Jedro

V skladu z 2. alinejo 7. odst. 25. čl. ZLPP delavci prosto razpolagajo z zneski za namen lastninskega preoblikovanja obračunanih in neizplačanih plač, od katerih so bili plačani davki in prispevki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka L. V. d.d. je dolžna plačati tožnici 90.919,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.3.1993 dalje do plačila in tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 59.500,00 SIT, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe".

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 53.550,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska 90.919,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1993 dalje, iz naslova obračunane, pa neizplačane plače iz leta 1992, s katerim tožnica ni bila pripravljena sodelovati v procesu lastninjenja pri toženi stranki. Postavilo se je na stališče, da tožnica do izplačila navedenega zneska ni bila upravičena, ker je bila redna višina plače po kolektivni pogodbi, vključno z regresom za letni dopust, tožnici v letu 1992 pri toženi stranki že sproti izplačana, predmetni neizplačani znesek obračunane plače pa naj bi bil namenjen zgolj za potrebe vnovčenja v lastninskem preoblikovanju tožene stranke oz. njenih pravnih prednic. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem poudarja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že preden ji je tožena stranka ponudila možnost vnovčenja potrdila o obračunani, pa neizplačani plači v vtoževanem znesku, kasneje pa tožnica za spremembo tega zneska v lastniški delež utemeljeno ni bila več zainteresirana. Tožnica pri tem ponovno načenja vprašanje izvora vtoževanega zneska. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Pritožba je utemeljena. Prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotavlja, da pomeni sporni znesek obračun dodatnega osebnega dohodka oz. plače na podlagi sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 29.5.1992. O tem je bilo tožnici izdano potrdilo o imetju obveznice, iz katerega izhaja, da predmetni dodatni obračun plače tožnica začasno pušča pri toženi stranki kot posojilo, njegova končna namembnost pa je vnovčenje v lastninskem preoblikovanju podjetja. Od tako obračunanega dodatnega zneska plače je tožena stranka odvedla tudi davek in prispevke, tožnici pa se je ta znesek pojavil tudi v osnovi za končni obračun dohodnine. Prvostopno sodišče pa je ob gornjih ugotovitvah in dodatni ugotovitvi, da tožnica kasneje na vnovčenje spornega zneska v postopku lastninjenja pri toženi stranki ni pristala, zahtevek zavrnilo ob zmotni uporabi materialnega prava. Tovrstne obračunane, toda neizplačane zneske plač oz. osebnih dohodkov je Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS, št. 55/92 in 31/93) obravnaval v 2. alinei 7. odst. 25. člena in vplačila teh zneskov (po poravnavi davkov in prispevkov) v procesih lastninskega preoblikovanja za delnice izrecno vezal na soglasje posameznih delavcev. Z zahtevanim obračunom davkov in prispevkov od tovrstnih zneskov obračunanih plač je zakonodajalec hotel doseči, da se za delnice lahko vplačajo le realne terjatve delavcev iz naslova njim pripadajočih zneskov plač. Hkrati pa je hotel doseči, da delavci sami odločajo o razpolaganju s to terjatvijo, saj gre za njihovo terjatev iz naslova plače. Ker se tožnica ni odločila za vplačilo spornega neto zneska obračunane pa neizplačane plače za delnice, utemeljeno zahteva njegovo izplačilo v denarju, saj gre dejansko za znesek njene neto plače, ki je tožena stranka svojim delavcem v tem delu v letu 1992 sicer ni bila dolžna obračunati. Ker pa jo je obračunala in izrecno priznala vsem svojim delavcem, je tožnica upravičena do njenega izplačila, ne glede na to, da se je večina delavcev tožene stranke sicer odločilo, da te zneske vplačajo za delnice. Tudi delnice namreč predstavljajo premoženski ekvivalent obračunane razlike plače, tako da bi se znašla tožnica z zavrnitvijo njenega zahtevka s premoženjskega vidika neutemeljeno v neenakopravnem položaju z bivšimi sodelavci pri toženi stranki. Glede na prikazane posledice ureditve tovrstnih obračunanih pa neizplačanih delov plač v ZLPP je na pritožbo tožnice pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določili člena 358, tč. 4 ZPP spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo. Ob takem izidu postopka je bila dolžna tožena stranka tožnici v celoti povrniti njene priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 59.500,00 SIT (priglašeni stroški za štiri pristope tožničine zastopnice na obravnavne naroke in stroški za sestavo pripravljalne vloge, vse po odvetniški tarifi z DDV). Glede na utemeljenost pritožbe je dolžna tožena stranka tožnici povrniti tudi njene priglašene pritožbene stroške v znesku 53.550,00 SIT (stroški za sestavo pritožbe z DDV v znesku 29.750,00 SIT in stroški za plačilo takse za pritožbo v znesku 23.800,00 SIT).