Jedro

Čeprav je oškodovanec zadobil le lahke telesne poškodbe, te pa so (lažja pljučna embolija) dodatno obremenile oškodovančevo sicer bolezensko oslabelo srce je med obtoženčevim ravnanjem in posledico - smrtjo, podana vzročna zveza (ekvivalenčna teorija) čeprav obtožencu oškodovančevo zdravstveno stanje srca ni bilo znano. Smrt oškodovanca povzročena v prometni nesreči ni objektivni pogoj kaznivosti ampak kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja zato mora biti obtoženec v malomarnostnem odnosu do nje.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženega I. D. in okrožnega državnega tožilca se z a v r n e t a kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi I.D. se oprosti plačila povprečnine pred pritožbenim sodiščem.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/II in I Kazenskega zakonika. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določena kazen enega leta zapora s preiskusno dobo dveh let ter stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil "B" kategorije za čas enega leta. Odločeno je še bilo, da se obtoženi, po določilu člena 95/IV Zakona o kazenskem postopku, oprosti plačila stroškov iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena istega zakona. Proti takšni sodbi sta se pritožila zagovornica obtoženega in okrožni državni tožilec. Zagovornica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona,ter predlaga, da se obtoženca obtožbe oprosti, podredno pa razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev v ponovno sojenje. Državni tožilec izpodbija prvostopno sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in prav tako predlaga spremenitev sodbe ter izrek zaporne kazni in višjo stransko kazen. Pritožbi nista utemeljeni. K pritožbi zagovornice: Zagovornica je v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku in sicer, da iz prvostopne sodbe ne izhaja storitev katerega kaznivega dejanja se obtožencu očita. To neskladnost je sodišče prve stopnje odpravilo, s tem, ko je izdalo sklep o popravku, s čimer je bila kršitev Zakona o kazenskem postopku odpravljena. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedeniškega mnenja, izvedenca sodno-medicinske stroke mag. E. K., jasno izhaja, da je oškodovanec v prometni nesreči utrpel takšne poškodbe, ki so dodatno obremenile njegovo bolezensko spremenjeno srce, zaradi česar je oškodovanec umrl. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med, nesporno ugotovljeno, protipredpisno vožnjo obtoženca in smrtjo oškodovanca. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da je vzročna zveza v tem primeru podana, saj, če obtoženi, zaradi močne vinjenosti, ne bi povzročil prometne nesreče, oškodovanec ne bi umrl. Takšno ugotovitev potrjuje ekvivalenčna teorija o vzročni zvezi, ki pravi, da naj se za vzrok nastale posledice šteje vsaka storitev ali opustitev, ki je v zvezi s posledico. Zagovornica nadalje navaja, da mora biti prepovedana posledica pri malomarnostnem kaznivem dejanju vsaj objektivno predvidljiva. Pritožbeno sodišče ni moglo slediti navedbam v pritožbi, da bi o objektivni predvidljivosti posledice lahko govorili le v primeru, če bi bilo obtoženemu zdravstveno stanje oškodovanca znano. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da se je obtoženi že s tem, ko je začel voziti vozilo pod vplivom alkohola in v zelo slabih vremenskih razmerah, zavedal in seveda predvideval, da lahko pride do prepovedane posledice, to je do prometne nesreče,v kateri lahko njegov sopotnik utrpi hude telesne poškodbe ali pa celo umre, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Kljub temu, da se je zavedal, do kakšnih posledic lahko pripelje njegova vožnja, je vseeno lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo. Pritožbeno sodišče zato meni, da na kazensko odgovornost obtoženca, ob že navedeni vzročni zvezi, ne more vplivati okoliščina, da je bil oškodovanec srčni bolnik. Objektivni pogoj kaznivosti pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti predstavlja najmanj hudo telesno poškodbo kakšne osebe, kar je prepovedana posledica in ni potrebno, da je obsežena v storilčevi krivdi. Napačen pa je pravni pogled pritožbe (tako zagovorničine, kot tudi tožilstva), da je tudi smrt objektivni pogoj kaznivosti po II in I odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Smrt v prometni nesreči predstavlja kvalificiran primer iz II. odstavka 325. člena Kazenskega zakonika, ne pa objektivnega pogoja kaznivosti. Seveda pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obtoženi v odnosu do te posledice v krivdnem odnosu malomarnosti, kar je povedano že zgoraj. Zagovornica je izpodbijala prvostopno sodbo tudi zaradi kršitve kazenskega zakona (napačna uporaba materialnega prava), vendar v pritožbi ne navaja v čem naj bi ta kršitev bila. Ko je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo, kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženca ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo kršitev določb Zakona o kazenskem postopku na katere mora paziti po uradni dolžnosti. K pritožbi okrožnega državnega tožilca: Državni tožilec je v svoji pritožbi grajal izrek pogojne obsodbe in zahteval zaporno kazen. Pritožbeno sodišče se z navedbami državnega tožilca, češ, da je prvostopno sodišče pri izbiri in odmeri kazni v preveliki meri upoštevalo olajševalne okoliščine in v premajhni meri obteževalne okoliščine in težo kaznivega dejanja, ne more strinjati. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je pri obstoju takšnih okoliščin, kot jih je v sodbi ugotovilo že prvostopno sodišče (vožnja na željo oškodovanca, dejstvo, da je bil oškodovanec srčni bolnik in dosedanja nekaznovanost obtoženca pred sodiščem), izrečena kazenska sankcija primerna. Res je, da je bil obtoženi že kaznovan pri sodniku za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola v letu 1993, vendar gre v tem primeru za odmaknjene prekrške, prav tako pa gre v tem konkretnem primeru za kaznivo dejanje od katerega je preteklo več kot štiri leta in po katerem obtoženi ni bil več kaznovan pred sodnikom za prekrške, niti na sodišču. Tako se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopne sodbe, da bosta izrek pogojne obsodbe in stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil "B" kategorije v zadostni meri vplivala na obtoženega, da v bodoče ne bo sedel za volan v vinjenem stanju. Okrožni državni tožilec je sicer grajal tudi izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil, ki je bila obtožencu izrečena za čas enega leta. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da je bila obtožencu stranska kazen izrečena v najvišji možni meri, tako da za izrek višje stranske kazni ni zakonske možnosti. Čl. 39. Kazenskega zakonika v II. odstavku namreč določa, da se lahko stranska kazen prepoved vožnje motornih vozil izreče največ za eno leto. Po vsem navedenem pritožbeno sodišče ni moglo ugoditi pritožbama, ampak je ob zavrnitvi obeh pritožb sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede na izid pritožbenega postopka bi obtoženi moral plačati povprečnino. Plačila te ga je pritožbeno sodišče oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, ko ga je oprostilo plačila vseh stroškov.