Jedro

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve. V konkretnem primeru obstoj tožničine terjatve ni verjetno izkazan, saj iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka izpodbijano redno odpoved o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenih razlogov ali da bi bila odpoved očitno nezakonita (na primer ker bi bila podana po izteku zakonsko določenih rokov).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2010, ki je bila podana tožnici (1. točka prvega odstavka izreka). Zavrnilo je tudi preostali del tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi ta veljala do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi katerega naj bi bila dolžna tožena stranka plačati denarno kazen v višini 5.000,00 EUR, če ne bo izpolnila obveznosti iz 1. točke prvega odstavka izreka tega sklepa (2. in 3. točka prvega odstavka izreka). V 4. točki prvega odstavka izreka je zavrnilo tožničin predlog za povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V drugem odstavku izreka izpodbijanega sklepa je odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške postopka za začasno odredbo. Ugotovilo je, da je tožnica verjetno izkazala obstoj svoje terjatve, ni pa verjetno izkazala, da ji bo v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda oziroma da toženi stranki zaradi izdane začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda.

Zoper navedeni sklep, smiselno pa zoper prvi odstavek tega sklepa, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sklepa spremeni tako, da njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v zvezi z ugotavljanjem razloga o težko nadomestljivi škodi. V pritožbi navaja, da sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala verjetnost obstoja svoje terjatve. Nepravilna pa je odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni verjetno izkazala težko nadomestljive škode. Poleg odraslega sina, ki je trenutno še zaposlen in prejema dohodek, kasneje pa bo lahko pridobil ustrezno nadomestilo na Zavodu RS za zaposlovanje, ima tožnica še odraslo hčerko, ki študira in jo je dolžna preživljati. Moški, s katerim se tožnica razvezuje, ni oče njenih otrok, zato njegova dolžnost preživljanja do sina in hčerke ne velja, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Izpodbijani sklep tudi nima razlogov o zatrjevanju tožnice, da brez izdaje začasne odredbe ne bo imela sredstev za lastno preživljanje. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi porušenih odnosov prišlo do motenj v delovnem procesu. Te motnje, ki jih je tožena stranka zgolj zatrjevala, predstavljajo le pavšalne navedbe o nastanku škode in ne predstavljajo pravno priznane škode. Tožena stranka sicer sploh ni navedla, kakšna škoda bi ji zaradi motenj v delovnem procesu nastala. Po prepričanju tožnice toženi stranki s predlagano začasno odredbo ne bi nastala nobena škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožnici 18. 5. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker naj bi tožnica v določenih dneh, kot to izhaja iz izpodbijane odpovedi, kršila obveznosti iz delovnega razmerja iz 31., 32. oziroma 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker je sindikat, katerega članica je tožnica, nasprotoval izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A26) in je tožnica pri toženi stranki podala zahtevo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (A28), ob vložitvi tožbe pa je predlagala začasno odredbo, o kateri je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, so bili izpolnjeni pogoji za odločanje o začasni odredbi po 85. členu ZDR.

Prvi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po četrtem odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v 43. členu ZDSS-1 določeno drugače. Začasne odredbe se izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Začasna odredba je ena od oblik zavarovanja terjatve, ki jih ZIZ opredeljuje v svojem tretjem delu. Ker tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja proti toženi stranki nedenarno terjatev, bi morala, kolikor bi želela s predlogom za izdajo začasne odredbe uspeti, verjetno izkazati, da njena terjatev zoper toženo stranko obstoji ali da bo nastala (člen 272/1 ZIZ), poleg tega pa tudi eno od predpostavk, navedenih v členu 272/2 ZIZ (razen v primeru iz člena 272/3 ZIZ, ko ji ne bi bilo treba verjetno izkazati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena). Temeljni predpogoj za izdajo začasne odredbe je v tem, da upnik izkaže verjeten obstoj svoje terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladajo nad dejstvi, ki nakazujejo na to, da zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče primeroma navaja, da bi bil obstoj tožničine terjatve v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga ali če bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita (npr. če bi bila podana po izteku rokov iz člena 88/5 ZDR; če tožena stranka tožnice pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne bi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi oziroma če ji ne bi omogočila zagovora (83. člen ZDR) in podobno). Podatki v spisu pa zaenkrat ne nudijo opore ugotovitvi, da je tožnica svojo terjatev v tem individualnem delovnem sporu verjetno izkazala. Iz tožbenih navedb tožnice in njenega predloga za izdajo začasne odredbe ter iz listin, ki so v spisu, je razbrati, da je tožena stranka tožnici izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku iz člena 88/5 ZDR, da ji je podala in vročila pisno obrazložitev z vabilom na zagovor, v kateri je podrobno časovno in krajevno opredelila kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je očitala tožnici, da je tožnica podala obširen pisni zagovor, poleg tega pa se je udeležila tudi ustnega zagovora. Iz spisovnih podatkov nadalje izhaja, da je tožena stranka tožnici pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podala tudi pisna opozorila za izpolnjevanje obveznosti.

Tožnica je sicer poleg vsebinskega nestrinjanja z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (da ni storila očitanih kršitev delovnih obveznosti, da nekatera njena ravnanja sploh niso bile kršitve delovnih obveznosti, da so bila pisna opozorila pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi neutemeljena, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminatornega odnosa direktorice tožene stranke do tožnice) zatrjevala tudi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker je njen zagovor trajal le sedem minut oziroma ker redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila obrazložena. Iz zapisnika o zagovoru, ki je podpisan tudi s strani tožnice in njene pooblaščenke (B20), izhaja, da je tožnica na tem zagovoru v spis predložila pisni zagovor na šestih straneh z dne 12. 5. 2010 in pojasnila, da je v tem pisnem zagovoru zajeto vse njeno videnje, pri čemer tudi tožničina pooblaščenka v zvezi s tem ni imela dodatnih navedb. Glede na zgornje ugotovitve zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi kršila tožničino pravico do zagovora, s čimer bi tožnica lahko izkazala za verjeten obstoj svoje terjatve. Prav tako ne drži njena tožbena navedba, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker ni obrazložena. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč vsebuje časovno in krajevno opredeljen opis ravnanj tožnice, za katera je tožena stranka ugotovila, da pomenijo kršitve obveznosti iz 31., 32. oziroma 35. člena ZDR.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnica v dosedanjem postopku ni verjetno izkazala obstoj svoje terjatve, ki jo je uveljavljala v tem individualnem delovnem sporu (ugotavljanje, če je tožnica dejansko kršila očitane obveznosti iz delovnega razmerja, stopnjo njene krivde pri teh ravnanjih oziroma če je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz drugih očitanih razlogov, pa bo stvar nadaljnjega dokaznega postopka), zato je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je tožnica verjetno izkazala obstoj svoje terjatve. Ker je pritožba tožnice že iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena (tožnica zaenkrat ni izkazala za verjetno, da njena terjatev napram toženi stranki obstoji), pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice, ki jih ta uveljavlja v svoji pritožbi in ki se nanašajo na obstoj drugih pogojev za začasno odredbo (člen 272/2, 3 ZIZ), ne odgovarja. Te pritožbene navedbe za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.