Jedro

Premoženje, ki ga je univerzi ustanoviteljica (republika) že dala v upravljanje, je novela ZVis-A prenesla v njeno last (z omejeno razpolagalno pravico).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnica je kot glavna intervenientka od tožencev zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na določenih nepremičninah, ki so bile predmet glavne pravde med tožencema. Trdila je, da je lastninsko pravico na nepremičninah pridobila na podlagi Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje je k izstavitvi uveljavljanega zemljiškoknjižnega dovolila zavezalo prvo toženko, sicer pa je tožbene zahtevke zavrnilo. Ugotovilo je, da je o istih nepremičninah v času vložitve tožbe med tožencema že tekla pravda, ki se je zaključila z dne 28. 9. 2009 sklenjeno sodno poravnavo (III P 944/2005), na podlagi katere se lahko kot lastnica nepremičnin vknjiži prva toženka. Slednja je lastninsko pravico pridobila na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), ta ureditev pa je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS-A) razveljavljena. Tedaj je s spornimi nepremičninami upravljala tožnica in ker jih je pridobila iz javnih virov, je postala njihova lastnica (13. člen ZVis). Skladno s prehodno določbo 38. člena ZVis-A bi se sprememba lastništva morala urediti s pogodbo med tožnico in prvo toženko po stanju na dan 1. 3. 2000. Navedena določba je bila podlaga za sklenitev Pogodbe o ugotovitvi prenosa lastništva z dne 30. 9. 2004 (A 10; v nadaljevanju Pogodba), s katero se je prva toženka zavezala s tožnico skleniti aneks o prenosu v tej pravdi spornih nepremičnin, svoje zaveze pa ni izpolnila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje prva toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. Meni, da tožba ob vložitvi ni bila sklepčna, saj je bila vse do sklenitve sodne poravnave zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin druga toženka, novo zemljiškoknjižno stanje pa je bilo izvedeno šele 20. 4. 2012, torej celo po vložitvi pritožbe v tej pravdi. Pogoji za sklenitev aneksa k Pogodbi torej niso bili izpolnjeni. Sporne nepremičnine niso bile pridobljene iz javnih virov in niso bile predmet Pogodbe. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo z njimi tudi sicer ni moglo razpolagati, saj so bile po stanju z dne 1. 3. 2000 in ob sklenitvi Pogodbe v upravljanju Ministrstva za zdravje oziroma Splošne bolnišnice A. Vlada jih je v upravljanje prvo navedenega ministrstva prenesla šele s sklepom z dne 18. 5. 2006, zato za podpis Pogodbe ni bilo zakonske osnove. Tožnica ni postala lastnica nepremičnin na podlagi ZVis, ki v 89. členu določa, da se popis premoženja, ki ga visokošolski zavod uporablja za opravljanje visokošolske dejavnosti, opravi na podlagi bilance stanja na dan 31. 3. 1991. Tedaj so bile vse sporne nepremičnine družbena lastnina v upravljanju druge toženke, tožnica pa na njih ni imela pravice uporabe. Namen zakonodajalca je bil, da kmetijska zemljišča in gozdovi postanejo last prve toženke. Revidentka se sklicuje še na Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ), ki v 65. členu določa, da premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije, ki opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja in nadaljuje delo kot zavod (torej tudi premoženje tožnice), postane s 1. 4. 1991 lastnina njenega ustanovitelja (torej prve toženke). Revidentka je tako že na podlagi ZZ postala lastnica spornega premoženja, ki je bilo v upravljanju tožnice, do istega premoženja pa je upravičena še na podlagi ZSKZ.

4. Tožničinega odgovora na revizijo sodišče ni upoštevalo. Tožnica ga je namreč vložila po pooblaščenki, ki sicer ima opravljen pravniški državni izpit, vendar ni ne njena zakonita zastopnica ne odvetnica (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka se pasivne (stvarne) legitimacije ne more razbremeniti z očitki, da je bila ob vložitvi intervencijske tožbe zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin druga toženka, od katere je v glavni pravdi sama zahtevala in pozneje tudi izposlovala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v svojo korist. Nasprotna možnost ni združljiva z institutom glavne intervencije (193. člen ZPP).

7. Zmotno je revidentkino razumevanje materialnopravne podlage konkretnega spora, ki sta jo sodišči nižjih stopenj pravilno našli v določbah ZVis-A. Dotedanja lastninskopravna razmerja glede nepremičnin, ki jih je univerza pridobila iz javnih in drugih virov, so bila z omenjeno novelo spremenjena: lastnik tega premoženja (z omejeno razpolagalno sposobnostjo) je postala univerza (4. člen ZVis-A), prenos lastninske pravice pa bi se moral pogodbeno urediti v treh letih po uveljavitvi ZVis-A, in sicer po stanju na dan 1. 3. 2000. Opisana sprememba je posledica dne 20. 10. 1999 sprejetega amandmaja, obrazložitev katerega izključuje dvom o njeni hoteni vsebini oziroma zakonodajalčevem namenu, da premoženje, ki ga je univerzi že dal v upravljanje, prenese v njeno last (z omejeno razpolagalno pravico).(1)

8. Izpodbijano odločitev po navedenem utemeljujejo ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da so bile sporne nepremičnine pridobljene iz javnih virov, da jih je imela na dan 1. 3. 2000 v uporabi tožnica in da so tudi predmet Pogodbe med tožnico in prvo toženko o ugotovitvi prenosa lastništva z dne 30. 9. 2004. Tem ugotovitvam revidentka ne more uspešno nasprotovati z navajanjem drugačnih dejanskih okoliščin (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

10. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Čeprav prva toženka z revizijo ni uspela, ni dolžna povrniti tožničinih stroškov revizijskega postopka. Njeni stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni (155. člen ZPP), saj ga zaradi postulacijske nesposobnosti ni bilo mogoče upoštevati (glej zgoraj, tč. 4).

Op. št. (1): Obrazložitev amandmaja je dostopna na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije (https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12563A400339077C12567A6005FAAD3&db=kon_zak&mandat=II&tip=doc).