Jedro

Kršitev kazenskega zakona se vedno nanaša na izrek izpodbijane sodbe, nikoli na obrazložitev. Obramba ne zatrjuje, da opis dejanja v izreku sodbe ne vsebuje konkretizacije abstraktnih kazenskopravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivega dejanja, ampak se ne strinja s presojo ugotovljenih dejstev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je obsojeno N. C. spoznalo za krivo kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči po 178. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po istem zakonitem določilu izreklo kazen šest mesecev zapora. Odločilo je, da mora obsojenka plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v višini 56,88 EUR in sodno takso. Na podlagi določbe 358. člena ZKP jo je oprostilo kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbi obsojenkinih zagovornikov in državne tožilke kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika, odvetnika Odvetniške pisarne S. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemata za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Opis dejanja v izreku sodbe vsebuje vse znake kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči po prvem odstavku 178. člena KZ-1 - konkretni očitek, da je obsojenka kot zdravnica v nasprotju z določbami zakona in pravilnika opustila svojo dolžnost pomagati oškodovancu, ki je bil zaradi padca z višine in električnega udara in pri tem dobljenih poškodb življenjsko ogrožen in je potreboval pomoč. Meni, da se zagovornika ne strinjata z oceno izvedenih dokazov, predvsem, da je obsojena zdravnica opustila svojo dolžnost pomagati življenjsko ogroženemu oškodovancu. Slednje pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Obsojenka in zagovornika se o odgovoru državne tožilke niso izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi določbe prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Zagovornika v zahtevi navajata, da obsojenka meni, da niso podani vsi z zakonom predpisani znaki kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči po 178. členu KZ-1. Za storitev navedenega kaznivega dejanja morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1) da mora obstajati neposredna smrtna nevarnost, 2) da je potrebna zdravstvena pomoč in 3) da je bil storilec kaznivega dejanja sploh sposoben nuditi medicinsko pomoč. Ni dvoma, da je bil poškodovani M. S. zaradi udara električnega toka življenjsko ogrožen in v smrtni nevarnosti, saj je podlegel poškodbi z električnim tokom. Prav tako ni dvoma, da je bil poškodovani potreben medicinske zdravstvene pomoči. Obsojenka pa meni, da tretji pogoj za kaznivo dejanje, za katerega je bila spoznana za krivo, ni izpolnjen. Pod pojmom pomoči je potrebno šteti tisto pomoč, s katero se lahko obstoječe stanje izboljša, torej se nevarnost za življenje ob pomoči zdravnika odvrne, zmanjša ali odgodi. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da bi morala obsojenka nuditi poškodovanemu takšno medicinsko pomoč, ki bi odvrnila njegovo življenjsko ogroženost, ali jo vsaj zmanjšala ali odgodila. Zdravstveno stanje poškodovanega M. S. pa je bilo brezupno, pomoči mu niso mogli nuditi niti v Splošni bolnici Brežice, kamor je bil pripeljan na zdravljenje. Njegovo stanje je bilo že ob poškodbi tako kritično, da njegove življenjske ogroženosti ni mogla odvrniti nobena medicinska pomoč. M. S. bi umrl, tudi če bi se obsojena nahajala na terenu z ekipo nujne medicinske pomoči, zaradi poškodb, ki jih je utrpel. Tako v konkretnem primeru niso podani vsi znaki kaznivega dejanja opustitve pomoči. 8. Zagovornika v zahtevi nakazujeta na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, in sicer, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, za katerega je obtoženec obtožen, kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona se vedno nanaša na izrek izpodbijane sodbe, nikoli na obrazložitev. Zagovornika ne zatrjujeta, da opis dejanja v izreku sodbe ne vsebuje konkretizacije abstraktnih kazenskopravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči po 178. členu KZ-1. Ne strinjata se s presojo, da je bilo zdravstveno stanje poškodovanega M. S. tako, da je potreboval zdravniško pomoč, ampak menita, da je to dejstvo napačno ugotovljeno, saj zatrjujeta, da je bil S. v takšnem stanju, da nikakršna medicinska pomoč ne bi mogla odvrniti njegove življenjske ogroženosti, torej da je bilo njegovo stanje brezupno (v pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da sta dne 30. 8. 2010 tehnika, ki sta prišla na kraj dogodka, poškodovanega oskrbela ter obvestila intenzivno enoto Splošne bolnice Brežice o prihodu s poškodovancem, kjer so poškodovanca prevzeli v oskrbo, da je ob prihodu tehnika s poškodovancem pričakala reanimacijska ekipa, da so poškodovanca odpeljali v reanimacijsko sobo – ter da je poškodovanec kasneje zaradi posledic poškodb umrl v Kliničnem centru v Ljubljani; umrl je dne 4. 10. 2010, izpisek iz matičnega registra o smrti, priloga C9 spisa). Vložnika zahteve zatrjujeta, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, ter da ni dokazan eden izmed znakov kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči. Z navedbami ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona, ampak zatrjujeta, da so odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, zmotno ugotovljena.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo, ki je vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, na podlagi določbe 425. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki je odmerjena po tarifnih številkah 7111 in 7152 po Zakonu o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje.