Jedro

Okoliščina, da pločnik zaradi primrznjenega in steptanega snega (ledu) ni bil (povsem) varen za hojo, oziroma (še manj) dejstvo, da je tožnici spodrsnilo, še ne pomeni, da mu je moč karkoli očitati. Izvajalec je bil dolžan zagotoviti pohodnost pločnika, kar je tudi storil. Izvajalec zimske službe nikoli ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov, ampak samo tiste, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem oziru predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo.

Zaradi drogov javne razsvetljave ter pogreznjenih uvozov k objektom je bilo nemogoče, da bi izvajalec z ustrezno tehnično opremo sneg (led) popolnoma odstranil iz pločnika, medtem ko mu ročnega čiščenja predpisi ne nalagajo (takšna dolžnost naj bi obstajala samo glede pločnikov v središču mesta, v bližini šole, vrtca, zdravstvenega doma).

Ko naj bi bila poledenelost posledica (s strani tožnice) zatrjevane opustitve upravljalca (oziroma njegovega izvajalca), ni moč govoriti o nevarni stvari in posledično o objektivni odškodninski odgovornosti, ampak »zgolj« oziroma »kvečjemu« o (morebitni) krivdni odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 12. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 6. 2017 dalje do plačila, in na plačilo pravdnih stroškov (I. točka I izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v 15-ih dneh plačati 776,58 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni in z vmesno sodbo ugodi tožbenemu zahtevku ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje o višini, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo prav tako vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma izpostavlja, kako je sodišče prve stopnje odločilo in kaj je podalo v obrazložitev svoje odločitve. Pri svoji odločitvi se je v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenke gradbene stroke M. L., ki je v svojem mnenju podala oceno, da je bil pločnik glede na vremenske razmere, predpise in tehnične zmožnosti primerno očiščen oziroma, da je bilo pluženje in posipanje pločnika, kot ga je izvedel izvajalec E., skladno s Pravilnikom o rednem vzdrževanju cest. Takšen zaključek sodišča naj bi bil napačen. Izvedenka je svojo presojo podala zgolj v oziru na določbe omenjenega Pravilnika. Takšno gledanje je z vidika zatrjevane odškodninske odgovornosti preozko. Sodišče se pri svoji odločitvi ne bi smelo opreti zgolj na omenjeno izvedensko mnenje, ampak bi moralo ravnanje (oziroma opustitev ravnanja) izvajalca zimske službe presoditi tudi v okviru določb OZ o prepovedi povzročanja škode oziroma o krivdni in objektivni odškodninski odgovornosti. Tudi, če bi bilo ravnanje izvajalca res v skladu s formalnimi zahtevami pravilnika, to še ne pomeni, da je njegovo ravnanje skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma, da ustreza standardu "skrajne skrbnosti", da torej ne more biti podana odškodninska odgovornost na podlagi določb OZ (163. člen). Sodišče je ravnalo preuranjeno, ko je zgolj na podlagi izvedenskega mnenja odločilo, da protipravnost ni podana, saj bi moralo ravnanje presojati tudi glede na določbe OZ. Pritožba v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj ravnanje zavarovanca tožeče stranke oziroma izvajalca E. ni v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ne ustreza standardu »skrajne skrbnosti«. Sodišče naj bi spregledalo, da vzrok za tožničin padec ni bil sneg, ki je zapadel dne 14. 1. 2017. Tožnica ne trdi, da bi padla zaradi tega snega. Vzrok za njen padec je približno 5 cm debela plast ledu oziroma zmrznjenega in zvoženega snega, ki se je nahajala na pločniku, pri čemer je bila ta plast še prekrita s tanko plastjo novega snega tako, da ledena plast ni bila vidna. Očitek opustitve dolžnega ravnanja se tako nanaša na daljše obdobje pred tem, ko zavarovanec tožene stranke oziroma njegov izvajalec zimske službe pločnika sploh ni oziroma ga ni ustrezno očistil, ampak ravno nasprotno. Očitno ga je zgolj zvozil in steptal, kar je vodilo v nastanek ledene plasti, ki je bila vzrok za tožničin padec. Pritožba omenja, kaj naj bi izvedenka odgovorila na izrecno vprašanje, koliko časa je trajalo, da je ta plast nastala. Ravnanje oziroma opustitev izvajalca zimske službe, ki zapadlega snega kar dva tedna ni sčistil, zaradi česar se je le-ta zvozil in povsem zamrznil, ni moč šteti skladnega skrbnosti dobrega strokovnjaka, pri čemer je za stanje pločnika nedvomno vedel oziroma bi kot strokovnjak moral vedeti. Ne vzdrži niti argument oziroma pojasnilo izvedenke, ki mu sledi sodišče, in sicer, da naj bi bilo zaradi tehničnih lastnosti spornega pločnika nemogoče, da bi izvajalec z ustrezno tehnično opremo sneg oziroma led popolnoma odstranil. Ta argument je ovržen že z izpovedbama predstavnikov izvajalca, ki takšnih izgovorov ne podata. Ne vzdrži niti argument, da ročnega čiščenja predpisi ne zahtevajo. F. M. je hkrati izpovedal, da v praksi po potrebi pločnike čistijo tudi ročno, če se izkaže potreba. Vendar so v obravnavanem primeru ocenili, da takšne potrebe ni. Prav tako ni moč slediti argumentu, da pri pluženju ostane tanka plast snega. To je s svojo izpovedbo izrecno ovrgel P. P. V zvezi z ravnanjem izvajalca je zmoten tudi dejanski zaključek izvedenke in posledično sodišča, da naj bi slednji izpolnil svojo dolžnost, ker je pločnik posipal. To ne drži, saj je bil pločnik posipan šele po škodnem dogodku, kar naj bi izhajalo predvsem iz izpovedbe Z. J. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na prioritete oziroma vrstni red čiščenja cest in pločnikov, saj iz izpovedbe F. M. izhaja, da njihova družba izvaja le čiščenje pločnikov, medtem, ko ceste čisti podizvajalec. Celo izvedenka naj bi jasno povedala, da pločnik ni bil varen za hojo. Zato je napačen zaključek sodišča, da naj bi bila za škodo odgovorna sama tožnica oziroma, da naj bi bil vzrok za padec v njeni neprevidni hoji. Tožnica je hodila previdno, obuto pa je imela tudi primerno obutev, in sicer gojzarje. Glede na jasno stališče ustaljene sodne prakse, da morajo biti pohodne površine, namenjene gibanju pešcev, urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo, brez da bi bilo pri tem potrebno paziti na vsak korak, ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom (pritožba se sklicuje na sodbo VSM I Cp 336/2015). Tožnici ni moč očitati ničesar in ji ni moč pripisati odgovornosti za padec. Prav tako ji sodišče neutemeljeno očita, da bi morala pločnik sama očistiti, saj ne gre spregledati, da je bila v času škodnega dogodka mladoletna in od nje ni moč pričakovati, da bo po vasi čistila pločnike. Sodba je pomanjkljiva tudi iz razloga, ker se ne opredeli do zatrjevane objektivne odgovornosti izvajalca zimske službe in njegovega naročnika, to je zavarovanca tožene stranke. Pločnik v stanju, v kakršnem je bil tedaj, predstavlja nevarno stvar. Nevarnost je bila še večja, ker je bila plast ledu prekrita s tanko plastjo novega snega, saj led ni bil viden. Tudi glede na sodno prakso takšen pločnik predstavlja nevarno stvar (pritožba se sklicuje na odločbo VSL II Cp 707/2019). Kršitev postopka je podana tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga po angažiranju izvedenca medicinske stroke, kar je posledica odločitve, da se tožbeni zahtevek zavrne že po temelju. Ker je ta odločitev napačna, je dejansko stanje glede višine škode nepopolno ugotovljeno. Sodišče pa je z zavrnitvijo dokaza kršilo tudi pravico do predlaganja in izvajanja dokazov.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da je v postopku postavljena izvedenka svoje zaključke podala zgolj ob upoštevanju določb Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest1 (v nadaljevanju Pravilnik), ne drži, kar je razvidno iz zaključnega dela njenega mnenja z dne 17. 10. 2019, kjer je izrecno izpostavila tudi pravila stroke2 (češ da je izvajalec svojo dolžnost čiščenja pločnika opravil skladno s predpisi in pravili stroke3). Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bilo takšno gledanje z vidika zatrjevane odškodninske odgovornosti preozko, kot tudi, da se sodišče pri svoji odločitvi ne bi smelo opreti zgolj na omenjeno izvedensko mnenje, ampak bi moralo ravnanje (opustitev) ravnanja izvajalca zimske službe presoditi tudi v okviru določb OZ4 o prepovedi povzročanja škode oziroma o krivdni in objektivni odškodninski odgovornosti, pa je vse (očitno) presplošno in že zato neupoštevno.5 Enako velja za poudarjanje, da tudi, če bi bilo ravnanje izvajalca res v skladu s formalnimi zahtevami pravilnika, to še ne bi pomenilo, da je bilo to skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma, da ustreza standardu „skrajne skrbnosti“ (da torej ne more biti podana odškodninska odgovornost na podlagi 163. člena OZ), in da naj bi sodišče ravnalo preuranjeno, ko je zgolj na podlagi izvedenskega mnenja odločilo, da protipravnost ni podana (češ da bi moralo ravnanje presojati tudi glede na določbe OZ). Pritožba nič od navedenega ne uspe (ustrezno) konkretizirati (pojasniti).

6. Neprepričljivo je nadalje nasprotovanje izvedenkinim ugotovitvam o tem, kako je izvajalec zimske službe (E.) v obdobju od 3. 1. 2017 do 17. 1. 2017 vršil pluženje in posipanje (to je čiščenje) pločnika, na katerem naj bi tožnici spodrsnilo.6 Pritožba izpostavlja, da je izvedenka (izhajajoč iz delovnih poročil zimske službe - glej prilogo B4) zaključke o tem, ali je šlo v posameznem primeru za pluženje ali posipanje, naredila na podlagi hitrosti delovnega vozila, a tožnica (obenem) ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bila takšno (izvedenkino) postopanje (razmišljanje7) neustrezno. Prav tako za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno pritožbeno izpostavljanje, da je tožnica padla na približno 5 cm debeli plasti ledu (zmrznjenega snega).8 Kot sta pojasnila izvedenka oziroma na podlagi njenih ugotovitev sodišče prve stopnje, je izvajalec svojo dolžnost čiščenja (pluženja in posipanja9) pločnika opravil v skladu s predpisi (to je prej omenjenim Pravilnikom, glede na katerega sodijo pločniki v VI. prednostni razred) in pravili stroke običajno, oziroma je bila površina spornega pločnika glede na vremenske razmere, predpise in tehnične zmožnosti pred obravnavano nezgodo primerno očiščena.10 Okoliščina, da pločnik zaradi primrznjenega in steptanega snega (ledu) ni bil (povsem) varen za hojo, oziroma (še manj) dejstvo, da je tožnici spodrsnilo, še ne pomeni, da mu je moč karkoli očitati. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje (pritožba pa temu ustrezno ne oporeka), je bil izvajalec dolžan zagotoviti pohodnost pločnika, kar je tudi storil. Kakor sta nadalje pojasnila sodišče prve stopnje oziroma izvedenka, je dolžan izvajalec v skladu z drugim odstavkom 30. člena prej omenjenega Pravilnika pluženje izvesti, ko je na pločniku več kot 15 cm snega, saj se sicer (če površina snega na takšni površini ne presega 15 cm) šteje, da je pohodnost zagotovljena. V konkretnem primeru pa je bilo na površini »le« približno do 5 cm primrznjenega snega, katerega mešanica soli in peska zaradi dolgotrajnih nizkih temperatur (od 1. 1. 2017 dalje) ni raztopila. Prav tako je izvedenka poudarila, da je bilo zaradi drogov javne razsvetljave ter pogreznjenih uvozov k objektom nemogoče, da bi izvajalec z ustrezno tehnično opremo sneg (led) popolnoma odstranil iz pločnika, medtem ko mu ročnega čiščenja predpisi ne nalagajo (takšna dolžnost naj bi po izvedenkinih navedbah obstajala samo glede pločnikov v središču Š., v bližini šole, vrtca, zdravstvenega doma).11 Pritožnica argumentu o nemožnosti (popolnega) očiščenja snega (ledu) zaradi tehničnih lastnosti spornega pločnika ugovarja s sklicevanjem na izpovedbi v postopku zaslišanih predstavnikov izvajalca F. M. in P. P. Vendar pa njuni izpovedbi izpodbijanim zaključkom ne nasprotujeta, saj sta oba povedala, da se je predmetni pločnik (na ... cesti) plužil samo strojno. Ob tem, da je izvedenka ob zaslišanju dne 2. 12. 2019 pojasnila, zaradi katerih konkretnih okoliščin (širina pločnika, prisotnost opornih zidov, električnih drogov) naj bi bilo čiščenje predmetnega pločnika zelo zahtevno oziroma ga naj bi bilo težko popolnoma očistiti12 (pavšalno pritožbeno sklicevanje na obstoj manjših okretnejših traktorjev13 ter fotografije, iz katerih so razvidne kolesnice, v nasprotno ne prepriča), je jasno izpostavila tudi, da tega ne zahtevajo niti predpisi.

7. Pritožbeno navajanje, da bi moral izvajalec izvesti vse ukrepe, da se odpravi takšno nevarno stanje, je novo, predvsem pa neutemeljeno. Izvajalec zimske službe nikoli ni dolžan izvesti vseh potencialnih (možnih) ukrepov, ampak samo tiste, ki mu jih upoštevaje konkretne razmere nalagajo predpisi in pravila stroke, ki v tem oziru predstavljajo tudi konkretne kriterije za presojo, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo.14 V konkretnem primeru pa iz ugotovitev izvedenke in sodišča prve stopnje izhaja, da je izvajalec (v skladu s temi kriteriji) skrbel za primerno in pravočasno čiščenje predmetnega pločnika. Tudi ni namen odškodninskega prava, da se v vsakem primeru določi (najde) tretjo osebo, ki bo dolžna povrniti (nekomu) nastalo škodo, ampak določiti predpostavke (od katerih je ena nedopustnost ravnanja/opustitve), ko bo takšna naložitev upravičena (utemeljena). Zato za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno niti pritožbeno izpostavljanje izvedenkine navedbe, da pločnik ni bil varen za hojo, saj se ta ne izključuje z njeno ugotovitvijo, da je izvajalec postopal, tako kot je bil dolžan, niti z zaključkom sodišča prve stopnje, da mora tožnica razlog za padec pripisati svoji neprevidnosti pri hoji (glej 10. stran izpodbijane sodbe). Tožnica s posplošenim zatrjevanjem, da je hodila previdno in da je imela primerno obutev - gojzarje (česar v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala, izpovedba pa tega ne more nadomestiti – prvi odstavek 337. člena ZPP15), v nasprotno ne prepriča, tudi sicer pa ni odločilno (pomembno je le, da v zvezi s škodnim dogodkom izvajalcu oziroma Občini Š. ni moč ničesar očitati). Prav tako ne prepriča s sklicevanjem na stališče zavzeto v sodbi VSM I Cp 336/2015, češ da morajo biti pohodne površine, namenjene gibanju pešcev, urejene tako, da se lahko slednji po teh varno gibljejo, ne da bi jim bilo potrebno pri tem paziti na vsak korak. To stališče (načelo) je treba razumeti z ozirom na konkreten kontekst dejanskih razmer, dolžnosti odgovornih za čiščenje pločnikov kot tudi samih uporabnikov – pešcev, ki morajo (glede na konkretne razmere) tudi sami postopati s potrebno skrbnostjo (previdnostjo).16 Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je do nezgode prišlo na pločniku, ki se nahaja pred tožničino hišo (oziroma pred hišo njene sosede), predmetnega dne se temperatura ni dvignila na ničlo, pri čemer je tožnica sama izpovedala, da je bila, ko se je odpravila k sosedi po učbenik, zunaj že tema. Glede na dejstvo, da je hodila po pločniku ob svoji hiši v večernih urah in v zimskih razmerah, bi poledenela tla morala pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo.17

8. Ne drži nadalje pritožbeni očitek o pomanjkljivosti sodbe, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane objektivne odgovornosti izvajalca zimske službe in njegovega naročnika (zavarovanca tožene stranke). Tožničine trditve v tem oziru so bile nejasne oziroma posplošene. Tako je šele v vlogi z dne 12. 11. 2019 (vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo) podala (splošne) trditve o objektivni odškodninski odgovornosti in o pločniku na dan nezgode kot nevarni stvari. Še bolj pomembno je, da v primerih, kot je predmetni, ko naj bi bila poledenelost posledica (s strani tožnice) zatrjevane opustitve upravljalca (oziroma njegovega izvajalca), ni moč govoriti o nevarni stvari in posledično o objektivni odškodninski odgovornosti, ampak »zgolj« oziroma »kvečjemu« o (morebitni) krivdni odgovornosti (ki pa v konkretnem primeru ni bila ugotovljena).18 Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi neobstoja temelja, ni bilo dolžno izvajati dokazov (postaviti izvedenca medicinske stroke) glede višine zatrjevane škode. Posledično so brezpredmetni tudi vsi z zavrnitvijo dokaza z izvedencem medicinske stroke povezani pritožbeni očitki.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo slednja sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 38/2016. 2 Tudi sicer ni konkretno pojasnjeno, zakaj naj bi sklicevanje zgolj na omenjeni pravilnik pomenilo, da je izpodbijana odločitev napačna. Gre za predpis, ki vsebuje konkretne določbe glede izvajanja del, ki so predmet presoje v tej pravdi. 3 Kar na 10. strani izpodbijane sodbe izpostavlja tudi sodišče prve stopnje. 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami. 5 Z ozirom na to, zakaj naj bi po tožničinih besedah prišlo do škodnega dogodka, objektivna odškodninska odgovornost ne pride v poštev (glej npr. VSL sodbi II Cp 3498/2014 z dne 4. 2. 2015 in II Cp 2474/2014 z dne 14. 1. 2015 ter sodbo II Ips 179/2006 z dne 26. 6. 2008), niti je tožnica ni ustrezno zatrjevala. 6 Pri čemer je iz izvedenkinih ugotovitev, ki jih ni naredila (kot trdi pritožba) le na podlagi fotografij (ampak tudi izpisov GPS sistema vgrajenih v vozila, ki so opravljala zimsko službo - glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), jasno razvidno, da pločnik ni bil posipan zgolj po škodnem dogodku (kot to ob sklicevanju na izpovedbo svojega očeta in fotografije zatrjuje pritožnica). Okoliščina, da je bilo posipano istega dne po škodnem dogodku, ne pomeni, da ni bilo (tudi) že pred tem. V tem oziru zato prav tako ni moč slediti pritožbenemu očitku o izvajalčevi opustitvi dolžnega postopanja. 7 Pravilnost katerega je ob zaslišanju potrdil tudi predstavnik izvajalca F. M. 8 Samo pritožbeno poudarjanje, da se tožničin očitek opustitve dolžnega ravnanja nanaša na daljše obdobje pred tem, ko izvajalec zimske službe pločnika ni (ustrezno) očistil, in pojasnjevanje, da ga je očitno zgolj zvozil in steptal, kar je vodilo v nastanek ledene plasti (in da je za nastanek 5 cm debele plasti zbitega snega potrebno še precej več zapadlega snega), ki je bil vzrok za njen padec, je v tem drugem delu ne le delno novo (predvsem glede izvajalca zimske službe kot „povzročitelja“ te ledene plasti), ampak tudi sicer neizkazano (oziroma posplošeno). Pritožbeno novoto predstavlja (ob sklicevanju na izvedenko) tudi pojasnjevanje, da naj bi šlo za (primrznjeni) sneg, ki je zapadel 3. 1. 2017. Tega tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. 9 Kot pojasnjuje sodišče prve stopnje (glej 10. stran izpodbijane sodbe), je bila pred obravnavano nezgodo površina pločnika posuta z mešanico soli in gramoza. 10 Pritožbeno zatrjevanje, da izvajalec zimske službe zapadlega snega dva tedna ni sčistil, glede na izvedenkine (pritožbeno neizpodbite) ugotovitve (glej 8. – 10. stran izpodbijane sodbe) očitno ne drži, kar enako velja za (posplošen) očitek, da njegovega ravnanja ni moč šteti skladnega s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, češ da je za stanje pločnika (zamrznjeno mešanico snega in ledu debeline 5 cm) nedvomno vedel oziroma bi kot strokovnjak moral vedeti, ker je redno opravljal tudi oglede cestišča (to zatrjevanje skupaj s pojasnjevanjem, da naj bi bilo protipravno stanje posledica njegove opustitve, ko vse od 3. 1. 2017 zapadlega snega ni sčistil, hkrati predstavlja nedopustno pritožbeno novoto - prvi odstavek 337. člena ZPP). 11 Kar naj bi (hkrati) pomenilo, da se izven mestnih središč pločniki ne čistijo ročno ampak samo strojno. 12 Tudi P., na izpovedbo katerega se pritožba sklicuje, je povedal, da („zgolj“) načeloma nič snega ne ostane na pločniku po strojnem pluženju. 13 Navajanje, da bi se z manjšimi in okretnejšimi traktorji dalo dobro očistiti predmetni pločnik, je ne le posplošeno (neizkazano), ampak hkrati novo (prvi odstavek 337. člena ZPP). 14 Tožnica ob sklicevanju na izpovedbo F. M., češ da so čistili samo pločnike, nasprotuje argumentu prioritet, a ne upošteva, da tak sistem (prioritet oziroma »pomembnejših« pločnikov), velja tudi, kar se tiče samih pločnikov, pri čemer ne gre samo za vprašanje (zasedenosti) kapacitet, ampak (kot to izhaja iz izvedenkinih navedb) vrstnega reda čiščenja pločnikov kot tudi načina čiščenja le-teh. 15 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 16 Glej VSRS sodbo II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018. 17 Zmotno je razumljeno tudi »napotilo« sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica poskrbeti za popolno očiščenje predmetnega pločnika (in ne čiščenja po celi vasi, kot to izhaja iz pritožbe). Okoliščina, da je bila tožnica takrat mladoletna, je v tem oziru nepomembna. Sodišče prve stopnje je želelo z izpostavljenim tudi sicer »zgolj« povedati, da gre za pločnik, ki se nahaja pred tožničino hišo in posledično sodi, (tudi) kar se čiščenja tiče, (tudi) v njeno sfero oziroma sfero njene družine. 18 Glej npr. VSL sodbi II Cp 3498/2014 z dne 4. 2. 2015 in II Cp 2474/2014 z dne 14. 1. 2015 in sodbo II Ips 179/2006 z dne 26. 6. 2008. Pritožba se pri tem zmotno sklicuje na VSL sodbo II Cp 707/2019 z dne 17. 9. 2019, ki nikjer ne govori o tem, da bi bil poledenel pločnik nevarna stvar in razlog za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti v smislu določb OZ (uporaba pridevnikov nevaren/nevarnejši v omenjeni sodbi je pomenila zgolj opis dejstva in ne pravno kvalifikacijo stvari).