Jedro

Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da je ena od materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka tudi pobotanje terjatev stečajnega dolžnika s terjatvami upnika, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP). Ker takšen materialnopravni učinek nastane neposredno na podlagi zakona, postane vprašanje obstoja nasprotnih terjatev ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranki relevantno za pravilno ugotovitev višine obveznosti tožene stranke. Ob predpostavki obstoja nasprotnih terjatev veljata terjatvi za pobotani do višine nižje terjatve.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita v delih, ki se nanašata na odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe in odločitev sodišča druge stopnje o stroških pritožbenega postopka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo neporavnanih obveznosti za dela, ki jih je za toženo stranko opravila kot izvajalka na podlagi Gradbene pogodbe št. ... z dne 15. 12. 2010 (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je toženi stranki kot naročnici zavezala zgraditi objekt Regalno skladišče A. 2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 333.213,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2012 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.843,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Presežni del zahtevka v višini 184.124,36 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Pobotni ugovor tožene stranke je zavrglo (III. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je (v delu, ki je predmet revizijskega postopka) zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka sodbe (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje).

**Glede dovoljenosti revizije**

4. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano odločbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku v višini 333.213,28 EUR, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

5. Z izpodbijano odločbo je pravnomočno odločeno tudi o zavrženju pobotnega ugovora tožene stranke, s katerim je tožena stranka v pobot uveljavljala terjatev do tožeče stranke, ki presega znesek terjatve tožeče stranke. Odločitev o zavrženju pobotnega ugovora sicer predstavlja sklep o nedopustitvi uveljavljanja procesnega ugovora. Ta ugovor pa predstavlja poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene1. Z nedopustitvijo uveljavljanja pobotnega ugovora je tožencu onemogočeno v isti pravdi ugotavljanje obstoja njegove terjatve in preprečen učinek prenehanja terjatve tožnika, ki bi ga lahko dosegel, če bi bil pobotni ugovor dopusten. Ker je bil s tem pravnomočno končan postopek o uveljavljanju takšnega obrambnega sredstva tožene stranke, je dovoljena revizija tudi zoper tisti del odločitve sodišča druge stopnje, s katerim je zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev o zavrženju pobotnega ugovora (prvi odstavek 384. člena ZPP).

**Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe**

6. Pravdni stranki sta 15. 12. 2010 sklenili Pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala zgraditi objekt Regalno skladišče A. Dogovorjeno je bilo, da bo tožeča stranka objekt zgradila po sistemu „ključ v roke“. Pogodbena vrednost objekta je znašala 750.000,00 EUR. Tožeča stranka je objekt zgradila, tožena stranka ga uporablja in je zanj 2. 11. 2011 prejela uporabno dovoljenje. Tožena stranka je tožeči stranki plačala 645.041,66 EUR.

7. V Pogodbi je bilo dogovorjeno tudi, da ima tožeča stranka pravico do plačila naknadno naročenih dodatnih del, ki so bila izvedena zaradi spremembe projekta in so predmet posebnega dogovora.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so bila med pravdnima strankama dogovorjena in izvedena dodatna dela ter dela v večjem obsegu kot so bila prvotno vključena v Pogodbo. Iz naslova dodatnih del je sodišče prve stopnje ob pomoči izvedenca tožeči stranki priznalo 188.333,87 EUR, iz naslova več del pa 26.323,06 EUR. Prav tako je sodišče priznalo iz naslova opravljenih del po pridobitvi uporabnega dovoljenja znesek v višini 13.598,00 EUR, razliko do pogodbene vrednosti v višini 29.958,35 EUR in razliko do vrednosti iz končne situacije v višini 75.000,00 EUR. Seštevek v višini 333.213,28 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki.

**Glede nedopustnosti procesnega pobotnega ugovora**

9. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje v izpodbijani odločbi, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa III Ips 99/2013 z dne 11. 3. 2014, da je mogoče s procesnim ugovorom zaradi pobotanja uveljavljati tudi terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru ni sporno, da je o terjatvi tožene stranke tekla pravda pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (II Pg 1322/2012) in da o navedenem zahtevku v času odločanja sodišča prve stopnje v tej pravdi še ni bilo odločeno.

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da zaradi učinka litispendence ni dopustno uveljavljati procesnega pobotnega ugovora potem, ko je že tekla pravda glede iste terjatve pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Takšno stališče je skladno s stališči slovenske procesne teorije2 kakor tudi z že zavzetimi stališči Vrhovnega sodišča.3 Nasprotna stališča, ki jih zastopa revident v reviziji, so materialnopravno zmotna.

11. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo v delu, s katerim je izpodbijala odločitev sodišč nižjih stopenj o zavrženju pobotnega ugovora (353. člen ZPP).

**Glede revizije zoper sodbo**

12. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi obstoja obveznosti tožene stranke zavzelo stališče, da se mu ni treba ukvarjati z vprašanjem obstoja nasprotne obveznosti tožeče stranke, ki jo je v pobot uveljavljala tožena stranka, saj je pobotni ugovor zavrglo (44., 55. in 62. točka obrazložitve sodbe). Takšnemu stališču je smiselno pritrdilo sodišče druge stopnje (16. točka obrazložitve sodbe).

13. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil dne 6. 8. 2014, to je po vložitvi tožbe in pred koncem glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, nad tožečo stranko začet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi dne 10. 10. 2014 tudi izdalo sklep o prekinitvi postopka (red. št. 80).

14. Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da je ena od materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka tudi pobotanje terjatev stečajnega dolžnika s terjatvami upnika, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP). Ker takšen materialnopravni učinek nastane neposredno na podlagi zakona, postane vprašanje obstoja nasprotnih terjatev ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranki relevantno za pravilno ugotovitev višine obveznosti tožene stranke. Ob predpostavki obstoja nasprotnih terjatev veljata terjatvi za pobotani do višine nižje terjatve. Tožena stranka se je na obstoj nasprotnih terjatev v postopku sklicevala že v odgovoru na tožbo.

15. Ker sta sodišči prve in druge stopnje prezrli učinek zakonitega pobotanja po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP (na kar se je tožena stranka utemeljeno sklicevala tudi v pritožbi), je utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. V posledici neupoštevanja navedenih učinkov začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj se sodišči nista opredelili do obstoja terjatev tožene stranke ob začetku stečajnega postopka. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Ker se navedena relevantna dejstva sploh še niso ugotavljala, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo odločitev sodišč prve in druge stopnje v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku in odločitev o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

16. Ker za ugoditev reviziji zoper sodbo zadostujejo že navedeni materialnopravni razlogi v prejšnji točki te obrazložitve, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati tudi do drugih razlogov, ki jih je tožena stranka uveljavljala v reviziji (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

**Glede stroškov postopka**

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Jože Juhart, Pobotanje v pravdi, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, letnik XXIX, 1959, stran 89. 2 A. Galič in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, 2. knjiga, 2006, stran 220. 3 Sodba in sklep VIII Ips 236/99 z dne 15. 2. 2000 ter sklep II Ips 906/2008 z dne 5. 4. 2012.