Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je izhodišče poslovne sposobnosti sposobnost razsojanja, to je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj ter se sposobnost razsojanja kot dejanska lastnost in poslovna sposobnost kot pravno priznana lastnost ne prekrivata vedno.

Dejstvo, da je sodišče tožencem ponudilo možnost za postavitev še enega izvedenca, samo po sebi ne pomeni, da je bilo mnenje izvedenca A. A. nejasno. Toženci s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca B. B. niso uspeli vzpodbuditi utemeljenega dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenca A. A., da mu sodišče ne bi moglo slediti. Sodna praksa izjemoma dopušča postavitev novega izvedenca iste stroke, čeprav je že določen izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil, a v konkretnem primeru dvom, ki ga poudarja pritožba, ni take stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Druga tožena in tretja tožena stranka nosita svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta dolžni povrniti pritožbene stroške v višini 1.281 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je darilna pogodba za primer smrti z dne 1. 3. 2016, sklenjena med prvo toženko in drugim tožencem, nična, da je vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi te darilne pogodbe, vpisana v korist drugega toženca, neveljavna, ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se pri parcelah, ki so bile predmet darilne pogodbe, izbriše prepoved odtujitve in obremenitve v korist drugega toženca (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 17. 3. 2016, sklenjena med prvo toženko in tretjim tožencem, nična (II. točka izreka), ter tožencem naložilo, da tožnici plačajo 10.997,13 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Drugi in tretji toženec sodbo izpodbijata v celoti iz vseh razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter navajata, da je nepravilna in nezakonita.1 Toženca se najprej pritožujeta iz razloga, ker jima je sodišče zmotno naložilo plačilo predujma za postavitev novega izvedenca, saj gre za tožničino dokazno breme v okviru dokazovanja iste dokazne teme. Pri tem se sklicujeta na sklep VSRS II Ips 333/2016. Navajata, da je izvedenec A. A. podal svoje mnenje brez pregleda sodnega spisa, saj je iz njegovih izpovedb ob zaslišanju razvidno, da se z izvedenskim mnenjem izvedenca B. B. predhodno ni seznanil, pri tem se tudi ni opredelil do njegovega mnenja in je možnost takšne opredelitve zavrnil. Ker sta si mnenji nasprotni, bi zaslišanje izvedenca B. B. in soočenje obeh izvedencev, ob tem, da ni bil postavljen nov izvedenec, odpravilo dvome in razjasnilo dejansko stanje glede sposobnosti oblikovanja pravno upoštevne volje s strani prve toženke pri sklepanju pogodb. Oba izvedenca sta brez preverjanja dejanskih okoliščin ugotovila, da je pri prvi toženki podana duševna motnja, to je blodnjavost. Takšen zaključek je brez vsakršne dejanske podlage, saj se ni v nobeni smeri ugotavljalo, ali očitki prve toženke, da je tožnica želela zastrupiti njo in njene mačke, držijo. Navajata, da prva toženka ni blodnjava ter da so očitane blodnje konstrukt izvedenca A. A., ki je podal izmišljene zaključke. Navedeno jasno izhaja iz izpovedb notark, prisotnih pri sklepanju pogodb, drugega in tretjega toženca in prič, predvsem pa iz izpovedbe prve toženke, kateri sodišče ni dalo ustrezne teže. Tožnica je trdila, da ji je prva toženka večkrat govorila, da bo naredila nekaj, da ne bo dedovala, kar je prva toženka zaradi izredno slabih odnosov s tožnico tudi uresničila in je s tem izkazana sposobnost njenega razsojanja. Takšno razpolaganje s premoženjem je legitimno in dopustno. Povsem neutemeljen je zato zaključek sodišča, da je prva toženka imela takšen nagib kot posledico blodnje. Prva toženka ni nikoli dejala, da bi sovražila hčerko, zato ni jasno, od kod izvedencu podlaga za takšne ugotovitve. Tudi ugotovitev izvedenca, da prva toženka ni sposobna realno ocenjevati vrednosti in odnosov, ker je menila, da je aktualna valuta dinar, je neutemeljena, saj je več kot polovico svojega življenja živela v sistemu, kjer je bil dinar uradno plačilno sredstvo. Prav tako zgolj okoliščina, da se je zmotila pri navajanju starosti, ne more predstavljati podlage za ugotovitev, da ni sposobna razsojanja. Končno so se izkazali za nedokazane tudi tožničini očitki, da naj bi bila prva toženka alkoholičarka. Sodišče prve stopnje je sprejelo neutemeljene zaključke, da pri prvi toženki v zvezi s spornima pogodbama ni bila podana sposobnost razsojanja in je tožničin zahtevek neutemeljeno priznalo. Drugi in tretji toženec se pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških, ki je pavšalna, neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, ter priglašata pritožbene stroške. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnica v odgovoru najprej obširno obrazloži, zakaj je pritožba prepozna in jo je treba zavreči. Nadalje navaja, da je pritožba tudi vsebinsko neutemeljena ter priglaša pritožbene stroške.

_Pravočasnost pritožbe_

4. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo 2. 2. 2018 (list. št. 292). Prva toženka je zoper sodbo podala laično pritožbo (list. št. 314), ki je bila s sklepom dne 29. 5. 2019 pravnomočno zavržena (list. št. 350). Drugi in tretji toženec sta po skupnem pooblaščencu podala pritožbo (list. št. 319), ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom 29. 5. 2019 prav tako zavrglo (list. št. 348). Pritožbeno sodišče je njuni pritožbi (list. št. 353) s sklepom I Cp 1499/2019 z dne 22. 11. 2019 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (list. št. 367). Sodišče prve stopnje je namreč pritožbo drugega in tretjega toženca zavrnilo iz razloga, ker je štelo, da je bilo obvestilo o prispeli pošiljki (sodbi) prvotnim pooblaščencem tožencev (E., o. p., d. o. o.) vročeno 27. 12. 2018, ter je po poteku 15 dnevnega roka nastopila fikcija vročitve, pritožba pa je bila predložena sodišču po izteku 30 dnevnega pritožbenega roka. Nasprotno sta drugi in tretji toženec zatrjevala, da obvestilo o prispeli pošiljki 27. 12. 2018 ni bilo puščeno v hišnem predalčniku pooblaščencev tožencev, zato fikcija vročitve ni mogla nastopiti. Takratni pooblaščenci tožencev so se s pisanjem (sodbo) seznanili šele 14. 1. 2019, ko so jo prejeli od poštnega uslužbenca. Ker so pritožbo vložili 13. 2. 2019, je bila vložena znotraj 30 dnevnega pritožbenega roka. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da dodatno razjasni okoliščino, na kakšen način je bila sodba vročena drugemu in tretjemu tožencu. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku ugotovilo, da do fikcije vročitve ni prišlo, da je pritožba pravočasna ter jo je predložilo v reševanje pritožbenemu sodišču. Ker sodišče prve stopnje o pravočasnosti pritožbe ni odločalo s sklepom, kar skladno z določili ZPP ni bilo dolžno, je tožnica lahko svoje nestrinjanje s takšno odločitvijo izrazila šele v odgovoru na pritožbo, zato je pritožbeno sodišče navedbe v odgovoru na pritožbo upoštevalo in se do njih v nadaljevanju izreka, poleg tega je skladno s prvim odstavkom 346. člena ZPP tudi samo dolžno preveriti pravočasnost pritožbe.

5. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je pritožba drugega in tretjega toženca pravočasna. Tožničine navedbe, da nista ravnala v skladu s pozivom sodišča in nista navedla dejstev in dokazov o nepravočasnosti vročitve pritožbe, so neutemeljene, saj sta po pozivu sodišča v vlogi z dne 3. 1. 2020 (list. št. 376) pojasnila, da sta vso trditveno in dokazno podlago že podala pred in v času pritožbe zoper sklep o zavrženju, kar drži. Zato je njuna trditvena in dokazna podlaga ustrezna in pravočasna. Sodišče prve stopnje je pričama, to je poštnemu uslužbencu C. C. ter odvetnici D. D.2 poslalo poziv, da podata pisni izjavi, ki sta ju podala (list. št. 397 in 398). Tožnica navaja, da ni podala soglasja za podajo pisnih izjav in jih zato ni mogoče upoštevati, kar ne drži. Toženca sta predlagala neposredno zaslišanje obeh prič, po prejemu pisnih izjav pa svoj dokazni predlog umaknila, medtem ko tožnica dokaznega predloga za neposredno zaslišanje prič ni podala. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da v delu, ko je ugotavljalo pravilnost vročitve sodbe, ni opravilo kontradiktorne obravnave, da bi se dejstva razčistila, vendar tudi navedeno ne drži. Kontradiktornost obravnave ne pomeni zgolj razpisa naroka, ki pri ugotavljanju pravočasnosti vročitve pisanja ni obligatoren. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pravočasnosti vročitve sodbe postopek, kot izhaja iz sodnega spisa na list. št. od 367 do 411, vodilo na način, da je vse vloge strank vročalo nasprotnim strankam, prav tako jim je vročalo vsa pisanja, ki jih je prejelo iz opravljenih poizvedb. Načelo kontradiktornosti je bilo v postopku ugotavljanja pravočasne vročitve sodbe v celoti spoštovano.

6. V odgovoru na pritožbo se tožnica opredeljuje do izjav poštnega uslužbenca C. C. in odvetnice D. D. tako, da povzame navedbe iz svoje pripravljalne vloge (list. št. 406), ter zatrjuje, da je bila sodba vročena s fikcijo, pritožba pa prepozna. Navedeni očitki niso utemeljeni. Iz izjave C. C. izhaja, da je imel dostop do poštnega predalčnika Odvetniške družbe E. z zvonjenjem na hišni zvonec strank (fotografiji B25, B26). Ker se je vročanje opravljalo v prazničnem času, se ne spominja, ali je bil dostop na ta dan omogočen ali ne. Iz izjave odvetnice D. D. pa izhaja, da na dan 27. 12. 2018 nihče od zaposlenih zaradi prazničnega časa ni bil prisoten v odvetniški pisarni, ker so bili vsi na dopustu. Na splošno je dopustila možnost, da včasih poštni uslužbenci pozvonijo tudi pri kom drugem, npr. v pisarnah uprave N. ali v kateri drugi pisarni, ki ima domofon, tako, da lahko dostopajo do poštnih predalčnikov, a ji ni bilo poznano, ali je bilo tako mogoče dostopati tudi na dan 27. 12. 2018. Ob povedanem ni mogoče niti s stopnjo nadpolovične verjetnosti3 zaključiti, da je poštni uslužbenec obvestilo o pisanju (sodbi) 27. 12. 2018 pustil v predalčniku pooblaščencev tožencev. Tožničine navedbe v njeni pripravljalni vlogi in odgovoru na pritožbo, da je vsak poštni predalčnik na tem vhodu v stavbo poštnemu uslužbencu dostopen, če je vsaj nekdo prisoten v celotni stavbi ter da je poštni uslužbenec na dan 27. 12. 2018 lahko brez težav prišel v stavbo, pa ostajajo na ravni ugibanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bila sodba prvemu in drugemu tožencu po pooblaščencih vročena 14. 1. 2019. Ker sta pritožbo podala 13. 2. 2019, je pravočasna, zato jo je pritožbeno sodišče v nadaljevanju vsebinsko obravnavalo.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, katero je prva toženka sklenila z drugim tožencem 1. 3. 2016, in na ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katero je prva toženka sklenila s tretjim tožencem 17. 3. 2016. Zatrjuje, da prva toženka v času sklepanja pogodb ni bila sposobna zavedati se pomena, namena in učinkov svojih dejanj. Nasprotno vsi trije toženci zatrjujejo, da je prva toženka s tožencema sklenila pogodbi zaradi izredno slabih odnosov med njo in tožnico, ter se je v času podpisa pogodb popolnoma zavedala svojih ravnanj in je bila popolnoma sposobna razpolagati s svojim premoženjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke A. A., dvakratne pisne dopolnitve tega mnenja ter dvakratnega ustnega podajanja mnenja na naroku, ugotovilo, da je bila pri prvi toženki v času podpisa pogodb podana duševna bolezen, to je kronificirana blodnjava motnja, ter zaključilo, da je prva toženka sporni pogodbi sklenila iz nagiba oziroma z razlogom, da bi preprečila dedovanje tožnici, kar je posledica blodnje, da jo tožnica življenjsko ogroža. Ker je bil odločilni nagib za sklenitev obeh pogodb pod vplivom blodnjave motnje, sta bili sklenjeni na podlagi spremenjene volje prve toženke in ne na podlagi njene prave volje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje temeljita, jasna, prepričljiva, konsistentna in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP, sodba pa pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

9. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče izreka do pritožbenih navedb, na tem mestu pa pojasnjuje naslednje. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Grosuplju z dne 17. 7. 2017 (B20) izhaja, da je tožnica kot predlagateljica sprožila nepravdni postopek zaradi odvzema poslovne sposobnosti prvi toženki, ter da je bil njen predlog zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da v času sklepanja pogodb prvi toženki poslovna sposobnost ni bila odvzeta. A je pravilno obrazložilo tudi, da je izhodišče poslovne sposobnosti sposobnost razsojanja, to je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj ter se sposobnost razsojanja kot dejanska lastnost in poslovna sposobnost kot pravno priznana lastnost ne prekrivata vedno.4 Kljub temu, da prvi toženki poslovna sposobnost v času sklenitve pogodb ni bila odvzeta, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo njeno dejansko sposobnost razsojanja. Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Grosuplju N 14/2019 z dne 16. 11. 2020,5 je bila prva toženka postavljena pod skrbništvo med drugim tudi za redno poslovanje in upravljanje z njenim premoženjem, za skrbnika pa je bil imenovan Center za socialno delo v X. Prva toženka je v tem pritožbenem postopku pravilno zastopana po svojem skrbniku, kar je sodišče prve stopnje preverilo, preden je pritožbo predložilo v reševanje pritožbenemu sodišču. _Neutemeljenost pritožbe_

10. Na več mestih izpostavljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da sta bili tožnica in prva toženka kot hči in mati v zadnjih letih v izredno slabih odnosih,6 zaradi katerih se je prva toženka povsem legitimno in po svoji volji odločila, da premoženje prepusti tretjim osebam in ne svoji hčerki, ter da zatrjevanih slabih odnosov ni ustrezno raziskalo, so neutemeljene. Sodišče je v 26. točki obrazložitve ugotovilo nesporno dejstvo, da je odnos med materjo in hčerko že več let slab, kar pritožbeno ni izpodbijano. Nespornih dejstev pa mu skladno z 214. členom ZPP ni bilo treba ugotavljati, niti strankam dokazovati. Pritrditi gre pritožbi, da zgolj dokazano slabi odnosi med med materjo in hčerko prvi toženki ne morejo preprečiti, da s svojim premoženjem razpolaga kakor želi. A je tožnica zatrjevala, da ne gre zgolj za slabe odnose, ampak da prva toženka ob podpisu pogodb ni imela sposobnosti razsojanja, kar je ključno vprašanje za odločitev v tej pravdni zadevi, saj je izvedenec A. A. ob zaslišanju obrazložil in sodišče pravilno povzelo, da kjer je blodnja, ni realnosti, saj gre pri blodnji za zmoten odnos do realnosti.7

11. Prvi in drugi toženec izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje ter navajata: (1) da je zmotna ugotovitev, da je bila pri prvi toženki v času podpisa pogodb podana kronificirana blodnjava motnja, ki je bila usmerjena zoper tožnico, saj do sedaj v nobenem postopku ni bilo ugotavljano, ali so očitki prve toženke tožnici, da jo želi zastrupiti, resnični, utemeljeni in ne plod njene blodnjavosti; (2) da je bila blodnjava motnja s strani izvedencev A. A. in B. B. neutemeljeno ugotovljena, saj tega nikoli ni ugotovil nihče drug, in (3) da blodnjava motnja, če je bila podana, ni vplivala na voljo prve toženke pri odsvojitvi premoženja po spornih pogodbah ter se pri tem sklicujeta na ugotovitve izvedenca B. B. 12. Na več mestih v pritožbi izpostavljene trditve o tem, da je tožnica prvo toženko dejansko želela zastrupiti ter da je želela zastrupiti njene mačke, ki so pojedle tožničino hrano in so bruhale, so prepozne in zato neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP). Tekom postopka toženci niso ne zatrjevali, ne dokazovali (sodišču niso predlagali, naj dejansko stanje v tej smeri ugotavlja), da je tožnica prvi toženki stregla po življenju s tem, da jo je hotela zastrupiti.8 Pritožbene navedbe, da je dejansko mogoče, da se je kaj takšnega zgodilo ter da so bojazni prve toženke upravičene, so zato tudi neutemeljene.

13. Prva toženka je bila 12. 4. 2016 sprejeta v bolnišnico zaradi bolečin v prsnem košu. Iz odpustnega pisma (A23) z dne 15. 4. 2016, je pod diagnozo F22.0 ugotovljena blodnjava motnja. Navedeno je, da je bila 14. 4. zaradi motenj spomina, suma na demenco in pridružene blodnjave motnje pregledana pri psihiatrinji dr. K. K., ki je svetovala premestitev v PHP za diagnostično obdelavo. Ob poskusu odpusta iz bolnišnice na ta dan, ko je prišla tožnica po njo, je trdila, da je tujka, da jo želi ugrabiti ter da ji zastruplja hrano in nagaja na različne načine. 15. 4. 2016, ko je bila prva toženka premeščena na Psihiatrično kliniko v Ljubljani, je v avtoanamnezi (A21) navedeno, da ne želi domov s hčerko, ker jo je dvakrat hotela zastrupiti s hrano in je po njej že bruhala, dvakrat pa jo je dala mačkam, pa je bilo naslednji dan vse pobruhano. Ko je bil sprožen postopek za odvzem opravilne sposobnosti v letu 2016, je mnenje izdelal izvedenec psihiater B. B., ki je v osnovnem mnenju (B14) z dne 18. 2. 2017 ugotovil, da je pri prvi toženki podana trajna blodnjava motnja ali paranoja, to je psihoza, ki je opredeljena kot duševna bolezen, ter nadalje, da ta bolezen ni bila prepoznana in zato tudi ne zdravljena. V dopolnilnem mnenju (B16) je prav tako ugotovil, da gre pri prvi toženki za blodnjavo motnjo v smeri blodnjavih konstruktov, ki pa jih ne širi preko družinskega kroga, ker je pač v sporih s svojo hčerko. Nenazadnje je tudi iz psihiatričnega mnenja psihiatrinje G. G. in klinične psihologinje H. H., ki sta podali mnenje v postopku postavitve pod skrbništvo v letu 2020 (A43), ugotovljena kronificirana blodnjava motnja v povezavi z demenco. Navedenih ugotovitev ne more izpodbiti potrdilo osebnega zdravnika (B15) z dne 16. 2. 2017, da prva tožnica ni psihotična, da ni odvisna od alkohola in da zdravil ne odklanja, saj osebni zdravnik ni strokovnjak za prepoznavo duševnih motenj, kamor spada blodnjavost, niti izpovedbe notark I. I. in J. J. ter drugih prič, da pri prvi toženki ni bilo opaziti nobenih blodnjavih motenj, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za oceno sposobnosti razsojanja potrebno specifično strokovno znanje psihiatrične stroke, ki ga priče nimajo,9 poleg tega je bila blodnjavost prve toženke usmerjena v tožnico. Ob navedenem se izkažejo pritožbene navedbe, da prva toženka ob podpisu pogodb ni imela blodnjave motnje, za neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je blodnjava motnja pri prvi toženki vplivala na odsvojitev premoženja po spornih pogodbah. Prvi in drugi toženec takšnemu zaključku nasprotujeta in se sklicujeta na psihiatrično mnenje izvedenca B. B. (B14, B16), ob tem pa podajata tri ugovore, in sicer (1) da se izvedenec A. A. z izvedenskim mnenjem izvedenca B. B. ni seznanil in se do njega ni opredelil; (2) da sodišče nepravilno ni izvedlo dokaznega predloga po soočenju obeh izvedencev; ter (3) da bi moralo postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke, plačilo predujma pa naložiti tožnici.

15. V pritožbi je nekorektno in parcialno povzeto, da se izvedenec A. A. ni seznanil z izvedenskim mnenjem izvedenca B. B., oziroma da se je z njim seznanil šele v trenutku zaslišanja, ko mu ga je predočilo sodišče. Sodišče prve stopnje je izvedencu A. A. naložilo izdelavo izvedenskega mnenja, dveh dopolnilnih mnenj ter ga je dvakrat zaslišalo na naroku. Drži, da se ob prvem zaslišanju na naroku 20. 4. 2018 (list. št. 250a) ni spomnil mnenja izvedenca B. B. in mu ga je sodnica predočila, a ga je na tem naroku prebral in se do njega izrekel, sodišče pa mu je s sklepom z dne 21. 6. 2018 (list. št. 260) izrecno naložilo, da ponovno preuči listine v prilogah B14, B15 in B16 ter se do njih opredeli,10 kar je izvedenec storil v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 2. 7. 2018 (list. št. 264, 265). Poleg tega je še eno dopolnitev izvedenskega mnenja podal kot odgovor na pripombe tožencev, prav tako v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca B. B. (list. št. 276, 277). Glede te sporne okoliščine je sodišče prve stopnje izvedenca na naroku 16. 11. 2018 ponovno zaslišalo (list. št. 295), kjer mu je pooblaščenka tožencev dobesedno prebrala ugotovitve izvedenca B. B. iz mnenja in dopolnilnega mnenja (list. št. 286). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se izvedenec A. A. z izvedenskim mnenjem izvedenca B. B. ni seznanil in se do njega ni opredelil. 16. Izvedenec psihiatrične stroke B. B. je bil postavljen v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Grosuplju, kjer je tožnica predlagala, da se prvi toženki odvzame poslovna sposobnost, ter je osnovno mnenje izdelal 18. 2. 2017, dopolnilno mnenje pa 4. 4. 2017 (B14, B16). Sodišče prve stopnje se je do navedenega mnenja opredelilo v 45. točki obrazložitve, kjer se je opredelilo tudi do ugovora tožencev, da je izvedenec B. B. v svojem mnenju drugače ocenil posledice diagnoze. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da osnovno in dopolnilno izvedensko mnenje izvedenca B. B. predstavljata listinska dokaza v tem postopku in ne v tem postopku izdelanega izvedenskega mnenja. Tega je izdelal izvedenec A. A. Stranka ima pravico predložiti listino kot dokaz, s katerim izpodbija ugotovitve v izvedenskem mnenju, sodišče pa se mora o njem izreči in ga umestiti v dokazno oceno. Kljub temu tako predloženi dokaz, ne glede na to, da je bilo mnenje izvedenca B. B. izdelano v sodnem postopku in ne v izvensodnem postopku na predlog stranke, ne more pomeniti enako „močnega“ dokaza, kot v tem postopku izdelano izvedensko mnenje, saj sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je izvedenec B. B. svoje mnenje izdelal v nepravdnem postopku za odvzem poslovne sposobnosti ter da sta namen postopka za odvzem poslovne sposobnosti in namen predmetne pravde različna. V prvem se ugotavlja, ali je oseba na splošno sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi, v predmetni pravdi pa je sodišče presojalo veljavnost konkretnih pogodb in sposobnost razsojanja prve toženke v zvezi s tem.11 Poleg tega iz mnenja in dopolnilnega mnenja izvedenca B. B. izhaja zgolj kratka ugotovitev, _da dejanj nasprotne udeleženke, to je prenosa nepremičninskega premoženja na druge, ne moremo enostavno pripisati ugotovljeni bolezni v sedanji fazi razvoja, v vsakem primeru pa je bila prva toženka sposobna dojeti pomen in posledice takšnih dejanj_, česar pa v nadaljevanju ni konkretno utemeljil ali obrazložil.12 Izvedenec A. A. pa je ugotavljal konkretno sposobnost razsojanja prve toženke v času sklenitve pogodb ter je pojasnil mehanizem vpliva blodnjave motnje na spremenjeno voljo prve toženke, ki je bila prepričana, da jo tožnica življenjsko ogroža, zaradi česar ni želela, da bi dedovala njene nepremičnine. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. A. in ga je pravilno ocenilo za popolno jasno, prepričljivo in argumentirano, za takšnega ga ocenjuje tudi pritožbeno sodišče in v njem ne najde nasprotij ali pomanjkljivosti.

17. Zato tudi ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP.13 Dejstvo, da je sodišče tožencem ponudilo možnost za postavitev še enega izvedenca, samo po sebi ne pomeni, da je bilo mnenje izvedenca A. A. nejasno. Toženci s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca B. B. niso uspeli vzpodbuditi utemeljenega dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenca A. A., da mu sodišče ne bi moglo slediti. Sodna praksa izjemoma dopušča postavitev novega izvedenca iste stroke, čeprav je že določen izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil, a v konkretnem primeru dvom, ki ga poudarja pritožba, ni take stopnje.14 Glede zdravniškega potrdila osebnega zdravnika prve toženke (B15), kjer je navedeno, da ni psihotična, da ni odvisna od alkohola in da zdravil ne odklanja, je pojasnjeno zgoraj, da so specifična znanja za odkrivanje duševnih motenj v pristojnosti zdravnikov psihiatrov in kliničnih psihologov, zato tudi navedena listina ne more izpodbiti ugotovitev izvedenca A. A. 18. Ob povedanem se izkažeta za neutemeljena tudi pritožbena ugovora, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti soočenje izvedencev A. A. in B. B., predujem za novega izvedenca pa naložiti tožnici. V zvezi s predujmom pritožbeno sodišče pojasnjuje, da s tem, ko je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca A. A. pravilno štelo za popolno, jasno in prepričljivo, je dokazno breme za dokazovanje nasprotnega padlo na tožence, zato jim je pravilno naložilo obveznost plačila predujma za postavitev novega izvedenca. Tožnica je stroške za postavitev izvedenca A. A. založila, z njegovim mnenjem pa svoje trditve dokazala. Ni videti utemeljenega razloga, da bi morala zalagati stroške za novega izvedenca, ki so ga predlagali toženci, četudi v okviru iste dokazne teme.15 Neplačilo predujma s strani tožencev in posledično opustitev postavitve novega izvedenca gre torej v njihovo lastno breme.

19. Sklepno pritožbeno sodišče potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na sposobnost razsojanja prve toženke ob podpisu obeh spornih pogodb vplivala blodnjava motnja, na podlagi katere je bila prepričana, da jo tožnica življenjsko ogroža. Želja prenesti nepremičnine na tožence je torej nastala na podlagi zmotnega prepričanja in je predstavljala odločilni nagib oziroma razlog za sklenitev spornih pogodb, ki sta bili sklenjeni na podlagi bolezensko spremenjene volje prve toženke in ne na podlagi njene prave volje. Izpovedbe in ugotovitve o aktualni valuti, starosti prve toženke, alkoholizmu ter sovraštvu med tožnico in prvo toženko, pa niso bistvenega pomena in na odločitev sodišča prve stopnje, tudi če bi bile utemeljene, ne morejo vplivati.

20. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo drugega in tretjega toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

_Stroški postopka_

21. V pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi je zavzeto stališče, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi, katere stroške in v kolikšni višini jih je priznalo.16 Tožničin stroškovnik se nahaja na list. št. 282, 283, na njem pa je sodnica, ki je sodila na prvi stopnji, označila kateri stroški so bili potrebni in kateri nepotrebni ter je razviden izračun potrebnih stroškov, ki ga je sodišče povzelo v izrek. Iz obrazložitve sodišča so razvidni stroški kilometrine, sodnih taks, izvedenine in pričnin. Pritožbena navedba, da sodišče obrazložitve o stroških ni podalo ter da jih zato ni mogoče preizkusiti, je ob povedanem neutemeljena. Pritožbena navedba, da sodišče ni presojalo upravičenosti priglašenih stroškov v zvezi z vlogami, v katerih so bile navedena za pravdo pomembna dejstva, pa je pavšalna in s tem neutemeljena, saj toženca v pritožbi ne opredelita, za katere vloge sodišče stroškov ne bi smelo priznati. Ob povedanem je pritožbeno sodišče sodbo potrdilo tudi v stroškovnem delu (353. člen ZPP).

22. Drugi in tretji toženec s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje pritožbene stroške, tožnici pa morata povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, ki je bil nedvomno potreben že iz razloga zagotovitve pravice do izjave v zvezi s pravočasnostjo pritožbe. Tožnici gre nagrada za odgovor na pritožbo v višini 1750 točk, kar znaša 1.050 EUR, 22 % DDV znaša 231 EUR, skupaj 1.281 EUR. Nagradi za posvet s stranko 50 točk in končno poročilo stranki 50 točk sta všteti v nagrado za odgovor na pritožbo, zato ju pritožbeno sodišče ni priznalo.

1 Pritožbena navedba, da ima sodba napačno letnico 2018 namesto pravilno 2019, ni utemeljena. Narok, na katerem je sodišče zaključilo obravnavo, je bil izveden 16. 11. 2018 (list. št. 279). Po uskladitvi prepisa zvočnega posnetka (list. št. 285) je bila sodba izdana 2. 12. 2018. 2 Ki je bila v času vročanja zaposlena v odvetniški družbi E. na naslovu ... v Ljubljani. 3 V pravdi se zahteva odločanje s stopnjo prepričanja, a je pri težjem dokazovanju izjemoma dopustno tudi odločanje s stopnjo nadpolovične verjetnosti. 4 22. točka obrazložitve. 5 Ki je bil pravočasno priložen k odgovoru na pritožbo, saj je bil sprejet po izdaji sodbe v tem postopku. 6 Zaradi dedovanja po možu in očetu, kjer je premoženje dobila tožnica, predloga za odvzem poslovne sposobnosti, dveh postopkov na sodišču,... 7 42. točka obrazložitve. 8 Tudi sicer so izostale pritožbene navedbe o tem, da je prva toženka takšna ravnanja, ki nedvomno lahko predstavljajo kazniva dejanja, komurkoli prijavila, niti da jih je prijavil njen pooblaščenec, kar bi bil dolžan na podlagi določil Zakona o kazenskem postopku. 9 46. točka obrazložitve. 10 Listini v prilogah B14 in B16 se nanašata na osnovno in dopolnilno mnenje izvedenca B. B. v postopku pred Okrajnim sodiščem v Grosuplju v prvem postopku zaradi odvzema poslovne sposobnosti, listina v prilogi B15 pa predstavlja zdravniško potrdilo osebnega zdravnika prve toženke. 11 40. točka obrazložitve. 12 Lahko je ta dejstva obrazložil v nadaljevanju nepravdnega postopka. 13 20. točka obrazložitve. 14 VSRS II Ips 189/2021, II Ips 171/2017, VSL I Cp 2915/2013, I Cp 2764/2017 (B18). 15 Stroški predujma za novega izvedenca bi jo bremenili, če s prvim izvedencem sporne okoliščine ne bi bile razčiščene. 16 VSL II Cp 2305/2018, I Cp 2997/2015, IV Cp 4825/2010, I Cpg 1209/2011 ter J. Vlaj, Pravosodni bilten, 2/2008, stran 9.