Jedro

Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odpravnine obračunati znesek 23.830,91 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka), kar je tožnica iz naslova odpravnine zahtevala več je zavrnilo. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni iz naslova odškodnine obračunati znesek 4.214,24 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo glede zahtevkov za obračun in izplačilo plače in izplačilo stroškov za maj 2013, obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi prepozno izplačanih plač (I. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek 77,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 660,09 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek II. točke izreka, prvi odstavek III. točke, IV. in V. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenega vprašanja glede presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer o obstoju razlogov določenih z zakonom in nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaključek sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da ni nikakršnega dvoma, da je obstajal utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni pravilen. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in nepopolno, prav tako pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni mogoče utemeljevati zgolj z zakonskim razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - zamujanje s plačili. Pri tem se sklicuje na sklep VDSS opr. št. Pdp 1080/2012. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanj tožene stranke, da je bil namen tožnice takojšnje prenehanje delovnega razmerja zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora prekluzije, ker je nepravilno vzelo v obravnavo delovno knjižico tožnice, ki jo je vložila po opravljenem naroku za glavno obravnavo, do njega pa se tudi ni opredelilo, zato je podana relativna bistvena kršitev določb ZPP. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka zgolj iz previdnosti izpodbija 15. točko obrazložitve sodbe v zvezi z določitvijo osnove za izračun odpravnine po prvem odstavku 108. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri osnovi za izračun odpravnine napačno upoštevalo dejanske zneske plač, ki naj bi jih tožnica prejela pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, namesto, da bi upoštevalo tri zadnje plače pred odpovedjo. Glede na to, da pritožba izpodbija odločitev o glavni stvari, izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 9. 2007 do 27. 5. 2013, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica dne 27. 5. 2013, pred tem pa je bila tožnica zaposlena pri pravnih prednikih tožene stranke od 1. 9. 1989, tako, da je imela na dan prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki doseženih 23 let, 8 mesecev in 27 dni delovne dobe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz 4. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni prerekala razlogov, ki jih je tožnica navajala za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izpolnila zakonsko obveznost pisno opomniti toženo stranko na odpravo kršitev in o kršitvah pisno obvestila inšpektorja za delo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo, ker pri odločanju ni uporabilo 109. člena ZDR-1. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je odločilno le, da je razlog določen v prvem odstavku 111. člena ZDR-1, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 111. člena ZDR-1 in se ne ugotavlja posebej.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo odpravnino glede na 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica pridobila pri toženi stranki in (upoštevaje delovnopravno kontinuiteto) pri prejšnjih delodajalcih. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri osnovi za izračun odpravnine upoštevati zadnje tri plače pred odpovedjo, ki bi jih morala tožnica prejeti in ne plače, ki jih je dejansko prejela. Sodišče prve stopnje je pri izračunu odpravnine pravilno upoštevalo tiste plače, ki jih je tožnica prejela in ne tistih, ki bi jih morala prejeti. Zneski prejetih plač pa izhajajo iz potrdila tožene stranke o višini izplačane plače z dne 28. 5. 2013 ter izpiskov transakcijskega računa tožnice.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o prekluziji pripravljalne vloge tožnice z dne 5. 6. 2015, ki jo je vložila po opravljenem naroku za glavno obravnavo in je bila odgovor na navedbe tožene stranke na naroku glede dolžine delovne dobe tožnice. Tožnica je zato predložila fotokopijo delovne knjižice, kar je glede na navedeno pravočasno.

10. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP), odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato jih tožnica krije sama (155. člen ZPP).