Jedro

Če začasno uvoženo blago ni vrnjeno v tujino v določenem roku, niti ni dokončno ocarinjeno, pomeni, da je bilo dano v prost promet, in da bi bile zanj plačane carina in druge uvozne davščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, v Ljubljani, št. U 126/97-11 z dne 21.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 20.12.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 5.12.1994. Z njo je tožeča stranka zavezana k plačilu zneska 296.014,00 SIT iz naslova carine, carinske evidence, posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve in prometnega davka, za blago, ki je bilo začasno uvoženo v zakup, po uvozni carinski deklaraciji z dne 13.7.1991 Carinske izpostave B. V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke tožeča stranka po navedeni carinski deklaraciji začasno uvozila v zakup, v smislu 16. člena takrat veljavne Uredbe o pogojih za začasni uvoz in izvoz blaga (Uradni list SFRJ, št. 73/85), potapljaške jopiče, plavuti, dihalke in maske, regulatorje in manometre, vse na podlagi odločbe Carinarnice L., (z dne 17.7.1991), s katero je bil začasen uvoz dovoljen. Ker je bilo po podatkih Elektronskega računskega centra o stanju začasno uvoženega blaga ugotovljeno, da po navedeni deklaraciji uvoženo blago ni bilo izvoženo v tujino do določenega roka (13.7.1992), niti dokončno uvozno ocarinjeno, tožeča stranka pa na poziv prvostopnega organa tudi ni predložila nobenih dokazov o tem, je prvostopni carinski organ obračunal carino in druge davščine za začasno uvoženo blago na podlagi 3. odstavka 249. ter 4. in 5. odstavka 323. člena Carinskega zakona. Upravno sodišče je menilo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj je izdana v zakonitem postopku, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi pravilnih materialnih predpisov.

Prvostopni upravni organ je tožečo stranko pozval, da predloži dokaze o vrnitvi blaga v tujino ali listine o dokončnem carinjenju navedenega blaga, vendar tožeča stranka zahtevanih dokazov ni predložila, temveč ga je le obvestila, da se blago nahaja v športnih centrih na ozemlju Črne Gore do Istre.

Tožeča stranka je vložila pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v delu, ko razlaga, da je tožeča stranka le obvestila, da se blago nahaja v športnih centrih na ozemlju Črne Gore do Istre in da za te trditve ni predložila nobenih dokazov, nerazumljiva. Dejstvo, da je blago v tujini, po mnenju tožeče stranke ni sporno, zato bi to dejstvo, moralo sodišče šteti za ugotovljeno. Sploh pa tožeči stranki ni jasno ali je v zadevi bistveno, kje se nahaja blago. Tožena stranka prav tako pa tudi sodišče sta ugotovila, da ni nobenih dokazov, kje je blago, po drugi strani pa tožena stranka ugotavlja v drugostopni odločbi, da to ni razlog, ki bi vplival na carinjenje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90:CZ) se v primerih, če se začasno uvoženo blago odtuji, ne vrne v tujino ali uporabi v druge namene, kot je bilo začasno uvoženo, začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti. V obravnavenem primeru je bilo v carinskem postopku, začetem po uradni dolžnosti, pravilno ugotovljeno, da začasno uvoženo blago do določenega roka ni bilo izvoženo niti dokončno ocarinjeno. Le navedba v odgovoru tožeče stranke, da se blago nahaja v športnih centrih na ozemlju Črne Gore do Istre, ne da bi predložila ustrezne dokaze o tem, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča za dejansko ugotovitev, da je bilo blago vrnjeno v tujino. Zato je upravno sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, da navedeno blago ni bilo vrnjeno v tujino. Če začasno uvoženo blago ni vrnjeno v tujino v določenem roku, niti ni dokončno ocarinjeno, pomeni, da je bilo dano v prost promet, ne da bi bile zanj plačane carina ter druge uvozne davščine. Zato je odločitev o plačilu le - teh utemeljena. Glede višine odmerjene carine in drugih uvoznih davščin pa tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ugovorov.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.