Jedro

Skupščina Zavoda je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Oba navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre za zavarovanca, ki se pretežno ukvarja z izvozom, neporavnane zapadle terjatve do Republike Slovenije. Tožnik ni zatrjeval nobenega od navedenih razlogov, zato ne izpolnjuje že prvega od kriterijev za znižanje zavarovalne osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe po predlogu na glavni obravnavi dne 3. 12. 2013 (I. tč. izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 4. 2012, ter da se tožnika za leto 2011 razvrsti v I. zavarovalni razred in je dolžan prispevke za socialno varnost obračunati in plačati najmanj od 100 % minimalne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova, pri čemer je znesek zavarovalne osnove v navedeni višini tožnik dolžan prvič upoštevati za mesec april 2011 (II. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper odločitev v II. in III. točki izreka se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Meni, da so zaključki prvostopenjskega sodišča zmotni, saj ne odražajo pravega dejanskega stanja. V letu 2010 se je zaključila pravda, ki jo je vodil kot pooblaščenec stranke vse od leta 1993. Tožba vložena v letu 1993 je le nadaljevanje pravdnega postopka iz leta 1991, ki se je končal s pravnomočno sodbo leta 1993. V letu 1991 je s stranko sklenil pisni dogovor o 10 % nagradi v primeru uspešnosti spora, ki je obveljala tudi za spor, ki se je začel v letu 1993. V navedenem obdobju so veljali povsem drugačni predpisi glede pokojninskega in drugega zavarovanja. Davčni zavezanci so lahko v tem obdobju celo sami izbirali v katerem razredu bodo, šele kasneje je prišlo na tem področju do spremembe zakonodaje. Pričakoval je, da se bo pravda zaključila najkasneje v roku dveh let, na njegovo presenečenje pa je postopek trajal več kot 17 let. Očitek prvostopenjskega sodišča, da je s tem, ko se je dogovoril za 10 % nagrado sprejel poslovno odločitev je nesmiseln upoštevaje povsem drugačno pokojninsko in drugo zakonodajo. Pomeni, da bi se moral zavedati, da bo leta 2010 končno zaključen postopek, ki se je začel leta 1993, ter da se bo vmes nekajkrat spremenila zakonodaja. Če bi se postopek normalno odvijal, bi bila pravda zaključena najkasneje leta 1995, prispevki pa bi bili po tedanji zakonodaji odmerjeni povsem drugače. Nadalje tožniku ni jasno, kako je tožena stranka prišla do podatkov o predvidenih davčno priznanih prihodkih in odhodkih ter dobičku za leto 2011, in sicer do podatkov o prihodku v znesku 72.888,64 EUR, odhodku v znesku 68.976,15 EUR in dobičku v znesku 3.912,49 EUR. Njegovo računovodstvo je namreč ugotovilo za prve tri mesece (od 1. 1. 2011 do 1. 3. 2011) izgubo v znesku 1.977,84 EUR. Tožena stranka pa je na podlagi istih podatkov predvidela v letu 2011 dobiček. Dejanska izguba v njegovem poslovanju je bila v letu 2011 - 25.690,54 EUR. Meni, da za razvrstitev v zavarovalni razred niso pomembni samo podatki enega leta, ampak tudi podatki iz prejšnjih let, kot tudi realna predvidevanja za naslednja leta. Sklicuje se na dokaze, ki jih je predložil k tožbi in iz katerih izhaja velik padec prometa v njegovem poslovanju od leta 2008 naprej. V letu 2008 je imel prihodke nekaj čez 80.000,00 EUR, v letu 2009 nekaj čez 60.000,00 EUR, v letu 2011 nekaj čez 55.000,00 EUR, v letu 2012 nekaj čez 35.000,00 EUR, v letu 2013 pa samo še 17.000,00 EUR. Glede na navedene podatke je temu primeren dobiček oz. izguba, ki za leta 2011, 2012, 2013 znaša že več kot 60.000,00 EUR in se bo v letu 2014 še povečevala. Za leto 2013 predvideva izgubo več kot 25.000,00 EUR, tako da bo izguba ob upoštevanju izgube za leto 2011 približno 25.000,00 EUR in za leto 2012 približno 10.000,00 EUR, skupno znašala več kot 60.000,00 EUR. Dobička iz leta 2010 ne bo več, ker bo z njim pokrita izguba. Leta 2007 je bil skoraj celo leto v bolniškem staležu, zaradi česar je izgubil stranke. V naslednjih letih se je število strank še zmanjševalo, tako da je imel v letu 2013 le 46 novotvorjenih spisov, kar je v primerjavi z leti pred boleznijo le ena tretjina. Poudarja, da odhodki presegajo prihodke in ne obratno. Za razvrstitev v razred je premalo eno leto, ampak morajo odhodki presegati prihodke dolgoročno. Po bilanci za leto 2013 bo povsem jasno, da bo dobiček iz leta 2010 v celoti porabljen za pokrivanje izgube, zlasti ker se bo izguba nadaljevala v letu 2014. Od meseca julija 2012 ima blokiran račun in mu je skoraj onemogočeno poslovanje. Vzrok njegovih težav je napačna razvrstitev v najvišji pokojninski razred in s tem približno 18.000,00 EUR letna obveznost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tiste, ki jo uveljavlja pritožba.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako je sodbo oziroma njen izpodbijani del mogoče preizkusiti.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje znižanja zavarovalne osnove tožniku kot samozaposleni osebi. Določanje zavarovalnih osnov samozaposlenim osebam je glede na določbo 4. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami) urejeno v 209. členu ZPIZ-1 ter temelji na razmerju med doseženim dobičkom samozaposlene osebe in minimalno oziroma povprečno letno plačo zaposlenih v RS. V šestem odstavku 209. člena ZPIZ-1 je določeno, da lahko zavarovanec, ki oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu, in bi plačevanje prispevkov od osnove iz drugega odstavka tega člena ogrozilo njegovo nadaljnje poslovanje, zahteva znižanje zavarovalne osnove, vendar največ do zneska iz 2. alinee prvega odstavka tega člena. O zahtevi odloči zavod.

Skladno z osmim odstavkom 208. člena ZPIZ-1 podrobnejše določbe o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove in drugih postopkih določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o postopku za razvrščanje zavarovalne osnove (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 49/2006 in 38/2007), Skupščina Zavoda pa je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Sklep, Ur. l. RS, št. 58/2002 s spremembami). V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Ob tem je potrebno poudariti, da morata biti izpolnjena oba navedena pogoja kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Če torej ni podan noben od naštetih razlogov, ni mogoče šteti, da zavarovanec na poslabšani tekoči in pričakovani poslovni izid ni mogel vplivati, kar pomeni, da ni izpolnjen eden od pogojev iz 2. člena Sklepa. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre za zavarovanca, ki se pretežno ukvarja z izvozom, neporavnane zapadle terjatve do Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval nobenega od navedenih razlogov. Tekom postopka je sicer navajal, da se mu je zaradi bolezni v letu 2007 zmanjšalo število strank, vendar pa ni predložil dokazov, ki bi to potrjevali. Tudi sicer pa se vprašanje ali je tožnik izpolnjeval pogoje za zmanjšanje zavarovalne osnove nanaša na leto 2011 in ne na leto 2007, saj je pri presoji dopustnosti znižanja zavarovalne osnove ključno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida. Na podlagi navedenega tožnik ne izpolnjuje že prvega od kriterijev za znižanje zavarovalne osnove, saj morebitno bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, ni posledica dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati. Ni podan namreč noben od razlogov iz 3. člena Sklepa.

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno zaključilo, da je znatno višji prihodek tožnika v letu 2010 posledica tožnikovega dogovora s podjetjem A. d.o.o. o plačilu 10 % nagrade v primeru uspešnega zaključka pravde in predstavlja poslovni dogovor, ki se po 4. členu Sklepa ne upošteva kot razlog za znižanje poslovnega izida. Neposredna posledica tožnikovega dogovora je dejansko bila razvrstitev v višjo zavarovalno osnovo, to pa je vplivalo na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida. Vendar pa ne glede na navedeno tožnik tudi sicer ne izpolnjuje pogojev iz 3. člena Sklepa in je že to razlog za nedopustnost znižanja zavarovalne osnove.

Glede pritožbenega očitka, da tožniku ni jasno, kako je tožena stranka prišla do podatkov o prihodku v znesku 72.888,64 EUR, odhodku v znesku 68.976,15 EUR in dobičku v znesku 3.912,49 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno izhaja iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Tožnik meni, da bi morali upoštevati davčni obračun za leto 2011, iz katerega izhaja negativen poslovni izid. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala razpoložljive podatke. Iz dopisa z dne 25. 4. 2012 (priloga A9) namreč izhaja, da je tožnik šele dne 25. 4. 2012 toženi stranki predložil davčni obračun za leto 2011, iz katerega izhaja negativen poslovni izid (priloga A8). Tudi sicer pa prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da se pri odločitvi o zmanjšanju zavarovalne osnove upoštevajo ti predvideni podatki, kasneje ugotovljeni dejanski podatki pa vplivajo na določitev zavarovalne osnove za naslednje leto.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo tudi, da pri tožniku ni podan drugi kumulativni pogoj iz 2. alinee 2. člena Sklepa v povezavi s 6. in 7. členom Sklepa. Iz obvestila DURS o uvrstitvi v zavarovalno osnovo z dne 13. 4. 2012 je razvidno, da je bil tožnik za leto 2012 razvrščen v 2. zavarovalni razred in da znaša davčna osnova iz leta 2011 14.072,59 EUR. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da odhodki v letu 2011 ne presegajo prihodkov, zaradi česar ni izpolnjen dejanski stan iz 6. oz. 7. člena Sklepa. Kot je bilo že omenjeno, pa je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi neizpolnjevanja prvega od kriterijev za znižanje zavarovalne osnove iz 2. člena Sklepa, saj morebitno bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, ni posledica dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati. Ni podan namreč noben od razlogov iz 3. člena Sklepa.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.