Jedro

V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 6. člena ZDMV-C je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in DDV. Kot prodajna vrednost se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. V obeh primerih pa velja, da če prodajna cena ne ustreza, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 1.715,30 EUR, ki mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v postopku niso nastali; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožnik je 11. 5. 2011 predložil napoved za odmero DMV za pridobitev osebnega vozila Seat, Alhambra TDI iz druge države članice EU (iz Nemčije) v vrednosti 5.000,00 EUR in napovedi predložil izvirnik računa o nakupu vozila z dne 25. 2. 2011, izjavo o emisijski ustreznosti vozila in izvirnik registracijskega dokumenta oziroma prometnega dokumenta. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbo 3. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), ki ga citira. Zavezanec za obračunavanje in plačevanje tega davka je proizvajalec oziroma oseba, ki je pridobila motorno vozilo v drugi državi članici EU oziroma uvoznik motornih vozil. Osnova je prodajna cena, ki ne vključuje DMV in DDV. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost določena po prvem do četrtem odstavku 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil. Prvostopenjski organ je v odmernem postopku ugotovil večja razhajanja med nabavno ceno vozila po pogodbi oz. računu v višini 5.000,00 EUR in vrednotenjem vozila Seat Alhambra TDI, prva registracija 8. 1. 2009, moč motorja 103 KW in orientacijsko vrednostjo iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax, ki znaša 12.226,00 EUR. Tožnik odstopanje utemeljuje z navedbo, da je bilo vozilo poškodovano. Dne 1. 6. 2011 je bil opravljen ogled predmetnega vozila s strani inšpekcijske službe in sestavljen zapisnik, s katerim je bil tožnik tudi seznanjen in ga je tudi podpisal. Iz zapisnika je razvidno, da je vozilo poškodovano v manjšem obsegu in da je bilo ugotovljeno neskladje v številu prevoženih kilometrov. Tožnik je napovedal prevoženih 100.000 km, iz servisne knjižnice pa je bilo razvidno prevoženo število 169.099 km. Vozilo naj bi po podatkih servisne knjižnice prevozilo cca. 334 km na delovni dan. Tožnik je vozilo nabavil na podlagi pogodbe z dne 25. 2. 2011. V postopek je predložil izpisek računa, iz katerega je razvidno nakazilo po predračunu prodajalca 28. 2. 2011 v višini 5.000,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDMV se v primeru, ko prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, davčna osnova določi na podlagi vseh okoliščin primera, pri čemer se za izhodišče uporabi orientacijska vrednost motornega vozila iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax. Davčni organ je pri določitvi davčne osnove za izhodišče uporabil orientacijsko vrednost motornega vozila iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax v višini 12.226,00 EUR in upošteval tudi ugotovitve pri ogledu vozila, poškodbe in okvare ter neskladje v številu prevoženih kilometrov, podatke izpiska računa tožnika ter kriterij razlike na trgu vozil v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah EU in ob upoštevanju vsega navedenega določil davčno osnovo v višini 10.090,00 EUR. Glede na to, da gre za pridobitev motornega vozila iz druge države članice EU, je tožnik zavezan za plačilo DMV od davčne osnove 10.090,00 EUR po stopnji 17,00 % določeni v četrtem do dvanajstem odstavku 6. člena ZDMV ter v 14. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV-C) Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in navedel, da iz predložene dokumentacije izhaja, da je bilo predmetno vozilo pridobljeno iz Nemčije za 5.000,00 EUR. Navaja določbo 6. člena ZDM. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa je vrednost določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil. Prvostopenjski organ je na podlagi predložene dokumentacije in podatkov o vrednosti vozila na prostem trgu ugotovil odstopanje med prodajno vrednostjo motornega vozila in prometno vrednostjo, ki jo motorna vozila takšne znamke, letnika, števila prevoženih kilometrov itd. dosegajo na prostem trgu. Zato je pristopil k ugotavljanju davčne osnove za odmero DMV. Prvostopenjski organ je nesorazmerje ugotovil na podlagi primerjave cene, ki je bila tožniku zaračunana z računom in cene oziroma vrednosti vozil, do katere je prvostopenjski organ prišel z uporabo programa Eurotax ter cene oziroma vrednosti avtomobila s podobnimi karakteristikami, ki jih dosegajo na nemškem trgu, to je na trgu, na katerem je tožnik konkretno vozilo tudi pridobil. Pri tem je prvostopenjski organ pravilno upošteval, da je bilo obravnavno vozilo v manjšem delu poškodovano, kar je ugotovil z ogledom vozila 1. 6. 2011, o čemer je bil sestavljen zapisnik. Drugih dokazov tožnik v postopku glede odmere DMV davčnemu organu ni predložil. V danem primeru je sporno vprašanje je ali je davčni organ pristojen za ugotavljanje prometne vrednosti vozil tudi v primeru, ko gre za uvoz. Pritožbeni organ meni, da je pristojen, kar izhaja iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV, ki ga pritožbeni organ tudi navaja. Davčni organ je dolžan na podlagi zakonskega pooblastila ugotoviti davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera. Iz 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izhaja, da v davčnem postopku velja preiskovalno načelo, po katerem davčni organ praviloma nosi breme dokazovanja dejstev, vendar pa je del dokaznega bremena tudi na zavezancu, če zatrjuje, da ugotovljena davčna obveznost ni nastala ali ni nastala v obsegu, kot jo ugotavlja davčni organ, za kar mora predložiti dokaze oziroma predlagati njihovo izvedbo. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik v postopku odmere DMV davčnemu organu ni predložil nobenega verodostojnega dokaza na podlagi katerega bi pojasnil veliko razhajanje med nabavno ceno in prometno vrednostjo vozila, ki jo je davčni organ ugotovil na prostem trgu. Opravljen je bil tudi ogled vozila, pri katerem pa je bilo ugotovljeno, da je vozilo poškodovano le v manjšem obsegu. Tožnik je bil s temi dejstvi tudi seznanjen. Šele v pritožbenem postopku je tožnik kot dokaz svojih trditev predložil cenitveno poročilo sodnega izvedenca A.A., ki pa ga pritožbeni organ kot pritožbeno novoto zavrača, na podlagi tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za nedopustno pritožbeno novoto, poleg tega pa tožnik ne navede nobenega opravičljivega razloga, zakaj cenitvenega poročila ni predložil že v postopku odmere DMV.

Tožnik je tožbi navedel, da je 11. 5. 2011 predložil davčnemu organu napoved za odmero DMV za pridobljeno osebno vozilo Seat Alhambra TDI iz druge države članice v vrednosti 5.000,00 EUR, davčni organ pa mu je odmeril bistveno višji znesek DMV. Navaja določbo 6. člena ZDMV-C, po katerem je osnova za davek prodajna cena motornega vozila. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, ki je v konkretnem primeru 5.000,00 EUR. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, davčno osnovo ugotovi davčni organ in sicer na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotovitev prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijsko vrednost motornega vozila iz katalogov za vrednotenje vozil. Iz tega izhaja, da se za uvožena motorna vozila orientacijske vrednosti motornih vozil ne določajo po katalogih za vrednotenje vozil, temveč se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena vozila, ki je bila izkazana z računom, izdanim 25. 2. 2011 in izkazanim plačilom preko transakcijskega računa. Tožnik je davčnemu organu predložil vso potrebno dokumentacijo za odmero DMV. Dejstvo je, da je bilo vozilo rabljeno in hudo poškodovano. Davčni organ tožnika ni pozval, da predloži morebitno dodatno dokumentacijo, ki bi kazala na to, da je vozilo poškodovano. Dne 1. 6. 2011 se je oglasil pri tožniku inšpektor in opravil pregled dokumentacije in vozila. Tožnik ugovarja, da je ogled predmetnega vozila opravila oseba, ki nima ustreznega znanja. Davčni organ je upošteval vrednostih nepoškodovanih vozil, o katerih je pridobil podatke iz spletnih strani „avto.net“ in „mobail.de“, kjer se oglašujejo prodaje nepoškodovanih vozil in kjer je že sam davčni organ ugotovil večja razhajanja v vrednostih oglaševanih vozil. Davčni organ je brez dodatnih utemeljitev določil orientacijsko vrednost vozila. Na podlagi 6. člena ZDMV-C je je osnova za davek prodajna cena motornega vozila. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice šteje nakupna cena. Tožnik je v pritožbenem postopku predložil cenitev predmetnega vozila s strani zapriseženega sodnega cenilca avtomobilske stroke A.A., s čimer so mu nastali dodatni stroški. Organ prve stopnje cenitvenega poročila ni upošteval, ampak je pritožbo odstopil organu druge stopnje, ki je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da tožnik v postopku odmere ni dokazal, da je vozilo poškodovano in da tega ni bilo mogoče ugotoviti z ogledom vozila. Z navedenim se tožnik ne strinja. Tožniku nastaja nepopravljiva škoda z napačno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja. Vse listine so verodostojne. Tožnik je bil primoran vzeti posojilo za plačilo previsoko odmerjenega DMV, da je obdržal likvidnost podjetja in da lahko nemoteno posluje. Navedeno predstavlja kršitev 33. člena Ustave RS. Davčni organ namreč enake primere obravnava različno. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja.

Tudi po presoji sodišča se v danem primeru kot sporno postavlja vprašanje ali je prvostopenjski organ utemeljeno pristopil k ugotavljanju prometne vrednosti vozila, kot osnove za odmero DMV, v zvezi s pridobitvijo motornega vozila iz države članice EU, torej ali so podani razlogi in ali je utemeljena sama ugotovitev prometne vrednosti vozila do te mere, da je mogoče odločitev prvostopnega organa preizkusiti. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ je v odmernem postopku ugotovil večja razhajanja med nabavno ceno vozila po pogodbi oz. računu v višini 5.000,00 EUR in vrednotenjem predmetnega vozila po orientacijski vrednosti iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax, ki znaša 12.226,00 EUR. Poleg navedenega je v postopku ugotovil neskladnosti in sicer: vozilo je bilo poškodovano le v manjšem obsegu, podano je bilo neskladje v številu prevoženih kilometrov, saj je tožnik napovedal prevoženih 100.000 km, iz servisne knjižnice pa je bilo razvidno prevoženo število 169.099 km (vozilo naj bi po po podatkih servisne knjižnice prevozilo cca. 334 km na delovni dan). Tako so tudi po presoji sodišča obstajali razlogi, da je je davčni organ podvomil o vrednosti vozila v višini 5.000,00 EUR, ki jo je navedel tožnik.

Kot je pravilno navedel že pritožbeni organ je v danem primeru sporno tudi vprašanje je ali je davčni organ pristojen za ugotavljanje prometne vrednosti vozil tudi v primeru, ko gre za pridobitev vozila iz druge države članice, v predmetni zadevi iz Nemčije. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da se za uvožena motorna vozila orientacijske vrednosti motornih vozil ne določajo po katalogih za vrednotenje vozil, temveč se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU upošteva nakupna cena vozila, ki je bila izkazana z računom. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 6. člena ZDMV-C je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in DDV. Kot prodajna vrednost se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. V obeh primerih pa velja, da če prodajna cena ne ustreza, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Tako je tudi po presoji sodišča davčni organ na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDMV-C pooblaščen ugotavljati prometno vrednost motornega vozila tudi v predmetni zadevi. Davčno osnovo pa davčni organ ugotovi na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotovitev prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijsko vrednost motornega vozila iz katalogov za vrednotenje vozil. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v predmetni zadevi davčni organ skladno z določbo tretjega odstavka 6. člena ZDM-C upošteval vse okoliščine primera. Upošteval je tako vrednost vozila iz kataloga za vrednotenje vozil, poškodbe in okvare avtomobila, ugotovljene pri ogledu vozila ter tudi kriterij razlike vrednosti vozil na trgu vozil v Republiki Slovenijo in drugih državah članicah EU. Iz listin upravnega spisa pa ne izhaja, da naj bi davčni organ upošteval vrednost nepoškodovanih vozil, o katerih je pridobil podatke iz spletnih strani „avto.net“ in „mobail.de“, kjer se oglašujejo prodaje nepoškodovanih vozil, kot to ugovarja tožnik. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je orientacijsko vrednost motornega vozila iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax davčni organ ugotovil v višini 12.226,00 EUR. Ker pa je prvostopenjski organ upošteval tudi okoliščine konkretnega primera - ugotovitve pri ogledu vozila, poškodbe in okvare ter neskladje v številu prevoženih kilometrov, podatke iz računa tožnika ter kriterij razlike na trgu vozil v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah EU, je ob upoštevanju vsega navedenega določil davčno osnovo v višini 10.090,00 EUR. Tako je po presoji sodišča davčni organ, ob upoštevanju zakonskega pooblastila iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV-C prometno vrednost oz. davčno osnovo ugotovil na predpisan način. Sam način določitve davčne osnove in njeno višino pa je tudi mogoče preizkusiti.

Tožnik je v pritožbenem postopku predložil davčnemu organu cenitveno poročilo sodnega izvedenca A.A., ki pa ga pritožbeni organ na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP pravilno ni upošteval. Tudi po presoji sodišča gre v danem primeru za nedopustno pritožbeno novoto. Tožnik pa tudi ni navedel opravičljivega razloga, zakaj cenitvenega poročila ni predložil že v postopku odmere DMV.

Tožnik zgolj pavšalno ugovarja, da davčni organ enake primere obravnava različno in s tem krši določbo 33. člena Ustave RS, pri čemer svojih navedb ne konkretizira, zato sodišče teh navedb tožnika ni moglo presoditi.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker po presoji sodišča relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.