Jedro

Ne drži tožbena navedba, da je zaradi obstoječe ureditve v EZ-1 lahko v konkretnem primeru prišlo do omejitve lastninske pravice tožnice v zasebno korist, saj je javna korist, pogoji za obstoj katere so določeni v 472. členu EZ-1, izkazana z Uredbo o DPN, ki na tožničinem zemljišču predvideva izgradnjo daljnovoda za prenos in distribucijo elektrike. Zakonodajalec je v EZ-1 in ZUreP-2 ob upoštevanju 69. člena Ustave jasno predpisal pogoje za obstoj javne koristi, ki jo mora izkazati razlastitveni upravičenec ob vložitvi predloga za začetek postopka omejitve ali odvzema lastninske pravice, kar pomeni, da se navedeni postopek ne more začeti in voditi na podlagi zasebnega interesa.

Tretji odstavek 473. člena ZUreP-2, ki določa, da lahko predlog za omejitev lastninske pravice (ne pa tudi za njen odvzem, prim. prvi in drugi odstavek istega člena) v primeru neuspešne sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist vloži investitor gradnje objektov za prenos in distribucijo elektrike, ni v neskladju z 69. členom Ustave.

Organ v postopku odločanja o zahtevi za razlastitev ne odloča tudi o višini odškodnine oziroma nadomestila, ki pripada razlastitvenemu zavezancu, temveč je - v primeru, da se razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec o tem ne sporazumeta - za to pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku. Edina pravno relevantna okoliščina, ki je hkrati tudi procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o zahtevi za omejitev lastninske pravice, je navedba višine odškodnine, ki jo razlastitveni upravičenec ponuja zavezancu v primeru sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Upravne enote Kranj, št. 352-2/2020-4 z dne 16. 1. 2020, se zavrže. II. Tožbi se delno ugodi, odločba Upravne enote Kranj, št. 352-2/2020-30 z dne 24. 3. 2021, se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) uvedla postopek ustanovitve služnosti v javno korist na zemljišču parc. št. ..., k. o. ..., v lasti tožnice v deležu do 1/1, za potrebe gradnje daljnovoda DV 2 x 110 kV Kamnik - Visoko. Iz obrazložitve izhaja, da je zahtevo za ustanovitev zadevne služnosti v javno korist vložila družba A. (v nadaljevanju razlastitvena upravičenka), ki v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je zahteva popolna, zato je razlastitveni upravičenki v skladu s petim odstavkom 473. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) naložil, da mora dati v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka omejitve lastninske pravice (2.048,65 EUR), in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine. Prvostopenjski organ je ugotovil tudi obstoj javne koristi, saj je bila dne 4. 5. 2018 v Uradnem listu RS, št. 31/2018, objavljena Uredba o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko (v nadaljevanju Uredba o DPN), ki je pripravljena tako natančno, da je zemljišče s parc. št. ..., k. o. ..., mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru.

2. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na predmetnem zemljišču tožnice dovolil njegovo obremenitev z ustanovitvijo služnosti v javno korist v korist razlastitvene upravičenke in vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture. Obremenitev zemljišča obsega srednji del zemljišča v varovalnem pasu daljnovoda širine 15 m levo in desno od osi daljnovoda s površino koridorje 986 m2. Služnost obsega pravico gradnje zadevnega daljnovoda, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oziroma rekonstrukcije daljnovoda, ter hojo in vožnjo po parcelah ob kateremkoli času, za ves čas obratovanja daljnovoda (1. točka izreka). Odločil je še, da je ta odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist ter za vpis služnostne pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi (2. točka izreka) in da je rok za začetek gradnje objekta 5 let od vročitve te odločbe (3. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka), razlastitvena upravičenka pa je dolžna tožnici plačati stroške pravnega zastopanja v višini 292,80 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe (5. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izhaja, da je razlastitvena upravičenka investitor gradnje predmetne javne infrastrukture (tj. daljnovoda). Tožnici je predhodno posredovala ponudbo za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnostne pravice v javno korist na predmetni nepremičnini skupaj s cenitvijo sodno zapriseženega cenilca, vendar pogodba do dneva izdaje te odločbe ni bila sklenjena. Za umestitev predmetnega daljnovoda v prostor je bil sprejet DPN, gradnja daljnovoda pa je potrebna zaradi novih potreb po električni energiji ter povečanju zanesljivosti oskrbe z električno energijo na širšem obravnavanem območju. Ustanovitev predmetne služnosti v javno korist je nujno potrebna in je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Izpolnjena sta tudi pogoja za vodenje nujnega postopka, ki ju določa 473. člen EZ-1, saj je služnostna upravičenka dala v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine in varščine v skupnem znesku 292,80 EUR. Prvostopenjski organ je dne 10. 6. 2020 opravil ustno obravnavo, na kateri je tožnica prejela nov predlog pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist, vendar je stranki nista sklenili.

4. Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnica vložila pritožbo pri Ministrstvu za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor), ki je njeno pritožbo zavrnilo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

5. Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu in v njej ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah v bistvenem navaja, da je bila ponudba za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti nesprejemljiva, pomanjkljiva in nedoločna, zaradi česar ne more predstavljati ponudbe v smislu 197. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2). V predloženi pogodbi sploh ni bil definiran obseg služnosti, na kar je tožnica opozorila služnostno upravičenko, ki ji je na ustni obravnavi dne 10. 6. 2020 predložila dopolnjen osnutek pogodbe, v katerem je služnostno pravico bolj jasno in določno definirala. Opozarja, da ponudba ni bila podpisana in podana s strani služnostne upravičenke, temveč jo je podpisala družba B., ki ponudbi ni predložila pooblastila. Nadalje navaja, da višina ponujene odškodnine ni bila ustrezna, saj sodni cenilec C. C. ni upošteval, da bo tožničina nepremičnina izgubila vso vrednost oziroma se bo ta bistveno zmanjšala. Na neustreznost in nepoštenost cenitve kaže tudi kasnejša cenitev, opravljena s strani sodnega izvedenca D. D., ki je izgubo vrednosti nepremičnine ocenil na 18.309,91 EUR, k temu pa je treba prišteti še dodatno škodo, ki bo nastala. Tožnica nadalje navaja, da javna korist v konkretni zadevi ni izkazana, saj jo organ utemeljuje s sklicevanjem na Uredbo o DPN, ki je neustavna. V postopku njegovega sprejemanja je namreč prišlo do kršitve Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija), saj javnost ni imela učinkovite možnosti za sodelovanje v postopku. Organ se ni opredelil do tega, ali bi bilo mogoče tožničino nepremičnino obremeniti v manjšem obsegu. V zvezi s tem je tožnica predlagala vkop daljnovoda v zemljo in podala dokazni predlog za ogled na kraju samem, do katerega se organ sploh ni opredelil. Opozarja, da je gradnja daljnovoda in dostopnih poti predvidena čez najboljša kmetijska zemljišča v lasti tožnice, ki bodo s postavitvijo daljnovoda povsem razvrednotena, saj bo na območju stebrov in v njihovi okolici onemogočena kmetijska pridelava. Našteva tudi negativne posledice, ki jih bo imelo elektromagnetno sevanje na zdravje okoliškega prebivalstva. Organ se prav tako ni opredelil do dokaznih predlogov tožnice za njeno zaslišanje, za postavitev izvedencev ekonomske in kmetijske stroke ter za zaslišanje priče E. E. Nadalje navaja, da izrek izpodbijane odločbe ne vsebuje oziroma ne definira točnega poteka osi daljnovoda oziroma koridorja, ki je bistven za določitev varovalnega pasu, niti se ne sklicuje na skico ali listino, iz katere bi ta potek izhajal. Ne strinja se, da so podani pogoji za odločanje v nujnem postopku, saj ni podana javna korist in razlastitvena upravičenka v hrambo ni položila zneska, ki bi ustrezal višini odškodnine, do katere je tožnica dejansko upravičena. Ne strinja se s stališčem organa, da daljnovoda ni mogoče izvesti v podzemni obliki. Nadalje prereka pravilnost odločitve o višini priznanih stroškov, saj bi moral organ šteti, da gre za ocenljivo zadevo in nato ocenjeno vrednost določiti ob upoštevanju podatkov GURS ali predložene cenitve. Ne strinja se s stališčem organa glede materialnih stroškov, kot tudi da njeni vlogi z dne 18. 6. 2020 in 4. 11. 2020 ne predstavljata obrazložene vloge. Sodišču predlaga, da izpodbijana sklep in odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise v zadevi.

7. Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah navaja, da tožnica ni konstruktivno sodelovala pri pripravi vsebine služnostne pogodbe in da je bila skozi celoten postopek zagotovljena ustrezna seznanjenost tožnice. Območje služnosti je v pogodbi in predlogu ustrezno konkretizirano, saj je bil pogodbi dodan grafični prikaz parcel, iz katerega je jasno in nedvoumno razviden obseg obremenitve parcel, ki je potreben za izvedbo daljnovoda v skladu z DPN. Prereka tožbeno navedbo, da je bila v postopku sprejema DPN kršena Aarhuška konvencija in da niso izpolnjeni pogoji za odločanje v nujnem postopku. Navaja, da izgradnja daljnovoda kmetijske uporabe ne onemogoča oziroma jo omejuje v najmanjši možni meri. Zahtevi tožnice, da se daljnovod izvede v podzemni obliki, ni bilo mogoče ugoditi, saj DPN izrecno določa, da se izvede kot nadzemni vod. Navaja, da ima elektrodistribucijsko omrežje javni značaj, zato je bila med SODO in stranko z interesom sklenjena pogodba o najemu elektrodistribucijskega omrežja in izvajanju nalog distribucijskega operaterja, s katero je SODO od stranke z interesom najel elektrodistribucijsko omrežje in nanjo prenesel izvajanje svojih nalog.

**Odločanje po sodnici posameznici**

8. Ker je senat ocenil, da obravnavana zadeva v pravnem in dejanskem pogledu ni zapletena, je sodišče 30. 5. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale, niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 4. 7. 2023. **Glavna obravnava**

9. Sodišče je 4. 7. 2023 izvedlo narok za javno glavno obravnavo. Nanj so pristopili pooblaščenec tožnice odvetnik F. F. iz Odvetniške družbe ... ter pooblaščenec stranke z interesom G. G. Toženka se, kljub temu, da je bila pravilno vabljena, glavne obravnave ni udeležila, niti ni obvestila sodišča o razlogih za njeno odsotnost. 10. Na glavni obravnavi sta tožnica in stranka z interesom vztrajali pri stališčih, ki sta jih podali v tožbi, odgovoru na tožbo ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Pooblaščenec tožeče stranke je sodišče pozval, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 473. člena EZ-1 in tej podobnim določb EZ-1 in ZUreP-2. **Dokazni postopek**

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine upravnega in sodnega spisa.

12. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog tožnice za njeno zaslišanje kot nepotrebnega. Tožnica je namreč predlagala, da jo sodišče zasliši v zvezi s potekom predhodnega upravnega postopka, slednje pa je razvidno že iz podatkov upravnega spisa. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog tožnice za ogled na kraju samem, saj je tožbene navedbe glede nesorazmernosti posega in poteka trase mogoče preveriti že s podatki iz upravnega spisa.

13. Sodišče je prav tako zavrnilo dokazni predlog tožnice za vpogled v KDD o lastniški strukturi družbe A. kot nepotrebnega. Lastniška struktura je razvidna že iz druge listine, ki jo je tožnica priložila tožbi (listina A6).

14. Pooblaščenec tožnice je na naroku za glavno obravnavo ugovarjal zavrnitvi zgoraj navedenih dokaznih predlogov.

**K I. točki izreka**

15. Tožba zoper sklep prvostopenjskega organa, št. 352-2/2020-4 z dne 16. 1. 2020, je prepozna.

16. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj.

17. Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je vročevalec sklep Upravne enote Kranj, št. 352-2/2020-4 z dne 16. 1. 2020, zoper katerega v skladu z osmim odstavkom 473. člena EZ-11 pritožba ni dovoljena, tožnici osebno vročil na naslovu ... dne 21. 1. 2020. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper navedeni sklep se je tako iztekel dne 20. 2. 2020, tožnica pa je tožbo vložila šele dne 5. 11. 2021. To pomeni, da je tožbo zoper navedeni sklep vložila po poteku zakonsko določenega roka.

18. Ker je bila glede na obrazloženo tožba zoper izpodbijani sklep vložena prepozno, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrglo.

**K II. točki izreka**

19. Tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 352-2/2020-30 z dne 24. 3. 2021, je utemeljena.

20. V obravnavanem primeru je nadalje sporna pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa o obremenitvi zemljišča v lasti tožnice z ustanovitvijo služnosti v javno korist v korist razlastitvene upravičenke, družbe A. in vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture.

21. Tožnica odločbo izpodbija iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču še predlaga, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti Uredbe o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko ter 473. člena EZ-1 in, kot je navedla na naroku za glavno obravnavo, smiselno podobnih določb EZ-1 in ZUreP-2. 22. EZ-1 v prvem odstavku 472. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za: prenos in distribucijo elektrike, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, ali proizvodnjo elektrike, skladišča zemeljskega plina, terminal za utekočinjen zemeljski plin ali transport tekočih goriv po vodih, v javno korist in se zanju nepremičnine lahko razlastijo, omejijo s pravico uporabe za določen čas ali obremenijo z začasno ali trajno služnostjo. V skladu z drugim odstavkom istega člena se za vprašanja glede razlastitve in omejitve lastninske pravice, ki niso posebej urejena z EZ-1, uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice (v času izdaje izpodbijane odločbe je to bil ZUreP-2).

23. V skladu s prvim odstavkom 211. člena ZUreP-2 se lahko lastninska pravica na nepremičnini začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Če ni v tem členu določeno drugače, se glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, uporabljajo določbe ZUreP-2 o razlastitvi (osmi odstavek 211. člena ZUreP-2).

24. Sodišče se bo naprej opredelilo do obeh predlogov tožnice za prekinitev postopka in vložitve zahteve za oceno ustavnosti.

_Glede neustavnosti Uredbe o DPN zaradi kršitve pravice do sodelovanja javnosti pri okoljskem odločanju javnih oblasti_

25. Tožnica v tožbi navaja, da je Uredba o DPN, s katerim organ utemeljuje obstoj javne koristi za obremenitev zemljišča z ustanovitvijo služnosti, neustavna, ker so bile v postopku sprejemanja DPN kršene določbe Aarhuške konvencije, saj javnost ni imela učinkovite možnosti za sodelovanje v postopku.

26. Sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju javnih oblasti je v Aarhuški konvenciji urejeno na treh ravneh. Konvencija določa sodelovanje javnosti pri odločanju o konkretnih posegih v okolje (6. člen), pri pripravi načrtov, programov in politik v zvezi z okoljem (7. člen) ter pri pripravi izvršilnih predpisov oziroma splošno veljavnih pravno obvezujočih normativnih aktov, ki lahko pomembno vplivajo na okolje (8. člen). V sistemu varstva okolja ima sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju dvojni pomen. Ne gre le za pravico predstavnikov civilne družbe, da sodelujejo pri okoljskem odločanju. Zahteva po vključitvi javnosti v okoljsko odločanje je obenem bistvena procesna zahteva, ki je namenjena varstvu okolja samemu, saj je prav njena uresničitev nujni pogoj, da lahko predstavniki civilne družbe učinkovito udejanjajo svojo dolžnost in skrb za varstvo okolja. Zatrjevanje kršitve pravice do sodelovanja javnosti v postopkih sprejemanja podzakonskih predpisov, ki urejajo področje varstva okolja in ki lahko imajo posledice na okolje, zato pomeni tudi zatrjevanje kršitve postopkovnih pravil sprejemanja teh predpisov.

27. Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP), ki je veljal v času sprejemanja DPN, je sodelovanje javnosti urejal v 25. členu (seznanitev javnosti s študijo variant) in 33. členu (seznanitev javnosti z osnutkom načrta). Koordinator je moral na predpisani način javnost seznaniti z javno razgrnitvijo, osnutek DPN je moral biti razgrnjen najmanj 30 dni, zagotovljena pa je morala biti tudi njegova javna obravnava. V času javne razgrnitve je imela javnost pravico dajati pripombe in predloge na osnutek načrta ter okoljsko poročilo (peti odstavek 25. člena in peti odstavek 33. člena ZUPUDPP).

28. Med strankami ni sporno, da je javna razgrnitev DPN in osnutka okoljevarstvenega soglasja potekala konec leta 2015 in začetek leta 2016, ko so bile razpisane tudi javne obravnave, ter da je bila zadnja javna razgrnitev opravljena maja 2016. Na podlagi navedenega in zgoraj povzetih določb ZUPUDPP sodišče ugotavlja, da je bil postopek sprejemanja DPN skladen z zakonom in Aarhuško konvencijo, zato ni sledilo predlogu tožnice za vložitev zahteve za oceno ustavnosti Uredbe o DPN.

_Glede neustavnosti 473. člena EZ-1_

29. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo sodišču predlagala, naj vloži tudi zahtevo za oceno ustavnosti 473. člena EZ-1. Navedena določba po mnenju tožnice ni v skladu z 69. členom Ustave iz več razlogov. Ustava namreč ne dovoljuje, da se lastninska pravica lahko odvzame ali omeji v korist zasebnih gospodarskih družb, niti da se lahko odvzame ali omeji, še preden bi bilo zavezancu dano ustrezno nadomestilo v naravi ali plačana ustrezna odškodnina.

30. Ustava v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Člen 69 Ustave torej daje zakonodajalcu pooblastilo za urejanje zakonske podlage za razlastitev. Razlastitev je skladno z 69. členom Ustave dopustna le: (1) proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini; (2) pod pogoji, ki jih določa zakon; (3) _če to zahteva javna korist_. Pri razlastitvi gre za tipičen poseg države v zasebno sfero zaradi javnega interesa. Razlastitev po 69. členu Ustave je prisilen odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist na način in po postopku, ki je predpisan z zakonom. Iz navedenega izhaja, da je Ustava zakonodajalcu prepustila podrobnejšo ureditev postopka odvzema in omejitve lastninske pravice na nepremičnini.

31. Zakonodajalec je v relevantni zakonodaji, v konkretnem primeru EZ-1 in ZUreP-2, podrobneje uredil pogoje v zvezi z obstojem javnega interesa, ki morajo biti izkazani v primeru vložitve predloga za začetek postopka odvzema ali omejitve lastninske pravice na nepremičnini. EZ-1 tako v prvi alineji prvega odstavka 472. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so med drugim potrebni za prenos in distribucijo elektrike, v javno korist in se zanju nepremičnine lahko razlastijo, omejijo s pravico uporabe za določen čas ali obremenijo z začasno ali trajno služnostjo. Ne drži torej tožbena navedba, da je zaradi obstoječe ureditve v EZ-1 lahko v konkretnem primeru prišlo do omejitve lastninske pravice tožnice v zasebno korist, saj je javna korist, pogoji za obstoj katere so določeni v 472. členu EZ-1, izkazana z Uredbo o DPN, ki na tožničinem zemljišču predvideva izgradnjo daljnovoda za prenos in distribucijo elektrike. Zakonodajalec je v EZ-1 in ZUreP-2 ob upoštevanju 69. člena Ustave jasno predpisal pogoje za obstoj javne koristi, ki jo mora izkazati razlastitveni upravičenec ob vložitvi predloga za začetek postopka omejitve ali odvzema lastninske pravice, kar pomeni, da se navedeni postopek ne more začeti in voditi na podlagi zasebnega interesa.

32. Sodišče nadalje poudarja, da 69. člen Ustave ne omejuje kroga subjektov, ki so lahko razlastitveni upravičenci, zato je tudi ureditev tega vprašanja prepuščena zakonodajalcu. To pomeni, da tretji odstavek 473. člena ZUreP-2, ki določa, da lahko predlog za omejitev lastninske pravice (ne pa tudi za njen odvzem, prim. prvi in drugi odstavek istega člena) v primeru neuspešne sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist vloži investitor gradnje objektov za prenos in distribucijo elektrike, ni v neskladju z 69. členom Ustave.

33. Sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da 69. člen Ustave ne določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji, še preden bi bilo zavezancu dano ustrezno nadomestilo v naravi ali plačana ustrezna odškodnina. Ustava v navedenem členu namreč ne določa časovnega trenutka, v katerem mora biti razlastitvenemu zavezancu dano ustrezno nadomestilo oziroma odškodnina, temveč to odločitev ponovno prepušča zakonodajalcu.

34. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec s 473. členom EZ-1 zadostil ustavnopravnim vidikom varstva lastninske pravice na nepremičninah, zato ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti.

35. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo predlagala, da sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti še drugih določil EZ-1 in ZUreP-2, ki po mnenju tožnice dopuščata takšno protipravno ravnanje organov, čemur pa sodišče že zaradi nekonkretiziranja določb ne sledi. Ne glede na to pa še sodi, da sta EZ-1 in ZUreP-2 v delih, kjer urejata omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist, ustavnoskladna iz zgoraj podanih razlogov.

_Glede predhodnega postopka in ustreznosti dane ponudbe_

36. Tožnica v tožbi nadalje ugovarja, da je bila ponudba za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti nesprejemljiva, pomanjkljiva in nedoločna, zaradi česar ne more predstavljati ponudbe v smislu 197. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1. 37. Sodišče ugovoru, ki se nanaša na pomanjkanje procesne predpostavke za uvedbo postopka zaradi pomanjkljive ponudbe, ne more slediti. Drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 in tretji odstavek 473. člena EZ-1 določata obvezne sestavine vloge, kar pomeni, da se zahteva za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice kot vloga šteje za popolno samo, če vsebuje vse sestavine. Ena izmed sestavin je tudi ponudba za odkup iz 197. člena ZUreP-2. Po tretjem odstavku 473. člena EZ-1 lahko investitor nemudoma vloži predlog za omejitev lastninske pravice, če v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist na nepremičninah te pogodbe ne uspe skleniti. Ponudba za sklenitev pogodbe mora vsebovati cenitev sodno zapriseženega cenilca. Po mnenju sodišča je bil predlog stranke z interesom za omejitev lastninske pravice na nepremičnini tožnice v smislu prvega in drugega odstavka 199. člena ZUreP-2 ter tretjega odstavka 473. člena EZ-1 popoln.

38. Bistveni element ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist na podlagi tretjega odstavka 473. člena EZ-1 so obseg omejitve lastninske pravice, cena oziroma višina odškodnine, ki jo razlastitvena upravičenka ponuja razlastitveni zavezanki za odkup predmetne parcele (v obravnavani zadevi za ustanovitev služnosti v javno korist) ter cenitev sodno zapriseženega izvedenca. Sodišče se je z vpogledom v upravni spis prepričalo, da je ponudba v obravnavanem primeru vsebovala vse naštete bistvene elemente. Iz cenitvenega poročila sodnega cenilca z dne 8. 4. 2019, ki je bil priložen ponudbi z dne 3. 6. 2019, je tožnica lahko razbrala površino parcele, ki bo prizadeta z ustanovitvijo služnostne pravice (navedeni podatek izhaja iz površine koridorja, ki znaša 986 m2), in ceno, ki jo služnostna upravičenka ponuja (2.048,65 EUR), cena pa je bila navedena tudi v osnutku pogodbe, ki je bil priložen ponudbi. Neumestitev obsega služnostne pravice v prostor in posledično nenatančno zemljiškoknjižno dovolilo na pravilnost ponudbe kot ene od sestavin popolne zahteve za omejitev lastninske pravice in procesne predpostavke v smislu določb ZUreP-2 in EZ-1 za vložitev zahteve po oceni sodišča ne vplivata. Ponudba je tako vsebovala vse bistvene elemente, na podlagi katerih je lahko tožnica kot služnostna zavezanka in kot potencialna sprejemnica ponudbe oblikovala svojo voljo.

39. Tudi morebitne neustreznosti ponujene odškodnine sodišče ne šteje za relevantno okoliščino, ki bi povzročila, da predlog za ustanovitev služnosti ni sposoben za obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 207. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1 organ stranki šele po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi (oziroma omejitvi lastninske pravice) pozove, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu. Če v dveh mesecih po pozivu ni sklenjen sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu, lahko razlastitveni upravičenec ali razlaščenec na podlagi šestega odstavka 207. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1 vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču. Navedeno pomeni, da organ v postopku odločanja o zahtevi za razlastitev ne odloča tudi o višini odškodnine oziroma nadomestila, ki pripada razlastitvenemu zavezancu, temveč je - v primeru, da se razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec o tem ne sporazumeta - za to pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku. Edina pravno relevantna okoliščina, ki je hkrati tudi procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o zahtevi za omejitev lastninske pravice, je navedba višine odškodnine, ki jo razlastitveni upravičenec ponuja zavezancu v primeru sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist. 40. Sodišče še dodaja, da tožnica ni izkazala, kako je na zakonitosti zadevnega postopka vplivala okoliščina, da družba B., ki je tožnici v imenu razlastitvene upravičenke posredovala ponudbo, ob tem dejanju ni predložila pooblastila. Iz osnutka pogodbe in cenitvenega poročila je namreč jasno razvidno, da je investitor družba A., v obstoj pooblastilnega razmerja pa se je sodišče prepričalo tudi z vpogledom v upravni spis.

_Glede vodenja nujnega postopka_

41. Peti odstavek 473. člena EZ-1 določa, da so postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po tem zakonu nujni ne glede na določbe o pridobitvi lastninske pravice in posesti v nujnem postopku v zakonu, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice, če je javna korist izkazana skladno z določbami zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice in če razlastitveni upravičenec pri sodišču ali notarju da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi, s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini. Nujnosti postopkov ni treba posebej obrazložiti in utemeljiti.

42. Sodišče ugotavlja, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za vodenje nujnega postopka. Javna korist je izkazana tako na podlagi prve alineje prvega odstavka 472. člena EZ-1, saj se lastninska pravica tožnice omejuje zaradi gradnje objekta za prenos in distribucijo elektrike, kot tudi na podlagi prve alineje prvega odstavka 194. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1, saj je izgradnja predmetnega daljnovoda predvidena z DPN. Prav tako je razlastitvena upravičenka pri notarju dala v hrambo znesek v višini 3.072,97 EUR, kar ustreza 1,5-kratniku višine ocenjene odškodnine, ki znaša 2.048,65 EUR. Deponiranje navedenega zneska pri notarju je razlastitvena upravičenka izkazala s predložitvijo fotokopije notarskega zapisnika z dne 23. 1. 2020 (priloga C2). Glede na izrecno določbo, da nujnosti postopka za omejitev lastninske pravice po EZ-1 ni treba posebej obrazložiti in utemeljiti, je bila odločitev organa za vodenje nujnega postopka pravilna in na zakonu utemeljena.

_Glede zatrjevanih kršitev pravil postopka_

43. Tožnica v tožbi uveljavlja tudi kršitve pravil postopka, do katerih se bo sodišče v nadaljevanju opredelilo po posameznih očitkih.

44. Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.2 Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da se v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavlja zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo.3 Če bi bil upravni akt sprejet v postopku, v katerem se stranka ne bi mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imela omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.4 Čeprav navedeno ne pomeni, da mora organ izvesti vsak predlagan dokaz, pa se mora do njega opredeliti in razložiti, če ga zavrne, zakaj ga ne bo izvedel.5

45. Tožbeni ugovor, da se organ ni opredelil do navedbe tožnice, da bi bilo mogoče njeno lastninsko pravico omejiti v manjšem obsegu, in sicer z vkopom daljnovoda v zemljo, ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe pojasnil, da gradnja predmetnega daljnovoda predstavlja prostorsko ureditev državnega pomena, ki je bila s strani države sprejeta v obliki DPN in potrjena z uredbo vlade. Ker je fizična izvedba daljnovoda natančno določena v DPN, vkop daljnovoda ni dopusten. Po oceni sodišča se je organ v zadostni meri opredelil do navedenega ugovora tožnice, obrazložitev pa je v tem delu tudi vsebinsko pravilna in ji sodišče v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

46. Sodišče nadalje ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, kot to zatrjuje tožnica v tožbi, da je že tekom prvostopenjskega postopka med drugim predlagala ogled kraju samem, na katerem bi se lahko organ prepričal, da je mogoče daljnovod vkopati v zemljo; predlagala je tudi dokaz z izvedencem ekonomske stroke, ki bi podal mnenje o izgubi vrednosti nepremičnin, ki so predmet razlastitvenega postopka, in z izvedencem kmetijske stroke, ki bo upošteval vse vplive daljnovoda na zadevne nepremičnine. Predlagala je tudi zaslišanje priče E. E., ki je podrobno seznanjen z okoliščinami izračuna vrednosti kmetijskih zemljišč, preko katerih bo zgrajen daljnovod. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se prvostopenjski organ ni opredelil do navedenih tožničinih dokaznih predlogov in ni navedel, zakaj jih ni izvedel. Toženka se je v drugostopenjski odločbi deloma opredelila do zatrjevane procesne kršitve. Navedla je, da prvostopenjski organ utemeljeno ni sledil dokaznim predlogom tožnice za ogled na kraju samem, njeno zaslišanje, postavitev izvedenca ekonomske in kmetijske stroke. Predlagani dokazi se namreč nanašajo na navedbe tožnice glede nesorazmernosti posega in možnosti vkopa daljnovoda v zemljo, torej v zvezi s samo izvedbo postavitve daljnovoda, kar pa je že definirano v DPN, zato je toženka njihovo zavrnitev utemeljila z razlogom, da ne bi imeli vpliva na odločitev v zadevi. Do dokaznega predloga tožnice za zaslišanje priče E. E., čeprav je tožnica v pritožbi izrecno opozorila, da se do navedenega dokaznega predloga ni opredelil že prvostopenjski organ, pa se drugostopenjski organ res ni opredelil. 47. Po prvem odstavku 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek). Trditveno in dokazno breme je torej na stranki, saj ZUP izhaja iz interesa, ki se v postopku varuje. Tožnica je to storila, in za svoje trditve, da je opravljena cenitev škode, ki ji bo nastala z ustanovitvijo predmetne služnosti v javno korist, neustrezna, predlagala zaslišanje priče E. E., ki razpolaga z določenimi informacijami glede točne vrednosti njenega zemljišča. Organ tega dokaza ni izvedel niti ni pojasnil (ne v prvostopenjski ne v drugostopenjski odločbi), zakaj je njegovo izvedbo zavrnil. Zato tožnica utemeljeno ugovarja oziroma zatrjuje, da je bila v postopku zagrešena absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in kršitev 22. člena Ustave (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

48. Tožnica v tožbi opozarja tudi na nenatančnost in nejasnost izreka izpodbijane odločbe. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Šesti odstavek 213. člena ZUP določa, da mora biti izrek kratek in določen, kar pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v dispozitivu. Izrek odločbe ni jasen in določen, če dopušča različna tolmačenja.

49. Tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nedoločen do te mere, da ni jasno, kje bo potekala obremenitev s služnostjo, je utemeljen. Iz izreka namreč izhaja le, da obremenitev zemljišča obsega srednji del zemljišča v varovalnem pasu daljnovoda širine 15 m levo in desno od osi daljnovoda s površino koridorja 986 m2. Iz izreka odločbe tako ni mogoče razbrati niti tega, v oddaljenosti koliko metrov od parcelnih meja poteka obremenitev in kakšne so njene prostorske meje, niti ni v izreku opredeljen potek varovalnega pasu daljnovoda, kar po oceni sodišča pomeni, da izrek ni dovolj določen in jasno formuliran, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, s tem pa je prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

_Glede odločitve o priznanju stroškov postopka_

50. V zvezi s tožbenimi ugovori glede pravilnosti višine priznanih stroškov sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjski organ zavzel pravilno stališče, da gre pri odločanju o zahtevi za razlastitev za neocenljivo zadevo. Vrednost predmeta iz odločbe namreč ne izhaja, predmet tega upravnega postopka pa tudi ni odločanje o odškodnini oziroma nadomestilu za omejitev lastninske pravice v javno korist. Utemeljen pa je ugovor tožnice, da je organ njeno vlogo z dne 18. 6. 2020, s katero se je na podlagi napotila organa opredelila do vsebine nove služnostne pogodbe, ki jo je na ustni obravnavi predložila stranka z interesom, napačno ovrednotil kot neobrazloženo vlogo na podlagi tar. št. 28/4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). V navedeni vlogi tožnica namreč podaja obrazložene pripombe na vsebino služnostne pogodbe ter dodane navedbe v zvezi z nesorazmernostjo zahtevane služnosti, v zvezi s čemer poda tudi dokazne predloge. Smiselno enako sodišče ugotavlja v zvezi z vlogo tožnice z dne 4. 11. 2020, ki jo je organ prav tako zmotno ovrednotil kot neobrazloženo vlogo, čeprav tožnica v njej podaja obrazložene navedbe in za svoje navedbe glede nesorazmernosti omejitve lastninske pravice predlaga dodatne dokaze. Prav tako je organ nepravilno zavrnil priglašene materialne stroške, kar je utemeljil s tem, da je tožnica v štirih ločenih vlogah priglasila povrnitev materialnih stroškov (z vsako vlogo po 50 točk), ni pa priglasila povrnitve stroškov v pavšalnem znesku. Navedeno stališče organa je napačno, saj lahko odvetnik v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT materialne stroške obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku, kar pomeni, da mora organ o navedenem zahtevku odločiti po pravilih OT o priglasitvi materialnih stroškov v dejanski višini. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da bi moral organ vlogi tožnice z dne 18. 6. 2020 in 4. 11. 2020 ovrednotiti kot obrazloženi vlogi v skladu s tar. št. 28/2(2) OT ter da bi moral ob pravilni uporabi pravil OT odločiti o zahtevku stranke za povrnitev materialnih stroškov. Zaradi napačne razlage določb OT je organ v tem delu napačno uporabil materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

51. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in jo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena zakona vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča, ki ga je v tej sodbi zavzelo glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

**K III. točki izreka**

52. Ker je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Osmi odstavek 473. člena EZ-1 določa, da se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz 472. člena tega zakona, ne glede na določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice (tj. ZUreP-2), ne uvede z odločbo, temveč po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice pristojni organ izda sklep o začetku razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018. 3 Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča RS, Up-171/00 z dne 12. 7. 2001 in št. Up-345/00 z dne 10. 1. 2002. 4 Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča RS, št. Up-47/93 z dne 6. 10. 1995, 5. točka obrazložitve. 5 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007.