Jedro

Res je, da gre pri procesu odpiranja rudnika za "pripravljalna dejanja" za sledeče opravljanje gospodarske dejavnosti stricto sensu, istočasno pa gre pri tem ravno za spremljajočo oziroma podporno dejavnost, ki konstruira izvajanje gospodarske dejavnosti kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja tudi po praksi precedenčnega sodišča. Nedvomno je družba v postopkih nabavljanja opreme za rudnik že poslovala, obtoženec pa je bil s sredstvi družbe razpolagal prav pri tovrstnem poslovanju ter v evidentni vsebinski povezavi z načrtovanim izkoriščanjem rudnika oziroma (odplačnim) izkopavanjem cinka in svinca (kot registrirane dejavnosti družbe G., d. o. o.) po zagonu proizvodnje.

Protipravnost izrabe položaja kot ene od oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ je prav v opravljanju dejanj, za katere je pooblaščen, v neskladju z njihovim namenom oziroma v neskladju z interesi družbe, s čimer se odrazi storilčev napad na notranjo (zlasti premoženjsko) varnost gospodarskega subjekta in napad na premoženjski interes družbe kot kazenskopravno varovano dobrino. V taki situaciji ni treba, da je izraba položaja (dodatno) konkretizirana še z navedbo pooblastil obtoženca (kot direktorja) družbe in z navajanjem pravne podlage, iz katere izhajajo njegova pooblastila oziroma upravičenja.

Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja pranja denarja pomeni s pranjem prikriti izvor denarja, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Primarni (pred)pogoj za obstoj pranja denarja je torej obstoj predhodnega kaznivega dejanja. To predikatno kaznivo dejanje mora biti resda ugotovljeno po objektivnem kriteriju, kot navaja tudi sodišče prve stopnje, toda v primeru, ko sodišče oceni, da predhodno dejanje ni kaznivo dejanje, ker da niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja oziroma znaki niso konkretizirani, že pojmovno ne more biti izpolnjen pogoj, da je predikatno kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih podano.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ (točka I/1 sodbe), po 3. točki 358. člena ZKP pa ga je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 252. člena KZ (točka I/2). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka, kot je uvodno navedla, zaradi kršitve kazenskega zakona, tj. iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo tožilstva je odgovoril obtoženčev zagovornik B. B., odvetnik v Mariboru. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je sodišče prve stopnje s stališčem, da opis obtožencu očitanega dejanja pod točko I/1 izpodbijane sodbe ne vsebuje (zadostne) konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, prekršilo kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Hkrati je izpodbijano sodbo obremenilo z nasprotjem med izrekom in razlogi ter s precejšnjim nasprotjem med razlogi samimi, kar razkrije obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave in na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

6. Nosilne razloge sodbe, ki jih izpodbija pritožnica, gre strniti v dva sklopa. Prvo sodišče je prvenstveno ocenilo, da obtoženec v aprilu 2007, kot se mu obtožbeno očita, kot direktor družbe G., d. o. o., ni izrabil svojega položaja "pri opravljanju gospodarske dejavnosti", ker da družba (registrirane) dejavnosti izkopavanja svinca in cinka do zagona rudnika ... v avgustu 2010 ni opravljala. Pred tem časom je družba le zagotovila finančna sredstva ter s temi sredstvi potrebno rudarsko opremo in tehnologijo za začetek proizvodnje v tem rudniku. Po mnenju sodišča prve stopnje gre v času oziroma kontekstu izvršitve domnevnega dejanja zgolj za "pripravljalna dela" za odpiranje rudnika, ne pa za opravljanje proizvodnje in prometa blaga ter storitev na trgu niti za opravljanje dejavnosti, za katero je predpisano ali dogovorjeno plačilo (1. in 2. točka petega odstavka 126. člena KZ).

7. Te razloge pritožnica upravičeno graja in opozarja na njihovo materialnopravno zmotnost. Utrjena judikatura precedenčnega sodišča, ki jo pritožnica primeroma navaja tudi v pritožbi, je pojem gospodarske dejavnosti (tako po KZ kot kasneje po KZ-1) vselej razumela in opredeljevala zelo široko ter nikakor ne vezano zgolj na "čisto" gospodarsko dejavnost v izvedbenem smislu. Gospodarska dejavnost ne pomeni le opravljanja dejavnosti, s katero se neposredno pridobiva dobiček (kar je navsezadnje ključni smoter gospodarskih družb), temveč tudi izvajanje spremljajočih in podpornih dejavnosti. Z zakonskim besedilom "pri opravljanju gospodarske dejavnosti" so zajeta vsa ravnanja, ki služijo poslovanju družbe.1 Kar se izvršitvenega ravnanja storilca tiče, zadošča, da je z gospodarsko dejavnostjo povezano, torej da se na gospodarsko dejavnost navezuje oziroma da ima nanjo določene učinke. Vrhovno sodišče je prav tako judiciralo, da je treba zakonski znak "pri opravljanju gospodarske dejavnosti" razlagati tudi v optiki storilca, ki je bil nosilec pooblastila, na podlagi katerega je lahko razpolagal z (zaupanim mu) tujim premoženjem.2 Poudarilo je, da je kot opravljanje gospodarske dejavnosti mogoče obravnavati vsako gospodarjenje (razpolaganje) s sredstvi družbe, ki so storilcu zaupana v okviru njegove funkcije v družbi, z gospodarsko dejavnostjo pa so zajeta vsa ravnanja, ki služijo namenu poslovanja družbe v najširšem smislu.3

8. Ob upoštevanju povzetih izhodišč je jasno, da je obtožencu očitano razpolaganje s sredstvi družbe G., d. o. o., neločljivo povezano z (obtožbeno opisano) nabavo opreme (flotacije) za rudnik ... pri avstrijski družbi C., za kar je bil družbi G., d. o. o., pri banki NLB ... odobren in izplačan kredit. Sicer drži, da rudnik v letu 2007 še ni obratoval, vendar so bila sredstva, s katerimi je obtoženec razpolagal, očitno namenjena pripravi rudnika za obratovanje, kar pa je prav dejavnost, s katero naj bi družba G., d. o. o., nastopala na trgu za plačilo in posledično ustvarjala dobiček. Res je, da gre pri procesu odpiranja rudnika za "pripravljalna dejanja" za sledeče opravljanje gospodarske dejavnosti _stricto sensu_, istočasno pa gre pri tem ravno za spremljajočo oziroma podporno dejavnost, ki konstruira izvajanje gospodarske dejavnosti kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja tudi po praksi precedenčnega sodišča. Nedvomno je družba v postopkih nabavljanja opreme za rudnik že poslovala, obtoženec pa je bil s sredstvi družbe razpolagal prav pri tovrstnem poslovanju ter v evidentni vsebinski povezavi z načrtovanim izkoriščanjem rudnika oziroma (odplačnim) izkopavanjem cinka in svinca (kot registrirane dejavnosti družbe G., d. o. o.) po zagonu proizvodnje. Zato ima prav pritožnica, da je prvo sodišče zmotno zaključilo, da se obtožencu ne očita kaznivo dejanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

9. Prvo sodišče je nadalje presodilo, da opis dejanja pod točko I/1 sodbe ne vsebuje zakonskih znakov in nasprotuje načelu _lex certa_ kot prvini načela zakonitosti tudi iz razloga, ker da opis ne konkretizira pravnih virov, določil korporacijskega prava in notranjih aktov gospodarske družbe G., d. o. o., ki naj bi jih obtoženec kršil ter s tem izrabil svoj položaj direktorja, kakor tudi, kot je razumeti, ne vsebuje sklicevanja na "splošno določbo" 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), v kateri je opredeljeno ravnanje vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sodišče ugotavlja, da gre pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ za t. i. tiho blanketno normo, pogreša pa sklicevanje na dopolnilne korporacijske vire z drugega (gospodarskopravnega) področja. Pravilno razlaga, da gre pri izrabi položaja kot eni od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja za položaj, ko storilec sicer ima pooblastilo za določeno ravnanje, vendar slednjega ne opravi na način, kot ga narekujejo interesi gospodarskega subjekta (v danem primeru družbe z omejeno odgovornostjo, katere premoženje je, tudi kolikor ima družba le enega družbenika, striktno ločeno od premoženja družbenikov),4 pač pa zasleduje svoje lastne interese oziroma interese tretjih (pravnih) oseb (glede na koncept obtoženega očitka interese družbe Č., d. o. o., ki naj bi ji bila pridobljena velika premoženjska korist).

10. Stališču, da je opis dejanja nesklepčen, ker ne vsebuje substanciranja predpisov korporacijskega prava, ki naj bi jih obtoženec prekršil, nasprotuje utrjena praksa Vrhovnega sodišča.5 Protipravnost izrabe položaja kot ene od oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ je prav v opravljanju dejanj, za katere je pooblaščen, v neskladju z njihovim namenom oziroma v neskladju z interesi družbe, s čimer se odrazi storilčev napad na notranjo (zlasti premoženjsko) varnost gospodarskega subjekta in napad na premoženjski interes družbe kot kazenskopravno varovano dobrino. V taki situaciji ni treba, da je izraba položaja (dodatno) konkretizirana še z navedbo pooblastil obtoženca (kot direktorja) družbe in z navajanjem pravne podlage, iz katere izhajajo njegova pooblastila oziroma upravičenja. Abstraktni očitek izrabe položaja obtoženca je v konkretnem delu opisa dejanja substanciran z okoliščinami, da se je z družbo C. najprej dogovoril (med drugim) za izdajo računa št. P-... v znesku 800.000,00 EUR, kar je predstavljalo predplačilo za stroške za nabavo flotacije kot opreme za rudnik ..., nato pa je (tudi) ta račun posredoval NLB ..., ki je družbi G., d. o. o., tj. za potrebe nabave opreme za rudnik, odobrila (namenski) kredit v znesku 4.000.000,00 EUR. Ta sredstva v (natančni) višini 3.934.760,00 EUR je družba G., d. o. o., 20. 4. 2017 nakazala na TRR družbe C., nakar pa je obtoženec zahteval nakazilo dela tega zneska, tj. v višini 800.000,00 EUR, na TRR družbe Č., d. o. o. (ki ni bila v pogodbenih odnosih ne z družbo C. ne z družbo G., d. o. o., niti upravičena do teh sredstev), zaradi česar je bil znesek 27. 4. 2007 dejansko nakazan, družba Č., d. o. o., pa naj bi 30. 4. 2007 prejela veliko premoženjsko korist v višini 799.900,00 EUR (po odbitju stroškov). Konkretizirano je, da sporna sredstva v višini 800.000,00 EUR niso bila porabljena za namen, za katerega je družba G., d. o. o., pridobila in plačala ta sredstva, prav tako niso bila porabljena za potrebe družbe G., d. o. o., zatorej se obtožencu očita, da je ravnal v nasprotju z interesi te družbe, ki jo je (kot direktor) zastopal, šlo pa mu je za to, da pridobi premoženjsko korist družbi Č., d. o. o. 11. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je protipravnost, ki prežema opis obtožencu očitane izrabe položaja v družbi G., d. o. o., (dovolj) jasno in razumljivo opredeljena. Esenca očitka se napaja v dejstvu, da so bila sredstva družbe G., d. o. o., ki jih je družba poprej pridobila kot kredit pri NLB ..., namesto (če že) nazaj v razpolagalno sfero te družbe po obtoženčevi odredbi in v višini 800.000,00 EUR prenakazana družbi Č., d. o. o., ki ji (glede na koncepcijo obtožbenega očitka) ta sredstva niso pripadala na nobeni pravnoposlovni podlagi. Pritožbeno sodišče že na tej točki poudarja, da vprašanje (ne)sklepčnosti opisa v ničemer ne posega v presojo vprašanja (ne)dokazanosti obtožbenih očitkov, vključno s pridobitvijo premoženjske koristi družbi Č., d. o. o., in obtoženčevim namenom pridobitve premoženjske koristi. Evidentno je, da odtekanje sredstev, ki pripadajo družbi, v sfero druge družbe nasprotuje interesom družbe G., d. o. o., saj krni njen premoženjski substrat, medtem ko zasleduje interese družbe Č., d. o. o. Ne drži decidirano naziranje prvega sodišča, da ravnanje v nasprotju z interesi družbe G., d. o. o., ni vsebinsko konkretizirano. Izraba položaja, zaradi katere naj bi do takega transferja sredstev prišlo, izhaja iz obtožencu očitane zlorabe pooblastil, ki jih je imel kot direktor družbe G., d. o. o., ko je sprejemal pomembne poslovne odločitve. Očitno je, da gre za ravnanje, ki nasprotuje pravilom glede skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, zato niti (ne)sklicevanje opisa dejanja na določbe 263. člena ZGD-1 v tej luči ničesar relevantnega ne spremeni.6 Vprašanje, ali je šlo za vzajemno izpolnitev, smiselno torej, ali je družba G., d. o. o., za znesek 800.000,00 EUR prejela nasprotno izpolnitev družbe Č., d. o. o., je vprašanje dejanskega stanja, ne pa vprašanje (ne)konkretiziranosti opisa kaznivega dejanja in ne anulira ugotovljene kršitve kazenskega zakona.

12. Prav ima državna tožilka tudi v delu, ko pritožbeno problematizira opredelitev sodišča prve stopnje, da iz opisa dejanja ne izhaja dovolj določna konkretizacija odsotnosti porabe sredstev v višini 800.000,00 EUR za namen, za katerega je družba G., d. o. o., pridobila in plačala ta sredstva, hkrati pa še opredelitev, da sredstva niso bila porabljena za potrebe te družbe. Iz celostnega opisa dejanja je nasprotno mogoče jasno razbrati, da so bila sredstva pridobljena kot kredit NLB ... za namen nabave opreme (flotacije) za rudnik ..., najem kredita pa je odplačen bančni posel. Na ravni opisa dejanja (in ne na ravni dokazanosti obtožbenih očitkov) je očitno, da sredstva, ki so bila preusmerjena k družbi Č., d. o. o., že pojmovno niso bila porabljena za namen nabave rudniške opreme, istočasno pa je jasno, da sredstva, s katerimi družba G., d. o. o., ni več razpolagala, že pojmovno niso mogla biti porabljena za (kakršne koli druge) potrebe te družbe. Za opis kaznivega dejanja po 244. členu KZ ni relevantno, kaj se je z nakazanimi sredstvi dogajalo v sferi družbe Č., d. o. o. (dejanje po 252. členu KZ pod točko I/2 izpodbijane sodbe). Takšen opis pa je v celoti sklepčen in nima kvarnega vpliva na možnost izvrševanja učinkovite pravice do obrambe, na kar ne nazadnje kaže tudi dosedanji potek dokaznega postopka pred prvim sodiščem.

13. Upoštevaje navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje izrek oprostilne sodbe glede dejanja pod točko I/1 izpodbijane sodbe zmotno oprlo na razlog iz 1. točke 358. člena ZKP, torej da dejanje, ki se obtožencu očita, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu. Obrazložitev v zaključku točke 10 na strani 14 sodbe, po kateri je bila celotna oprema za delovanje opuščenega rudnika izdelana in dobavljena ter je rudnik v letu 2010 začel s proizvodnjo, ne da bi za izdelano opremo družba G., d. o. o., dodatno plačala, z vprašanjem (ne)konkretiziranosti zakonskih znakov kaznivega dejanja po 244. členu KZ v opisu dejanja nima zveze in sega na področje dejanskega stanja oziroma dokaznih zaključkov ter meri (a še to z nezadostnimi razlogi, saj neposredna vsebinska povezava s spornim zneskom 800.000,00 EUR ni razvidna) kvečjemu k izreku oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP. Tudi pritožnica, ki v tem oziru navaja, da je opremljanje rudnika ... potekalo v dveh fazah in da je potrebno ločiti dve pogodbeni fazi dobave opreme, ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona, temveč nakazuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. S tem so zadevni razlogi v tem delu obrazložitve v nasprotju s 1. točko 358. člena ZKP kot temeljem za oprostitev obtoženca v izreku sodbe glede dejanja pod točko I/1, kar konstruira že uvodoma omenjeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Istovrstna procesna kršitev je podana tudi zaradi nasprotja med izrekom sodbe glede dejanja pod točko I/1 in razlogi glede dejanja pod točko I/2 ter med samimi razlogi glede dejanja po 252. členu KZ. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja pranja denarja pomeni s pranjem prikriti izvor denarja, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Primarni (pred)pogoj za obstoj pranja denarja je torej obstoj predhodnega kaznivega dejanja. To predikatno kaznivo dejanje mora biti resda ugotovljeno po objektivnem kriteriju, kot navaja tudi sodišče prve stopnje, toda v primeru, ko sodišče oceni, da predhodno dejanje ni kaznivo dejanje, ker da niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja oziroma znaki niso konkretizirani, že pojmovno ne more biti izpolnjen pogoj, da je predikatno kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih podano.7 Zato obsežni razlogi sodišča prve stopnje v smeri nedokazanosti obtoženčeve nenamenske porabe kreditnih sredstev in namena pridobitve velike premoženjske koristi družbi Č., d. o. o. (točke 13 - 32 izpodbijane sodbe), nasprotujejo tako izreku oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP glede dejanja pod točko I/1 kot samim sebi, saj prvo sodišče vendarle ponovi (točka 30 obrazložitve), da že iz opisa obtožnice pod točko I/1 ne izhajajo vsi znaki tega kaznivega dejanja, kljub temu pa se obširno spušča v polje dejanskega stanja. Vse zaznane notranje kontradikcije ne morejo imeti drugačne posledice, kot je razveljavitev izpodbijane sodbe. Navsezadnje pa je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri obtožencu očitani uporabi "umazanega" denarja pri gospodarski dejavnosti in razpolaganjih z denarjem za transparentna negotovinska nakazila in prenose ter ne za ravnanja, ki bi bila zmožna objektivno zakriti izvor denarja. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat presodilo,8 da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja.

15. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa je razveljavilo tudi po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. V novem postopku bo prvo sodišče (ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča v tem sklepu) že izvedene relevantne dokaze ponovilo, po potrebi bo izvedlo nove dokaze, nato pa bo vnovič presodilo, ali sta obtožencu očitani kaznivi dejanji tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu dokazani ali ne. Za svojo odločitev bo navedlo jasne, popolne in konsistentne razloge. Kot v dosedanjem postopku pa ne bo smelo prezreti, da družba G., d. o. o., ki ima oziroma bi morala imeti v tem kazenskem postopku status oškodovanca (enako je razvidno iz točke 2 izpodbijane sodbe, kjer prvo sodišče prav to navaja), še vedno posluje, medtem ko priča D. D. ni več družbenik te družbe niti njen zakoniti zastopnik, zato ni podlage, da bi razpolagal s premoženjskopravnim zahtevkom te družbe (list. št. 58), kot to sicer izhaja iz vprašanj priči na glavni obravnavi 6. 5. 2022 (list. št. 1119). Kot kažejo podatki spisa, oškodovani družbi sploh ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku v fazi glavne obravnave, navsezadnje ji kljub pravici do pritožbe zoper oprostilno sodbo (četrti odstavek 367. člena ZKP) sodba niti ni bila vročena. Zaradi ekonomičnosti tega postopka, ki traja že več kot deset let, pritožbeno sodišče ni vztrajalo pri vročitvi sodbe, saj oškodovana družba tudi v primeru vložitve pritožbe ne bi mogla doseči drugačne (ugodnejše) odločitve, kot je pričujoča razveljavitev sodbe. Izpostavljene vidike pa bo treba vzeti v obzir in jih upoštevati v ponovljenem sojenju ter se na ta način izogniti morebitnim pendentnim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka.

1 Sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točka 72 obrazložitve). 2 Sodba VS RS I Ips 13039/2009-69 z dne 4. 10. 2012 (točka 24 razlogov). 3 Sodba VS RS I Ips 9824/2010-101 z dne 12. 9. 2013 (točki 7 in 8). 4 Nosilna sodba VS RS I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017 in številne druge. 5 Sodbe VS RS I Ips 8234/2012 z dne 11. 2. 2021, I Ips 444/2007 z dne 16. 12. 2007 in I Ips 378/2006 z dne 22. 6. 2007. 6 Prim. sodbo VS RS I Ips 8234/2012 z dne 11. 2. 2021 (točka 17 obrazložitve). 7 Sodba VS RS I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019 (točka 23 obrazložitve). 8 Sodbe VS RS I Ips 51896/2014 z dne 22. 5. 2023 (točka 45 razlogov), I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023 (točka 30), I Ips 46951/2015 z dne 2. 12. 2021 (točka 8), I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021 (točka 14), I Ips 47710/2014 z dne 16. 11. 2020 (točka 18), I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 15) in druge.