Jedro

Posledicam nezadostne trditvene podlage se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem, da je bila specifikacija napak in ostalih podatkov razvidna iz prilog oziroma, da bi o izvedeni sanaciji sodišče moralo zaslišati pričo A. R. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov.

V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse strankine navedbe, mora ta v pritožbi jasno in konkretno povedati, katere navedbe naj bi ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve stranke za obrazloženost tega pritožbenega razloga ne zadoščajo. Prav takšne, pavšalne in že zato neutemeljene, so pritožbene navedbe tožene stranke v sedmem odstavku na zadnji strani pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je navedla in predložila v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2019 in 3. 12. 2019 (pritožnica ne pojasni določno, do katerih navedb v teh dveh vlogah se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za 10.260,00 EUR. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita I. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani II. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 763,50 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 60.513,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (na plačilo 79.112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2017 do 23. 10. 2017) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Zoper I. in III. točko se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 60.513,37 EUR s pripadki oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila zoper II. in III. točko izreka sodbe. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še za 79.112,00 EUR s pripadki. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Toženi stranki je bila pritožba tožeče stranke vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno: da sta 24. 9. 2014 sklenili gradbeno pogodbo, s katero se je tožeča stranka (kot izvajalka) toženi stranki (kot naročnici) zavezala izvesti gradnjo objektov v N.; da je tožeča stranka toženi stranki kot zavarovanje svoje obveznosti odprave napak izročila bančno garancijo v višini 139.625,37 EUR; da je po prevzemu objekta tožena stranka uveljavljala določene napake in da vse niso bile opravljene; da je tožena stranka unovčila bančno garancijo v znesku 139.625,37 EUR in tudi prejela izplačilo garancijskega zneska v celoti. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je tožena stranka upravičeno unovčila bančno garancijo in če je, v kakšnem znesku. Po prepričanju tožeče stranke temu ni bilo tako, zato je s tožbenim zahtevkom zahtevala vračilo vseh denarnih sredstev, ki jih je tožena stranka prejela na podlagi unovčene bančne garancije. Tožena stranka je trdila ravno nasprotno, da je bila unovčitev bančne garancije v celoti upravičena in da zato tožeči stranki iz tega naslova ni dolžna ničesar vračati.

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za unovčenje bančne garancije, ker tožeča stranka vseh napak na objektu v dogovorjenem roku ni odpravila. Na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca gradbene in strojne stroke je ugotovilo, da so potrebni stroški sanacije napak gradbenih del in strojnih instalacij znašali 79.112,00 EUR, zato je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. V preostalem delu, tj. v višini 60.513,37 EUR, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da unovčenje bančne garancije ni bilo upravičeno, zato je toženi stranki naložilo, da mora znesek, ki ga je unovčila v tej višini, vrniti tožeči stranki.

**Pritožba tožene stranke** _Glede opazovalnih oken:_

10. Iz povzetega dela izvedenskega mnenja v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je izvedenec gradbene stroke ureditev odpiranja in zapiranja opazovalnih oken neposredno povezal prav s problemom neustreznega tesnjenja (zaradi katerega prihaja do vdora deževnice) in da strošek 2.400,00 EUR predstavlja strošek odprave te napake. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da se strošek 2.400 EUR ne nanaša na odpravo slabega tesnjenja opazovalnih oken. Prav tako pa ne drži navedba pritožnice, da se v pravdi vprašanje tesnjenja opazovalnih oken ni obravnavalo, saj je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2018 sama trdila, da je napaka opazovalnih oken tudi v tem, da ta ne zagotavljajo vodotesnosti (l. št. 132 spisa spodaj). In ker je izvedenec ugotovil, da dejstvo, da okna ne tesnijo, izvira iz sfere projekta (za kar je v razmerju do tožeče stranke odgovorna tožena stranka), je sodišče prve stopnje znesek 2.400,00 EUR pravilno odštelo od skupnega stroška sanacije.

_Glede IT kablov in dilatacijskih rešetk:_

11. Sodišče prve stopnje je toženi stranki skupni strošek sanacije znižalo za 950,00 EUR, ker je do napak pri IT kabliranju in vodilih rolojev prišlo zaradi neustrezne projektne rešitve, ki ni predvidela delovanja lesa. Teh razlogov tožena stranka obrazloženo ne izpodbija; trdi le, da je tožeča stranka imela možnost pravilne izvedbe IT kablov in prebojev, kar pa je pavšalno in se v ničemer ne nanaša na ugotovljeno neustrezno projektno rešitev. Enako velja za pritožbene navedbe, da je tožeča stranka šele v pripombah na izvedensko mnenje zahtevala od izvedenca, da konkretneje definira lokacijo kablov in ji posreduje detajl izvedbe sanacije prebojev.

12. Iz razlogov v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje polovico stroškov za odpravo napak na rešetkah fasadnih jaškov in prebojih (7.730,00 EUR) pripisalo v breme tožene stranke, ker je izvedenec navedel, da naj projektant poda recepturo tudi za ti dve napaki. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da receptura za izvedbo t. i. dilatacijskih rešetk v projektu že obstoji. Vendar ta očitno ni ustrezna, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je do napak pri namestitvi dilatacijskih rešetk lahko prišlo zaradi premikov v temeljnih tleh (gl. stran 19 izvedenskega mnenja z dne 5. 7. 2018, l. št. 211 spisa) in da mora zato projektant za preboje in rešetke podati recepturo, ki bo upoštevala delovanje temeljnih tal (prim. stran 13 prve dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 20. 11. 2018, l. št. 323 spisa) – ta del povedi izvedenca je sodišče prve stopnje očitno pozabilo prepisati v obrazložitev sodbe. Ker tožena stranka na te ugotovitve izvedenca ni imela pripomb, obenem pa gre za napako projektanta, ki jo je v razmerju do tožeče stranke kot izvajalca dolžna trpeti tožena stranka, je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dela stroška sanacije v zvezi z dilatacijskimi rešetkami in preboji odšteti od skupnega stroška sanacije.

_Glede višine ocenjenih napak izvedenca gradbene stroke:_

13. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da znaša pravilna vsota stroškov sanacije napak gradbenih del 66.400,00 EUR (in ne 65.420,00 EUR, kolikor ga je priznalo sodišče prve stopnje).

14. Višje sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do teh toženkinih navedb res ni opredelilo, da pa lahko navedeno pomanjkljivost odpravi višje sodišče sámo, saj gre le za manjše računske popravke.

15. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2019 (l. št. 433 spisa) pravilno izpostavila, da bi moral izvedenec v tabeli (na strani 6 četrte dopolnitve izvedenskega mnenja, l. št. 405 spisa) v 8. alineji točke 2.2.1. (lesa pri hlevu z oboro) zapisati 730,00 EUR, 2.040,00 EUR, ki jih je izvedenec očitno pomotoma zapisal v 8. alineji 2.2.1. točke1 pa bi moral zapisati pod točko 2.2.5. (opazovališče 5 – nadstrešnica). Pravilna vsota pod točko 2.2.1. tabele tako znaša 2.410,00 EUR (in ne 3.720,00 EUR, kot izhaja iz tabele izvedenca). Tudi ima prav tožena stranka, da znaša v točki 2.2.4. pravilna vsota 16.530,00 EUR (in ne 16.410,00 EUR), saj je izvedenec v seštevek očitno pozabil vključiti popravilo stropa v višini 120,00 EUR (obstoj te napake in vrednost sanacije je izvedenec podal na strani 3 četrte dopolnitve izvedenskega mnenja, l. št. 402 spisa). V točki 2.2.5. je izvedenec očitno pozabil prišteti 50,00 EUR za popravilo vrat v opazovalnem stolpu pod A. vpadnico (obstoj te napake in vrednost sanacije je izvedenec podal na strani 3 v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja, l. št. 352 spisa) in 80,00 EUR za popravilo vrat v lesi pod A. vpadnico (obstoj te napake in vrednost sanacije je izvedenec podal na strani 2 v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja, l. št. 351 spisa), na kar vse pravilno opozarja tožena stranka. Za sanacijo nadstrešnice na opazovališču 5 je izvedenec v četrti dopolnitvi priznal 2.040,00 EUR, s čimer je popravil svojo odločitev iz predhodnih dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerih je sanacijo nadstrešnice ocenil na 720,00 EUR. Izvedenec bi zato moral pod točko 2.2.5. pri postavki opazovališče 5 – nadstrešnica navesti znesek 2.040,00 EUR (tega je pomotoma zapisal pod 8. alinejo 2.2.1. točke tabele) namesto 720,00 EUR. Ker je torej znesek 720,00 EUR že vštet v znesek 2.040,00 EUR (oboje se nanaša na sanacijo nadstrešnice v opazovališču 5), gre toženi stranki samo ta znesek, in ne še dodatnih 720,00 EUR, ki jih je tožena stranka vključila v svojo tabelo pod točko 2.2.5. (2.040,00 EUR je tožena stranka vključila pod točko 2.2.6. svoje tabele). Pravilen izračun stroška sanacije gradbenih del tako namesto 65.420,00 EUR znaša 65.680,00 EUR. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in za 260,00 EUR zmanjšalo znesek iz I. točke izreka izpodbijane sodbe (355. člen ZPP).

_Glede ugovora za priznanje 22 % DDV:_

16. Glede ugovora tožene stranke, da se ji na ocenjeno vrednost stroška sanacije napak na gradbenih delih prizna še strošek 22 % DDV, višje sodišče po vpogledu v spisu ugotavlja, da je bila tožena stranka že s prejemom druge dopolnitve izvedenskega mnenja, tj. dne 24. 5. 2019, izrecno seznanjena, da izvedenčeva ocena vrednosti popravil gradbenih del ne vključuje davka na dodano vrednost (gl. tč. 4.0 druge dopolnitve izvedenskega mnenja, l. št. 354 spisa). Tožena stranka bi zato morala ugovor, da se ji na ocenjeno vrednost sanacije napak na gradbenih delih prizna še strošek 22 % DDV, podati najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo z dne 6. 11. 2019 (prvi odstavek 286. člena ZPP, prim. smiselno tudi VS RS Sodba III Ips 21/2019 z dne 14. 11. 2018). Iz podatkov spisa pa izhaja, da je tak ugovor tožena stranka podala šele v vlogi z dne 3. 12. 2019 (s katero je odgovorila na vlogo tožeče stranke z dne 6. 11. 2019), kar je prepozno (tožena stranka ni pojasnila, zakaj tega ugovora brez svoje krivde ni mogla navesti že na prvem naroku, prav tako je bila s strani sodišča prve stopnje na prvem naroku izrecno opozorjena, da v odgovoru na vlogo tožeče stranke z dne 6. 11. 2019 ne sme navajati nikakršnih novih dejstev) in se zato ne upošteva (četrti odstavek 286. člena ZPP). Nobena kršitev pravil postopka tako ni podana, ker se sodišče prve stopnje do tega prepoznega ugovora tožene stranke v sodbi ni opredelilo.

_Glede gnezdilne stene:_

17. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka kriti del stroška izgradnje nove gnezdilne stene (10.000,00 EUR), ker v projektu naj ne bi bil podan zadovoljiv recept za material, iz katerega se izvede nasip. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je takšna odločitev sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenca v njegovi četrti, končni dopolnitvi, v kateri je predlagal, da se gnezdilni grič izvede na novo „po recepturi iz [projektantskega] predračuna“ (l. št. 403 spisa). Po prepričanju višjega sodišča je izvedenec s tem implicitno potrdil, da je na podlagi obstoječega recepta v projektu mogoče pripraviti mešanico nasipnega materiala za izvedbo gnezdilnega griča. Ker obenem ni bilo ugotovljenih drugih razlogov, zaradi katerih bi morala tožena stranka prispevati k sanaciji gnezdilne stene, je višje sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in še za 10.000,00 EUR zmanjšalo znesek iz I. točke izreka izpodbijane sodbe (druga alineja 358. člena ZPP). Posledično se višje sodišče do ostalih navedb, ki jih pritožnica navaja v zvezi z gnezdilno steno (glede domnevne kršitve 84. člena ZGO-1 tožeče stranke in izpolnjene sodelovalne dolžnosti tožene stranke) ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

_Glede strojnih instalacij:_

18. Tožena stranka je v vlogi z dne 18. 10. 2019 navedla, da je tekom pravdnega postopka izvedla sanacijo napak na strojnih instalacijah v vrednosti 66.960,73 EUR ter njihovo nadgradnjo v vrednosti 23.849,91 EUR. Sodišče prve stopnje je te navedbe ocenilo kot nekonkretizirane. Predvsem zato, ker iz njih ni bilo mogoče razbrati, katera dela sestavljajo sanacijo napak in katera nadgradnjo (prim. 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do teh navedb tožene stranke ni opredelilo, tako ni utemeljen.

19. Odločitev sodišča prve stopnje, da trditve tožene stranke v zvezi z izvedeno sanacijo napak na strojnih instalacijah niso bile zadostne, je tudi pravilna. Glede na to, da je bilo na toženi stranki materialno pravno trditveno breme, da so napake obstajale ter kakšni stroški so bili potrebni za njihovo sanacijo, bi tožena stranka morala pojasniti, koliko je plačala za sanacijo posamezne ugotovljene napake ali vsaj sklopa napak oziroma razmejiti katera dela iz priloženih dokazov so bila potrebna za sanacijo napak in katera za nadgradnjo. Ker je do takrat že razpolagala z ugotovitvami izvedenca strojne stroke o potrebnih stroških odprave napak na strojnih instalacijah in njegovim izračunom, ki je bil za 32.188,73 EUR nižji od njenega, bi tudi morala pojasniti od kje takšna razlika oziroma zakaj meni, da je upravičena do višjega zneska, kot ga je izračunal izvedenec. Tožena stranka ničesar od navedenega ni storila; trdila je le, da je za sanacijo na strojnih instalacijah porabila 66.960,73 EUR in da je bila večina sredstev porabljenih za zamenjavo toplotnih črpalk ter ureditev sistema krmiljenja, kar pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča preveč pavšalno in posledično nezadostno.

20. Posledicam nezadostne trditvene podlage se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem, da je bila specifikacija napak in ostalih podatkov razvidna iz prilog oziroma, da bi o izvedeni sanaciji sodišče moralo zaslišati pričo A. R. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov. V tem primeru bi šlo za nedovoljen informativni dokaz, kot je toženi stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato tožena stranka tudi ne more uspeti z navedbami, da tožeča stranka ni zahtevala utemeljitve niti ene postavke iz priloženih računov in specifikacij sanacije strojnih instalacij. Če v zvezi s temi ni podala tožena stranka nobenih trditev, neutemeljeno očita tožeči stranki, da jim ni oporekala. Glede na to, da je na pomanjkljivosti pravno relevantnih navedb v trditveni podlagi toženo stranko opozorila že tožeča stranka v vlogi z dne 6. 11. 2019,2 pa materialno procesno vodstvo sodišča s tem v zvezi ni bilo potrebno (prim. VS RS Sodba III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014). Očitek o kršitvi 285. člena ZPP zato ni utemeljen.

21. Pritožnica nadalje napada izračun izvedenca strojne stroke, češ da je ta ocenil zgolj strošek strokovnega pregleda za ugotovitev vzroka neobratovanja oziroma nefunkcionalnosti naprav in sistemov ter odprave manjših in hitro odpravljivih napak. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz mnenja izvedenca (gl. l. št. 233 in 283 spisa) nedoumno izhaja, da je izvedenec ocenil tudi druge stroške, saj je izvedenec strošek strokovnega pregleda in odprave manjših napak ocenil na 2.500,00 EUR, medtem ko je celotno sanacijo strojnih instalacij ovrednotil na 34.772,00 EUR.

22. Očitek pritožnice, da določenih napak in pomanjkljivosti del izvedenec strojne stroke ni finančno ovrednotil, je pavšalen; tožena stranka ne pojasni katere napake in pomanjkljivosti, poleg tistih, ki jih izvedenec je finančno ovrednotil in se nanašajo na ugotovitev stanja strojnih instalacij, zamenjave toplotnih črpalk in odvoza starih enot, predelave obstoječega boksa ter integracije CNS s sistemi in napravami ter softverske nastavitve, naj bi ostale prezrte. Zgolj sklicuje se na točko 1. na strani 5/13 izvedenskega mnenja z dne 8. 8. 2018, kar pa po oceni višjega sodišča ni ustrezno, saj je izvedenec na tej strani zapisal zgolj, da so dela strojnih instalacij izvedena nezadovoljivo, malomarno in v celoti ne po pravilih stroke; da so določene nestrokovnosti podane v nadaljevanju (tudi sicer razvidne v spisu, priloge A31, A32, A33, A34, A37, B9, B22, B23, B25, itd.), sledi opis čemu so namenjene strojne instalacije in da toplotni črpalki ne delujeta. Edina konkretna napaka na tej strani je torej nedelovanje toplotnih črpalk, sanacijo le-te pa je izvedenec ovrednotil in upošteval pri svojemu izračunu.

_Glede ostalih pritožbenih očitkov tožene stranke:_

23. V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse strankine navedbe, mora ta v pritožbi jasno in konkretno povedati, katere navedbe naj bi ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve pravdne stranke za obrazloženost tega pritožbenega razloga ne zadoščajo (prim. smiselno VS RS II Ips 812/2005 z dne 14. 2. 2008 in J. Zobec, Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 225). Prav takšne, pavšalne in že zato neutemeljene, so pritožbene navedbe tožene stranke v sedmem odstavku na zadnji strani pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je navedla in predložila v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2019 in 3. 12. 2019 (pritožnica ne pojasni določno, do katerih navedb v teh dveh vlogah se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo).

24. Pritožbene navedbe, da sodišče v dokaznem sklepu v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni navedlo, katere konkretno listine tožeče in tožene stranke je vpogledalo in prebralo, so nerelevantne, saj iz nadaljnje obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri vsaki listini, na katero je oprlo svojo odločitev, navedlo oznako / ime listine in kje med prilogami se ta listina nahaja. To je povsem zadostno in omogoča preizkus dokazne ocene.

25. Glede na navedeno v preostalem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

**Pritožba tožeče stranke** _Glede napak na gradbenih delih_:

26. Sodišče prve stopnje je strošek odprave napak na opazovalnih oknih (2.400,00 EUR), IT kabliranja in vodilih rolojev (950,00 EUR), ki so bile posledica neustreznega projekta, v celoti odštelo od stroška sanacije napak. S tem je sodišče prve stopnje priznalo odgovornost tožene stranke za projekt(anta), na katero opozarja pritožnica. Glede napak v zvezi s samozapirali za dvoje vrat in odbojnika na vhodnih vratih V1, pa niti iz izvedenskega mnenja niti izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil vzrok le-tem neustreznost projekta. V tej smeri tudi pritožnica ne poda nobenih razlogov, zato z navedbami, da bi morala biti zaradi neustreznega projekta v celoti oproščena bremena sanacije teh napak, ne more uspeti.

_Glede gnezdilne stene:_

27. Po projektni dokumentaciji bi morala tožeča stranka gnezdilno steno pripraviti v obliki gnezdilnega griča iz nasutega nepranega peska, frakcij 0,00 mm do 4,00 mm, ter z upoštevanjem zahteve v projektu glede vsebnosti lepljivih delcev, ki peščeno osnovo učvrstijo – vendar ne do faze cementiranja. Tožeča stranka pa je na mestu, kjer bi morala zgraditi gnezdilno steno, deponirala večjo količino peska, ki se uporablja za izdelavo grobe malte. Ker ta peščeni granulat ne vsebuje lepljivih delcev, ki bi učvrstili peščeno osnovo – vendar ne do faze cementiranja, se je ta suha betonska mešanica zaradi vremenskih okoliščin strdila v betonsko skorjo (kar nazorno potrjujejo fotografije na strani 21 priloge B15). Tožeča stranka je torej s tem, ko je zacementirala peščeni material, v katerem bi gnezdile ptice, ravnala v izrecnem nasprotju z obstoječim projektom, in ne skladno z njim, kot to zmotno trdi pritožnica. Že iz tega razloga je po prepričanju višjega sodišča tožeča stranka dolžna nositi celoten strošek sanacije gnezdilne stene.

28. Drži sicer, da je bilo v postopku sporno, ali je mogoče odgovornost za takšno stanje pripisati tudi pomanjkljivostim v projektu; izvedenec gradbene stroke je v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja zapisal, da ni bila podana zadovoljiva receptura za material, iz katerega se izvede nasip pri gnezdilni steni, in da projektna izhodišča niso bila določena dovolj, da bi se na njihovi podlagi dela lahko ustrezno izvedla. Vendar je to stališče izvedenec gradbene stroke podal predvsem v kontekstu, če bi se sledilo njegovemu prvotnemu predlogu, tj. da bi se izvedla sanacije obstoječega gnezdilnega griča. V tem primeru je izvedenec ocenil, da bi bili za uspešno sanacijo potrebni še testni preizkusi na kraju samem. V četrti, zadnji dopolnitvi mnenja pa je izvedenec gradbene stroke spremenil stališče. Ocenil je, da bi bilo potrebno gnezdilni grič izvesti na novo „po recepturi iz [projektantskega] predračuna“, iz česar implicitno izhaja, da je na podlagi obstoječega projekta mogoče zgraditi nov gnezdilni grič. Posledično toženi stranki ni mogoče pripisati kritja (niti dela) stroškov sanacije gnezdilne stene.

29. Na osnovi navedb o izvedenem globokem temeljenju pod gnezdilno steno pritožnica ne uveljavlja nobenega izrecnega pritožbenega razloga, zato se višje sodišče do teh navedb ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

_Glede napak strojnih instalacij:_

30. Tožeča stranka vztraja, da vzrok za slabo delovanje strojnih instalacij ni bila slaba izvedba, ampak pomanjkljivosti projekta, kar naj bi potrjevala okoliščina, da je tožena stranka izvedla nadgradnjo strojnih instalacij. Navedbe pritožnice niso utemeljene. Izvedenec strojne stroke je namreč po opravljenem ogledu in pregledu celotne dokumentacije ocenil, da je do ugotovljenih napak prišlo izključno zaradi nestrokovnosti, malomarnosti in nedokončanja del tožeče stranke oziroma njenih podizvajalcev. Tudi sicer pa je sklepanje tožeče stranke, da sistem brez nadgradnje ne bi deloval, brez realne osnove, saj se že po logiki z nadgradnjo nekaj nadgradi, izboljša, ne pa vzpostavlja osnovno, normalno delovanje stvari (temu je namenjena sanacija).

31. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvedencu strojne stroke v zvezi z izvedeno nadgradnjo sistema naložiti dopolnitev izvedenskega mnenja. Kaj takega ni bilo potrebno, ker je izvedenec že v prvem mnenju implicitno zanikal, da bi bila za normalno delovanje strojnih instalacij potrebna nadgradnja, s tem, ko je pojasnil, da je za napake izključno odgovorna tožeča stranka (in ne nemara tožena stranka ali pomanjkljivosti v projektu).

32. Pritožbeni očitek, da sodišče predlaganih dokazov (listin o toženkinem naročilu sanacije in nadgradnji strojnih instalacij) ni pravilno presojalo, je pavšalen (pritožnica ne pojasni zakaj in katerih točno dokazov sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo), pa tudi nerelevanten, saj se je sodišče prve stopnje glede napak strojnih instalacij in stroška njihove sanacije v celoti oprlo samo na mnenje izvedenca strojne stroke.

33. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

**Glede stroškov prvostopenjskega postopka**

34. Pravdni stranki sta stroškovno odločitev izpodbijali le posledično – če uspeta s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti propadla, tožena stranka pa si s pritožbo ni uspela bistveno izboljšati končnega uspeha v postopku (le za 7,35 %). Višje sodišče je zato pritožbi obeh pravdnih strank v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (353. člen ZPP v zvezi z drugim in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

**Glede pritožbenih stroškov**

35. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov (drugi in prvi odstavek 165. člena ter drugi in prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da izpodbijana vrednost s pritožbo znaša 60.513,37 EUR (kar ustreza vrednosti storitve 1.000 točk), je višje sodišče toženi stranki kot potreben strošek (155. člen ZPP) priznalo nagrado za pritožbo v vrednosti 1.250 točk (tar. št. 21/1 OT) ter 22,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znese 1.272,50 točk, oziroma po preračunu 0,60 EUR za točko 763,50 EUR. Tožeča stranka je dolžna ta znesek plačati toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Iz tabele izvedenca izhaja, da je v tretji dopolnitvi strošek sanacije lese pri hlevu z oboro ocenil na 730,00 EUR, po četrti dopolnitvi mnenja pa naj bi ta strošek znašal 2.040,00 EUR, kar je očitna pomota, saj se izvedenec v četrti dopolnitvi do te postavke sploh ni opredeljeval oz. je vrednost 2.040,00 EUR podal za sanacijo nadstrešnice na opazovališču 5. 2 V tej vlogi je tožeča stranka toženo stranko opozorila, da ni natančno specificirala opravljenih storitev, ki so odpadle na sanacijo in na nadgradnjo, ter da so v specifikaciji storitve opredeljeno nedoločno, brez navedbe osnovnih informacij o tipu storitve, datumu oprave in njenem opisu.