Jedro

Pri tožnici (invalidki III. kategorije) gre za takšno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku. Pri njej ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale podlago za priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, kot jih je tožnica pridobila z odločbo toženca. Ta odločba pa je pravnomočna. Zato tožnica ni upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa ima še nadalje vse pravice, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo toženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se II. točka glasi tako: „Tožnica nima novih pravic iz invalidskega zavarovanja.“ V III. točki izreka pa se za besedilom „po izteku“ doda besedilo „15 dnevnega“.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 26. 1. 2011 v zvezi z odločbo št. ... z dne 22. 6. 2010 (I. točka). Z II. točko izreka pa je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 1. 2000 in ji od 1. 2. 2000 priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala ustrezno lažja dela, brez vsiljenega ritma in hitrega tempa, kjer ni dežurstev ali turnusnega dela, kjer ni večjih fizičnih obremenitev ter odločilo, da je zmožna za drugo delo medicinska sestra instrumentarka v mali operacijski dvorani z omejitvami s polnim delovnim časom. Obenem je s III. točko izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 447,00 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper odločitev v II. in III. točki izreka sodbe je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje, iz katerega izhaja, da pri tožnici ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in da zato ostajajo že priznane razbremenitve pri delu tudi vnaprej, s tem pa tudi III. kategorija invalidnosti, ki ji je bila priznana od 10. 1. 2000. Tožnica ima s pravnomočno odločbo toženca z dne 26. 1. 2000 že priznano pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno lažje delo, kjer ni vsiljenega ritma, hitrega tempa, kjer ni dežurstev, kjer ni turnusnega dela, kjer ni večjih fizičnih obremenitev s polnim delovnim časom od 10. 1. 2000 dalje. Glede na navedeno, bi tožnica lahko pridobila nove pravice iz invalidskega zavarovanja le, v kolikor bi se v predmetnem sporu oziroma že prej v postopku pri tožencu izkazalo, da je pri njej prišlo do poslabšanja invalidnosti oziroma do nastanka nove invalidnosti v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v sodnem postopku, je zaključiti, da sta tožničino zdravstveno stanje in njena delovna zmožnost enaka, kot sta bila ugotovljena v času izdaje odločbe z dne 26. 1. 2000. Zato tožnici ni mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja, zaradi načela pravnomočnosti pa tožnica obdrži že priznane pravice, vključno z vsemi omejitvami. Glede na navedeno, sodišče ni imelo nobene dejanske in tudi ne materialne podlage za novo razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti z datumom 10. 1. 2000 in priznanje novih pravic z dnem 1. 2. 2000. Datum 10. 1. 2000 je del pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi z dne 26. 1. 2000 in gre zato za poseg v pravnomočno upravno odločbo z dne 26. 1. 2000. Na pravnomočno upravno odločbo je vezano tudi sodišče v skladu z določbo 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki za sodišče predstavlja materialno pravo. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno s tem, ko je sodišče tožnici priznalo nove pravice z dnem 1. 2. 2000, čeprav v postopku ni bilo izkazano poslabšanje tožničine invalidnosti in ne nastanek nove invalidnosti. Dodatno navaja, da v izreku sodišče prve stopnje ni določilo paricijskega roka, medtem ko je v obrazložitvi navedeno, da je toženec dolžan povrniti 447,00 EUR v roku 15 dni.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 225. člena ZUP, ki za sodišče predstavlja materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 26. 1. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 22. 6. 2010. S slednjo je toženec na podlagi mnenja invalidske komisije prve stopnje tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo v okviru rednega delovnega časa s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2010 dalje. Z dokončno odločbo št. ... z dne 26. 1. 2011 pa je toženec citirano prvostopno odločbo odpravil in odločil, da pri tožnici ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2010 dalje. Invalidska komisija druge stopnje, na katerem temelji citirana dokončna odločba, je bila dne 4. 1. 2011 mnenja, da je bila pri tožnici od 10. 1. 2000 do 15. 6. 2010 podana III. kategorija invalidnosti, od 16. 6. 2010 pa pri tožnici zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja ni več invalidnosti oziroma takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejena, v smislu definicije invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1. Ugotovila je, da je bila tožnica od leta 2000 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi pareze obraznih živcev, zaradi bolečin v vratu in rokah ter DNV in da so bile pri delu potrebne razbremenitve. V novem postopku, ki ga je začela tožničina lečeča zdravnica, je bil priložen en sam izvid in sicer izvid nevrologa z dne 14. 4. 2010, ki je ugotavljal, da je tožnica prišla na pregled po 12 letih, da se je pareza obraznih živcev dobro popravila in da ima tožnica trzljaje le ob slabem vremenu in hudi utrujenosti in da tudi sam ni opazil asimetrije na obrazu v času pregleda ter, da tožnica lahko opravlja delo medicinske sestre tudi v operacijski dvorani.

Zaradi različnih mnenj, ki sta jih glede tožničine delovne zmožnosti v predsodnem postopku podali invalidski komisiji in ker je tožnica v sodnem postopku vztrajala, da je zaradi svojega zdravstvenega stanja še vedno delovni invalid III. kategorije invalidnosti in se je sklicevala (le) na izvid ZVD z dne 3. 12. 2009 in na to, da je že od leta 2000 pri njej podana III. kategorija invalidnosti, je sodišče pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje. Ta je po proučitvi medicinske in druge dokumentacije ter tožničinega osebnega pregleda menila, da so po zdravljenju leta 2000 ugotovljene periferne okvare obraznih živcev, ohromitve izzvenele, da pa so ostale subjektivne težave ter zaključila, da do izdaje dokončne odločbe toženca pri tožnici ni prišlo do izboljšanje zdravstvenega stanja in da je pri njej še nadalje podana III. kategorija invalidnosti ter potrdila že ugotovljene in priznane omejitve pri delu z odločbo z dne 26. 1. 2000. Iz dopolnilnega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo in mu, kar je pomembno, tudi pritožba ne oporeka, torej izhaja, da gre pri tožnici za takšno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku leta 2000 in da pri njej ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale podlago za priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, kot jih je tožnica pridobila od 10. 1. 2000 dalje z odločbo toženca z dne 26. 1. 2000. Ta odločba pa je pravnomočna.

Vse navedeno pomeni, da na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa ima še nadalje vse pravice, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo toženca št. ... z dne 26. 1. 2000. Ker je sodišče prve stopnje brez podlage tožnico na novo razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo enake pravice kot jih ima že priznane z odločbo z dne 26. 1. 2000 in s tem poseglo v pravnomočno odločbo, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odločilo, da tožnica nima novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Obenem je glede na pritožbo toženca izrek v III. točki dopolnilo in besedilo „15 dnevnega“ dodalo za besedilom „po izteku“ tako, da se III. točka izreka glasi: Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 447,00 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.