Up-116/95

16.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. R. iz S. K. na seji senata dne 16. decembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. R. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 53/95 z dne 6.6.1995 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela SRS št. Sp 1090/89 z dne 20.7.1989 ter odločbo Sodišča združenega dela v Novem mestu št. 157/88 z dne 18.4.1989 in zoper sklep Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 69/95 z dne 6.6.1995 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela RS št. Sp 421/90 z dne 29.3.1990 ter odločbo Sodišča združenega dela v Celju št. S 517/89 z dne 12.1.1990 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Ustavni pritožnik, ki je v delovnem sporu nastopal kot predlagatelj oziroma tožnik, izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 53/95, s katero je to sodišče zavrnilo revizijo zoper odločbi sodišč združenega dela prve in druge stopnje, ki sta zavrnili pritožnikov predlog za obnovo postopka v delovnem sporu, češ da tožnik v predlogu za obnovo ni navedel novih dejstev ali novih dokazov in da torej ni podan noben od obnovitvenih razlogov iz 39. člena Zakona o sodiščih združenega dela. Pritožnik naj v svoji pritožbi tudi ne bi navedel bistvenih kršitev postopka, ki naj bi jih bili zagrešili sodišči združenega dela.

2.Z isto ustavno pritožbo pritožnik izpodbija tudi sklep Vrhovnega sodišča RS št. 8 Ips 69/95, s katerim je to sodišče zavrglo revizijo proti odločbama sodišč združenega dela prve in druge stopnje, ki sta zavrnili zahtevek pritožnika (tedanjega tožnika), da Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev delovne skupnosti skupnih služb K., Tovarne industrijske opreme iz K., ki je bil podlaga za disciplinski postopek proti tožniku, ni bil v skladu s statutom in s samoupravnim sporazumom o združevanju dela delavcev te organizacije združenega dela. Ustavni pritožnik tudi trdi, da navedeni pravilnik ni bil usklajen z veljavno zakonodajo. Svojo odločitev naj bi Vrhovno sodišče oprlo na napačno pravno stališče, da revizija na podlagi 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94; v nadaljevanju: ZDSS) ni dovoljena.

3.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da izpodbijana sodba in sklep Vrhovnega sodišča kršita ustavno pravico enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi se izognilo odločanju o nepravilnosti "prvotnih" odločb, sprejetih v delovnem sporu, z ugotovitvijo, da gre za revizijo zoper odločbe, ki se nanašajo na obnovo postopka, čeprav je bilo očitno, da ustavni pritožnik izpodbija odločbo Sodišča združenega dela Novo mesto št. S 157/88. V tem postopku pa je sodišče izreklo disciplinski ukrep zaradi dveh hujših kršitev delovnih obveznosti na podlagi samoupravnega splošnega akta, ki ni bil objavljen na predpisan način in ni bil podpisan ter tudi ni bil v skladu z novelo Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1987, ki je spremenila pravno kvalifikacijo hujših kršitev delovnih dolžnosti, ki so mu bile očitane. Pri odločanju naj bi sodišči združenega dela prve in druge stopnje zagrešili tudi absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče prve stopnje naj v zvezi z eno od obeh očitanih kršitev delovnih dolžnosti sploh ne bi ugotavljalo bistvenega znaka te kršitve - motnje delovnega procesa, pri drugi kršitvi pa naj bi v nasprotju z dokazi ta kvalifikatorni znak ugotovilo. Pri tem pa naj bi obstojalo v sodbi prvega sodišča (sprejeti v delovnem sporu, ko je sodišče meritorno odločalo o zadevi) tudi nasprotje med izpovedbo ključne priče in interpretacijo te izpovedbe v obrazložitvi.

Ustavni pritožnik v dopolnitvi ustavne pritožbe še navaja, da naj bi sodišči združenega dela kršili ustavno pravico enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave s tem, da razpravljajoči sodniki niso spoštovali natančno navedenih zakonskih določb. V dopolnitvi ustavne pritožbe pritožnik tudi kritizira stališče Ustavnega sodišča, da to sodišče ne presoja pravilnosti dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava sodišč v rednem postopku.

B.

4.Z odločbo št. VIII Ips 69/95 je Vrhovno sodišče RS zavrglo revizijo zoper odločbi sodišč združenega dela, ki sta zavrnili pritožnikov zahtevek na ugotovitev "neskladnosti med določbami statuta in Samoupravnega sporazuma o združevanju dela delavcev Tovarne industrijske opreme K. K. ter Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev bivše delovne skupnosti te organizacije združenega dela". Taka odločitev je v skladu z uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča, da revizija iz 73. člena ZDSS zoper odločbe o presoji medsebojne skladnosti samoupravnih splošnih aktov ni dovoljena. ZDSS v 73. členu namreč določa, da je revizijo mogoče vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja ali zaradi prerazporeditve na drugo delovno mesto.

5.Z odločbo št. VIII Ips 53/95 pa je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno revizijo ustavnega pritožnika zoper odločbi prvostopnega in drugostopnega sodišča združenega dela, ki sta zavrnili predlog za obnovo postopka oziroma pritožbo proti temu sklepu in sicer že pred uveljavitvijo ZDSS. Seveda sta pri odločanju o obnovi postopka v letu 1989 obe sodišči združenega dela uporabljali tedaj veljavni Zakon o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 54/74 in 38/84; v nadaljevanju: ZSZD).

Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, je ustavni pritožnik vložil predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka v delovnem sporu, kot razlog pa navedel nedopustno uporabo (nepodpisanega) pravilnika. Zatrjevanje nedopustne uporabe samoupravnega splošnega akta pa po tedaj veljavni zakonodaji ni moglo biti razlog za obnovo postopka.

6.Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji ni presojalo odločb sodišč združenega dela, ki se nanašata na ustavnemu pritožniku izrečeni suspenz in disciplinski ukrep prenehanja dela. Zahtevek ustavnega pritožnika za razveljavitev odločbe o suspenzu in o ukrepu prenehanja delovnega razmerja je bil zavrnjen z odločbo Sodišča združenega dela v Novem mestu št. S 157/88 z dne 13.12.1988, ki jo je potrdilo Sodišče združenega dela SRS z odločbo št. Sp 112/89 z dne 2.2.1989. Ustavni pritožnik je s svojo revizijo dejansko izpodbijal le odločbi sodišč združenega dela, ki sta se nanašali na ugotovitev medsebojne neskladnosti splošnih aktov in na obnovo postopka v delovnem sporu. Res je sicer pri tem ustavni pritožnik zatrjeval, da je bil v pravnomočno končanem delovnem sporu, ki se je nanašal na suspenz in disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, absolutno kršen postopek, ker v sodbi sodišča združenega dela prve stopnje obstaja nasprotje med izpovedbami priče D. in interpretacijo te izpovedbe s strani sodišča. To njegovo trditev pa je Vrhovno sodišče preverjalo le z vidika, ali je s to trditvijo tožnik uveljavljal katerega izmed obnovitvenih razlogov iz 39. člena ZSZD. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da med taksativno naštetimi obnovitvenimi razlogi v 39. členu ZSZD ni opredeljen tudi razlog, da naj bi obstojalo nasprotje med izjavami v postopku zaslišanih prič in interpretacijami teh izjav v sodni odločbi.

7.Ustavno sodišče je že v številnih odločbah poudarilo, da ni inštanca rednega sodstva in da trditev, da so sodišča v rednem postopku zmotno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje ali zmotno uporabila materialno pravo, sama po sebi ne more pripeljati do uspeha ustavne pritožbe. Ustavno sodišče presoja le, ali je sodišče v rednem postopku izdalo odločbo na podlagi zakona, ki je v nasprotju z Ustavo ali na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona ter s tem kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravica enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave se v sodnem postopku varuje kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta pravica je lahko kršena tudi tedaj, kadar sodišče v rednem postopku odloči arbitrarno in na primer sprejme odločitev, ki odstopa od siceršnje prakse sodišč. V tem primeru pa očitno ne gre za odstopanje od uveljavljene prakse sodišč in torej tudi ne za kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Zaradi tega senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prvega odstavka 54. člena ZUstS (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude