Jedro

Zakon o pravdnem postopku v 1. odst. 11. čl. določa, da če stranke z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji ter vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom. Za primer zlorabe pravic ZPPSL ne vsebuje nobenih določb, zato prihaja v poštev smiselna uporaba določb ZPP (15. čl. ZPPSL). Kot "drug ukrep", ki ga v primeru ugotovljene zlorabe pravic lahko izreče sodišče, v obravnavanem primeru prihaja v poštev odrek pravne koristi za vložitev (ponovnega) predloga za začetek postopka prisilne poravnave (1. odst. 274. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dolžnika z dne 11.11.2003 za začetek postopka prisilne poravnave; ugotovilo je, da je dolžnik z vložitvijo obravnavanega predloga želel zlorabiti institut insolvenčnega prava, ker s predlogom ni želel doseči posledic, do katerih skladno z ZPPSL redoma privede postopek prisilne poravnave, temveč je bil njegov namen zgolj v zavlačevanju oz. onemogočanju poteka stečajnega postopka. Proti navedenemu sklepu je dolžnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da je bil predlog za začetek prisilne poravnave dne 13.11.2003 v skladu z ZPPSL pravilno podan, priložene pa je imel tudi vse obvezne sestavine. V kolikor sodišče smatra, da nima vseh sestavin po ZPPSL, naj ga vrne v popravo. Predlogu ni bil predložen načrt finančne reorganizacije, za kar pa ima dolžnik čas tri mesece. Sodišče je dolžniku neupravičeno zavrnilo predlog za začetek prisilne poravnave in v obrazložitvi podalo trditve, ki ne držijo. Že natančnejši pregled v obrazložitvi navedenih spisov pokaže na to, da sodišče ni pravilno gledalo na zadevo. Dolžnik namreč nima nikakršnega namena škodovati drugemu oziroma zlorabljati pravic, v skladu z ZPPSL je v danem slučaju dolžan podati predlog za prisilno poravnavo, kar je tudi storil. Nima nikakršnega namena zavlačevati postopkov pri sodišču, na žalost je pri prvem predlogu za začetek prisilne poravnave, ki se je vodil pod opr. št. St 33/2002 spregledal, da mora podati načrt finančne reorganizacije v roku treh mesecev od podaje predloga za začetek prisilne poravnave in ne v roku treh mesecev od podaje popravljenega predloga za začetek prisilne poravnave, kot je bil tudi njegov namen. V skladu s pravno prakso je možno predlog za začetek prisilne poravnave podati večkrat in tako je dolžnik takšen predlog ponovno podal. Ne drži trditev sodišča, da je dolžnik podal simuliran predlog prisilne poravnave, sodišče nima za to nikakršnih dokazov. V dokaz temu sodišče narobe navaja, da bi dolžnik lahko predlog za začetek prisilne poravnave podal takoj po prejemu odločbe Višjega sodišča v Kopru z dne 9.10.2003 o ustavitvi postopka St 33/2002. Dolžnik je namreč navedeni sklep prejel šele 28.11.2003, torej je ponovni predlog za prisilno poravnavo vložil celo 15 dni pred prejetjem navedenega sklepa. Slednje dokazuje, da je sodišče zadevo pregledalo in obravnavalo zelo površno in da navaja neresnice. Dolžnik se tudi sprašuje, kako je lahko naslovno sodišče 6.11.2003 razpisalo narok v zadevi St 65/2001 na dan 20.11.2003, še predno je bil dolžniku vročen pravnomočen sklep o ustavitvi prvotnega predloga za prisilno poravnavo (St 33/2002), dolžnik se sprašuje, kako je možno, da je to pošto prejel skoraj dva meseca po izdanem sklepu. Dokaz vsemu, kar navaja sodišče, naj bi bilo tudi to, da je dolžnik podal ponoven predlog za začetek prisilne poravnave, ki je popolnoma enak tistemu, ki ga je dolžnik podal po pozivu sodišča za dopolnitev predloga v zadevi St 33/2002. Dolžnik trdi, da slednje dokazuje nasprotno, ker je prepričan, da je bil dopolnjen predlog v zadevi St 33/2002 popolen in tak, kot ga je sodišče že v prvem predlogu želelo, bil je tudi v skladu z ZPPSL, na ta način se je izognil zavlačevanju postopka. Sodišče navaja, da bi dolžnik lahko predlogu za začetek prisilne poravnave podal tudi finančni načrt reorganizacije, kar ne drži. Šele 11 dni po vložitvi predloga za prisilno poravnavo je prejel dopolnjeno izvedensko mnenje M. J., torej pred tem ni mogel predložiti načrta finančne reorganizacije. Prepričan je, da mora v navedenem načrtu upoštevati poleg novih parametrov tudi izvedensko mnenje glede na sedanje finančno stanje. Ne držijo niti trditve sodišča, češ da pravilnost odločitve potrjuje tudi izvedensko mnenje M. J.. Dolžnik se popolnoma zaveda trenutne situacije in je ravno zato podal predlog za začetek prisilne poravnave, sicer ga niti ne bi podal, saj nima možnosti normalnega poslovanja. Pritožba dolžnika ni utemeljena. Res je, da mora sodišče prve stopnje obravnavati tudi takšen predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ki ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz 1. odst. 24. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) oz. takšnega, ki mu niso priložene listine iz 2. odst. 24. čl. ZPPSL, saj 1. odst. 26. čl. ZPPSL določa, da za takšen nepopoln predlog predsednik poravnalnega senata zahteva dopolnitev od predlagatelja in mu določi rok. Ravno tako tudi drži pritožbena trditev, da dolžnik ni dolžan takšnemu predlogu priložiti načrta finančne reorganizacije, saj 1. odst. 46. čl. ZPPSL določa, da ga mora predložiti v roku treh mesecev od dneva vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za to, ali je sodišče v tej zadevi ravnalo v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi določili, ampak za vprašanje presoje ravnanja dolžnika, gledano v kontekstu dveh predhodnih zadev, ki se obravnavata pred istim sodiščem prve stopnje, in sicer zadeve St 65/2001, v kateri je upnica N. d.d. že 19.12.2001 vložila predlog za začetek stečajnega postopka nad obravnavanim dolžnikom ter zadeve St 33/2002, v kateri je dolžnik 13.6.2002 vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v zadevi St 65/2001 razpravljajoče sodišče potem, ko je dolžnik ugovarjal, da ni razlogov za začetek stečajnega postopka nad njim in potem, ko je prejelo mnenje izvedenca ekonomsko - finančne stroke, M. J., da dolžnik v daljšem času ni sposoben poravnavati svojih dospelih obveznosti (insolventnost), dne 25.4.2002 razpisalo narok za obravnavo, ali so pri dolžniku podani pogoji za začetek stečajnega postopka in ga je določilo na dan 19.6.2002; na ta narok je bil vabljen tudi dolžnikov pooblaščenec. Le šest dni pred narokom je dolžnik vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave (St 33/2002) in s tem je v zadevi St 65/2001 povzročil učinke po 2. odst. 5. čl. ZPPSL; ta določa, da če je predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen pred začetkom stečajnega postopka, do konca postopka prisilne poravnave zoper dolžnika ni dovoljeno začeti stečajnega postopka. Glede na takšno zakonsko ureditev je moralo sodišče prve stopnje v zadevi St 65/2001 preklicati narok za dne 19.5.2002 za obravnavo, ali so pri dolžniku podani pogoji za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa natančno povzelo potek postopka v zadevi St 33/2002 (da je dolžniku predlog za prisilno poravnavo sodišče vrnilo v popravo; da je dolžnik popravljen predlog sodišču posredoval, vendar pa ni v roku treh mesecev predložil načrta finančne reorganizacije, zaradi česar je bil postopek s sklepom z dne 20.9.2002 ustavljen, po pritožbi dolžnika pa je Višje sodišče v Kopru to odločitev potrdilo s sklepom z dne 9.10.2003). Kronološko je sledil ponovni razpis naroka na dan 20.11.2003 v zadevi St 65/2001 za obravnavo, ali so podani pogoji za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (1. odst. 97. čl. ZPPSL) in je pooblaščenec slednjega vabilo prejel 7.11.2003. Ponovni predlog za prisilno poravnavo je dolžnik vložil 13.11.2003 (St 59/2003), torej sedem dni pred navedenim narokom. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi ta predlog, ki je povsem enake vsebine kot prvi predlog (St 33/2002), dolžnik lahko vložil že takoj po prejemu sklepa višjega sodišča z dne 9.10.2003, dolžnik pa v zvezi s tem pravilno opozarja, da je navedeni sklep prejel šele 28.11.2003 (vročilnica na l. št. 66), torej po vložitvi predloga v predmetni zadevi, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ravno to kaže na dolžnikov namen, da kopiči predloge za začetek postopka prisilne poravnave, brez da bi zasledoval v zakonu določene cilje, ki po normalnem teku stvari vodijo do končnega rezultata, ki je v sklenitvi prisilne poravnave z upniki. Narok za obravnavo pogojev za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom v zadevi St 65/2001 je sodišče prve stopnje sicer opravilo, vendar pa ga je preložilo za nedoločen čas, potem ko je ugotovilo, da je dolžnik 13.11.2003 ponovno vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Zakon o pravdnem postopku v 1. odst. 11. čl. določa, da če stranke z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji ter vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom. Za primer zlorabe pravic ZPPSL ne vsebuje nobenih določb, zato prihaja v poštev smiselna uporaba določb ZPP (15. čl. ZPPSL). Kot "drug ukrep", ki ga v primeru ugotovljene zlorabe pravic lahko izreče sodišče, v obravnavanem primeru prihaja v poštev odrek pravne koristi za vložitev (ponovnega) predloga za začetek postopka prisilne poravnave z dne 13.11.2003 (1. odst. 274. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL). Z vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave dolžnik zasleduje cilj, ki je v sklenitvi prisilne poravnave z upniki (56. čl. ZPPSL) in vsa njegova ravnanja morajo biti usmerjena k temu cilju, če naj si zagotovi ustrezno sodno varstvo. Kadar pa dolžnik ne ravna z namenom dosega navedenega cilja, gre za zlorabo pravic in ravno slednje je mogoče očitati dolžniku v obravnavanem primeru. Dolžnikov dejanski namen pa je bil v zavlačevanju sprejema odločitve o začetku stečajnega postopka nad njim. To potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v zadevi St 65/2001 že drugič preprečil obravnavo obstoja pogojev za začetek stečajnega postopka nad njim (in s tem tudi sprejem odločitve o začetku stečajnega postopka), tako da je sedem dni pred narokom z dne 20.11.2003 vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave in je ravnal enako kot v primeru, ko je bil razpisan prvi narok z dne 19.6.2002 o presoji obstoja teh pogojev in je dolžnik predlog za prisilno poravnavo vložil šest dni pred narokom. Poleg tega pa je v predmetni zadevi vložil povsem enak (popravljen oz. dopolnjen) predlog kot v zadevi St 33/2002, in to ne le, kar se tiče vsebine samega predloga, ampak tudi glede prilog. Katere so te priloge, določa 2. odst. 24. čl. ZPPSL, ključna v zvezi s tem je predvsem finančna dokumentacija dolžnika, tako je v 1. tč. navedeno, da mora dolžnik predlogu priložiti poleg poročila o dolžnikovem ekonomsko - finančnem stanju, tudi zadnjo bilanco stanja, izkaz uspeha in izkaz gotovinskih tokov. V zvezi s tem je dolžnik predlogu z dne 13.6.2002 (St 33/2002) priložil med drugim statistične podatke iz bilance stanja in uspeha za leto 2001, torej zadnjo bilanco stanja, isto bilanco stanja (in uspeha) pa je priložil tudi skoraj leto in pol zatem vloženemu predlogu z dne 13.11.2003 v predmetni zadevi, čeprav ne gre za "zadnjo" bilanco stanja. Torej vložitev "povsem enakega" predloga v predmetni zadevi, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi kaže na to, da dolžnik z njim ni zasledoval v ZPPSL določenih učinkov oz. ciljev, ki se s takšnim predlogom normalno dosegajo. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.