Jedro

Dobrovernost priposestvovalca je pravni standard, ki predstavlja po določbi 43. člena SPZ subjektivni pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženca sama krijeta svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo, da se meja med nepremičninama parc. št. 1, k.o. X, in parc. št. 2, k.o. X, določi tako, da ta poteka od točke A v ravni liniji po robu obstoječe lesene ograje z betonskimi temelji do točke B, kot je razvidno iz skice in elaborata sodne ureditve meje, ki ga je izdelal izvedenec za geodezijo A. A. z dne 16.12.2021, ki je sestavni del sklepa. Sporni mejni prostor je ocenilo na 72,50 m2 ter ovrednotilo na 2.000,00 EUR (I. točka izreka). Sodnemu izvedencu je za opravljene storitve priznalo nagrado in izdatke v znesku 681,00 EUR, skupaj s prispevki pa v višini 744,88 EUR (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je sodišče odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. Skupne stroške v znesku 894,44 EUR je naložilo predlagateljem v znesku 447,44 in nasprotnima udeležencema v znesku 447,44 EUR. Nasprotna udeleženca sta dolžna povrniti predlagateljema 75,00 EUR skupnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se pritožujeta nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Poudarjata, da sta na javni dražbi v letu 1982 kupila svojo nepremičnino v izmeri 6,60 a. Velikost nepremičnine je bila označena tako, da je bil v zemljo zabit lesen količek. Pojasnjujeta, da sta pred pričetkom gradnje poklicala geodeta, ki je od lesenega količka odmeril 4 m za zakoličbo njune stanovanjske hiše. Da je njuna parcela manjša kot 6,60 a sta ugotovila s pregledom orto posnetkov. Geodet, ki je opravljal novo izmero, je ugotovil, da je njuna parcela za 3,4 m manjša po celotni širini od parcele predlagateljev. Ne strinjata se, da se ne da določiti meje po pokazani katastrski meji, ki sta jo zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Menita, da predlagatelji niso priposestvovali spornega prostora, saj so dobro vedeli, kje je meja. Zato tudi niso bili v dobri veri. Njihova posest ni bila zakonita, ker ni temeljila na veljavni kupoprodajni pogodbi. Glede na navedeno menita, da je bila pravilna meja ugotovljena dne 4.6.2020, kot jo je izmerilo Geodetsko podjetje A. d.o.o. Predlagata ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa na način, da predlog predlagateljev za določitev meje zavrne, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata stroške.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo nasprotujejo pritožbi kot neutemeljeni. Stroškov ne priglašajo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1 je sodišče druge stopnje preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, ob tem pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, upoštevne po uradni dolžnosti, pritožba pa ne pove, katere absolutne bistvene kršitve določb postopka očita sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

6. Predlagatelji so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje na sodno ureditev meje napoteni, ker sporazumna ureditev meje ni bila uspešna, saj je predlagatelj menil, da dejanska meja poteka drugje.

7. Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) v 39. členu glede ureditve meje v primeru spora določa, da geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Kadar katerikoli izmed udeležencev sproži sodni postopek, presumpcija poteka meje iz četrtega odstavka 39. člena ZEN ne velja več, temveč mejo določi sodišče po kriterijih, ki jih določa 77. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in ki hkrati vzpostavlja hierarhijo metod odločanja, ki jih je pri tem mogoče uporabiti. Primarni kriterij za ureditev meje je po prvem odstavku 77. člena SPZ močnejša pravica. To je največkrat lastninska pravica, ki jo posamezni mejaš pridobi na katerega izmed pravnoveljavnih načinov (priposestvovanje, dogovor o poteku tožbe) ali publicijanska (bonitarna) lastnina.1

8. Sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice, ki se domneva po v katastrskem postopku dokončno urejeni meji2 (prvi in drugi odstavek 77. člena SPZ). Da obravnavana meja še ni dokončno urejena, tekom postopka ni bilo sporno, to pa je potrdil tudi izvedenec geodet. 9. Kot je bilo ugotovljeno tekom postopka, so mejo, kot je v naravi, od 1990, ko so postavili betonsko ograjo, pa vse do leta 2020 mirno uporabljali vsi udeleženci postopka. V letu 2020 pa sta nasprotna udeleženca po pregledu orto posnetkov in odmeri geodeta ugotovila, da bi morala meja med nepremičninama udeležencev potekati drugje, kot poteka, saj naj bi bile vse parcele v tem predelu enako velike. Tako nasprotna udeleženca kot tudi predlagatelji navajajo, da so bili glede poteka meje, kot poteka v naravi, v dobri veri, ker so bili prepričani, da je bila dejanska meja parcele tam, kjer poteka ograja. Predlagatelji zato menijo, da so pridobili sporni del zemljišča do ograje s priposestvovanjem glede na njihovo večletno nemoteno uporabo.

10. Priposestvovanje kot način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, predvidevata tako SPZ kot prej veljavni Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadlajevanju ZTLR). Priposestvovalna doba in pogoji za pridobitev lastninske pravice so se z uveljavitvijo SPZ glede na prejšnjo ureditev spremenili. SPZ je ukinil pojem zakonite in dobroverne posesti, ki ga je poznal ZTLR in uvedel temu pojmu vsebinsko ustrezen novi pojem dobroverne lastniške posesti. 43. člen SPZ določa tako enotno priposestvovanje glede na kakovost posesti, pri čemer rok desetih let za nepremičnine ostaja enak kot v ZTLR za priposestvovanje na podlagi dobroverne in zakonite posesti. Posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, pa ni dobroveren. Tudi priposestvovalni sistem ZTLR je temeljil na dobrovernosti, vendar je razlikoval med t.i. rednim in izrednim priposestvovanjem. Za slednjega zakonita posest ni bila pogoj, zadoščala je zgolj dobrovernost, vendar zato v daljši, 20-letni priposestvovalni dobi (četrti odstavek 28. člena ZTLR).

11. Dobrovernost priposestvovalca je pravni standard, ki predstavlja po določbi 43. člena SPZ subjektivni pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Gre za utemeljeno prepričanje o pravni upravičenosti priposestvovalca do določene nepremičnine, ki je sestavljeno iz subjektivne predstave ter upravičenostjo do takšne predstave, pri čemer je slednje povezano tudi z obstojem potrebne raziskovalne dolžnosti - skrbnosti o pravnem stanju nepremičnine.3

12. SPZ v 28. členu namreč določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad stvarjo in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah.4 Dobra vera je sicer res nekakšno subjektivno, intimno (moralno vrednostno) prepričanje posameznika, a prav vsako notranje prepričanje sicer poštenega človeka še ni dobra vera. To prepričanje mora imeti neko otipljivo podlago, nekakšen rezón (smisel, upravičenje, razlog), razlago, opravičilo.5 Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike priposestvovalca.6 Zgolj dolgoletna uporaba nekega dela nepremičnine namreč ne more pripeljati do pridobitve lastninske pravice na spornem delu.

13. Vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, je treba na drugi strani uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari. Če ob takšnih posebnih okoliščinah, ki vzbujajo dvom, da ni lastnik, posestnik ne reagira z ustreznim raziskovanjem glede lastništva, njegova zmota o pripadnosti stvari ne more biti več opravičljiva, njegova nadaljnja posest pa s tem izgubi značaj dobrovernosti. Enako velja za zemljiškoknjižnega lastnika v primeru, da vrsto let dopušča uporabo svoje nepremičnine.

14. V obravnavanem primeru je očitno, da so bili do nedavnega vsi udeleženci postopka prepričani, da meja med obema nepremičninama poteka po betonski ograji, ki so jo soglasno postavili v letu 1990. Glede na to ograjo sta bili zakoličeni tudi obe hiši udeležencev. Nihče do pogleda orto posnetkov ni dvomil v pravilnost postavljene meje med obema nepremičninama. Nadalje iz nespornih trditev udeležencev postopka izhaja, da so predlagatelji prostor do sporne meje nemoteno koristili v letih 1990 do 2020. Pri tem niso ravnali nepošteno, saj so mejo oz. ograjo na meji postavili v soglasju z nasprotnima udeležencema, misleč, da ograja predstavlja tudi mejo njihove parcele. Nasprotna udeleženca tako ves ta čas spornega dela oziroma sveta za ograjo nista uporabljala, tudi nista nikoli nasprotovala oz. preprečevala uporabo le-tega predlagateljem. V navedenem obdobju tako niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi pri predlagateljih lahko vzbudile dvom, da meja ne poteka po postavljeni ograji.7

15. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravno pravilen zaključek, da so predlagatelji najkasneje od leta 1990 v dobri veri izvrševali posest spornega mejnega prostora, s čimer so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

17. Nasprotna udeleženca krijeta sama svoje stroške postopka s pritožbo, ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1). Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je odpadla, ker jih predlagatelji niso priglasili.

1 V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 436. 2 Pojmu "dokončna meja" sedaj ustreza pojem "urejena meja" (prvi odstavek 20. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin - ZEN), ki pa je vsebinsko enak. 3 VSRS sodba II Ips 318/2013 z dne 9.7.2015. 4 VSRS sodba II Ips 608/2005 z dne 31.01.2008. 5 VSL sodba II Cp 1317/2014 z dne 8.6.2014. 6 VSRS sodba II Ips 608/2005 z dne 31.01.2008. 7 Podobno tudi VSL sklep I Cp 374/2021 z dne 5.5.2021.