - brat tožene stranke, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje za toženca operativno vodil posel v zvezi z nakupom stanovanja; A. A. - nepremičninski posrednik, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje sestavil obravnavano prodajano pogodbo; B. B., tedanje dekle C. C., ki je bila po toženčevih trditvah prisotna ob predaji posameznih gotovinskih obrokov tožniku), je ocenilo kot neprepričljive in zainteresirane za uspeh tožene stranke v pravdi. Po ugotovitvi, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti plačila kupnine po prodajni pogodbi in da tožeča stranka zato ni prišla v zamudo z izročitvijo stanovanja, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pobotni ugovor iz naslova pogodbene kazni v višini 12.000,00 EUR, za vračilo 900,00 EUR, ki naj bi ga tožnik prejel ob podpisu zemljiškoknjižnega dovolila z dne 17. 1. 2013, ter 580,00 EUR za varščino in prvi obrok najemnine za novo stanovanje, je v celoti zavrnilo.

9. Na podlagi pritožbenega izpodbijanja pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče podvomilo o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede neizpolnitve prodajne pogodbe - plačila gotovinskega dela kupnine s strani tožene stranke. Kadar sodišče druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, ali če je bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Senat je na seji 17. 5. 2017 ocenil, da je treba ponoviti izvedene dokaze glede izpolnitve pogodbe, za katere pritožba izpostavlja, da so v sodbi sodišča prve stopnje nepravilno ocenjeni (listine v spisu, zaslišanje strank ter prič C. C., A. A. in B. B.). Po oceni, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in da od odločitve ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je za pripravo in vodenje pritožbene obravnave ter za sprejem odločitve v pritožbenem postopku pooblastil sodnico poročevalko kot sodnico posameznico (peti odstavek 347. člena ZPP).

10. Na obravnavi je sodišče druge stopnje ponovilo dokaz z listinami v spisu v prilogah A2 do A24, B2 do B3 ter na red. št. 45 spisa, z zaslišanjem strank in z zaslišanjem prič B. B., C. C. in A. A. 11. Sporno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti v tej pravdi je, ali je tožena stranka izpolnila tisti del svoje pogodbene obveznosti iz prodajne pogodbe z dne 17. 8. 2012, ki se je nanašal na plačilo kupnine v gotovini tožniku na roke (ara v višini 10.000,00 EUR, drugi del kupnine 36.407,00 EUR, oboje na dan podpisa pogodbe, in tretji del 2.400,00 EUR v 12 mesečnih gotovinskih obrokih).

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je zapis pogodbe pripravil A. A. in da je operativne posle v zvezi s prodajo stanovanja za toženca kot kupca vodil njegov brat C. C. Tožnik ne zanika podpisa pogodbe, vendar vztraja, da ob podpisu pogodbe niti kasneje s strani tožene stranke ni prejel nobene gotovine. V nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki mu je verjelo, pritožbeno sodišče po ponovljenem dokaznem postopku ocenjuje, da mu ni mogoče slediti.

13. Tudi v ponovnem zaslišanju tožnik priznava, da je pogodbo podpisal, in sicer sam doma in šele po treh mesecih. Pritožbeno sodišče mu glede časovne opredelitve ne sledi. Na podlagi uradnega zaznamka notarske pisarne, ki je na pogodbi, je s časovnim zamikom overil svoj podpis na pogodbi pred notarjem (12. 12. 2012), medtem ko je pogodbo podpisal kot zadnji od pogodbenih strank ob sestavi zapisa pogodbe 17. 8. 2012, ko sta mu jo prinesla v podpis A. A. in C. C., in ko je bila predhodno že podpisana s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče verjame prepričljivi izpovedbi A. A., da je tožnik aktivno sodeloval pri določanju pogodbenih pogojev, in da je A. A. zapis pogodbe pripravil po navodilih obeh pogodbenikov, vključno z zapisom o gotovinskem plačilu dela kupnine. S tem so ovržene tožnikove navedbe, da se kot pravni laik ni spuščal v vsebino pogodbe in njen zapis. Dejstvo, da ob podpisu pogodbe nista bila navzoča oba pogodbenika, kot je v izpovedbi ponavljal tožnik, ni pravno odločilno. Za sklenitev dvostranske pogodbe je dovolj, da obe stranki podpišeta eno listino, ali da vsaka stranka podpiše tisti izvod listine, ki je namenjen drugi stranki (četrti odstavek 57. člena OZ). Pogodba, za katero je treba napraviti listino, je sklenjena, ko jo podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. člena OZ).

14. Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, mora biti sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). Obličnost kot pogoj za veljavnost pogodbe lahko dogovorita tudi stranki sami (prvi odstavek 54. člena OZ). Za posebno obliko se lahko dogovorita tudi samo zato, da bi si zagotovili dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe ali kaj drugega (tretji odstavek 54. člena OZ). V obravnavanem primeru zapis v členu 3 pogodbe po svoji vsebini ni le dogovor o kupnini in načinu izpolnitve pogodbe (plačilu kupnine) s strani tožene stranke, pač pa tudi pobotnica o delni izpolnitvi - plačilu oziroma prejemu vtoževanega prvega in drugega dela kupnine v gotovini. Kdor popolnoma ali delno izpolni obveznost, ima pravico zahtevati, naj mu upnik o tem na svoje stroške da pobotnico (priznanico - prvi odstavek 296. člena OZ). Pobotnica je zapis izjave, s katero upnik potrjuje - prizna, da mu je dolžnik izpolnil obveznost. Pobotnica ima dokazno vrednost. Z njeno izstavitvijo pridobi dolžnik zanesljiv dokaz, da je svojo obveznost do upnika izpolnil. V obravnavanem primeru je tožnik s podpisom pogodbe torej izdal veljavno pobotnico in s tem priznal, da mu je bil prvi in drugi del kupnine v gotovini, ki jo vtožuje v tej pravdi, že plačan. Ni bilo ne trditev ne dokazov, da bi tožnik izpodbijal veljavnost pogodbe in v njej izdane pobotnice. Nasprotno, tudi v tej pravdi vztraja zgolj pri izpolnitvi pogodbe, kar pomeni, da njeno veljavnost tudi sam priznava.

15. Po pravilnih opozorilih pritožbe izdane pobotnice ne more omajati zgolj s svojo drugačno (sicer kategorično), a tudi po oceni pritožbenega sodišča neprepričljivo izpovedbo, da od tožene stranke nikoli ni prejel nobene gotovine. Ovržena je namreč tudi s skladnimi izpovedbami toženca in C. C. o zagotovitvi gotovine za kupnino, z izpovedbami C. C. in A. A. o izročitvi prvih dveh delov kupnine tožniku na dan, ko je podpisal pogodbo v svojem stanovanju, in skladnih izpovedbah toženca, C. C., B. B. in A. A. o izplačilu posameznih nadaljnjih obrokov v gotovini tožniku pred njegovim blokom. Pritožbeno sodišče jim, drugače kot sodišče prve stopnje, sledi, saj ne najde razlogov, da jim ne bi verjelo. Njihove izpovedbe o okoliščinah izročanja gotovine so bile skladne in v bistvenem enake na prvi in drugi stopnji. Posamezna odstopanja so spričo oddaljenosti dogajanja, o katerem so bili vprašani, razumljiva, a nepomembna. Bistveno je, da so priče videle, da je tožnik gotovino prejemal in prepričljivo in skladno opisale, kako je to potekalo. Tožnikovo kategorično zanikanje prejemanja gotovine je s tem ovrženo. Razlogov za dvom o resnicoljubnosti in verodostojnosti B. B. in A. A., ki jima je sodišče prve stopnje odreklo verodostojnost zaradi prijateljstva z C. C., pa pritožbeno sodišče po neposrednem zaslišanju obeh prič ne najde in navedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje zavrača kot zmotno.

16. Pri oceni tožnikove izpovedbe, ki je bila ključna za dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče nadalje ne more mimo drugih nedoslednosti v njegovi izpovedbi, na katero opozarja pritožba, in jih je deloma ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

17. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč tožnik po sklenitvi prodajne pogodbe tožeči stranki 17. 1. 2013 izstavil še eno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na stanovanju in pripadajočem kletnem prostoru. Ponovno zaslišani tožnik je potrdil pritožbene navedbe, da je sam (po opozorilu GURS) opazil napako v prodajni pogodbi, v kateri ni bilo kleti (oziroma njenega identifikacijskega znaka, kot sta potrdili priči A. A. in C. C.). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikove trditve in izpovedbo, da zemljiškoknjižnega dovolila ni podpisal niti overil (razlogi v točki 7 sodbe). Njegove izjave o overitvah obeh listin (prodajne pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila) so bile povsem nezanesljive, neskladne z obema listinama oziroma overitvenima klavzulama in ovržene s pričanjem notarjeve uslužbenke ter pisnim odgovorom ter dokumentacijo notarja na red. št. 45. Tožnik je prihajal sam s seboj v nasprotje. Trdil je, da je bil pri notarju le enkrat, da zemljiškoknjižnega dovolila ni podpisal, po drugi strani pa tudi v ponovljenem zaslišanju ponavljal, da je bil na overitvi samo on, toženec pa ne. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je torej tudi zemljiškoknjižno dovolilo z dne 17. 1. 2013 podpisal in overil pri notarju. Kot opozarja pritožba, bi bilo tako ugotovljeno tožnikovo ravnanje pri nadaljnjem urejanju pogodbenega razmerja povsem nelogično, če ob podpisu prodajne pogodbe res ne bi prejel gotovinskega dela kupnine, kot skuša dokazati v tem postopku.

18. Neverodostojnost tožnikove izpovedbe končno potrjujejo tudi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da določenih okoliščin, ki naj bi spremljale njegovo nasilno izselitev in s katerimi je utemeljeval goljufijo in zavajanje tožene stranke, tožnik ni dokazal (tatvina - prilastitev 19.000,00 EUR, zlatnine in premičnin), določene pa priznal (da mu je C. C. po izselitvi plačal varščino in najemnino za en mesec za njegovo novo najemniško stanovanje na R. ...). Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožbo in ne s sodiščem prve stopnje, da zaradi očitnih neskladnosti in nedokazanosti tožnikovi izpovedbi ni mogoče slediti tudi v tistem delu, ko zanika prejem gotovinskega dela kupnine.

19. Po ponovljenem dokaznem postopku pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da tožniku ni uspelo izpodbiti zapisa v pogodbi (pobotnici) o izpolnitvi pogodbe in da je tožena stranka na drugi strani izpolnitev pogodbe dokazala z listinami in pričami. Ker je tožena stranka vtoževano pogodbeno obveznost izpolnila, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato je na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 358. člena ZPP).

20. Ob ugotovitvi, da tožnik zaradi izpolnitve pogodbe nima več terjatve do tožene stranke, odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke ni bilo potrebno. Odpadel je tudi odgovor na pritožbene navedbe o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP ni upravičena do povračila svojih pravdnih stroškov in mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Odmerjeni so po priglašenih stroškovnikih na list. št. 115 in na odgovoru na tožbo (red. št. 18), za pritožbeni postopek pa po stroškovniku na red. št. 69 in na zapisniku pritožbene obravnave. Pri odmeri je upoštevana tarifa po ZOdvT3 in ZST-14. Odvetniški stroški zastopanja na prvi stopnji znašajo 2.113,65 EUR, stroški zastopanja in sodnih taks v pritožbenem postopku pa 3.369,36 EUR. Tožeča stranka mora torej povrniti toženi stranki skupaj 5.483,00 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe. V primeru zamude s plačilom bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila5. 1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami. 4 Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami. 5 Načelno pravno mnenje, Obnča seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006.