Jedro

V tej fazi postopka ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je sporna izredna odpoved nezakonita, ker kršitve niso tako hude, da bi utemeljevale podajo izredne odpovedi v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker terjatev ni verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem je tožena stranka dolžna takoj pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto in ji omogočiti opravljanje dela na istem delovnem mestu kot pred izredno odpovedjo, vse do razrešitve spora v predmetni zadevi, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem je tožena stranka dolžna takoj pozvati tožečo stranko nazaj na delovno mesto in ji omogočiti opravljanje dela na istem delovnem mestu kot pred izredno odpovedjo, vse do razrešitve spora v predmetni zadevi; da začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari; da ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka izdaje začasne odredbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev iz odločbe o njihovi odmeri do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka podala odpoved na podlagi razlogov, s katerimi tožnik ni bil predhodno pisno seznanjen in mu ni bil omogočen zagovor, s čimer je tožena stranka kršila 85. člen ZDR-1. Tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljuje z razlogi, za katere je vedela več kot 30 dni pred podajo odpovedi, kar predstavlja kršitev 109. člena ZDR-1. Odpoved temelji na razlogih, ki niso take narave, da zaradi njih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega procesa do izteka odpovednega roka. Prav tako ne gre za razloge, ki bi predstavljali hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to je tožena stranka kršila 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navaja tudi, da razlogi za odpoved niso resnični. Tožena stranka opira odpoved na dogodke, ki so se zgodili v maju in juniju 2016, oziroma naj bi tožnik že pred septembrom 2016 kršil delovne obveznosti, pri čemer tožena stranka v odpovedi sploh ne navaja, za katere kršitve naj bi šlo. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožniku omogočen zagovor, ker tožena stranka utemeljuje odpoved tudi na dogodku, ki naj bi se zgodil po vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor (očitek o domnevnem izkoriščanju tožnikovega položaja za zasebni interes, ker naj bi organiziral starše z namenom izvajanja aktivnosti zoper toženo stranko in njeno vodstvo). Gre za enega izmed ključnih razlogov, ki so prispevali k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ostali razlogi, glede katerih je bil tožniku omogočen zagovor, namreč ne predstavljajo hujših kršitev delovnih obveznosti za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in ne utemeljujejo najstrožjega ukrepa tožene stranke. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni mogoče nadaljevati dela do konca odpovednega roka, je kršilo določbe postopka. Tožnik bi z nadaljevanjem dela pri toženi stranki pripomogel k doseganju pričakovanih standardov znanja, pri tem pa pritožba izpostavlja zadovoljstvo staršev otrok, ki obiskujejo tožnikove učne ure. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da škoda, ki bi tožniku nastala, zanj ne bi bila težko nadomestljiva. Navaja, da je izkazal tako verjetnost obstoja terjatve kot tudi, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve. ZIZ v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2006 za nedoločen čas na delovnem mestu „učitelj tolkal“. Tožena stranka mu je dne 30. 9. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za zakonitost izredne odpovedi mora biti podan še pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

8. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil sklep nekoherenten in sam s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavlja, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa dodaja, da kršitve, ki so očitane tožniku, ne sovpadajo s 30-dnevnim subjektivnim rokom iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbeni razlog ni podan, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se vse tožniku očitane kršitve zgodile v septembru 2016, kar glede na to, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved dne 30. 9. 2016, pomeni, da je odpoved pravočasna. Ugotovitev, da nekatera dokazila ne sovpadajo s tem obdobjem, ter da se nanašajo na čas pred septembrom 2016, sama zase ne pomeni nasprotja z ugotovitvijo o pravočasnosti odpovedi, saj sodišče prve stopnje glede vprašanja pravočasnosti upošteva tudi dokazila, ki datirajo iz septembra 2016 in ki jih je tožena stranka upoštevala pri podaji izpodbijane odpovedi.

9. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sklep nima razlogov o tem, zakaj ni mogoče nadaljevati dela do konca odpovednega roka. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v odpovedi konkretno utemeljila, zakaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom do poteka odpovednega roka, kar v tej fazi postopka, ko sodišče prve stopnje še ni izvajalo dokazov, zadošča za ugotovitev, da tožnik terjatve ni izkazal za verjetno. Tožnik si neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje že v postopku za izdajo začasne odredbe sprejelo takšno dokazno oceno v smislu določbe 8. člena ZPP, kot jo bo sprejelo šele pri odločanju o glavni stvari, potem ko bo izvedlo vse predlagane dokaze in razsodilo na podlagi uspeha celotnega izvedenega dokaznega postopka, saj za odločitev o izdaji začasne odredbe zadošča že ugotovitev o verjetnosti obstoja terjatve. Zato tudi ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava - Ur. l. RS/I, št. 33-1409/1991 in nasl.) in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožniku očita več kršitev, in sicer, da naj bi dne 2. 9. 2016 motil delovni sestanek, istega dne motil učiteljico A.A. med poukom ter nadrl pomočnico ravnateljice, dne 7. 9. 2016 naj bi nadlegoval in opozarjal učitelja B.B. na hodniku, dne 1. 9. 2016 brez dovoljenja vodstva postavil instrument vibrafon za tolkala na hodnik, kar naj bi ponovno storil med 13. 9. 2016 in 15. 9. 2016, dne 13. 9. 2016 pa naj bi preko e-pošte zavrnil navodila vodstva tožene stranke za ravnanje glede vibrafona. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile kršitve tožniku podrobno obrazložene, pri čemer je upoštevalo tudi priloge, ki izkazujejo te očitke. Zaključilo je, da priložene priloge kažejo na to, da tožena stranka ni povsem nepotrebno, neutemeljeno in brez ustreznega postopka za ugotovitev celotnega dejanskega stanja tožniku očitala kršitev ter mu posledično podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavzelo je pravilno stališče, da v tej fazi postopka ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je sporna izredna odpoved nezakonita, ker kršitve niso tako hude, da bi utemeljevale podajo izredne odpovedi v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi v tem delu se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi se sodišče že vsebinsko opredelilo do vseh kršitev ter jih ovrednotilo glede njihove teže, kar ni predmet odločanja o začasni odredbi.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožniku v postopku odpovedi ni bil omogočen zagovor, ker naj bi bila odpoved utemeljena tudi na podlagi dogodkov, ki so se zgodili po vročitvi pisne obdolžitve z dne 22. 9. 2016. Gre za očitek o domnevnem tožnikovem izkoriščanju svojega položaja za zasebni interes, ker naj bi dne 28. 9. 2016 v bližini šole organiziral starše otrok, ki jih poučuje, da so prišli na šolo in agresivno zahtevali takojšen sestanek z ravnateljico ter motili delo ravnateljice in učiteljskega zbora. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik lahko izjavil o kršitvah, ki so se mu očitale v pisni obdolžitvi. Glede na to, da je podal tudi svoj pisni zagovor, pritožba neutemeljeno navaja, da mu je bila kršena pravica do obrambe. V zvezi z očitkom o organiziranju staršev otrok, ki jih poučuje tožnik, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je to dejstvo tožena stranka sicer res navedla šele v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar med ostalimi razlogi, s katerimi je utemeljevala siceršnje tožnikovo domnevno nestrokovno ravnanje. Razlogi, navedeni v odpovedi, se nanašajo tako na kršitve, navedene v pisni obdolžitvi, kot tudi na kršitve, ki naj bi jih tožnik storil že v preteklosti, in na navedeno kršitev, ki naj bi jo tožnik storil po podaji pisne obdolžitve. Zato tožnik neutemeljeno navaja, da gre v primeru očitka o organiziranju staršev otrok za enega izmed ključnih razlogov, ki so prispevali k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v odpovedi tega razloga posebej ne izpostavlja, zato je ta trditev protispisna. S tem v zvezi so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da se izpodbijana odpoved nanaša na kršitve, glede katerih je že potekel 30-dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Odpoved namreč temelji na kršitvah iz septembra 2016, kontekst, v katerem je tožena stranka v odpovedi navedla še ostale kršitve (nastale pred septembrom 2016 in po vročitvi pisne obdolžitve), pa je obrazložen že zgoraj in ne daje podlage za sklepanje o tem, da odpoved temelji na razlogih, glede katerih bi tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi.

12. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, potem ko je ugotovilo, da verjetnost terjatve ni izkazana. Kljub temu je pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal predpostavke po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Izguba zaposlitve sama po sebi ne predstavlja težko nenadomestljive škode, tožnik pa svojih trditev, da zanj in njegovo družino nastaja težko nadomestljiva škoda, ni konkretiziral. Glede na to sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo upoštevati povsem splošnih tožnikovih navedb. Navedbe pritožbe, da naj bi ravnanje odvrnilo tudi škodo, ki bo nastala učencem oziroma toženi stranki zaradi spremembe učnega načrta, pa niti niso v domeni tožnika, saj gre za organizacijska vprašanja, ki se nanašajo na toženo stranko.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Predmetni individualni delovni spor se uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na izid postopka, skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.