Jedro

Za presojo pravočasnosti vloge, poslane s pomočjo telekomunikacijskih sredstev, se uporablja prvi odstavek 112. člena ZPP, po katerem se šteje, da je vloga, vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Dokaz o uspešno poslanem faksu ni obenem dokaz o prejemu s pomočjo faksa poslane listine, saj je možno, da zaradi napak v telekomunikacijskem omrežju ali podobnih vzrokov telefaks naprava sodišča ne bo prejela vloge pred potekom roka. Tveganje, da bo do tega prišlo, je na strani vlagatelja vloge.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrne.

Revizija zoper sodbo se zavrže.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje prvič razsodilo s sodbo 5. 9. 2007. Z njo je tožencu naložilo plačilo 15.407,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 1999 z omejitvijo ne ultra alterum tantum (1. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (2. točka izreka ) in odločilo o pravdnih stroških (3. točka izreka). Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrglo, ker jo je ocenilo za prepozno. Zoper ta sklep se je tožeča stranka pritožila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper sklep zavrnilo in potrdilo sklep o zavrženju pritožbe, pritožbi tožene stranke zoper sodbo pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v ugodilnem delu in glede pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sklep, izdan na drugi stopnji. Meni, da ni bilo razloga za sklepanje, da je bila vloga sodišču izročena šele 19. 10. 2007, saj datum in čas, kdaj je delavec sodišča opazil pritožbo, prispelo po faksu, ne moreta biti odločilna za presojo pravočasnosti vloge. Za izročitev pošiljke sodišču po faksu je treba uporabiti prvi odstavek odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku. Vloga, oddana po faksu, se šteje, da je izročena sodišču takrat, ko je dejansko prispela na sodišče in za pravočasno, če je prispela pred iztekom pritožbenega roka. Tožeča stranka je dokazala, da je bilo pošiljanje pritožbe po faksu uspešno in da je bila oddana 18. 10. 2007 ob 21.07, kar pomeni pred iztekom pritožbenega roka. V tem primeru pride v poštev tudi določilo 99. člena Sodnega reda, da se upoštevajo vloge strank, ki so poslane po brzojavu ali telefaksu, v okviru procesnih rokov. Sodni red govori o procesnih rokih, Zakon o pravdnem postopku pa roke nikjer ne veže na delovni čas oziroma poslovanje sodišča. V 100. členu Sodnega reda je predpisano, da se določbe poglavja smiselno uporabljajo tudi za uporabo drugih sodobnih telekomunikacijskih sredstev in informacijske tehnologije. Pritožbeno sodišče se napačno sklicuje na drugi odstavek 112. člena ZPP, ki govori le o oddajah vlog priporočeno ali brzojavno, ker oddaja po faksu ne sodi pod drugi temveč pod prvi odstavek 112. člena ZPP. Ta nikjer ne navaja, da bi morala biti vloga osebno vročena sodišču, temveč se lahko tudi izročitev izven delovnega časa na način, kot je to storila tožeča stranka, šteje za izročitev sodišču. 4. Sodišče prve stopnje je po delni razveljavitvi (prve) sodbe nadaljevalo postopek in 19. 11. 2008 izdalo (novo) sodbo, s katero je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 15.407,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 1999 do 1. 6. 2002, ker naj bi takrat zapadle neplačane obresti dosegle glavnico, ter odločilo o pravdnih stroških.

5. Zoper to sodbo se je toženec pritožil, sodišče druge stopnje pa je njegovi pritožbi ugodilo le glede prenehanja teka obresti (tako da prenehajo teči 12. 5. 2002, ker so že do takrat dosegle glavnico), sicer pa pa jo je zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

6. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec vložil pravočasno revizijo, ker je bilo pri odločanju sodišč prve in druge stopnje zmotno uporabljeno materialno pravo, pri tem pa so bila tudi bistveno kršena pravila postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

7. Revizija zoper sklep ni utemeljena, revizija zoper sodbo pa ni dovoljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 10. 2008 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, ki je določil, da se postopek, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, nadaljuje po določbah tega zakona, če v njem ni drugače določeno (prvi odstavek 130. člena ZPP-D). Drugače je določeno za primer, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal – tedaj se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D), torej neupoštevajoč omenjeno novelo. Če pa je po uveljavitvi tega zakona taka odločba prve stopnje (tj. odločba iz drugega odstavka 130. člena ZPP-D) razveljavljena, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona, torej upoštevajoč z novelo ZPP-D spremenjeno ureditev.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prvo sodbo izdalo 5. 9. 2007, vendar se je z njo postopek končal le v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, medtem ko se je v preostalem (tj . v sodbi 5. 9. 2007 ugodilnem, a kasneje razveljavljenem) delu končal s sodbo 19. 11. 2008. To pa glede na prej pojasnjeno prehodno določbo novele zakona pomeni, da se je postopek s pravnimi sredstvi zoper sodbo z dne 5. 9. 2007 nadaljeval po Zakonu o pravdnem postopku, neupoštevajoč novelo ZPP-D (v nadaljevanju ZPP), postopek s pravnimi sredstvi zoper sodbo z dne 19. 11. 2008 pa po z ZPP-D spremenjenem zakonu (v nadaljevanju obrazložitve zato Vrhovno sodišče kratico ZPP-D uporablja za označbo z novelo spremenjenega zakona).

10. Bistvena novost ZPP-D je nova ureditev instituta revizije kot izrednega pravnega sredstva: revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP-D) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP-D). Z revizijo zoper sodbo tožena stranka izpodbija pravnomočno odločitev, s katero ji je bilo naloženo plačilo 15.407,04 EUR z zamudnimi obrestmi. Revizija torej po samem zakonu ni dovoljena, predhodno pa ni bila dopuščena. Zato je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je revizijsko sodišče, kot izhaja iz II. točke izreka, zavrglo (377. člena ZPP).

11. Ker se postopek s pravnimi sredstvi zoper sklep nadaljuje po ZPP, je bila zoper odločitev sodišča druge stopnje mogoča (le) revizija. Ta je glede na določilo prvega in drugega odstavka 381. člena ZPP dovoljena. Predlog za dopustitev revizije je zato Vrhovno sodišče odstopilo sodišču prve stopnje, in ker je vloga k temu sodišču prispela pred iztekom roka za vložitev revizije, jo je sodišče prve stopnje štelo za revizijo.

12. Z revizijo izpodbijani sklep je sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep o zavrženju njene po telefaksu poslane pritožbe zoper sodbo kot prepozne. Za presojo pravočasnosti vloge, poslane s pomočjo telekomunikacijskih sredstev, se uporablja prvi odstavek 112. člena ZPP, po katerem se šteje, da je vloga, vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Tožeča stranka zmotno očita sodišču druge stopnje, da tega določila ni uporabilo, saj je uporabilo ravno to določilo, obenem pa opozorilo, da drugačna ureditev po drugem odstavku 112. člena ZPP (po kateri se kot relevanten trenutek upošteva dan oddaje vloge) velja le za v tem odstavku izrecno navedene pošiljke. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse(1) in teorije(2). Enako izhaja tudi iz priložene odločbe Višjega sodišča v Celju, na katero se sklicuje tožeča stranka, saj iz nje izhaja, da je sodišče prejelo telefaks na zadnji dan roka (ob 22.58 uri). V tu obravnavani zadevi tožeča stranka očitno meni, da je dokaz o uspešno poslanem faksu obenem že tudi dokaz o prejemu s pomočjo faksa poslane listine naslovniku. To pa ni nujno, saj je možno, da zaradi napak v telekomunikacijskem omrežju ali podobnih vzrokov telefaks naprava sodišča ne bo prejela vloge pred potekom roka. Tveganje, da bo do tega prišlo, je na strani vlagatelja vloge. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je sodišče pritožbo, ki je bila po telefaksu oddana pravočasno 18. 10. 2007 ob 21.08, prejelo prepozno, (šele) 19. 10. 2007 ob 8.19 uri. Tožeča stranka pri tem napačno meni, da je delavec sodišča tedaj opazil pritožbo oziroma da je sodišče prve stopnje pravočasnost vloge ocenjevalo glede na delovni čas sodišča. Podatek o prejemu vloge na sodišču namreč izhaja iz zapisa po telefaksu prejete pritožbe.

13. Sodni red ureja tudi poslovanje sodišča z uporabo telefona, brzojava in telefaksa. Tako v 99. členu določa, da sodišče upošteva vloge strank, ki so poslane po brzojavu ali po telefaksu v okviru procesnih zakonov in da z brzojavnimi sporočili in vlogami strank ni možno odstopiti od rokov, opredeljenih s procesnimi zakoni. Iz nadaljnjega 100. člena Sodnega reda, da se sporočila in vloge strank po telefaksu štejejo kot pisne vloge strank, če so v skladu s procesnimi zakoni in če se iz samega telefaksa da ugotoviti čas oddaje in istovetnost pošiljatelja, bi sicer bilo mogoče sklepati, da je relevanten čas oddaje vloge, vendar pa je 99. člen Sodnega reda nedvoumen in jasno napotuje na uporabo procesnih predpisov glede rokov, pa tudi sicer podzakonski predpis ne more spreminjati zakonske ureditve.

14. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija zoper sklep ni utemeljena in jo je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP.

Op. št. (1): Npr. odločbi VS RS II Ips 622/2007 in II Ips 69/2004. Op. št. (2): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 463.