Jedro

Tožnik se je (po pooblaščencu) udeležil skupščine, kar pomeni, da je skupščina po določbi drugega odstavka 509. člena ZGD-1 veljavno sklepala.

Drugi odstavek 395. člena ZGD-1 sicer določa, da za izpodbojnost sklepa zaradi kršitve pravice do informacij ni potrebna vzročna zveza med kršitvijo in veljavnostjo sklepa, vendar to ne pomeni, da so v primeru kršitve pravice do informacij izpodbojni vsi sklepi skupščine, ne glede na to, ali je bila določena informacija za odločitev družbenika o predlogu konkretnega sklepa sploh potrebna ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tej pritožbeni zadevi pristojno po sklepu predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2013-51 z dne 7.5.2012, izdanem na podlagi določbe 105. a člena Zakona o sodiščih.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani razveljavilo dva sklepa skupščine tožene stranke z dne 22.2.2012, glede ostalih sklepov pa je zahtevek na razveljavitev skupščinskih sklepov zavrnilo. Glede teh sklepov je namreč ugotovilo, da niso bile podane niti postopkovne niti vsebinske kršitve, prav tako ni bila kršena tožnikova pravica do obveščenosti. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja predvsem na vprašanje, ali ima družbenik na voljo dovolj in ustrezne informacije, da lahko glasuje o razrešnici poslovodstvu, če mu direktor pred tem neutemeljeno ne omogoči dostopa do podatkov in listin, vezanih na preteklo poslovanje družbe, ter za vprašanje, ali ima družbenik pravico do osebne udeležbe na skupščini družbe. Tožnik je v zvezi s poslovanjem družbe v preteklem letu pred skupščino večkrat neuspešno skušal doseči, da bi mu posredovali podatke in omogočili vpogled v listine. Tudi po pravnomočnosti sklepa v zadevi Ng 1 se to ni zgodilo. V nadaljevanju pritožnik podrobno našteva podatke, ki jih ni dobil in za katere meni, da pomembno vplivajo na poslovanje družbe in ki nedvomno izkazujejo bodisi ustreznost, bodisi neustreznost ravnanja poslovodstva. Brez teh podatkov tožnik objektivno ni mogel primerno uresničevati svoje pravice do glasovanja o tej točki in je zato sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Stališče sodišča, da ti podatki niso bili potrebni in da bi moral oceniti ravnanje poslovodje brez teh podatkov, je nesprejemljivo. Tožnika se je s tem postavilo v nemogoč položaj, ko je moral ugibati, kaj se je dogajalo in zato predlagati skrajne ukrepe, kar je nedopustno. Če bi zahtevane informacije bile na voljo pred glasovanjem, bi se njegovi dvomi v celoti razblinili. S sporno odločitvijo je sodišče smiselno potrdilo ustreznost ravnanja tožene stranke, kar je absolutno nesprejemljivo. Pri tem je napačno uporabilo določbe 294., 395, in 512. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Zaradi ravnanja sodišča pa je podana tudi kršitev 5. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe ter kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo in zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi glede sklepa skupščine pod točko 1. V predlogu dnevnega reda ni bilo nobenega sklepa o imenovanju predsednika skupščine in zapisnikarja. Tožnik zato s tem predlogom ni bil seznanjen in ni mogel pooblastiti pooblaščenca, da o njem glasuje. Pooblaščenec je na skupščini predložil pisno pooblastilo, v katerem je izrecno navedeno, za kaj je pooblaščen. To pooblastilo je ostalo pri toženi stranki in ni šlo za pooblastilo brez omejitev, kot je to napačno navajala tožena stranka. Tožena stranka pooblastila ni priložila, sodišče pa je kljub temu odločilo, da je šlo za pooblastilo brez omejitev. Glede na navedeno je odločitev, da je bil sklep o imenovanju predsednika skupščine in zapisnikarja pravilen in zakonit, napačno. Napačno je stališče sodišča, da predstavlja dejstvo, da so bili na skupščini navzoči vsi družbeniki, oviro, da bi prišlo do razveljavitve sprejetih sklepov. Določbo 509. člena ZGD-1 je namreč treba razlagati restriktivno. Po tej določbi lahko skupščina tudi v primeru nepravilnega sklica veljavno sprejema sklepe, če so navzoči vsi družbeniki. Tožnik ni bil navzoč in to ne po lastni izbiri, temveč zaradi skrajne situacije, ki jo je povzročila tožena stranka. Pooblaščenec na skupščini ni družbenik v smislu določb ZGD-1. Družbenik pooblaščencu ne more vnaprej dati pooblastila za sklep, ki ni na dnevnem redu in s katerim ni seznanjen. Namen 509. člena ZGD-1 je ravno v varovanju družbenikov pred tem, da bi se jim z nepravočasnim sklicevanjem onemogočila osebna udeležba na skupščinah. Imenovanje pooblaščenca je pravica in ne dolžnost družbenika. Če se želi družbenik osebno udeležiti skupščine, mu je treba to omogočiti s pravočasnim in ustreznim vabilom. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila skupščina sklicana nezakonito, pri tem pa je nepravilno postavilo dva pogoja za razveljavitev, ki z zakonom nista predvidena. Postavilo se je namreč na stališče, da bi moral tožnik izkazati, da ni mogel pravočasno organizirati svojega prihoda v Slovenijo in da ni mogel pravočasno pooblastiti za zastopanje na skupščini ustreznega pooblaščenca. Tako pogojevanje nima podlage v zakonu, je nedopustno in nejasno. Na naroku je tožnik poleg tega pojasnil, zakaj zaradi svojih poslov ni mogel priti v Slovenijo in da je imel premalo časa in informacij, da bi se pripravil na skupščino. Glede na vse okoliščine zadeve (onemogočanje dostopa do informacij, onemogočanje osebne udeležbe na skupščini, nespoštovanje rokov in pogojev za sklic, prestavitev kraja skupščine iz Nemčije v Slovenijo tik pred skupščino, spreminjanje dnevnega reda na skupščini, ne da bi se tožnik osebno s tem seznanil,..) tožnik meni, da skupščina ni mogla veljavno sklepati. Njegove pravice, ki jih ima kot družbenik, pa so bile popolnoma izvotljene, zato sklepi ne morejo imeti učinkov in bi jih bilo potrebno razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke obrazložilo, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, ki jih je potrebno upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

S predmetno tožbo je tožnik uveljavljal izpodbojnost sklepov skupščine družbe tožene stranke z dne 22.2.2012 iz dveh razlogov: po 2. točki prvega odstavka 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in po drugem odstavku istega člena (kršitev pravice do informiranosti).

Za izpodbojnost po 2. točki prvega odstavka 395. člena ZGD-1 morata biti izpolnjena dva pogoja: da je bil pri sprejetju sklepa kršen zakon ali statut ter da te kršitve vplivajo na veljavnost sklepa. Tožnik je v zvezi s tem trdil, da njegov pooblaščenec, ki se je skupščine sicer udeležil, ni imel pooblastila za glasovanje o sklepih, da je bila zaradi kršitev v zvezi z vabljenjem (prepozno vabilo, prepozna sprememba kraja skupščine) kršena njegova pravica do osebne udeležbe ter da je na skupščini prišlo do spremembe dnevnega reda in se je zato na skupščini glasovalo o sklepih, ki v dnevnem redu v vabilu niso bili predvideni. Do vseh zatrjevanih kršitev se je sodišče prve stopnje opredelilo in z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. 8. Bistvena je ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da naj bi imel njegov pooblaščenec omejeno pooblastilo in da naj ne bi bil pooblaščen za glasovanje. O skupščini se je vodil zapisnik, zaradi spreminjanja statuta tudi v obliki notarskega zapisnika. Gre za javno listino, za katero velja domneva, da je njena vsebina resnična. Iz zapisnika ni razvidno, da bi imelo pooblaščenčevo pooblastilo kakršnekoli omejitve, pooblaščenec omejitve na zapisnik ni uveljavljal, nasprotno, pooblaščenec je celo glasoval o vseh sklepih in za večino sklepov imel tudi vnaprej pripravljene nasprotne predloge. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je pooblaščenec le ob glasovanju o razdelitvi dobička opozoril, da za glasovanje o tem predlogu nima pooblastila, ker naj tožnik z vsebino sklepa ne bi bil seznanjen, iz česar je mogoče sklepati, da je za glasovanje glede ostalih predlogov pooblastilo imel. Ob povedanem pritožba zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah ne more zbuditi dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Tožnik se je torej (po pooblaščencu) udeležil skupščine, kar pomeni, da je skupščina po določbi drugega odstavka 509. člena ZGD-1 veljavno sklepala. Vprašanje, ali so bile v zvezi s sklicem podane kakšne kršitve, zato ni več odločilno.

Ker je bil tožnik na skupščini navzoč (po pooblaščencu), tudi ni bila kršena njegova pravica do osebne udeležbe, saj je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, treba šteti, da se je osebni udeležbi s pooblastitvijo pooblaščenca odpovedal. Drži sicer, da družbenik ne more dati pooblaščencu pooblastila za glasovanje o predlogih sklepov, s katerimi ni seznanjen, vendar pritožba ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik bil vnaprej seznanjen, o čem se bo na skupščini glasovalo in da je na glasovanje bil tudi pripravljen, saj je praktično k vsaki točki dnevnega reda imel vnaprej pripravljene nasprotne predloge, njegov pooblaščenec pa je tudi o vseh spornih sklepih glasoval. V zvezi z dnevnim redom skupščine, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile vse vsebinske točke zapisane že v prvem vabilu. Drži pritožbena trditev, da v prvem vabilu ni bilo točke „imenovanje predsedujočega skupščine“, vendar gre za proceduralni sklep, poleg tega je imel tudi za ta sklep tožnik nasprotni predlog, kar kaže na to, da je vedel, da se bo glasovalo tudi o vodenju skupščine in da zato morebitna kršitev na veljavnost sklepa ni vplivala. Tožnik je torej imel možnost sodelovati na skupščini in se nanjo tudi pripraviti, te svoje pravice pa je tudi izkoristil. V zvezi s kršitvijo pravice do informacije, ni sporno, da je bila tožniku kršena pravica do pridobitve tistih informacij, za katere je bilo v postopku Ng 1 odločeno, da jih mora tožena stranka tožniku posredovati, Sporno je le, ali je pri tem šlo za informacije, ki so bile odločilne za odločanje na sporni skupščini. Drugi odstavek 395. člena ZGD-1 sicer določa, da za izpodbojnost sklepa zaradi kršitve pravice do informacij ni potrebna vzročna zveza med kršitvijo in veljavnostjo sklepa, vendar to ne pomeni, da so v primeru kršitve pravice do informacij izpodbojni vsi sklepi skupščine, ne glede na to, ali je bila določena informacija za odločitev družbenika o predlogu konkretnega sklepa sploh potrebna ali ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in svoj zaključek tudi obrazložilo, da tožnik pri odločitvi za glasovanje o razrešnici poslovodstvu informacij, ki mu jih je tožena stranka sicer neutemeljeno odrekla, ni potreboval, saj se je kljub temu, da vseh zahtevanih informacij ni dobil, že na podlagi tistih informacij, ki jih je imel, odločil za glasovanje proti razrešnici in je celo vnaprej oblikoval nasprotni predlog, s katerim je zahteval vložitev odškodninske tožbe zoper poslovodjo (1). Tega zaključka pritožnik z navedbo, da bi se s pridobitvijo še preostalih informacij „njegovi dvomi razblinili“, ne more izpodbiti. V opisani situaciji je nenazadnje sklicevanje tožeče stranke na kršitev pravice do informiranosti z namenom doseči razveljavitev sklepov, s katerimi so bili njegovi predlogi zavrnjeni, celo v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

op. št. 1: Ne drži trditev v pritožbi, da naj bi sodišče ugotovilo, da podatki niso bili potrebni in da bi moral tožnik ravnanje poslovodje oceniti brez njih. Ravno nasprotno, sodišče je ugotovilo, da bi ti podatki lahko bili potrebni za odločitev, vendar je tožnik sam sprejel odločitev že na podlagi tistih podatkov, ki jih je takrat imel, oziroma, da so mu v konkretnem primeru razpoložljivi podatki očitno zadoščali za oceno dela poslovodje. V nasprotnem primeru ne bi imel pripravljenega nasprotnega predloga v zvezi z zahtevo za vložitev odškodninske tožbe zoper poslovodjo.